Dolgotrajna in s trnjem je posuta pot od neznanja do znanja. To je stalen

---

Dolgotrajna in s trnjem je posuta pot od neznanja do znanja. To je stalen 

proces. Dogaja se tudi zdaj in tu. Znanje je zgodovinska kategorija. Znanost 

ima zgodovino. Že ob samem rojstvu znanosti se je pokazala želja in potreba 

po raziskovanju in ureditvi njene zgodovine. Znanje o zakonih, ki jih danes 

poznamo kot Newtonove zakone, je na primer potrebovalo tisoč let dolgo pot 

raziskovanja, da se je utrdilo in bilo splošno sprejeto. 

 

 

Začetki astronomije 

 

Kratek esej z venomer zanimivimi in pomembnimi poudarki 

 

Človek dobiva znanje o okolici v surovem in stalnem boju za svoj obstanek. V 

tem boju so njegovi davni predniki razvili razum in delovanje rok. Začeli so 

izdelovati orodja in orožja, se med seboj sporazumevati z govorom in pisavo itn. 

Posebno pomembno je bilo, da je človek odkril ogenj, ga obvladoval in 

praktično uporabil (luč, toplota). Že v biblijskem mitu, ki je bil napisan v času 

razvitega suženjstva, se govori o stvarjenju sveta (=vesolja). Tu so zelo močno 

izražena antropomorfna predstavljanja o bogu, ki nastopa podobno kot človek. 

Je poljedelec in opravlja melioracijska dela (loči vodo od zemlje), prižge ogenj 

(naj bo svetloba), ustvarja in oblikuje različne stvari v okolju itn. Po delu potem 

počiva. 

 

Poleg takšnih in drugačnih domišljijskih predstavljanj o naravi pa se je 

človek bogatil z realnim (resnično pridobljenim) znanjem o naravi, o rastlinah in 

živalih, o nebesnih telesih, o gibanjih in silah, o astronomskih in meteoroloških 

pojavih in podobno. Nakopičeno znanje in praktične izkušnje so se prenašale iz 

roda v rod. Tako se je oblikoval prvotni fond podatkov bodoče znanosti. Glede 

na stopnjo razvitosti družbe in dela so polagoma nastali pogoji za nastanek trdne 

civilizacije. Na začetku je pri tem odločilno vlogo odigralo poljedelstvo. V tistih 

krajih, kjer je bila zemlja iz leta v leto stabilno rodovitna, so zgradili naselja – 

zrasla so mesta in nato države. Taki pogoji so bili vzdolž reke Nil, v porečju 

med rekama Evfrat in Tigris, kjer že v 4. tisočletju pr. n. š. nastanejo najstarejše 

sužnje-posestniške države, zibelke današnje znanosti. 

 

Namakanje zemlje, pridobivanje in obdelava kovin (predvsem medenine), 

razvoj tehnike in izdelovanje orodij in orožij itn. so ustvarili pogoje za nastanek 

že bolj sestavljene družbe z razvito ekonomijo. Družbene nujnosti so privedle k 

pojavu pismenosti, tako hieroglifov v Egiptu kot klinopisov v Babiloniji, hkrati 

pa tudi astronomskih in matematičnih znanj. 

 

Določanje časa začetka Nilovih poplav je bilo možno ugotoviti samo z 

natančnimi astronomskimi opazovanji. Tako so Egipčani sestavili koledar z 12 

---

meseci po 30 dni in 5. dopolnilnimi dnevi v letu; mesec so razdelili na tri dekade 

po 10 dni, dan na 24 ur itn. Egipčanska in babilonska matematika je imela 

praktični značaj, saj je nastala iz kmetijske in gradbeniške prakse. 

 

Astronomija je bila prva med naravoslovnimi vedami (ali pa sploh med 

vsemi vedami), s katero se je pravzaprav začel razvoj znanosti. Egipčani in 

Babilonci so prvi opisali zvezdno nebo, gibanje Sonca, Lune in planetov, se 

naučili opazovati nebesna telesa in sestavili osnove za merjenje časa. V stari 

Grčiji pa se je človeški razum prvič začel zavedati svoje moči. Človek se je 

začel z znanostjo ukvarjati. Ne zato, ker bi bilo to potrebno, ampak zato, ker je 

to zanimivo, saj gre za radost spoznavanja stvari. V stari Grčiji so se postopoma 

začeli pojavljati učenjaki-specialisti, tj. znanstveniki ozkega profila: matematiki, 

astronomi, geografi, zgodovinarji, zdravniki, inženirji. V obliki znanstvenega 

sestavka (spisa), disputacije ali dopisovanja med učenjaki pa se je rodila 

znanstvena informacija. Prišlo je do prvih sistematičnih znanstvenih raziskovanj 

in tudi do proučevanja zgodovine znanosti. 

