Filozofija prava

Racionalistično naravno pravo

se opira na poudarjeno vlogo razuma v 16. in 17. stoletju – napredek v znanosti.

Kje iskati naravno pravo? Grotius: Mati naravnega prava je sama človekova narava. Natura-lis iuris mater est ipsa humana natura.

Naravno pravo, lex naturalis, je načelo ali splošno pravilo, ki ga odkrije razum, po katerem je človeku prepovedano storiti karkoli, kar lahko ogrozi njegovo življenje, ali ga prikrajša za sredstva, da si ga ohrani... Vsebina naravnega prava je takšno ravnanje, ki je razumno – člo-veka vodi k ohranitvi in kvaliteti življenja.

Posamezni predstavniki:

• 
  Grotius (1583–1645): spoštovati sklenjene pogodbe (Pacta sunt servanda), povrniti stor-jeno škodo, kaznovati zločine,...
  
• 
  Pufendorf (1632–1694): neminem laedere (= nikomur škodovati); suum cuique (= vsako-mur svoje); podpirati drugega, kolikor je to mogoče...
  
• 
  Thomasius (1655–1728): česar nočeš, da bi drugi storili tebi, tega ti ne stori drugim.
  

Pomemben predstavnik je Immanuel Kant (1724–1804), ki razločuje med pravno zakonodajo, ki ureja zunanje vedenje in ravnanje ljudi, in nravno zakonodajo (moralo). Pravo je skupek pogojev, ki na temelju splošnega zakona svobode lahko združi svobodno voljo enega s svobodno voljo drugega. Naravni zakon temelji na človekovi nravni avtonomiji. Temeljno načelo – kategorični imperativ: Ravnaj tako, da bo vodilo tvojega hotenja lahko hkrati veljalo kot načelo splošne zakonodaje. Minimalna vsebina nravnega zakona: Ravnaj tako, da boš človeštvo v svoji osebi kakor v osebi vsakogar drugega imel vedno za cilj, nikoli samo za sredstvo.

Pod vplivom naravnega prava so nastali naravnopravni zakoniki: Napoleonov civilni zakonik (1804), Občni državljanski zakonik (1811).

2. Pravni pozitivizem

2.1. Uvod

Skupna izhodišča:

• 
  obstaja le pozitivno pravo kot empirični pojav,
  
• 
  gre za pravo, ki ga postavi človek,
  
• 
  pravo je sprejemljivo in se prilagaja človekovi volji.
  

Pojem pravni pozitivizem ima več možnih pomenov:

• 
  pravni pozitivizem kot pristop – ukvarjamo se le s pozitivnim pravom, do morebitnih osta-lih oblik prava se ne opredeljujemo.
  

• 
  pravni pozitivizem kot pravna teorija – obstaja le pozitivno pravo, do katerega se vred-nostno ne opredeljujemo (najbolj znan je znanstveni pozitivizem)
  
• 
  pravni pozitivizem kot pravna ideologija – vrednostni odnos do prava je lahko pozitiven ali negativen (pozitivna pravna ideologija je apologetski pozitivizem).
  

2.2. Zakonski pozitivizem

je najbolj razširjena in tipična oblika pravnega pozitivizma.

Bistvene lastnosti:

• 
  monizem = zakoni so edini pravni vir,
  
• 
  etatizem = vezanost prava na državo – pravna pravila so pravila, ki jih sankcionira država.
  
• 
  formalizem = poudarjanje formalnih elementov prava – hierarhičnost; veljavnost, ki je pogojena s postopkom, ne z vsebino...
  

Razvije se v 18. stoletju kot odgovor na potrebo po pravni varnosti in gotovosti.

Zametki obstajajo že v rimskem pravu – Ulpijan: Quod principi placuit, legis habet vigorem (= moč zakona ima vse tisto, kar sklene vladar).

Zakonski pozitivist opredeljuje pravo kot skupek pravnih pravil, ki jih v obliki zakonov in dru-gih splošnih pravnih aktov izdajajo oblastni državni organi – etatistično–legalistično pojmo-vanje prava. Zakon je zakon. Zakon ima lahko poljubno vsebino, veljavno pravo je tudi naj-bolj nizkotno zakonsko pravo.

2.3. Čista teorija prava

Njen ustanovitelj in poglavitni predstavnik je Hans Kelsen (1881–1973).

