Filozofija prava



Yüklə 320 Kb.
səhifə1/9
tarix26.11.2017
ölçüsü320 Kb.
#12729
  1   2   3   4   5   6   7   8   9

Filozofija prava
1. Filozofija prava, teorija prava, pravna dogmatika (Kaufmann)

1.1. Filozofija prava in pravna dogmatika

Filozofija prava je veja filozofije. Splošna filozofija se ukvarja z osnovnimi problemi člove-škega bivanja. Filozofija prava razmišlja in razpravlja o temeljnih pravnih vprašanjih in temeljnih pravnih problemih ter nanje odgovarja na filozofski način. V filozofiji prava pravnik sprašuje in filozof odgovarja.

Filozofija prava NI pravna dogmatika. Dogmatika je postopek čistega uma brez predhodne kri-tike lastne zmožnosti (Kant). Dogmatika izhaja iz predpostavk, ki jih ima za resnične. Teh predpostavk ne preverja. Pravni dogmatik odgovore na vprašanja, kaj pravo je in kako nastaja pravno spoznanje, vedno argumentira znotraj sistema, medtem ko veljavni (zunanji) sistem ostaja nedotaknjen.

Ni možna najpopolnejša metoda, po kateri ne smemo postaviti nobenega pojma, ne da bi bil predhodno enopomensko definiran, in ne smemo postaviti nobene trditve, ne da bi potrdili nje-ne resničnosti.

Filozofija mora pogledati v ozadje temeljnih problemov in temeljnih predpostavk znanosti in sistemov – postaviti se mora na stališče, ki presega sistem. Hermenevtika (= nauk o umetnosti razumevanja) je pokazala, da sta predsodek in predhodno razumevanje transcedentalni pogoj za razumevanje vsebine.

Pravna znanost spada v bistvu med lingvistiko, ker ima opraviti z jezikovnimi besedili (???).

Filozofija se mora neprenehoma preverjati na temelju tega, kar izhaja iz nadaljnjega prodiranja v pomen. Filozof ničesar ne sme sprejemati kot samoumevno.

Filozofija prava in dogmatika sta v razmerju drugačnosti, zato se ne moreta nadomestiti.

1.2. Področje filozofije prava

Materialni predmet znanosti je konkretni predmet, s katerim se določena znanost v celoti ukvarja. Materialni predmet je lahko skupen več znanostim (npr. pravo).

Formalni predmet znanosti je poseben ozir, pod katerim raziskujemo celoto (predmet razisko-vanja). Formalni predmet je značilen za vsako posamezno znanost (npr. kazensko, civilno, upravno pravo).

Za bistvo filozofije je značilna celotnost formalnega predmeta. Filozofija sploh nima material-nega predmeta, njen formalni predmet pa je bit nasploh. Filozofija izhaja iz izkustveno doseg-ljivega posameznega, da pride do transcendentnega (presežnega). Cilj filozofskega raziskova-nja je vedno celota. Predmet filozofije prava je zato pravo kot celota.

Cilj filozofije lahko dosežemo le v sodelovanju več filozofov – v diskurzu. Pluralizem naukov je nujen pogoj za razvoj filozofije.

1.3. O pravilnem spraševanju v filozofiji prava

V dogmatični znanosti njen predmet določa smer spraševanja.

Predmet filozofije je celota oz. bit prava. Naše mišljenje se z enim dejanjem ne more polastiti celote, zato mora začeti pri posamičnem delu te celote. V filozofiji njen predmet ne more dolo-čati metodičnega spraševanja.

Načelno se lahko iz vsake podrobnosti približamo celoti, če pri tem prav ravnamo.

Pri razmerju med delom in celoto se kaže hermenevtični krog – kaj je del, ne moremo vedeti brez predhodnega razumevanja celote, pri čemer pa, kaj je celota, ne moremo vedeti brez pred-hodnega védenja o delih.

Število možnih filozofskih vprašanj in odgovorov je načelno neomejeno, medtem ko je pri obi-čajnih znanostih število problemov omejeno, zato lahko vsaka znanost nekoč pride do cilja, razen filozofije.

