Filozofija prava

3.4. Metode razlage

3.4.1. Jezikovna razlaga

3.4.1.1. Narava jezikovne razlage

Predmet razlage je pravno (zakonsko) besedilo, ki sestoji iz jezikovnih znakov. Iskano sporo-čilo je pravno pravilo, njegovi sestavni deli in njihov pomen.

Klasično (tradicionalno) pojmovanje: jezikovna razlaga je ločena od drugih metod razlage. Je metoda, s katero ugotavljamo besedni pomen pravnih pravil. Njena naloga je, da v skladu z besedoslovnimi, slovničnimi in stilističnimi pravili jezika rekonstruira besedni pomen pravnega pravila, ne da bi bilo potrebno, da se ta ujema s pravnim pomenom. Je le prva stopnja, ki dolo-ča možni besedni pomen, a hkrati stopnja, ki je razlagalec ne sme prestopiti.

Sodobnejša pojmovanja gradijo na teoriji jezika, ki ne dopušča ostrega razločevanja med be-sedno in drugimi vrstami razlag – šele kontekst določa pomen jezikovnih znakov. Pomen ni ni-koli razmerje beseda – resničnost, ampak to razmerje vselej posredujeta kontekst besede in praksa njene uporabe. Pomen je razmerje med človekom in besedilom vključno z jezikovnimi konvencijami v določeni družbi in resničnostjo besedila. Jezikovni znaki imajo pomen edinole glede na ustrezen kontekst.

Kontekst razumevanja je celoten postopek normativne konkretizacije zakona glede na konkret-ni življenjski primer kot predmet pravnega odločanja. Zato je treba pri jezikovni razlagi upošte-vati še teorijo jezika v pravu, pravno semiotiko, pravno logiko in teorijo argumentacije v pra-vu.

3.4.1.2. Zakonski jezik

Izhodišče zakonskega jezika je splošni pogovorni jezik, ki ga pomensko določamo glede na vsakdanjo in splošno rabo.

Druga raven zakonskega jezika so splošni izrazi in besede, ki imajo v pravu drugačen pomen kot v splošnem pogovornem jeziku. Primeri: pravica, krivda,...

Tretja plast so pravni izrazi, ki so rezultat pravnega in pravniškega jezika ter imajo poseben pravni pomen. Primeri: pravni akt, pravno razmerje, fikcija,...

K strokovnemu izrazju sodi tudi strokovno poseganje prava na druga področja in prevzema-nje tovrstnega izrazja v zakonski jezik. Primer je prevzemanje ekonomskega in sodnomedicin-skega izrazja.

Zakonski jezik je hierarhično nadrejen splošnemu pogovornemu jeziku. To se posebej vidi v pravnih definicijah ali opredelitvah, s katerimi zakonodajalec pomensko opredeljuje pravno pomembne izraze, ki bi drugače bili vsebinsko nejasni in pomensko preveč odprti. Podobno vlogo opravljajo splošna razlagalna pravna pravila, ki določajo:

• 
  kako je treba razumeti splošni pravni akt, ki jih vsebuje, ali
  
• 
  kaj in kako naj ureja podrejeni splošni akt.
  

Posebno težo imajo pravna načela, ki z vsebinsko nadrejenostjo pomensko sodoločajo vsebin-sko odprti in večpomenski zakonski jezik pravnih pravil.

Razlagalec nima končnega metapravila, ki bi mu povedalo, kako naj besedilo razlaga in za katero izmed več možnih rešitev naj se odloči. To mora storiti sam. Odločitev temelji na za-konskem dejanskem stanu s pravno posledico, kot ga na temelju zakona razume in opredeljuje razlagalec kot nosilec pravne odločitve.

3.4.2. Logična razlaga

ima dva dela:

• 
  z enim preverjamo pomen, dobljen z drugimi metodami razlage,
  
• 
  z drugim ugotovimo nove pomene, ki jih ni možno dobiti z drugimi metodami.
  