Cilj pravne znanosti je:

• 
  pravna teorija, čista vse politične ideologije in slehernega elementa naravoslovnih zna-nosti,
  
• 
  teorija, ki se zaveda avtonomije in predmeta svojega preučevanja,
  
• 
  povzdigniti pravno teorijo na raven pristne znanosti.
  

Predmet pravne znanosti je teorija pozitivnega prava.

Namen pravne znanosti je odgovoriti na vprašanje, kaj je pravo in kako pravo nastaja, ne kaj naj bo pravo in kako naj pravo nastaja.

Kelsen potegne ostro ločnico med svetom biti in svetom najstva. Prvi se prilegajo naravoslov-ne, drugi normativne znanosti (zlasti pravo).

Če iz prava izločimo vrednote, lahko pravno pravilo utemeljimo le z drugim pravnim pravi-lom, tega z nadaljnim,... in končno s pranormo.

2.4. Hartova analitična teorija prava

H.L.A. Hart (1907–1993) zasnuje teorijo, ki naj bi bila splošna in deskriptivna – zgolj opisovanje, ne pa vrednotenje. Splošna, ker pojasnuje pravo kot celovito družbeno in politično institucijo, ki jo obvladujejo pravila – normativna teorija; deskriptivna, ker je moralno nev-tralna in noče prava vsebinsko opravičevati.

Obstajata dve vrsti pravnih pravil:

• 
  primarna pravna pravila: določajo dolžnosti naslovnikov,
  
• 
  sekundarna pravna pravila: odpravljajo pomanjkljivosti pravnega sistema, ki bi vseboval zgolj primarna pravila – predpravni svet: nedoločnost, statičnost, neučinkovitost. To so:
  
• 
  pravila o priznanju veljavnosti pravnega sistema odpravljajo nedoločnost primarnih pravnih pravil – povejo nam, katera pravila so veljavna pravna pravila,
  
• 
  pravila o spreminjanju odpravljajo statičnost primarnih pravil – omogočijo nam spre-minjanje pravil, ki se izkažejo za neustrezna, sprejemanje novih pravil
  
• 
  pravila o sojenju odpravljajo neučinkovitost primarnih pravil – določajo postopek, v katerem se primarna pravna pravila uveljavljajo.
  

2.5. Pravni realizem

je usmerjen proti vsakršnemu neživljenjskemu formalizmu in proti vsakršnemu neživljenjskemu osamosvajanju zakonskega prava. Holmes: Malopridneža ne zanimajo pravni aksiomi in de-dukcije. Pravo je izkušnja in napovedovanje ravnanja sodišč. Da bi vedeli, kaj pravo je, mora-mo vedeti, kaj je bilo in kaj želi biti.

Predstavnika sta:

• 
  ameriški pravni realizem – povezava s precedenčnim sistemom, zakonska pravila so le vir prava, ostro razlikovanje med law in books in law in action.
  

• 
  skandinavski pravni realizem – odločno nasprotovanje metafizičnemu preučevanju prava, veljavno pravo je psihološko-sociološko dejstvo.
  

2.6. Še nekaj splošnih opomb

2.6.1. Vprašanje zornega kota

2.6.2. Vprašanje zasnove

2.6.2.1. Argument neprava

zavrača trditev, da med pravom in moralo ni nikakršne povezave. Obstajajo tudi norme in pravni sistemi, ki so tako nepravični, da jim moramo odreči pravno veljavnost.

Radbruch: Pravo je resničnost, katere smisel je, da služi pravni vrednoti, ideji prava.

Argument neprava je tudi pravni argument. Zajema le temeljna in splošno sprejeta pravila človečnosti in človeškega sožitja. Uporablja se le v primerih, kjer je merilo človečnosti splošno sprejeto že v času, ko je nastal primer nepravnosti.

Če pravo bistveno odstopa od pravne kulture in civilizacije ter je skrajno nečloveško, nas kot pravo ne zavezuje.

2.6.2.2. Argumet načel

Pravo ni sestavljeno le iz pravnih pravil, ampak tudi iz vsebinsko odprtih pravnih načel. Prav-na načela so raztegljiva vrednostna merila, ki usmerjajo vsebinsko opredeljevanje pravnih pravil in način njihovega izvrševanja.

