Epikur – ugodje



Yüklə 60 Kb.
tarix17.11.2018
ölçüsü60 Kb.
#80278

Epikur – ugodje
Delovni listi:


Delovni list: Odlomek iz knjige Naomi Klein: No Logo
Bila sem v tretjem razredu osnovne šole, ko so bile oprijete kavbojke alfa in omega vsega in smo s prijateljicami zabile ogromno časa z opazovanjem svojih zadnjic in preverjanjem logotipov. »Med menoj in mojimi kalvinkami ni ničesar,« je zagotavljala Brooke Shields. Ko smo kot nekakšne Ofelije legale na postelje in z obešalniki vlekle navzgor zadrge kavbojk znamke Jordache, smo vedele, da je vsaka njena beseda čista resnica. Približno takrat je Romi, naša pomanjšana šolska Farrah Fawcett, hodila od klopi do klopi in obračala ovratnike naših puloverjev in polo majic. Ni bilo dovolj, če je videla krokodilčka ali jezdeca – lahko bi šlo za prevaro. Hotela je videti znamko, ki se je skrivala za logotipom. Bilo nam je samo osem let, toda gospostvo terorja logotipa je že nastopilo.

Približno devet let pozneje sem si priskrbela delo; v trgovini v Montrealu sem za Esprit zlagala puloverje. V trgovino so prihajale mame s šestletnimi hčerkami in iskale majčke, na katerih je z velikimi tiskanimi črkami pisalo »Esprit«. »Nositi noče ničesar brez imena,« so opravičujoče priznavale mame, s katerimi sem kramljala pred kabinami. (Klein 2004, 44).





Delovni list: Horacij: Carpe diem
Dekle, ne poizveduj, ker vedeti je greh,

kako je sklenil bog z usodo naju dveh!

Iz babilonskih knjig ne štej si svojih dni!

Voljnó pretŕpi vse, kar koli se zgodi,

pa naj še mnogo zim nakloni nama bog,

pa najsi z letošnjo je sklenjen zadnji krog.

Ne bodi muhasta in vina si nalij!

Boljša je kratka slast kot up na dolge dni.

Glej, čas beži! Besed ne zgubljajva zaman!

Ne veruj v jutrišnji, užij današnji dan!





Delovni list: Epikur po Allainu de Bottonu
Epikur […] se je po razumskem razčlenjevanju dokopal do nekaterih presenetljivih spoznanj o tem, kaj v resnici naredi življenje prijetno – in na srečo vseh, ki nimamo bajnih dohodkov, vse kaže, da nujne sestavine užitka, četudi neoprijemljive, niso predrage. (De Botton 2001, 62).


  1. Prijateljstvo

[…] Resnični prijatelji nas ne ocenjujejo po merilih zunanjega sveta, saj jih zanima naše notranje bistvo; tako kot pri idealnih starših naš videz in položaj na družbeni lestvici ne vplivata na njihovo ljubezen, saj se pred njimi lahko brez sramu pokažemo v starih oblekah in jim priznamo, da smo letos bore malo zaslužili. […] Morda si prizadevamo, da bi obogateli, in to zgolj zato, da bi si pridobili spoštovanje in pozornost ljudi, ki bi sicer šli mimo nas, kot da smo zrak. Epikur, ki je sprevidel to temeljno potrebo, je hkrati spoznal, da nam peščica pristnih prijateljev lahko da več ljubezni in spoštovanja kot še tako veliko premoženje.




  1. Svoboda

Epikur in njegovi prijatelji so si izmislili še nekaj novega in prelomnega. Da jim ne bi bilo treba delati za ljudi, ki jim niso bili všeč, in streči njihovim morda ponižujočim muham, so se umaknili iz poslovnega sveta Aten […] ter ustanovili nekaj, kar bi dandanes najlažje opisali kot komuno. V zameno za neodvisnost so privolili v preprostejši način življenja. […] Resda so zdaj imeli manj denarja, vendar jim nikoli več ni bilo treba ubogati ukazov zoprnih šefov. […] Njihovi obroki niso bili obilni, kljub temu pa so bili okusni in hranljivi. […] Preprostost takega življenja ni prizadela občutljivosti Epikurovih prijateljev glede statusa, saj so s tem, ko so se oddaljili od atenskih vrednot, sami sebe prenehali presojati na podlagi gmotnih meril. […]




  1. Misel

[…] V Vrtu, kakor so pravili Epikurovi skupnosti, so zelo spodbujali premišljevanje. […] Epikuru je bilo zlasti veliko do tega, da bi se on in njegovi prijatelji naučili razčlenjevati skrbi, povezane z denarjem, boleznijo, smrtjo in nadnaravnim. […] Trezna analiza pomirja duha; Epikurovim prijateljem je prihranila skrivno razmišljanje o težavah, ki bi jih pestile v nerazmišljajočem okolju zunaj Vrta.