Ker se filozofija določenega časa vedno ukvarja s posameznimi deli celote, pri tem zanemari druge dele. Naloga filozofije novega časa je pogledati zanemarjene stvari. Filozofija zato izhaja iz zgodovinske situacije. Tako sta bila pravni pozitivizem in zgodovinskopravna šola le reakcija na poudarjanje racionalne sestavine prava (racionalistično pojmovanje) in na idealistični nauk o naravnem pravu. V 20. st. je prišlo zaradi pozitivizma do zlorabe prava, zato se zdaj sprašu-jemo po novih temeljih.

Nobene filozofske misli ne moremo razumeti, če ne razumemo, s kakšnimi vprašanji se je dolo-čeni filozof lotil stvari, in če ne dojamemo zgodovinske situacije, ki je misleca spodbudila k tem vprašanjem.



1.4. Napake scientizma in filozofizma ter napačno ravnanje s filozofijo

Popolnoma juristično usmerjeni pravni filozof zapade v napako scientizma = pretirano vredno-tenje znanosti in enostransko usmerjanje v znanstveno mišljenje. Na pravnofilozofske probleme in temeljna vprašanja prava želi odgovarjati brez uporabljanja filozofije in brez filozofskega znanja. Pravniški scientizem se je najbolj izrazito pokazal v čisti teoriji prava.



Napako filozofizma zagreši samo filozofsko usmerjeni pravni filozof, ki se ne zanima za prob-leme prava (= vprašanja, ki jih pravna znanost postavlja filozofiji) in odgovarja na vprašanja, ki jih določena zgodovinska situacija sploh ne postavlja.

Nefilozofi si prizadevajo, da bi filozofske misli, nauke in teorije prenesli na lastno področje = uporaba filozofije na recept. Izjave filozofije nikoli ne predstavljajo izgotovljenih rešitev. Nauk nekega filozofa si lahko prisvojimo samo v dejavnem podoživljanju njegovega mišljenja.



Oblikovanje šol nasprotuje bistvu filozofije, ker se šole hitro izrodijo v dogmatizem.

Filozofije ne moremo poučevati in se učiti, temveč to lahko počnemo le s filozofiranjem.



1.5. Filozofija prava in pravna teorija

Filozofija prava je usmerjena bolj vsebinsko. Teorija prava je usmerjena bolj formalno. Skupno jima je, da se ne omejujeta na veljavno pravo, temveč ravnata transcendentno.

Določena področja so se osamosvojila iz filozofije prava in zdaj spadajo v teorijo prava: teorija norm, teorija zakonodaje, teorija znanosti, spoznavna teorija, teorija argumentacije, teorija od-ločanja v pravu, pravna metodika, pravna semantika, pravna hermenevtika, pravna topika in pravna retorika.

1.6. Izvori filozofije in filozofije prava

Filozofija ima 3 glavne izvore (Jaspers):



  • čudenjeontologija;

  • dvom spoznavna teorija;

  • pretresenostfilozofija eksistence.

1.6.1. Ontologija (svet kot objektivnost)

Ontološka filozofija je usmerjena k bivanju – k objektu. Ta drža izvira iz čudenja nad čudežem vseh čudežev – da bivajoče je in da ni nič. Hočem vedeti, kaj je vzrok za to, da bivajoče je in da ni nič. Ko se čudim, se zavem, da nič ne vem. Gre za čudenje nad svetom, ki ga nismo mi naredili.

Ontologija temelji na zaupanju v bit. Izhaja iz domneve, da eksistira bivajoče, ki je neodvisno od našega mišljenja. Bivanje je načelno nerazpoložljivo in služi človeku le toliko, kolikor le-ta upošteva zakone, položene v bivanje.

Filozofija, ki temelji na zaupanju v bivajoče, je možna le v času, ki je sam v sebi trden in stoji v varnih temeljih (npr. Aristotel, Tomaž Akvinski, Hegel).



Objektivistična filozofija prava izhaja iz čudenja nad tem, da ima bivanje od vsega začetka v sebi red in obliko – obstaja naraven red stvari in razmer. Povsod, kjer ljudje živijo v skupnosti, obstajajo tudi začetki prava. Primer takšnega mišljenja je nauk o naravnem pravu, ki dojema pravo kot stvarnost, ki obstaja po svojem bistvu neodvisna od našega mišljenja in hotenja.