Argument načel opozarja, da imajo pravna načela pomembno vlogo v pravni praksi in bi jih moralo ustrezno upoštevati pozitivistično obravnavanje prava.

Teorija argumentacije v pravu se zavzema, da je treba proučevati pravna načela, ki vsebinsko utemeljujejo pravno odločanje.

2.6.2.3. Argument razumevanja pravnih pravil

opozarja, da je pravni pozitivizem enostranski tudi do pravnih pravil. Če pravna pravila obrav-navamo izključno pozitivistično, jih lahko le opišemo in rekonstruiramo kot sporočilo norma-tivnega pravnega akta, a jih ne razumemo glede na dejanske življenske (praktična razlaga) ali glede na namišljene življenske primere (metodična razlaga).
3. Zgodovinska šola prava

zavrača racionalistično naravnopravni in etatistično legalistični pogled na pravo.

Resnično pravo je običajno pravo pri posameznih narodih. Naloga pravne znanosti je, da obi-čajno pravo odkriva, preučuje in znanstveno sistematizira. Utemeljitelj zgodovinske šole je Friedrich Carl von Savigny (1779–1861).

Pravo je proizvod narodnega duha, ki deluje v zgodovini. Stopnje prava so:

1. 
   običajno pravo – avtentično odseva značilnosti posameznega naroda,
   
2. 
   pravniško pravo in pravo pravnikov – vsebinsko spoznava običajno pravo in ga pojmovno znanstveno obdela.
   
3. 
   zakonsko pravo – v pravnotehnični obliki utrjuje, kar je zrelo za uzakonitev.
   

Savigny je nasprotoval uvedbi enotnega civilnega zakonika za celotno Nemčijo, kar je uteme-ljeval s tem, da v Nemčiji še niso dozoreli pogoji za enoten civilni zakonik. Kodificirano pravo je kakovostno le, če je kulturno zgodovinsko utemeljeno in pravno tehnično dognano.

Baltazar Bogišić (1834–1908) je preučeval gradivo o pravnih običajih med južnoslovanskimi narodi. Na njihovi podlagi je napisal črnogorski premoženjski zakonik.
4. Sociološko pravoznanstvo

preučuje družbene vzroke, družbeno vlogo, družbeno vsebino in družbene cilje prava.

Njegov začetnik je Eugen Ehrlich: Bistvo pravnega razvoja ni ne v zakonodaji, ne v pravo-znanstvu in ne v sodni praksi, temveč v sami družbi. Sociološko pravoznanstvo je kritično do normativnega in etatistično–legalističnega pojmovanja prava.

Pravice in dolžnosti pravnih subjektov izražajo družbene interese in moč posameznikov in družbenih skupin ter jim omogočajo, da kot nosilci pravic, dolžnosti in pristojnosti igrajo druž-bene vloge.

Eksegetična šola in šola pojmovne jurisprudence se izkažeta za nezadostni, ko se dejstva upre-jo zakonikom.

Rudolf von Jhering: pravo je oblika, prek katere se s pomočjo državne prisile zagotavljajo življenski pogoji družbe – interesna jurisprudenca. Formalno logiko je treba nadomestiti s pre-učevanjem življenske resničnosti, iz katere zakon izhaja.

Šola svobodnega prava: zakon ima toliko praznin, kolikor ima besed. Sodniško pravo mora zakonsko pravo dopolnjevati ter zapolnjevati pravne praznine.

Leon Duguit (1859–1928) – solidaristična teorija prava: posamezniki v družbi sodelujejo in so zaradi delitve dela med seboj odvisni. Na to se opirajo ekonomska, moralna in pravna pravila. Teorija je antietatistična: pravo nastaja neodvisno od države, izoblikuje se v družbi, država je podrejena pravu in nastane šele, ko je družbena zavest o pravu izoblikovana. Last-nina ima socialno funkcijo.

Georges Gurvitch (1894–1965) – pluralistični pogled na pozitivno pravo. Teorija družbene-ga prava – obstaja toliko vrst prava, kolikor je življenskih skupin, v katerih vznika normativna zavest o načinu vedenja in ravnanja. Pravo je izraz normativne moči dejanskosti – podobno Georg Jellinek. Zakon in drugi formalni pravni viri so pozitivni le v obsegu, ki ustreza norma-tivnim dejstvom – materialnim pravnim virom.
5. Marksistična teorija prava

5.1. Nekateri nastavki marksistične teorije prava

1. 
   marksistični pogled na zgradbo družbe,
   
2. 
   marksistični pogled na pravo v kapitalistični družbi,
   
3. 
   marksistična kritika prava skupaj s hipotezami o pravu v socializmu in komunizmu.
   