 

Začetek grške znanosti pada v dobo razcveta jonskih mest v Mali Aziji  

(6. - 7. stoletje pr. n. š.). To sta bili npr. mesti Milet in Efes, nadalje otoki 

Sredozemskega morja, grške kolonije v Južni Italiji itn., kar naj bi nekako 

predstavljalo prvo geografsko območje živahne znanstvene dejavnosti grških 

učenjakov. 

 

Začetniki grške znanosti so Tales iz Mileta (ok. 624 - 547 pr. n. š.) in 

drugi predstavniki jonske šole, ki so že odločno izrazili misel o materijalnosti 

snovi oz. prasnovi. Po Talesu naj bi bila to voda, po Anaksimandru nek 

nedoločen začetni eter, po Anaksimnu pa zrak. Skoraj hkrati z materialističnim 

gledanjem jonijcev se je pojavila idealistična filozofska smer, ki jo je razvil 

Pitagora (ok. 580 - 500 pr. n. š.) in njegovi učenci. Nekateri zgodovinarji imajo 

Pitagora za mitološko osebnost, kar najbrž ne drži. Drugi pišejo, da je izšel iz 

aristokratske družine in da naj bi bil daljni potomec Herakleja. Naj bo kakorkoli. 

Rojen je bil na otoku Samosu. V politični borbi med aristokrati in demokrati je 

stopil na stran aristokracije in je moral zbežati v Italijo, kjer je osnoval tajno 

zvezo, ki so jo pozneje razbili. Po enih virih naj bi bil Pitagora tedaj ubit, po 

drugih pa naj bi umrl v novem izgnanstvu. Vendar pa se je pitagorejska šola 

obdržala tudi po smrti velikega učitelja. Z njo so povezana imena kot so Filolaj 

(5. - 4. stol. pr. n. š.), Sokrat in Aristarh iz Samosa (4. - 3.stol. pr. n. š.).  

 

Vpliv pitagorejske šole je bil zelo velik in pomemben. Filozofija 

pitagorejcev je bila idealistična, rekel bi nekako reakcionarna. Osrednja točka te 

filozofije je bil študij božanske vloge števil, ki naj bi upravljala svet. Številom 

so pripisovali mitične lastnosti. Vse pojave ali stvari so poskušali pojasnjevati z 

vplivom števil itn. Najpomembnejše zasluge pitagorejcev za astronomijo pa se 

zrcalijo v njihovem predstavljanju o okrogli Zemlji in njenem možnem gibanju. 

Predlagali so tim. pirocentrični svetovni sistem, v katerem se Zemlja, Sonce, 

---

Luna in planeti gibljejo okrog središčnega ognja. Uvedli so deset (božansko 

število) gibajočih se sfer, ki se vrtijo okrog središčnega ognja (slika). Pozneje je 

Aristarh odvrgel središčni ogenj in Protizemljo v središče »vesolja« namestil 

Sonce. Tako je izdelal prvi model heliocentričnega sistema. 

 

 

 

Pirocentrični svetovni sistem – po pitagorejcih oz. natančneje po Filolaju. 

Sfere Zemlje in Protizemlje CE, Sonca, Lune, pet planetov in nepremičnih 

zvezd se vrtijo okrog središčnega ognja. Protizemljo so si morali izmisliti, 

da sistem vsebuje božansko število sfer, ki jih je torej deset. Vrteče se sfere 

naj bi oddajale neslišne harmonične zvoke – glasba nebesnih sfer. To je 

dosti pozneje v delu svojih raziskav o planetih vnesel Johann Kepler. 

Pirocentrični sistem predstavlja davni zametek heliocentričnega sistema, ki 

ga pozneje popravi oz. poboljša Aristarh. Zelo pomembna ideja v tem 

sistemu je – gibanje Zemlje. Vse slike so s svetovnega spleta.