1.6.2. Spoznavna teorija (svet kot subjektivnost)

Temeljno razpoloženje filozofije, ki se orientira ob subjektu, je nezaupanje in dvom. Negotovo je, ali nas čuti ne varajo, ker se v svojem spoznavnem prizadevanju vedno znova motimo in po-gosto doživimo, da se naše mišljenje zaplete v nerešljiva protislovja. Najprej je treba podvomiti o vsem, kar mislimo, da zaznavamo in spoznavamo. Tisto, kar vzdrži tak radikalen dvom, lahko velja za gotovost. Descartes: Cogito, ergo sum (= Mislim, torej sem).

Ko začnemo filozofirati z dvomom, postane odnos do sveta drugačen. Pogled je usmerjen v razmišljujoči subjekt. Prvotna je zavest, zato se bivanje razlaga kot proizvod zavesti.

Protagoras: Človek je merilo vseh stvari.

Ključno filozofsko vprašanje se zato glasi: Kako pridem iz svoje zavesti do spoznanja zuna-njega sveta? Kako lahko sploh kaj vem? Gre za spoznanje, zavest, metodo.

Filozofija, ki ne zaupa bivanju, temveč je ujeta v večnem dvomu, se pojavlja v obdobjih druž-benega razkroja.

Spoznavna filozofija prava se sprašuje, ali sploh obstaja pravilen red. Pravu se zato odreka last-na bitnost in je le še nominalen pojem – skupna oznaka za zakone, ki jih proizvajajo pooblastila zakonodajalca.

1.6.3. Filozofija eksistence (svet kot proces samopostajanja)

V tem primeru je izvor filozofiranja eksistencialna pretresenost, ki prevzame človeka, ko stoji pred mejnimi situacijami bivanja, na katere ne more vplivati, zato spozna mejo svojega bivanja – krivda, bolezen, smrt, vojna, epidemije, razpad kultur, propad ljudstev. Človek se zave lastne šibkosti in nemoči, kar ga sili v spraševanje po smislu človeškega bivanja.

Do prave eksistence in avtentičnosti bivanja pride človek s soočanjem z mejnim situacijami. Filozofija eksistence človeka poziva, naj se upre nagibu, da bi pobegnil v životarjenje. S tem se človek odloči za svoje možnosti in pride do samouresničenja.

Filozofija eksistence se pojavi v prelomnih in kriznih obdobjih – predsokratiki na pragu antike, Avguštin na pragu sr. veka in Pascal na pragu novega veka. Filozofija eksistence je tudi filozo-fija našega časa.

Na področju prava obstaja eksistencialna pretresenost z izkustvom neizogibnega neuspeha našega zemeljskega prava. Radbruch: Dober pravnik je lahko samo pravnik s slabo vestjo, ki se v vsakem trenutku svojega poklicnega življenja popolnoma zaveda globoke vprašljivosti svojega poklica.

Pravnik si ne sme zapirati oči pred omejenostjo, nepopolnostjo in nezaneljivostjo prava. Tisti, ki to počne, je s pravom slepo zasvojen – to so:



  • pozitivisti – vidijo samo zakon in se zapirajo pred vsakim nadzakonskim vidikom prava, zato so nemočni, če politična oblast sprevrača pravo;

  • naravni pravniki – ne cenijo pozitivnih zakonov in stavijo na vnaprej dane norme, ki jih ne morejo dovolj zanesljivo spoznavno prikazati, zato je rezultat pravna nezanesljivost in samovolja.

1.6.4. Sinteza različnih smeri

Pravo ni predmet, kot so drevesa in hiše. Pravo je sklop odnosov ljudi do ljudi in ljudi do stvari. Gre za ontologijo odnosov (namesto ontologije substance).

Če pravo jemljemo popolnoma subjektivno, nastane nevarnost, da damo pravo popolnoma na razpolago pravodajalcu.

Shema subjekt-objekt (subjekt in objekt ostaneta v spoznanju ločena) se mora umakniti oseb-nemu mišljenju.

Treba se je izogibati dvem skrajnostim:


  • skrajnost filozofije eksistence – Sartre: človek si sam ustvarja svojo moralo,

  • skrajnost funkcionalizma – Luhmann: pravo nastane in se legitimira samo s postopkom.

1.7. Naloga filozofije in filozofije prava v današnjem času

Živimo v prehodnih in prelomnih časih. Racionalno modernost je zamenjala iracionalna post-modernost. Racionalnost se je izkazala kot nesposobna odgovarjati na vprašanja, ki so za člo-veka resnično pomembna.