Pravo je uvrščeno v pravnopolitični del družbene vrhnje stavbe. Ekonomski dejavniki so odlo-čilni – moderno pravo raste iz zgodovinsko oblikovanega načina proizvodnje, meščanskih pro-dukcijskih in lastninskih razmerij. Ekonomsko razmerje je jedro prava.

Teza o odmiranju prava – humanistični naboj. Treba je spremeniti vse razmere, v katerih je človek ponižano, podjarmljeno, zapuščeno, zaničevano bitje. Končni cilj je popolna osvobodi-tev človeka. Ko se bo to zgodilo, bo človek spoznal in organiziral lastne sile kot družbene sile in jih ne bo več odvajal od sebe kot politične sile.

5.2. Nekateri odzivi v teoriji prava

Ekonomska baza je materialni vir prava, normativnost je osrednja značilnost prava.

Normativno pojmovanje prava – jugoslovanski teoretik Radomir D. Lukić (1914–). Popoln pojem prava je le sintetični, vendar izhaja od prava kot duhovnega normativnega pojava. Teo-rija o zlorabi pravne oblike: norma je zlorabljena, če z njo urejamo razmerja, ki ne morejo ali ne smejo biti pravno urejena.

Sociološko–ekonomistični pristop – Pašukanis (1881–1937). Pravo je najprej v družbenih raz-merjih in šele nato v abstraktnih oblikah. Pravo in država bosta odmrla. To je bilo v nasprotju s Stalinovim prepričanjem o okrepitvi države in prava, zato je Pašukanis končal kot žrtev stalini-stičnih čistk.

Sintetična pojmovanja prava – hrvaški teoretik Nikola Visković (1938–) z integralno teorijo prava. Družbena razmerja, vrednote in pravila imajo sama po sebi nekatere lastnosti, zaradi če-sar so nujno predmet izkustva pravnikov.

Marksistična naravnopravna teorija – Ernst Bloch (1855–1977) z naravnim pravom in človekovim dostojanstvom. Vodilo so človekove pravice in vzravnana drža. Socializma ni brez demokracije. Družbenih nasprotij in razlik ni mogoče odpraviti.
6. Sintetično pojmovanje prava

V življenski resničnosti je pravo celovit in sestavljen družbeni pojav. Pravni viri so re-zultat vrednostne odločitve. Nosilec odločanja je vedno človek. Prava ni mogoče osa-miti in zožiti.

Teorije so sintetične, integralne in trodimenzionalne. Skupno jim je, da je pravo sestav-ljeno iz družbenih dejstev, vrednot in pravil. Trodimenzionalnost: pravo je lahko pred-met proučevanja s stališča pravne dogmatike, sociologije prava ali filozofije prava.

Miguel Reale: pravna pravila združujejo dejstva in vrednote v dialektično enoto. Pravo je normativni red dejstev glede na zgodovinsko uresničljive vrednote.

Radbruchovo pojmovanje prava onkraj naravnega prava in pravnega pozitivizma – Gustav Radbruch (1878–1949): pravo je kulturni pojav, usmerjen k vrednotam, pravo je resničnost, katere smisel je, da služi pravni vrednoti, pravni ideji.

Pravna ideja vključuje:

• 
  pravičnost – načelo enakosti, absolutna formalna narava,
  
• 
  smotrnost – ideja namena, vsebinska narava, tri najvišje pravne vrednote:
  
• 
  individualistična vrednota – izhajamo iz človeka kot posameznika,
  
• 
  nadindividualistična vrednota – izhajamo iz človeka kot družbenega bitja,
  
• 
  transpersonalna vrednota – izhajamo iz človeka kot ustvarjalca kulturnih dobrin.
  
• 
  pravno varnost.
  

Ni mogoče spoznati, katera je najvišja vsebinska pravna vrednota.

Po izkušnjah z nacizmom je Radbruch svoja stališča dopolnil – Radbruchova formula. Če je zakon tako nepravičen, da je neznosen, se mora kot nepravilno pravo umakniti pred pravično-stjo – formula neznosti. Kadar zakon ne teži k pravičnosti in zavestno zanika enakost, zakon sploh ni pravo – formula zanikanja.