Delovni list: nekaj Epikurjevih Maksim in odlomek iz pisma Menoikeu


Maksime (izbor)

1. Kar je blaženo in neminljivo, je ne le sámo prostó vsakršnega truda, temveč tudi ničemur drugemu ne prizadeva nevšečnosti. […]

2. Smrt se nas nič ne tiče: zakaj to, kar je razkrojeno, je brez občuta; kar pa občuta nima, nima za nas pomena.

3. Meja kolikosti ugodja je v odstranitvi vsega, kar zbuja neugodje. [V angl.: Stopnja ugodja doseže maksimum, ko so odstranjena vsa neugodja.]

5. Prijetno življenje je nemogoče, če ni razumno, pošteno in pravično, razumno, pošteno in pravično pa nemogoče, če ni prijetno. […]

6. Kar zadeva varnost pred ljudmi, jo je šteti med naravne dobrine, pa najsi jo kdo pridobi, pred komer že more.

7. Mnogi bi radi postali slavni in ugledni, ker menijo, da si bodo s tem pridobili varnost pred ljudmi. Če je torej življenje takih oseb varno, so dosegli naravno dobrino; če pa ni varno, tedaj nimajo tega za čimer se jim je od začetka budila želja po instinktu narave.

8. Nobeno ugodje ni po sebi zlo: toda to, kar pomaga do nekaterih užitkov, prinaša vanje mnogotere motnje.

10. Ko bi moglo to, kar žene razpašnike v nasladnost, pregnati strahove duha in plašljivost pred nebesnimi prikaznimi in smrtjo in bolečinami, […] bi nihče od nas ne imel razloga, da bi jih grajal: zakaj v tem primeru bi jih od vseh strani napolnjevalo obilje ugodij in bi jim od nikoder ne pretile ne telesne ne dušne bolečine, to se pravi, zlo.

12. Nemogoče je, da bi se človek osvobodil strahu glede najvažnejših vprašanj življenja, če ne pozna narave vesoljstva, temveč domneva, da utegne biti kaj resnice v mitih. Zato brez poznavanja narave ni mogoče doseči čistega ugodja.




14. Čeprav do neke mere lahko dosežemo varnost pred ljudmi, ako živimo v blaginji, da nam je moč deliti podpore, je vendarle najčistejša oblika varnosti v tem, da živiš sam zase v miru ter se izogiblješ množici.

15. Imetje, kolikor ga zahteva narava, je omejeno in lahko pridobljivo bogastvo, ki ga želi puhla fantazija, se razteza v neomejeno.

16. Naključje vpliva na modrega le v neznatni meri: najvažnejše in najbolj bistveno mu je bilo, mu je in mu bo, da se daje na vsej poti življenja voditi razumu.

17. Pravični je najbolj varen pred motnjami dušnega miru, krivični je poln vsakršnega nemira.

20. Za meso ležijo meje naslad v neomejenosti, in da bi kdo vse užil, bi potreboval neomejen čas. Toda razum, ki je dodobra preudaril, kaj je konec in cilj vsega mesa, in se je znebil strahu pred večnostjo, pomaga človeku do popolnega življenja, ne da bi mu bil za to potreben še neomejen čas. Pri tem pa se nikakor ne izogiblje uživanju in, tudi ko usoda odloči, da se je treba posloviti od sveta, (razumen mož) ne odhaja z mislijo, da mu je zapustiti kos popolnega življenja.

27. Od vsega, kar ima filozofija nared za blaženost celega življenja, je prijateljstvo daleč največja dobrina.

28. Isto spoznanje, ki nam daje pogum in prepričanje, da nič strašnega ni večno, da, nikakor dolgotrajno, nam daje v okviru naših razmer tudi videti, da nobena reč ne pospešuje naše varnosti bolj mimo prijateljstva.

29. Med poželenji so nekatera naravna in potrebna, druga naravna in nepotrebna, spet druga niti naravna niti potrebna, temveč sad puhle domišljave.

30. Tista naravna poželenja, ki ne zbujajo neugodja, ako jih ne utešiš, čeprav se strastno ženejo za svojim ciljem, niso drugo nego sad praznih utvar. […].


Menoikeu v pozdrav (odlomek)

Dalje moramo pomisliti, da so poželenja deloma naravna, deloma níčevna, a med naravnimi ena potrebna, druga smo naravna, med potrebnimi pa ta potrebna za srečo, ona za zdravje telesa, tretja za življenje samo. Kdor opazuje te reči, ne da bi se motil, umeje slednji izbor in slednjo zavrnitev (užitkov) postavljati v pravilen odnos do telesnega zdravja in dušnega miru, zakaj to dvoje je smoter srečnemu življenju. Namen vsemu, kar delamo in počnemo, je ta, da smo prosti fizičnih bolečin in vznemirljivega strahu. Kadar to dosežemo, se poleže sleherni dušni vihar, ker se človeku ni treba ozirati po ničemer več, kar bi mu še manjkalo, ker mu ni treba iskati ničesar več, kar bi bilo še potrebno za popolno ugodnost duše in telesa. […] Zakaj ugodje smo spoznali za našo prvo, z nami rojeno dobrino, za izhodišče vsemu izbiranju in vsemu zavračanju; na ugodje se oziramo, ker nam ta afekt rabi za ravnilo pri presojanju sleherne dobrine. In ravno ker je ugodje prva in prirojena nam dobrina, se ne odločujemo kar povprek za vsakršno uživanje; neredko se zgodi, da se odrečemo nasladam, če imajo za posledico kako večjo nevšečnost; da, često dajemo bolečinam prednost pred ugodnostmi, če sledi dolgotrajnemu trpljenju tem večje ugodje. […] Vse te reči je treba presojati po natančnem tehtanju in upoštevanju koristnega in škodljivega. So namreč okolnosti, ko se dobro izkaže za zlo in narobe, zlo za dobro.