V zgodovini sta si vedno stali nasproti 2 skrajni pojmovanji filozofije (prava):


  • filozofija prava ima nalogo, da daje absolutne, splošno veljavne in nespremenljive izjave o svetu, človeku in pravu – ta prizadevanja so se vedno izjalovila, ker absolutnih in nad-časovnih vsebin na svetu ni. (Kant: čisto spoznanje vsebuje samo formo, s katero nekaj spoznamo, vsebine pa ne).

  • opuščanje vsakršne vsebine (vrednot), posvečanje samo oblikam bivanja, mišljenja, prava. Vsako vsebinsko filozofiranje naj bi bilo iracionalno in neznanstveno. Očitek racionalnosti, skrčeni na formalno čistost, je, da nima odgovorov na bistvena vprašanja. Misli brez vse-bine so prazne, zato nimajo pomena za praktično življenje.

Ne moremo imeti formalne čistosti in vsebinsko pomenljive sporočilnosti.

Prvi pravni filozof, ki se je v 20. st. vrnil k vsebini prava, je bil Gustav Radbruch. Začel se je spraševati po vsebini in pravilnosti prava in s tem presegel pozitivizem. S tem je odprl novo poglavje pravne filozofije: onkraj naravnega prava in pozitivizma.

Šibkost Radbruchove teorije je vrednostno-teoretični relativizem. Radbruch je imel število naj-višjih vrednot prava za omejeno, vendar izključen znanstven odgovor na vprašanje, kaj je edina prava vrednota. Po Radbruchovem mnenju se lahko komunikacija o vrednotah lahko odvija edino na politični in ne na znanstveni ravni. Na politični ravni pa so vrednote določili diktatorji.

Napaka Radbruchove misli je bila, da je kot pristaš Kantove filozofije menil, da je na neko vprašanje znanstveno možen le en pravilen odgovor. Filozofsko spoznanje pa zahteva koope-rativen napor, ki se dogaja v okviru filozofske komunikacije z drugimi, ki komunicirajo. V moderni teoriji diskurza (Jürgen Habermas), da lahko najdemo resnico (pravilnost) na neempi-ričnem področju samo kooperativno. Zato sta napačna:



  • avtoritarno razmišljanje – že vnaprej onemogoča komunikacijo,

  • relativizem – se prezgodaj odpove komunikativnemu pogovoru, ko ni soglasja glede vsebin.

Cilj filozofskega diskurza je, da dosežemo intersubjektivno soglasje in v tem smislu resnico. Komunikacija pomeni medsebojno razumevanje in sprejemanje tudi glede vprašanj, na katera ni odgovora – načelo strpnosti.

Ljudje si brez prisile in nasilja zaupajo vprašanja, ki so pomembna, in tako pridejo do samega sebe. Tehnične racionalnosti (npr. juridizacija – naraščanje pravnih predpisov) ne smemo gnati tako daleč, da bi ob tem pozabili na človeka in njegove temeljne probleme.


2. Resničnost in vrednota (Radbruch, § 1)

Filozofija prava je del filozofije.

V danosti našega doživljanja sta pomešani resničnost in vrednota. Ljudi in stvari doživljamo prežete z (ne)vrednostjo. Ta (ne)vrednost izvira iz nas, ne iz ljudi ali stvari samih, vendar se tega ne zavedamo.

Radbruch razlikuje 4 možne filozofske drže, ki ji vsaki ustreza določena oblika danosti:



  1. drža, ki je slepa za vrednote – prva naloga duha je, da izvzame jaz iz danosti in ji ga postavi nasproti. Védenje, ki je slepo za vrednote, iz danosti ustvari kraljestvo narave. Narava je danost, očiščena potvorjenih vrednotenj. Iz takšne metode izvirajo naravoslovne znanosti.

Tej drži ustreza danost bivanje.

  1. drža, ki vrednoti – duh se v védenju, da zavestno vrednoti, zave meril vrednotenja. Zave se norm in njihovega konteksta = kraljestvo vrednot. Iz sistematično izvajane drže, ki vrednoti, izhaja vrednostna filozofija, ki ima 3 veje: logiko, etiko in estetiko.

Tej drži ustreza danost vrednota.