Pomen zakona mora biti v sebi sklepčna logična enota. Minimalna zahteva za vsebinsko pravil-no, prepričljivo in sprejemljivo pravno odločanje je, da temelji na pravilnem načinu oblikova-nja misli, sklepanja in dokazovanja – pravila formalne logike. Zakonsko besedilo, oblikovano v nasprotju z njimi, vsebuje misli, ki jih mora razlagalec izločiti kot nesmiselne in protislovne ali jih odpraviti in preseči.

Enako pomembna je vsebina pravne odločitve, ki temelji na prepričevanju in vsebinskem ute-meljevanju – pravila življenske logike, prepričevalni argumenti. Primer: v naravi stvari je, da je predsednik lahko le državljan države, ki jo predstavlja.

Logični argumenti: sklepanje po podobnosti (argumentum a simili ad simile), sklepanje po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario), sklepanje od večjega na manjše (argu-mentum a maiori ad minus), sklepanje od manjšega na večje (argumentum a minori ad maius),...

3.4.3. Sistematična razlaga

določa pomen jezikovnih znakov glede na njihovo umeščenost v zunanji in notranji pravni sistem.

Zunanji sistem je notranja podoba in zgradba pravnega akta, delo pravodajalca, ki oblikuje posamezna pravna določila in jih razporeja v širše in ožje enote, ki skupaj sestavljajo splošni pravni akt. Temeljno sporočilo vsebuje naslov (ime) pravnega akta, naslove posameznih pogla-vij, oddelkov,... Od tega, v kakšnem splošnem pravnem aktu in kje je pravno določilo, je odvi-sen njegov pomen.

Notranji sistem je vsebinska povezanost in strukturiranost pravno urejenega predmeta, je izraz vsebine, ki jo pravodajalec oblikuje v splošnem pravnem aktu, ter hkrati delo pravne zna-nosti, ki splošna in abstraktna pravila spoznava in znanstveno razporeja v sistematizacijske enote – sistematike. Notranji sistem je vsebinsko, hierarhično in časovno usklajena celota, zato je treba nasprotja v njem odpraviti z argumentom specialnosti (Lex specialis derogat legi generali), argumentom hierarhije – avtoritete (Lex superior derogat legi inferiori) in ča-sovnim (kronološkim) argumentom (Lex posterior derogat legi priori).

3.4.4. Zgodovinska razlaga

Genetična razlaga sklepa na pomen zakonskega besedila glede na potek pravodajnega postop-ka – predlog za izdajo, razprave v zakonodajnem telesu,... = materialia, upoštevajoč razloge za izdajo zakona glede na družbene razmere – occasio legis.

V širšem smislu upošteva zgodovinska razlaga gospodarske, politične in kulturnocivilizacijske razmere in značilnosti obdobja, v katerem je zakon nastal in so ga vsebinsko oblikovale – druž-beni kontekst.

Večinsko stališče je, da živi zakonsko besedilo, brž ko je veljavno sprejeto in dobi zakon ob-vezno moč, samostojno življenje. Objektivistični način razlage zakonskega besedila ne razlaga glede na voljo zakonodajalca, ampak glede na ratio legis (= smisel zakona), kot je razpozna-ven prek zakonskega besedila. Zavrača aktualistično prilagajanje razlage dnevnim potrebam, trdi le, da je ratio legis avtonomen in razlagalec pogosto išče odgovore na vprašanja, ki jih zakonodajalec ni predvidel. Zakon je vedno del kulturnozgodovinskega konteksta, zato je nje-gov smisel smisel pravnega sistema – ratio legis. Objektivističen način razlage je dinamičen, ker ga zanima tudi razvoj pravnega instituta, njegov današnji pomen in prihodnji razvoj. Ra-zlagalec je vezan na zakon, a ima dolžnost najti oporne točke, ki razlago osmišljajo in uteme-ljujejo.