Tudi zmernost imamo za veliko dobro, a ne zato, da bi bili v slehernem primeru zadovoljni z malim, temveč da bi nam zadostovalo malo, če nimamo veliko, v poštenem prepričanju, da uživajo obilje z največjim ugodjem tisti, ki ga najmanj pogrešajo, in da si je vse, kar je naravno, lahko pridobiti, vse prazno in ničevo pa kaj težko. Preprosta zelenina ne daje nič manjšega užitka nego potratna gostija, kakor hitro preženeš iz sebe občutek pogrešanja. Kos kruha in kozarec vode utegneta biti najslajša slastica, če ju užiješ v potrebi

Če pravimo torej, da je ugodje konec in cilj, ne mislimo s tem naslad razvratnikov in drugih slasti, obstoječih v telesnem uživanju […]: pod ugodjem razumemo […] odsotnost telesnih bolečin in dušnega nemira.





Delovni list: Nekaj epikurejskih pojmov::


DTV Atlas filozofije (str. 59)
Etika predstavlja jedro EPIKUROVEGA nauka. Njeno načelo je ugodje. Vsako živo bitje po naravi teži k ugodju in se izogiba bolečini. Življenjski cilj je torej ugodje, [opredeljeno] kot odsotnost bolečine in nemira. Tako ni nobenega vmesnega stanja med ugodjem in bolečino. Ugodje je doseženo, kadar sta odstranjeni telesna (zaradi pomanjkanja) in miselna bolečina (zaradi strahov). […]

[…] ugodje je dosegljivo, […] ko zadovoljimo elementarne potrebe s potešitvijo lakote, žeje itd. [Potem] ni nobenega stopnjevanja ugodja več, ampak samo še njegove variacije.[…]

K ataraksiji, pravilnemu življenju brez nemira, spada poleg telesne svobode od bolečine tudi duševna svoboda od nemira in zmešnjave. Temu služi tudi upoštevanje vrlin.



Delovni list: Kako sem lahko srečen? Epikurejski odgovor
Za Epikurja je cilj življenja ugodje, srečno življenje pa je tisto z največ ugodja in najmanj bolečine. Toda to ne pomeni, […], da je življenje stalno fizično predajanje užitkom – že Epikur sam je za časa svojega življenja protestiral proti tistim, ki so ga razumeli na ta na način. […]

Epikurejci so seveda uživali v pojedinah in dobrih stvareh, če je bilo mogoče, če sta ona ali on to seveda naredila na zmeren način in tako, da to ne bo prineslo več bolečine nekoč v prihodnosti. Epikur ni zagovornik asketizma kot tisti platonisti in kristjani, ki trdijo, da so telesna ugodja ovira intelektualnem in duhovnem napredku. […] Vsaj ugodja kot ugodja so dobra, toda ravno iz tega razloga moramo uvesti razlikovanje, da bi bili gotovi, da naš tok dejanj ne bo prinesel več bolečine v prihodnosti. Želje so lahko po Epikurju razdeljene v tri vrste: naravne in nujne, nato naravne, toda ne nujne in nenaravne in nenujne; nujne želje se dalje delijo v tiste, med katerimi je zadovoljstvo nujno za srečo, pri drugih se telo osvobodi motenj, pri drugih spet pa gre za življenje samo. Nujne želj bodo domnevno vključevale tiste po hrani, pijači in zavetju, brez katerih ne moremo živeti; nato po spolnosti, če je ta tista, na katero se nanašamo z izrazom »telo osvobojeno motenj«; domnevno pa bosta taki še želja po sreči in želja po osvobojenosti od bojazni. Naravne, toda nenujne želje bodo vključevale tiste, ki so sprožene ob določenih vrstah hrane in pijače, ki niso nujni, toda prinašajo nam naravno ugodje […]. Primeri nenaravnih želja pa bodo vsebovali ambicioznost po slavi in politični moči, ki ju mnogi […] obravnavajo kot pot k sreči, četudi jih tu dejansko vodi želja po varnosti (ki izvira, če to vedo ali ne, iz strahu pred smrtjo […]), njihova ambicioznost pa jim bo prinesla razočaranje in bedo, ne pa srečo. […]



Telesna ugodja so za Epikurja osnovna, toda kot je videti ne v smislu, da bi jim morali na slepo slediti, temveč zaradi svobode od bojazni ali ataraxia, ki je ugodje v samem umu in ki je končna osvobojenost od bojazni pred fizično bolečino v obliki kazni v naslednjem življenju, denimo.
(Sharples 2000, str. 103-110.)


Yüklə 60 Kb.

Dostları ilə paylaş:




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©genderi.org 2022
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə