Aristotel o sreči

Aristotel o sreči
Vsi soglašajo, da je srečnost najvišje dobro; želimo si le nekoliko jasnejši odgovor o tem, kaj je bistvo srečnosti. Tak odgovor bi kaj hitro našli, ko bi doumeli, kaj je človekova naloga. Kakor je namreč za svirača in kiparja in sploh vsakega umetnika, skratka v vseh delavnostih in dejavnostih, »dobro« in uspeh ravno v opravljeni nalogi, tako je bržda tudi pri človeku, če le obstoji neka njemu lastna naloga. Ali je mogoče, da gradbenik in čevljar imata neko določeno nalogo in opravilo, človek kot tak pa ga ne bi imel in bi bil ustvarjen le za brezdelje? Oko, roka, noga in sploh vsak telesni del ima svojo nalogo: ali se ne zdi verjetno, da ima poleg teh delnih nalog tudi človek kot tak neko določeno nalogo? In kakšna bi utegnila biti ta naloga? Živeti? »Življenje« je skupno tako človeku kot rastlinam; mi pa iščemo nekaj, kar je lastno le človeku. »Življenje« kot hranjenje in razmnoževanje torej ne pride v poštev. Kaj pa »življenje« kot čutno zaznavanje? Tudi to je lastno konju in volu in vsaki živali. Preostane še dejavno življenje, lastno razumnemu bitju – to je bitju, ki se pokorava razumu in tudi samo ima razum ter razmišlja; takšno življenje pa lahko pojmujemo v dvojnem pomenu, pri čemer moramo dati prednost življenju kot udejstvovanju, kajti le-to je nedvomno bližje polnemu pomenu besede »življenje«.

Človekova naloga je torej razumno (ali vsaj ne brezumno) duševno udejstvovanje. Dalje: naloga slehernega človeka in naloga odličnega človeka je po svoji razvrstitvi ista (kot je npr. naloga slehernega kitarista in odličnega kitarista ista, kar velja tudi za vse podobne primere, le da pri drugi možnosti dodamo nalogi še odlikovanje v tej sposobnosti: naloga kitarista je – igrati na kitaro, naloga odličnega kitarista – dobro igrati na kitaro.) Če pa je to tako, tedaj pridemo do zaključka, da je človekovo najvišje dobro – udejstvovanje duše v skladu z vrlino; in če je teh vrlin več – njeno udejstvovanje v skladu z najboljšo in najpopolnejšo vrlino. In to v toku polnega življenja. Kajti ena lastovka še ne naredi pomladi in tudi en dan ne; tako tudi en sam dan ali le kratko razdobje človeka ne more narediti srečnega in blaženega.

(Aristotel: Nikomahova etika, I. knjiga, pogl. 6; 1097b-1098a; str. 58-60.)