Subjektivistična razlaga se osredotoča na voljo zgodovinskega zakonodajalca in namen, ki ga je zakonu pripisovalo zakonodajno telo.Glede na to je:

• 
  subjektivistično-statična razlaga – sprejema voljo zgodovinskega zakonodajalca,
  
• 
  subjektivistično-dinamična razlaga – sprejema kot razlagalno izhodišče tip idealnega so-dobnega zakonodajalca, razlagalca zavezuje namen, ki bi ga zakonu pripisoval sedanji za-konodajalec.
  

3.4.5. Namenska (teleološka) razlaga

določa pomen jezikovnih znakov glede na namen, ki ga pravno določilo ima. Pravno pravilo, ki ga razlagalec rekonstruira, je del širše enote (pravnega instituta), ki je tudi namensko dolo-čena, ta je del še širše enote (pravne panoge), ki ima spet določen namen, do pravnega sistema kot celote, ki je namensko vezan na ustavo in njen vrednostni sistem – piramida namenov.

Namen ni cilj, ki posvečuje sredstvo, vendar je argument namena eden izmed argumentov z odločujočim vplivom, ko izbiramo med več možnimi rešitvami in pomensko določamo vsebin-sko prazne in raztegljive jezikovne znake.

Razlagalec išče merila za namen pravnega pravila najprej v samem pravnem besedilu. Logična razlaga pove, ali je merilo konsistentno, zgodovinska razlaga opozori na namen, ki ga je zakonu pripisoval zakonodajalec, in namen, določen glede na zgodovinske okoliščine, ki so za-kon izzvale in v katerih je nastal. Sistematična razlaga opozori na pomen pravnih načel in po-men pravnega pravila glede na mesto v sistemu. Tu so še merila pravne kulture in civilizacije.

3.5. (Besedni) rezultat razlage

nam pove, kakšno je razmerje med pomenom jezikovnih znakov in pomenom pravnega pravi-la, ki ga iz njih rekonstruiramo. Razlaga je lahko:

• 
  dobesedna – iz zakonskega besedila je mogoče jasno in neposredno razbrati, v čem je pravno pravilo in njegov pomen. V primeru ovire uporabimo razlagalni postopek.
  
• 
  zožujoča (restriktivna) – izjeme je treba razlagati zožujoče (Exceptiones non sunt exten-dae) – ne smemo razširjati pravila, ki je izjema glede na bolj splošno pravilo, na primere, ki z njim niso jasno in določno zajeti. Do najbolj zožujoče razlage pridemo z argumentom te-leološke redukcije.
  
• 
  razširjajoča (ekstenzivna) – do nje pridemo s sklepanjem po podobnosti.
  

Pomen jezikovnih znakov je porozen, zato ima vsako pravilo rob dvoma.

3.6. Razmerje med metodami razlage

Posamezne metode razlage se imenujejo tudi: sestavine, sredstva, kanoni. Savigny pravi, da gre le za sestavine razlage kot različne dejavnosti, ki morajo učinkovati združeno. Vsi vidiki razla-ge so enakopravni in vsi morajo biti enako upoštevani. Njihovo skladno ovrednotenje omo-goča, da najdemo pravo rešitev. To stališče ustreza izhodiščem splošne hermenevtike: nobene-ga vidika ne smemo zanemariti. Rezultat razlage je bolj zanesljiv, če se vidiki ujemajo in vodijo k isti rešitvi.

Od tega je treba odstopiti, ko posamezni vidiki razlage vodijo do različnih rezultatov. Izjema od tega načela je Kelsnova metodološka čistost = naloga pravne znanosti je opredelitev vseh možnih pomenov pravnih norm v splošnem pravnem aktu.

Razrešitev kolizije med metodami razlage ponuja določitev vrstnega reda, kako naj si metode razlage sledijo in kakšna naj bodo razmerja med njimi.

Pravni teoretiki so postavili različne vrstne rede metod razlage.

Larenzova metodologija pravnega vrednotenja poudarja naslednji vrstni red:

1. 
   jezikovna metoda:
   
   1. 
      izhodišče je besedni pomen zakona, ki mu ga daje splošna jezikovna raba;
      
   2. 
      če zakon uporablja posebni pomen besed, ima prednost zakonski jezik.
      