 

 

Starogrška znanost se je v začetku precej opirala na znanje dežel starega 

Vzhoda. Starogrški misleci pa so želeli presojati, poglobljeno, temeljito in 

logično obravnavati probleme. To se je močno izrazilo pri atomistih (Demokrit) 

in eleatih (elejcih; Empedokl), posebno pa pri največjem učenjaku starega veka, 

pri znamenitem mislecu Aristotlu. Razpravljali so o vprašanjih zgradbe vesolja 

in nastanku sveta, vzrokih gibanja, o večnosti snovi, razvoju sveta kot naravni 

pojav; izdelali so tudi različne modele zgradbe vesolja. Religiozna in mitična 

predstavljanja o nastanku in zgradbi sveta zamenjajo znanstvene razlage. 

 

V 5. stoletju pr. n. š. se je središče grške znanosti preselilo v Atene. Tu se 

pojavijo učitelji modrosti in prve znanstvene šole. V času Periklejevega vladanja 

so zgradili znamenito Akropolo, Sofoklej je pisal tragedije, Aristofan komedije. 

Tu je ta čas poučeval tudi filozof in fizik Anaksagor (ok. 500 - 428 pr. n. š.). 

Učil je, da so Sonce, Luna, planeti in zvezde, ki so jim Egipčani in Grki ta čas 

pripisovali božanske lastnosti, pravzaprav navadni razžarjeni kamni. Za ta smeli 

---

nauk o materijalnosti nebesnih teles je moral v izgnanstvo in je končal svoje 

življenje v Mali Aziji. 

 

Peleponeška vojna (431 - 404 pr. n. š.) med Atenami in Šparto je 

pripeljala k oslabitvi Aten in njene demokracije. Prišlo je do velikih sprememb 

tudi v ideologiji. Materializem jonijcev in atomistov je izpodrinila idealistična 

filozofija Sokrata (469 - 399 pr. n. š.) in njegovega učenca Platona (427 - 347 pr. 

n. š.). Razvijati so začeli spretnost dialoga, zmožnost logičnega mišljenja, 

povečanje zanimanja za stroge matematične dokaze, zagovarjali so že 

dialektiko. V Platonovi šoli, imenovani »Akademija«, so skrajno visoko cenili 

matematično znanje.  

 

Platonov učenec Heraklit (Heraklid, tudi Herakleid; ok. 388-315 pr. n. š.) 

s Ponta ob Črnem morju je že zagovarjal vrtenje Zemlje in kroženje Merkurja in 

Venere okrog Sonca in sestavil geocentrični sistem, ki ga je pozneje v osnovi 

privzel Tycho Brahe (16. stol.). Heraklitov svetovni sistem se je torej glede 

kroženja notranjih planetov okrog Sonca zelo približal heliocentričnemu modelu 

Osončja. 

 

Družba je nekako čutila potrebo po zbranem sistematičnem znanstvenem 

znanju in na Platonovega učenca Aristotla je padla naloga, da zbere in sestavi 

sistematični zbornik znanstvenih znanj tistega časa. 

 

Aristotel se je rodil leta 384 pr. n. š. v grškem mestu Stagira blizu meje z 

Makedonijo. Njegov oče je bil dvorni zdravnik makedonskega kralja Aminta II, 

katerega sin Filip je bil oče Aleksandra Velikega (Makedonskega). Filip je bil 

Aristotlov mladostni tovariš. Ko je postal kralj, je Aristotlu ponudil službo 

domačega učitelja za svojega sina Aleksandra.  

 

Makedonija je v ekonomskem in kulturnem pogledu zelo zaostajala za 

razvitimi Atenami. Makedonci so bili za Atenčane barbari. Že v Amintovem 

času, posebno pa za časa Filipa, se je Makedonija razvila v močno vojaško 

državo. Leta 338 pr. n. š. so Makedonci premagali Grke in Makedonija je 

pridobila hegemonijo nad Atenami in Grčijo. Filip se je že pripravljal na vojni 

pohod nad Perzijo, a so ga leta 336 pr. n. š. ubili. Tako se je ta pohod potem 

začel pod vodstvom njegovega sina Aleksandra Velikega. Po številnih vojaških 

zmagah v Aziji in Afriki je Aleksander Veliki zgradil ogromen imperij, v 

katerem so bili Perzija, Egipt, srednjeazijske države. S svojo vojsko je prišel 

celo do Indije. To pa se je zgodilo že davno potem, ko je 18 letni Aristotel prišel 

v Atene v Platonovo »Akademijo«. Platon je bil tedaj na Siciliji, da 

tamkajšnjega kralja naredi filozofa. »Akademijo« je ta čas vodil matematik in 

astronom Evdoks iz Knida (ok. 408 - 355 pr. n. š.), to je tisti učenjak, ki je prvi 

obdelal teorijo gibanja planetov okrog Zemlje s pomočjo sistema vrtečih se sfer. 