  1. drža, ki se nanaša na vrednote – pojem znanosti ni identičen z vrednoto resnice, ker zna-nost neke dobe ne obsega le znanstvenih dosežkov, temveč tudi znanstvene zablode. Ven-dar tudi znanstvene zablode štejemo za znanost, ker je njihov namen in pomen služiti res-nici. Dela znanosti (tudi ponesrečena) povzemamo v pojmu znanosti, ker stremijo k njemu.

Tej drži ustreza danost smisel.

  1. drža, ki vrednote presega – religiozno védenje. Religija pomeni preseganje nevrednosti in s tem hkrati pomeni preseganja vrednosti – vrednost in nevrednost postaneta enakovredni. S tem je odpravljeno tudi nasprotje med vrednoto in resničnostjo. Religija kot preseganje nasprotja med vrednostjo in nevrednostjo predpostavlja to nasprotje. Religija je pritrjeva-nje vsemu bivajočemu vsemu temu navkljub. Religija je onkraj, narava znotraj kraljestva vrednot.

Religiozni drži ustreza danost bistvo.

Pravo je človeški izdelek. Vsak človeški izdelek je možno zaobjeti le na podlagi ideje. Pravo lahko dojamemo le v okviru vedenja, ki se nanaša na vrednote. Pravo je kulturni pojav = na vrednote vezano dejstvo. Pravo opredelimo kot danost, katere smisel je, da udejanja idejo prava. Pravo je lahko nepravično, vendar je pravo le v primeru, če ima vsaj namen biti pra-vično.

Pogled na človeški izdelek, ki bi bil slep za smoter, ni mogoč, zato ni mogoč tak pogled na pravo ali pravne pojave.

Drži, ki pravo vrednostno presegata, sta:



  • pravo pred Bogom proglasimo za nebistveno,

  • pravo zasidramo v najbolj absolutnem bistvu stvari (npr. antično naravno pravo).

Tako so k obravnavanju prava možni 3 pristopi:

  1. pogled na pravo kot kulturno dejstvopravna znanost,

  2. pogled, ki vrednoti pravo, pogled na pravo kot kulturno vrednoto – filozofija prava,

  3. pogled na (ne)bistvenost pravaverska filozofija prava.


3. Filozofija prava kot vrednostno obravnavanje prava (Radbruch, § 2)

Filozofija prava je pogled na pravo, ki vrednoti – nauk o pravilnem pravu. Radbruchovo vred-nostno obravnavanje prava zaznamujeta 2 potezi:



  • dualizem metod,

  • relativizem.

3.1. Dualizem metod

Kantova filozofija: iz tega, kar je, ne moremo razbrati:



  • kaj ima vrednost,

  • kaj je pravilno,

  • kaj naj bi bilo.

Pozitivizem (ne samo v pravu, pozitivizem obstaja tudi kot smer splošne filozofije sočasno s pravnim pozitivizmom) na podlagi tistega, kar je bilo (historizem, evolucionizem) oz. je, sklepa o tistem, kar bi moralo biti. Neizbežno zato ni pravilno in nemogoče zato ni nepravilno.

Normativne stavke, vrednostne metode in ocene lahko utemeljujemo le s stavki iste vrste, ne moremo jih utemeljevati s tistim, kar je (= bit).

Bistvo dualizma metod – pogled na vrednoto in pogled na bit sta samostojna.

Med bitjo in vrednoto obstaja logičen odnos (razmerje), ki NI vzročen.

Filozofija prava je politični strankarski boj, prenesen v sfero duha.



3.2. Relativizem

Normativne stavke je možno utemeljiti in dokazati le z uporabo drugih normativnih stavkov. Zato so končni normativni stavki nedokazljivi in aksiomski. Ni jih možno spoznati, vendar jih je možno priznati. Med vrednotami se ne moremo odločati znanstveno.



Relativizem pomeni, da ne obstaja neka absolutna vrednota, temveč končna množica vrednot, ki si jih postavljamo sami. Iz vsake posamezne vrednote lahko izhaja samostojen sistem filozo-fije prava. Relativistična filozofija prava posamezniku izčrpno predstavi čimveč možnih stališč, zavzetje stališča pa prepušča vesti posameznika. Relativizem ugotavlja pravilnost vsake vred-nostne sodbe le v zvezi z določeno najvišjo vrednostno sodbo, tj. določen vrednostni in sve-tovni nazor. Relativizem ne ugotavlja pravilnosti vrednostnega in svetovnega nazora. Odreka se zavzemanju lastnega stališča med nasprotujočimi si vrednotenji, ker se mu zdijo enako-pravna. Vsako od teh vrednotenj ima izključno obvezujoči značaj za svoje predstavnike. Tisto, kar se po mnenju naše zavesti medsebojno izključuje, se na ravni neke višje zavesti sklada.