2. 
   sistematična metoda – uporabi se kot dodatno merilo za določanje pomena večpomenskih besed. Posamezno normo razlagamo tako, da se vsebinsko sklada s pravnim aktom.
   
3. 
   zgodovinsko-teleološka razlaga – uporabi se, če besedni pomen in vsebinska povezanost zakona še vedno omogočata različne razlage. Opremo se na cilj in namen pravila, ki ju je določil zakonodajalec.
   
4. 
   objektivno–teleološka razlaga – če še vedno nismo uspešni, uporabimo merila, ki:
   
   1. 
      izhajajo iz (sodobne) vsebinske strukture pravnega urejanja;
      
   2. 
      izhajajo iz pravnih načel;
      
   3. 
      temeljijo na pravičnosti.
      
5. 
   ustavnoskladna razlaga – uporabi se, da izločimo rezultate razlage, ki se ne skladajo z ustavo.
   

Nemška kazenskopravna teorija se zavzema za naslednji vrstni red:

1. 
   jezikovna razlaga,
   
2. 
   sistematična razlaga,
   
3. 
   zgodovinska razlaga,
   
4. 
   teleološka razlaga.
   

Osrednja metoda razlage naj bi bila teleološka razlaga, ker odloča o rezultatu razlage. Del teo-rije to vlogo namenja pravičnosti.

V sporu med pravičnostjo in jezikovno razlago ima prednost jezikovna razlaga, ker ima v spo-ru med pravičnostjo in pravno varnostjo prednost pravna varnost.

3.7. Odziv v jugoslovanski teoriji

3.8. Pomen pravnih načel

Pravno načelo posreduje le vrednostno merilo, kako naj ravnamo v pravnih razmerjih, v katerih smo nosilci določenih tipov vedenja in ravnanja. Razlagalcu pravna načela povedo, kako naj napolni vsebinsko votla mesta v posameznih pravnih določilih in za katero izmed več v poštev prihajajočih naj se odloči.

Važna so obvezna, ki jih je postavil postavodajalec (načelo vestnosti in poštenja, temeljna na-čela ustavne ureditve,...), vendar ta niso absolutna in vsebinsko izvotljena. Pravna načela opre-deljujejo uporabljanje in izvrševanje pravnih pravil. Možni so konflikti med več pravnimi načeli, lahko je na določenem področju uveljavljenih več načel. Načela sporočajo temeljne pravne poj-me. Najvišji načeli sta dve največji pravni vrednoti: pravičnost (človečnost) in pravna varnost.

Ali je pravna načela možno operacionalizirati in jih izraziti v obliki pravnih pravil?

• 
  DA – iz tega sledi, da je normativni sistem vsebinsko sklenjena celota, v kateri je možno vnaprej predvideti vse dejanske stanove. To pomeni, da bi bilo vedno možno iz konkret-nega primera rekonstruirati zakonski dejanski stan.
  
• 
  NE (v resnici) – vsebinsko sklenjenega pravnega sistema ni, zato je pravna odločitev ved-no rezultat ovrednotenja (normativnega glede na dejansko in dejanskega glede na norma-tivno). Po tem stališču pravno načelo vrednostno:
  

• 
  opredeli, kaj sploh pomeni zakonski dejanski stan,
  
• 
  pove, kako naj izvršujemo zakonski dejanski stan v konkretnih primerih (če ga izvr-šujemo v nasprotju z načelom, ne uživamo pravnega varstva).
  

Načelo neposredno izraža le temelj, merilo in urejevalni razlog, ki je bolj ali manj intenzivno izražen in ga udejanjamo prek tipov vedenja in ravnanja, ki jim je namenjen.

Pravno načelo ne sme biti tako določno, da bi izključevalo vrednotenje in ocenjevanje.

Pravna načela so vrednostna merila, ki usmerjajo vsebinsko opredeljevanje pravnih pravil in način njihovega izvrševanja. Lahko so vsebovana v samih pravnih aktih, so rezultat pravne prakse ali pravne znanosti.