 

Aristotel je prebil dve leti v »Akademiji«, preden se je srečal s Platonom, 

s katerim je potem skupaj delal okoli 20 let, vse do učiteljeve smrti. Po 

---

Platonovi smrti je Aristotel nato od 343 do 339 pr. n. š. živel in delal v Pelli, 

prestolnici Makedonije, in sicer kot učitelj Aleksandra Velikega. Leta 336 pr. n. 

š. se je vrnil v Atene, kjer je osnoval svojo šolo, imenovano »Licej«. Aleksander 

Veliki je umrl na vojnem pohodu leta 323 pr. n. š. Po njegovi smrti je v Atenah 

zavladala antimakedonska stranka. Aristotla so izgnali na otok Evbejo, kjer je 

umrl leta 322 pr. n. š., ko je za eno leto preživel svojega slavnega učenca. 

 

Aristotlova znanstvena dediščina je ogromna. Gre za pravo enciklopedijo 

znanstvenih del tistega časa. Položil je temelje tudi zgodovini znanosti. Noben 

učenjak ni tako dolgotrajno in globoko vplival na razvoj človeške misli kot 

Aristotel. Njegove misli in razmišljanja so vrsto stoletij jemali za čisto resnico, 

za nekakšne temeljne aksiome (resnice) v znanosti. Na srednjeveških evropskih 

univerzah so naravoslovje razlagali po Aristotlu. Novo naravoslovje pa je 

pozneje moralo v borbo z naukom Aristotlove filozofije, ki se je prelevila celo v 

dogme. Tako je bila borba proti aristotlovskem učenju težavno in nevarno 

početje, ker je bila to hkratna borba celo proti religiji in avtoriteti Cerkve. Znano 

je, kako je Cerkev neprizanesljivo obravnavala heretike. Vendar pa je bil sam 

Aristotlov nauk daleč od dogme. Aristotlovo zagovarjanje, da je Zemlja okrogla, 

je bil prvi veliki korak, storjen v smeri pravilnega obravnavanja in spoznavanja 

narave, Kopernikovo odkritje o kroženju Zemlje pa je pozneje predstavljalo 

naslednji orjaški korak v tej smeri. 

 

 

 

Aristotel, starogrški filozof (Stagira, Trakija, 384 pr. n. št –  

Halkida, otok Evbeja, 322 pr. n. št.). 

 

Na kratko poglejmo fizikalno sliko sveta po Aristotlu. Učil je o absolutno 

mirujočem središču sveta (Zemlja) in obstoju dveh nasprotujočih si svetovih: o 

zemeljskem in nebesnem svetu. To pa je bila tako skrajno pomembna izjava 

(trditev), da jo je pozneje kanonizirala Cerkev in v srednjem veku razlagala že 

kot absolutno dogmo. Realno zemeljsko telo ni moglo biti večno, kakor je 

nerazrušljiv, neuničljiv in večen nebesni svet. Po Aristotlovi fiziki človek živi v 

zračnem ovoju, ki se razprostira okoli mirujoče Zemlje v središču vesolja, hkrati 

pa je v objemu njene privlačnosti.  

---

Samo malo se dotaknimo še Aristotlove astronomije. Napisal je delo O 

vesolju (De Mundo). Privzel je geocentrizem in koncepcijo omejenega vesolja, 

ki je razdeljeno oz. razslojeno na posamezne sfere gibanja nebesnih teles.

 

 

Po Aleksandrovi smrti so na ogromnem razpadlem imperiju nastale nove 

države, vznikla so nova središča trgovine, rokodelstva in obrti, vznikla so torej 

tudi nova središča ekonomskega, kulturnega in tudi znanstvenega življenja: 

Pergam, Antiohija, otok Rodos, posebno pa Aleksandrija, ki so ji zavladali 

Ptolemajci, in tako dalje. Atene so postale provinca. V zgodovini znanosti in 

kulture starega veka se je začela nova doba – helenizem (4. - 1. stoletje pr. n. š.), 

ki je trajal vse do časa, ko so Rimljani zasedli Egipt.  