Radbruch priznava pravna načela, močnejša od postave – naravno ali umno pravo trajnega ob-stoja, strnjeno v deklaracije pravic človeka in občana. Človekove pravice so kot vsebinsko merilo pravnosti najvišja pravna vrednota. K pojmu prava sodi prav toliko, da je pozitivno, kot je naloga vsebinskega prava, da je vsebinsko pravilno.


POSEBNI DEL FILOZOFIJE PRAVA
II. Argumentacija v pravu
1. Normativna konkretizacija namesto "uporabljanja prava"

1.1. Ideologija "uporabljanja prava"

Uporabljanje prava je odločanje v konkretnih primerih. Gre za pravno odločitev, ki je izobliko-vana v posamičnem pravnem aktu (npr. sodbi sodišča).

Klasično pojmovanje, kako poteka postopek uporabljanja prava, temelji na prepričanju, da uporabnik v celoti izpelje pravno odločitev iz zakona ali drugega formalnega vira. Odločitev je opravil že zakonodajalec. Uporabniku prava gre samo za to, da najde odločitev, ki je bila dana vnaprej (Kriele).

Klasično pojmovanje se opira na predpostavko, da je uporabljanje prava posteriorno v razmer-ju do prava – gre za mehanično opravilo, ki poustvarja pravo v konkretnem družbenem raz-merju. To pojmovanje je lastno klasičnemu naravnemu pravu in klasičnemu (normativnemu) pravnemu pozitivizmu. Uresničevanje prava je nezgodovinski proces, v katerem življenjski pri-mer in zakon ostaneta nespremenjena. Zakon je celota enopomenskih v sebi sklenjenih mode-lov ravnanja, ki jih je možno prenesti v družbeno življenje. Življenjski primeri so enaki konkret-nim dejanskim stanovom, ki čakajo, da jih zajame subsumpcijski avtomat.

Uporabljanje prava je doživelo teoretični vrhunec s šolo pojmovne jurisprudence (Nemčija) oz. šolo pojmovne eksegeze (Francija). Obstajata 2 stopnji pojmovne jurisprudence:

1. 
   nižja pojmovna jurisprudenca – osredotoča se na razlaganje zakona, ugotavljanje njegove vsebine ter odpravljanje nejasnosti in protislovij.
   
2. 
   višja pojmovna jurisprudenca – logično in sistematično razčlenjuje posamezne pravne in-stitute in pravne pojme. Kot znanost, ki povezuje različne sestavine, lahko pojmovna juris-prudenca oblikuje nove pojme in pravna pravila. Vsi pojmi se iztekajo v hierarhično zgra-jen v sebi sklenjen pravni sistem.
   

Za pojmovno jurisprudenco je uporabljanje prava prenos vsebine zakona na konkretni primer. Ta prenos deducira (sklepa) vsebino pravne odločitve iz prava kot dogmatično izoblikovanega sistema. Gre za sklepanje iz vsebinsko osamosvojenega in samozadostnega pravnega sistema. Pravnodogmatična obdelava zakona, razčlenitev njegove vsebine in znanstveni sistem (ki izhaja iz pojmovne analize) nudijo pojmovno preglednost, ki usmerja uporabljanje prava – to je dobra stran pojmovne jurisprudence, ker vnaša v pravno odločanje pojmovni normativni okvir, ki daje pravnemu odločanju potrebno določnost in zanesljivost.

Slaba stran pojmovne jurisprudence je odtujenost pravne znanosti od družbene, politične in moralne resničnosti prava. Nastaja vtis, da je pravna odločitev mehanična reprodukcija poj-movne resničnosti.

Ostanke pojmovne jurisprudence ("čistega uporabljanja prava") še vedno vzdržuje pravna dog-matika, ki ne upošteva normativne moči dejanskega. Ideologija čistega uporabljanja prava se vedno ujema z ideologijo političnih organov, ki si lastijo ustvarjalnost in pravodajni monopol. Uporabnik prava je le sredstvo, ki prenaša pravo z abstraktnoregulativne ravni v konkretna družbena razmerja. Uporabljanje prava je pravnotehnično opravilo, pri katerem uporabnik ne odgovarja za svojo odločitev. Odločitev je utemeljena s samo navedbo pravnega določila. K tej ideologiji najbolj težijo totalitarni politični sistemi, v katerih je dejanski nosilec ustvarjalnosti in resnice najvišji politični organ (partija, diktator).