Načelo je vrednostni temelj, ki terja, da ravnamo sorazmerno in s pravo mero. Vrednostni te-melj je možno uveljavljati le toliko, kolikor to dopuščajo normativne možnosti določenega pravnega področja in značilnost primera.

4. Med normativnim in dejanskim, dejanskim in normativnim

4.1. Uvod

Ključno vprašanje teorije normativne konkretizacije je, kako osmisliti pot, ki preteče od živ-ljenjskega primera do pravne odločitve ter pri tem izoblikuje zakonski in konkretni dejanski stan? Od odgovora na to vprašanje je odvisno, ali imamo opraviti s pravno odločitvijo, ki je rezultat "uporabljanja prava", ali s pravno odločitvijo, ki jo je oblikoval odgovorni in osveščeni pravnik.

Ko praktični pravnik v resnici odloča, se procesa odločanja večinoma sam ne zaveda, temveč ravna avtomatično, instinktivno in podzavestno (moderni izraz: nezavedno). Teorija argumen-tacije mu daje koristno oporo, ko samo odločitev preverja in utemeljuje. Takšna opora je dob-rodošla, ko gre za življenjski primer, ki se bistveno razlikuje od ustaljene kazuistike.

4.2. "Potovanje pogleda sem in tja"

Pravna odločitev je dosežena, ko ocenimo, da ima konkretni dejanski stan sestavine, ki se uje-majo s sestavinami zakonskega dejanskega stanu. Potrebno je, da po obsegu ožje pojme kon-kretnega dejanskega stanu podredimo širšim pojmom zakonskega stanu.

Za zakonski stan je bistveno, kar se nanaša na primer. Za primer je bistveno, kar se nanaša na zakonski stan. Gre za stalno vzajemno učinkovanje – POTOVANJE POGLEDA SEM IN TJA (nem. Hin- und Herwandern des Blickes, v nadaljevanju: PPST) med zakonskim stanom in življenjskim primerom (teoretik Engisch).

Izenačitev pomeni, da sta obe premisi izoblikovani. Pogoj za izenačitev je, da obe premisi po-mensko določimo. Zakonski stan izluščimo iz zakona s pomočjo razlage. Poseben pomen ima teleološka razlaga, ki nam pri večpomenskem besedilu omogoča, da izberemo pomen, ki se najtesneje sklada z ustavnimi načeli.

Pot do konkretnega stanu je naslednja:

1. 
   predstavljamo si, kakšen je življenjski primer oz. konkretni stan,
   
2. 
   ugotovimo, ali (da) se je konkretni stan v resnici zgodil,
   
3. 
   ocenimo, ali ima konkretni stan znake, ki ustrezajo sestavinam zakona.
   

PPST obvladuje pravnikovo mišljenje. Določa okvir, v katerem se pravnik giblje, ko išče ustrezno pravno rešitev. Vez med abstraktnim in konkretnim stanom so tipični primeri, že izo-blikovani v praksi.

4.3. Dvostopenjsko "potovanje pogleda sem in tja"

PPST je sam za sebe nezadosten, ker ne pojasnjuje, kako zakonski in konkretni stan nastaneta. Zarisuje zgolj zunanje meje, v katerih pravna odločitev nastaja. V ta okvir je treba vnesti dodatna merila.

Teoretik Kriele opisuje dvostopenjsko potovanje pogleda sem in tja (DPP):

1. 
   prva stopnja zagotavlja, da je okvir odločanja racionalen – izhodišče je življenjska resnič-nost, iz katere je treba izluščiti pravno relevantna dejstva. Pri vrednotenju življenjske res-ničnosti pravnik oblikuje normativne hipoteze (= možne rešitve, kako naj odloči v kon-kretnem primeru). Normativne hipoteze odpirajo pravna vprašanja. Gre za PPST med nor-mativnimi hipotezami in življenjskim primerom.
   