 

Ptolemajci so v Aleksandrijo pripeljali najboljše učenjake, zgradili so 

bogato knjižnico in muzej. Aleksandrijski muzej imamo lahko za predhodnika 

današnjih znanstveno-raziskovalnih inštitutov. Tam živeči učenjaki so se lahko 

neomejeno posluževali knjižnice, observatorija, raznih zbirk itn., imeli so 

številne privilegije, med njimi popolno državno oskrbo: niso imeli skrbi za 

raziskovalna sredstva in svoj obstanek. Bili so v vsakem pogledu povsem 

preskrbljeni. Vse to je zagotavljalo vodilno vlogo Aleksandrije pri znanstvenem 

napredku helenistične dobe. Skoraj vsak pomembnejši učenjak Sredozemlja je 

bil v helenističnem obdobju povezan z Aleksandrijo, če že ne osebno pa vsaj z 

znanstvenim dopisovanjem. Arhimed je na primer objavljal svoje rezultate 

raziskovanj v obliki pisem, ki jih je iz Sirakuz pošiljal aleksandrijskim 

matematikom. 

 

 

 

Arhimed, starogrški matematik, fizik, astronom, mehanik, izumitelj, 

inženir, … (Sirakuze, Sicilija, 287 pr. n. št. – Sirakuze 212, pr. n. št.). 

 

V Aleksandriji so delovali geometer Evklid, geograf in matematik 

Eratosten, astronoma Konon in Aristarh s Samosa ter pozneje astronom Klavdij 

Ptolemaj (ok. 85 - 170). Z Aleksandijo so bili tesno povezani učenjaki na otoku 

Rodosu, med njimi največji astronom antike Hiparh (ok. 180 - 120 pr. n. š.), ki 

---

naj bi dolga leta deloval tudi na aleksandrijskem astronomskem observatoriju, 

matematik Apolonij iz Pergama in matematično-fizikalni genij Arhimed iz 

Sicilije. V razvoju znanosti pa je poleg Evklida izredno pomembno vlogo 

odigral in zapustil dela največje znanstvene vrednosti prav Sirakužan Arhimed. 

Številni zgodovinarji znanosti so si edini, da Arhimed predstavlja vrh 

znanstvene misli starega veka. 

 

Arhimed se je rodil leta 287 pr. n. š v Sirakuzah na otoku Siciliji, ki je bila 

daljna zahodna postojanka grške kulture. Na tem otoku v mestu Agrigentu je 

precej pred Arhimedom živel in umrl slavni grški atomist, zdravnik, poet in 

politik Empedokl (ok. 490 - 430 pr. n. š.), ki je najbolj znan po tem, da je 

predlagal, da so vse materialne stvari na svetu sestavljene iz štirih večnih 

elementov: zemlje, vode, zraka in ognja. Ti se spreminjajo in izmenjavajo po 

številu in vsebnosti z medsebojnim združevanjem in razdruževanjem. Na ta otok 

je prišel Platon, da uresniči oziroma izpopolni svoje ideje o idealni zgradbi 

sužnje-posestniške države. V času Arhimedove mladosti je epirski kralj Pirr v 

bližini vodil vojno z Rimljani in Kartažani. Komaj je zmagal (Pirrova zmaga). V 

tej vojni se je odlikoval eden od Arhimedovih sorodnikov, Hieron, ki je leta 270 

pr. n. š. postal vladar Sirakuz.  

 

Arhimedov oče je bil astronom in med Hieronovimi zaupniki. To je 

omogočilo, da je sinu dal odlično izobrazbo. Toda Arhimed ni šel študirat v 

Atene, pač pa v Aleksandrijo, kjer se je družil s Kononom in Eratostenom, s 

katerima se je pozneje znanstveno dopisoval. Arhimed se je nato vrnil v 

Sirakuze kot zrel matematik, čeprav so njegova prva dela posvečena bolj 

mehaniki. Danes ga v bistvu prištevamo k tipičnim predstavnikom matematične 

fizike oz. bolje fizikalne matematike. Ni pa bil le matematik in mehanik, ampak 

tudi najpomembnejši inženir svojega časa, konstruktor več deset strojev in 

raznih mehanskih naprav. Med drugim je izumil stroj za namakanje polj, 

poseben vodopodzemni vijak, predvsem pa je bil zelo uspešen konstruktor 

vojaških strojev, npr. katapultov. Tako je bil prvi učenjak, ki se je na veliko 

ukvarjal z vojaškimi vprašanji. Seveda so ga k temu prisilile politično-vojaške 

razmere Sirakuz. Arhimedu je bilo 23 let, ko se je začela 1. punska vojna med 

Rimom in Kartagino, in 69 let, ko se je začela 2. punska vojna, v času katere je 

umrl leta 212 pr. n. š. 