Ustvarjalnost organov, ki uporabljajo pravo, je zožena na to, da ugotovijo, kateremu zakon-skemu dejanskemu stanu s pravno posledico je treba podrediti življenjski primer. Takšen sistem lahko deluje le na ideološki ravni. Organ, ki pravo uporablja, ga ne ustvarja. Odločitev organ utemeljuje s sklicevanjem na številko paragrafa. Ustvarjalnost je vezana na vladajoči ideološki kliše. Ta je bolj izrazit v kazenskopravnih in upravnopravnih zadevah, v civilnopravnih zadevah je pravno odločanje strokovno bolj avtonomno.

K ideologiji uporabljanja prava še vedno prispeva pravna teorija, ki se zadovoljuje s pojmovno eksegezo veljavnih formalnih pravnih virov. Njen predmet je law in books (v nasprotju z law in action). Zanima jo jezikovna, logična in sistematična razčlenitev pravnega besedila, ki ga prečuje ne glede na družbeno resničnost.

1.2. Pravno odločanje kot sestavina stopnjevitosti prava

Kelsen–Merklova teorija stopnjevitosti prava (oz. pravnega reda) – pravo si samo določa svoje lastno ustvarjanje. Pravo predvideva:

• 
  kako naj nastajajo njegovi sestavni deli, in
  
• 
  kako naj bodo medsebojno usklajeni.
  

Višja stopnja oblikuje subjekte in postopek, v katerem naj pristojni organ ustvari nižjo stopnjo. V določenem obsegu tudi zarisuje vsebino, na katero je nižja stopnja vezana. Višji akt (zakon) ne more nikoli tako določno predvideti vsebine posamičnega pravnega akta (sodba, pogodba), da le-ta ne ustvarja prava (individualizirati je treba vsaj primer, na katerega se navezuje pravna posledica). Opredelitev posamičnega pravnega akta ne more biti tako nepopolna, da posamični akt hkrati ne uporablja prava (določiti je potrebno vsaj organ, ki naj ga oblikuje).

Za pravno odločanje v konkretnih primerih je poglavitno, da se ustvarjalec pravnega akta ved-no giblje v normativnem okviru, ki ne more biti v celoti določen ali nedoločen. Relativna (ne)določnost normativnega okvira omogoča, da oblikovalec nižjega pravnega akta deluje ustvarjalno. Jezikovni pomen pravne norme ni enopomenski – uporabnik prava se giblje znotraj jezikovnega okvira, ki mu dopušča več možnosti, kako naj normo uporabi.

Čista teorija prava določa pomen jezikovnega okvira z jezikovno, logično in sistematično raz-lago. S temi sredstvi ni možno opredeliti edinega možnega pomena norme, zato je norma odprt pomenski okvir, ki dopušča uporabniku prost preudarek, kako naj se odloči. Pravno odločanje je ustvarjalno v mejah, ki jih dopušča višja stopnja.

Normativna mreža, ki uokvirja pravno odločanje, je pomenska shema, ki zajema samo normo kot pomen voljnega akta. Norma je okvir, v katerem naj se giblje nižja stopnja prava. Vsebina pravne odločitve je za čisto teorijo prava pomembna le kot rezultat in sestavina obstoječega pozitivnega prava. Vnaprej je možno določiti le pomenski okvir, ki ostaja v celoti znotraj ve-ljavnega pravnega sistema. Ta okvir je vsebinsko votel, zato je pravno odločanje vedno pravno ustvarjalno dejanje. Čista teorija prava določa le mejo, ki je oblikovalec pravne odločitve ne sme prestopiti.

Pravna norma kot pomenski okvir je pomembna sestavina pravnega odločanja. Zasluga teore-tika Kelsna je, da norm ni absolutiziral, s čimer je presegel šolo pojmovne jurisprudence. Pojmi po Kelsnu niso produktivni sami za sebe. Pravno normo kot okvir mora ustvarjalno napolniti uporabnik prava, ki ni več viva vox legis (= usta zakona) oz. subsumpcijski avtomat. Uporab-nik prava je vedno tudi ustvarjalec, ki sooblikuje pravno odločitev v konkretnem primeru.