Različni načini mišljenja temeljijo na različnosti ljudi, zato je povsem enako prepričanje nemo-goče (Goethe).




II. Problemski razvoj filozofije prava
1. Naravno pravo

1.1. Uvod

Skupna izhodišča naravnega prava:



  • poleg pozitivnega prava obstaja tudi naravno pravo kot: božje pravo, večno pravo, umno pravo, "pravo" kot razlika od "zakona".

  • naravno pravo je nadrejeno pozitivnemu pravu,

  • določa minimalno vsebino pozitivnega prava,

  • je nerazpoložljivo – človek ga ne more spremeniti, odpraviti, razveljaviti.

V zgodovini pravne teorije prevladujejo trije odgovori na vprašanje, kje poiskati vsebino na-ravnega prava:

  • vodila naravnega prava je mogoče najti v naraviantično naravno pravo,

  • vsebino naravnega prava določa Bogsrednjeveško naravno pravo,

  • vsebino naravnega prava je mogoče razumsko izvesti iz opazovanja človekove naraveracionalistično naravno pravo.

1.2. Antično (Aristotelovo) naravnopravno pojmovanje

Družbeno pravo je dvojno: eno je naravno, drugo dogovorjeno.

Naravno je tisto, ki ima povsod isto veljavo, ne glede na to, ali ljudem ugaja ali ne.

Dogovorjeno pravo je, kar je spočetka lahko brez razlike tako ali drugače.

Naravno je vselej najboljše stanje stvari.

Narava in entelehija (= teženje k popolnosti):

  • narava ni le materialna resničnost, temveč je vedno prepojena z vrednotami.

  • pojem narava označuje popolno stanje stvari, h kateremu teži vse bivajoče = entelehija – n.pr. želod — hrast.

  • narava nam daje vrednostna vodila, ki uporabljiva tudi v sodobnem življenju.

Aristotel razlikuje med dvema oblikama pravičnosti:

  • izravnalna pravičnost (iustitia commutativa) teži k popolni numerični enakosti med tistimi, ki so si po naravi neenaki, po zakonu enaki,

  • razdeljevalna pravičnost (iustitia distributiva) teži k sorazmerni enakosti, vsakdo je upravičen do enakih koristi ali bremen, glede na ustrezno merilo razlikovanja.

1.3. Sholastično (Tomaževo) naravnopravno pojmovanje

V srednjem veku naravno pravo postane božje pravo. Nauk o naravnem pravu najmočneje za-znamuje neoplatonizem: nauk o idejah: ideja (pralik = popolna podoba pojma – ideja lepote), naše dojemanje ideje (naša predstava lepega), konkretna pojavnost (lep kip). Po tej shemi se oblikuje tudi shema pravnega pojava:



  • večni zakonlex aeterna vel divina = božji razum oz. božja volja – zamisel (idea) o upravljanju s stvarmi v Bogu,

  • naravni zakonlex naturalis = odsev večnega zakona v človeški duši.

  • pozitivni zakonlex temporalis.

Kako od naravnega h človeškemu zakonu? Načini:

  • s sklepanjem iz splošnih načel – nikomur škodovati, ne ubijaj,

  • s podrobnejšim urejanjem – zločine je treba kaznovati, določitev kazni,

  • z dopolnjevanjem naravnega zakona.

Primarno načelo naravnega prava je ravnaj dobro in se izogibaj slabemu. Iz tega so izvedene sekundarne zapovedi naravnega prava: prepoved samomora, zveza med moškim in žensko, vzgoja otrok,...

Človeški zakon, ki se razhaja z naravnim, je lex corruptarazdejanje zakona. Ne zavezuje človekove vesti, mogoče ga je uporabljati, če se s tem izognemu zgražanju in veliki zmedi. Če človeški zakon krši božji zakon, ga v nikakršnih okoliščinah ne smemo ubogati.


    1. Yüklə 320 Kb.

      Dostları ilə paylaş:
  1   2   3   4   5   6   7   8   9




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©genderi.org 2022
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə