Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7-24
Yüklə 171 Kb. Pdf görüntüsü
|
- Bu səhifədəki naviqasiya:
- 0 Raziskovalna etika med znanostjo, zasebnostjo in birokracijo
- 1 Dober dan, smem vdreti v vašo zasebnost
| Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24 7 Pregledni znanstveni članek UDK 174:[001-051:001-052] Brina Malnar Raziskovalna etika med znanostjo, zasebnostjo in birokracijo POVZETEK: Članek podaja pregled ključnih etičnih dilem v odnosu med raziskovalcem in sodelujočimi, izpostavlja težavnost enoznačnega razreševanja teh dilem in prikazuje njihovo situacijsko določenost. V prvem delu so predstavljeni trije poglavitni načini zaščite sodelujočih v raziskavah – zaupnost, anonimnost in obveščena privolitev – ter problematika njihove praktične uporabe v družboslovju. Sledita obravnava etičnih dilem na internetu kot novem raziskovalnem mediju ter razprava o trendih birokratizacije etičnih postopkov in tveganj, ki iz tega izhajajo. Članek sklene ugotovitev, da je zaradi razlik v metodoloških pristopih in raziskovalnih okoliščinah za družboslovje primernejša paradigma etičnega odločanja kontekstualna, in ne univerzalistična, zato v primeru vztrajanja pri togih deontoloških načelih etična regulacija lahko postane mehanizem omejevanja družboslovnega raziskovanja. KLJUČNE BESEDE: raziskovanje, etika, zasebnost, internet, kodeksi 0 Raziskovalna etika med znanostjo, zasebnostjo in birokracijo Je dopustno nekoga zavesti, da je z elektrošokom pravkar povzročil umor , spraševati učitelja in sosede o njegovih navadah ali shranjevati izjave sodelujočih na internetnem forumu, da bi potrdili svojo raziskovalno hipotezo? Odgovor je v prvi vrsti odvisen od tega, kje so naša etična izhodišča. Če smo pristaši teleološke etične paradigme, bomo moralnost takih dejanj presojali predvsem glede na njihove učinke. Za teleologe, zlasti utilitariste, je namreč dejanje etično, če so njegove posledice ugodne za čim večje število končnih dobitnikov – po- sameznikov, družin, naroda, razreda. Nasprotno pa deontologi, zlasti kantovci, menijo, da merilo večinske koristi hitro zdrsne v zlorabo sodelujočih, zato nasprotujejo kršitvi posameznikovih pravic v imenu »pragmatizma«. Po njihovem mnenju je etičnost pred- vsem lastnost dejanja samega, etičnih pravil pa se je treba dosledno držati tudi za ceno izgube spoznanja (Kimmel 1988: 44–47). Kantovci skušajo zato oblikovati splošno veljavna moralna pravila, medtem ko utilitaristi izhajajo iz neke vrste univerzalnega izračuna, s katerim bi dobili največjo vsoto sreče vseh ljudi (Brinkmann in Kvale 2005: 159). Navedena dejanja bi bila torej za utilitariste načeloma dopustna, kolikor bi bile splošne koristi večje od povzročene škode sodelujočim, za kantovce pa nikakor ne, ker
8 Družboslovne razprave, XXVI (2010), 64: 7–24 Brina Malnar dejanja sama po sebi niso etična in tega dejstva ne morejo spremeniti niti morebitne koristi, ki jih taka dejanja prinesejo. Že v začetku torej naletimo na temeljna protislovja v razumevanju vloge znanosti – naj bo znanost cilj ali sredstvo, naj ima prednost dobrobit posameznika ali družbe? S tem naletimo tudi na dve razsežnosti raziskovalne etike: »mikroraven«, ki se nanaša na odnose med raziskovalcem in sodelujočimi, in »makroraven«, kjer gre za to, kako bo proizvedeno znanje učinkovalo na družbo kot celoto (Brinkmann in Kvale 2005: 167–168). Zaradi omejenega prostora in želje, da ne bi ostali pri površnem nizanju etičnih pravil in dilem, bo predmet tega prispevka le prva raven, torej etika v odnosu raziskovalec–sodelujoči. Odnos med raziskovalcem in družbo pa bomo obravnavali v eni od prihodnjih številk.
Vsako leto samo v Sloveniji več tisoč ljudi sodeluje v različnih družboslovnih raz- iskavah, največkrat anketah. Kaj jim ta udeležba prinaša? Je zanje grožnja ali morda privilegij? Po prepričanju raziskovalcev sodelovanje udeležencem prinese številne koristi, kot so razmišljanje o zanimivih vprašanjih, prijeten pogovor z anketarjem, zadovoljstvo izraziti svoje mnenje, izpolniti državljansko dolžnost, dobiti družbeno priznanje, predstavljati druge, dobiti povratno informacijo in podobno (Stoop 2005: 90–91). Po drugi strani pa so posledice lahko tudi manj ugodne, in seznam je tu precej dolg: motnje vsakdanjega življenjskega ritma, miselni napor, stres, tesnoba, zadrega, izguba časa, izguba ugleda, zmanjšano samospoštovanje, psihološke spremembe, pridobitev neprijetnih informacij o sebi, občutki krivde, občutki izigranosti in druge (Elgesem 2002; Kimmel 1988; Stoop 2005). Za večino udeležencev je najmanj dobrodošel vidik raziskovanja vdor v zasebnost oziroma posledice, ki iz njega izhajajo, a skoraj vsaka raziskava vključuje neko obliko vdora, pa naj gre za opazovanje ravnanja udeležencev ali spraševanje o osebnih zade- vah. Čeprav je težko postaviti splošna merila, kdaj do tega pride, saj gre, kot ugotavlja Kovačič (2006: 41), pri vseh definicijah vdora v zasebnost v osnovi za subjektivno presojo posameznika, pa vemo, da je tveganje precej odvisno od narave tematike in izbrane raziskovalne metode. Študija spolnih navad je za večino gotovo bolj psihološko vsiljiva kot študija vozniških, med metodami pa denimo poglobljeni intervju velja za bolj stresnega kot anketa, za katero je prej značilna »depersonalizacija« sodelujočih (Lee 1993: 102–103). Intervju je namreč tematsko bolj odprt, izvedbeno interaktiven in kot tak omogoča agresivnejše »vrtanje« v zasebnost. Značilen primer tega so intervjuji življenjske zgodovine, ki pogosto odprejo stare travme, vzbudijo neugodne primerjave z bolj uspešnimi vrstniki ali alternativnimi življenjskimi potmi in lahko privedejo do spoznanja, da posameznikova življenjska bilanca ni pozitivna. Sprožijo torej proces prisilne introspekcije, ki ga v običajnem življenju ni (Miller 2000: 104). Da ne gre nujno za trivialen problem, kažejo primeri, kot je raziskava socialnih omrežij ostarelih, ki je pri sodelujočih vzbudila močna čustva, jok, spomine, občutke obžalovanja in poskuse Yüklə 171 Kb. Dostları ilə paylaş:
|