 

V medsebojnem bojevanju Rima in Kartagine je obvladovanje Sicilije 

zavzemalo pomembno mesto. Obe mogočni državi sta si skrajno prizadevali, da 

bi Sirakuze pridobili na svojo stran. Hieron pa je želel ohraniti neodvisnost. 

Vojni spopad z Rimom je bil neizbežen in Sirakužani so se temeljito pripravljali 

na prihodnji težek in odločilni spopad. Pri obrambi Sirakuz je vojaška tehnika 

zavzemala vidno mesto in Arhimedov inženirski genij je pri tem odigral 

ogromno vlogo. Pod Arhimedovim vodstvom so Sirakužani zgradili številne 

vojaške stroje in Rimljanom nudili velik upor. Vendar pa je bil vojaški pritisk 

---

prevelik. Arhimed je padel skupaj s svojim rodnim mestom. Ob zavzetju Sirakuz 

ga je ubil rimski vojščak. Tako je bil prva neposredna žrtev vojne med tistimi 

ljudmi, ki so se povsem in globoko posvetili znanosti. 

 

Poleg matematike in mehanike se je Arhimed ukvarjal še z optiko in 

astronomijo. Ohranila se je legenda o tem, da naj bi Arhimed v borbi proti 

rimskemu ladjevju uporabljal vbokla zrcala, s katerimi naj bi zažigal oddaljene 

ladje s fokusiranjem sončnih žarkov. Napisal naj bi veliko delo o optiki pod 

naslovom Katoptrika. Iz odlomkov, ki so jih po Arhimedovi smrti o njem 

napisali stari avtorji, je razvidno, da naj bi Arhimed dobro poznal zažigalne 

lastnosti vboklih zrcal, da je delal poskuse z različnimi zrcali in poznal lastnosti 

slik ravnih, vbočenih in izbočenih zrcal. 

 

Ko na tem mestu ravno govorimo o optiki starega veka, naj povemo, da so 

stari učenjaki, med njimi tudi Arhimed, opravili vrsto zanimivih poskusov o 

lomu svetlobe. Lomnega zakona v natančni obliki niso poznali. Veliki astronom 

starega veka Klavdij Ptolemaj, ki je s čudovito spretnostjo izdelal teorijo gibanja 

planetov po geocentričnem sistemu, je opravil tudi dovolj natančne meritve 

vpadnih in lomnih kotov svetlobe pri prehodu iz zraka v vodo in steklo. Iz svojih 

raziskovalnih podatkov sicer ni izpeljal lomnega zakona, je pa prišel do 

zaključka, da je lomni kot sorazmeren vpadnemu kotu (v bistvu pa gre za sinuse 

kotov, kar so odkrili šele v 16. stoletju).  

  

 

 

Klavdij Ptolemaj, starogrški oz. egipčanski astronom, matematik, geograf 

in fizik (?, ok. 75 – Aleksandrija, ok. 170) in njegov geocentrični sistem,  

ki se je v znanosti obdržal celo poldrugo tisočletje. 

 

Na zaključku se ustavimo še pri rezultatih Arhimedovega raziskovanja na 

področju astronomije. Arhimed je trdno menil, da je Zemlja okrogla. 

Pripovedujejo, da je sestavil astronomsko kroglo (zvezdni globus), ki so jo 

Rimljani odpeljali iz Sirakuz kot vojni plen, da je precej natančno ocenil zorni 

kot Sonca in napisal delo Psammit (Peščeni račun; izgubljeno), v katerem je 

---

izračunal število peščenih zrnc v vesolju. Dobljeni rezultat v današnji številski 

obliki se izraža s številom 10

63

. Razen tega naj bi se v Arhimedovih 

razmišljanjih oz. v njegovem izgubljenem prispevku prvič v zgodovini znanosti 

slišalo o dveh sistemih (modelih) sveta, o geocentričnem in heliocentričnem. 

Oba sistema naj bi tudi primerjal med seboj. Dobro je poznal Aristarhovo delo. 

Zato sporoča, da Aristarh predlaga dosti večji svet; da zvezde in Sonce mirujejo, 

Zemlja pa se giblje okrog Sonca po krožnici, ki poteka na sredi med Soncem in 

sfero nepremičnih zvezd. Pri tem privzema, da je vesolje končno in verjetno 

dosti večje, kakor se je njemu uspelo dokopati s svojimi računi.  

 

 

 

Kranj – Zlato Polje, 12. 6. 2017                                                   Marijan Prosen