2. 
   druga stopnja dinamizira okvir odločanja in išče temelj, ki pravno odločitev omogoča – normativno hipotezo je treba preveriti. PPST med normativno hipotezo in pravnim pravi-lom nam pove, ali je normativna hipoteza pravno sprejemljiva. Če se normativna hipoteza v celoti ne ujema s pravnim pravilom, si postavimo vprašanje, ali pozitivni pravni red nor-mativno hipotezo sploh vključuje oz. ali jo celo izključuje. Pri presojanju tega so v pomoč ustaljena sodna praksa, splošno sprejeta doktrina, ustavna in zakonska načela. Če hipoteza še vedno ni potrjena, mora pravnik še enkrat preveriti dejansko stanje in ugotoviti, ali je slučajno v tolikšnem obsegu drugačno, da pride v poštev drugačna pravna posledica. Če tudi po tem ni odgovora, mora pravnik ugotoviti, ali gre za pravno praznino, ki jo je treba ustrezno zapolniti (z analogijo). Če ne gre niti za praznino, potem življenjski primer sploh ni predmet pravnega urejanja.
   

Normativna hipoteza je zasnovana kot vezni člen, ki je v neposredni povezavi samo z življenj-skim primerom. Ko je postavljena, jo preverjamo s pravnimi predpisi, ki jo sprejmejo ali ovr-žejo. Normativna hipoteza je neživljenjska, ker je razmik med neponovljivostjo življenjskega primera in tipičnostjo zakonskega stanu tolikšen, da ga lahko premosti le človekov produktivni akt. Normativna hipoteza predstavlja eno izmed možnosti, kako akt usmerjati. Njena pozitivna značilnost je, da terja argumente, ki povedo, ali je prepričljiva in pravno sprejemljiva.

4.4. Sestavljenost "gibanja" med normativnim in dejanskim

Gibanje med normativnim in dejanskim ne more voditi v neskončnost. Do odločitve se je mož-no dokopati le tako, da gibanje racionaliziramo z merili, s pomočjo katerih se dokopljemo do obeh premis pravnega silogizma.

Müllerjeva pravna metodika: pravna norma in zakonsko besedilo nista istovetna. Normo je treba najprej konkretizirati in jo oblikovati. Pravna norma ne obstaja ante casum (= pred pri-merom), ker šele primer pravno odločitev terja in izzove.

Norma za odločitev in razsojeni pravni primer sta rezultat konkretizacije in individualizacije normativnega besedila glede na življenjski primer in življenjskega primera glede na normativno besedilo. Postopek poteka takole:

Normativna raven:	Življenjska raven – sočasno poteka konkretizacija življenjskega primera:
med več normativnimi besedili izberemo tisto, ki se ujema s področjem konkretnega primera,	neizoblikovano stanje stvari,
razlaga normativnega besedila izlušči pomen jezikovnih znakov – po tem postopku dobimo normativni program, ki se nanaša na določena socialna dejstva (= zamišljeni primeri). Pravno urejena dejstva, na katera se normativni program nanaša, se imenujejo področje norme.	razpoznavno predmetno področje – ujema se s postopkom razlaganja,
konkretiziramo splošno in abstraktno pravno pravilo, ki ga nato individualiziramo in uporabimo v konkretnem primeru.	pravni primer = konkretni dejanski stan (= skupek pravno relevantnih dejstev).

Po Müllerju se prvine konkretizacije NE nanašajo samo na normativno besedilo. Obstajajo tudi prvine konkretizacije, ki posegajo na področje norme in primera (dogmatične, topične, teh-nične, pravnoteoretične, ustavnopolitične, pravnopolitične prvine).

Müllerjeva pravna metodika je, da odločno zavrača samozadostni pravni pozitivizem, ki so mu vse rešitve dane v pravnem besedilu. Če v zakonu ni opore za rešitev primera, moramo zakon-sko besedilo prebijati in ga pomensko sodoločati. Pravna norma je rezultat izbire in kombina-cije med možnostmi, ki jih ponuja zakon.