Franc Rozman Fizika in metafizika
Yüklə 35,99 Kb. Pdf görüntüsü
|
Fizika in metafizika 19 Namesto petard si lahko zamislim tudi napeto žico med Zemljo in Luno, ki za trenutek vsa naenkrat zažari in ugasne. Enkratnega svetlobnega utrinka žice ne bom zaznal kot trenuten pojav, ampak kot svetlobno točko, ki potuje med Zem- ljo in Luno. Kadar pojav opazujem z Zemlje, svetlobna točka potuje proti Luni; kadar pojav opazujem z Lune, opažam poto- vanje svetlobne točke v obratni smeri. Svetlobna točka vedno potuje stran od opazovalca. Čeprav so petarde med Zemljo in Luno stvarno sprožene v trenutku oziroma čeprav je celotna žica zažarela sočasno, tega v projekciji ne opazim kot enkraten dogodek. Utrinek opazim kot dogajanje, ki traja nekaj časa. Gibanje lahko navidezno spremeni smer V predhodnem poskusu enkraten sočasen utrinek svetlobne linije opazim kot gibanje svetlobne točke. Celo več. Opazim ga kot gibanje svetlobne točke v dveh različnih smereh, odvisno od tega ali dogodek opazujem z Zemlje ali z Lune. Prižiganje lučk v eni smeri v projekciji lahko opazim, kot da se prižigajo v nasprotni smeri. Poskus 2: Petard v naslednjem poskusu ne sprožim sočasno, ampak z majhnim časovnim zamikom v smeri z Zemlje proti Luni. Najprej sprožim petardo na Zemlji, potem pa po vrsti ostale petarde proti Luni. Če je čas med sprožitvami petard dovolj kratek, če so petarde sprožene dovolj hitro druga za drugo, bom svetlobno točko še vedno zaznal kot gibanje v obeh smereh; gledano z Zemlje kot gibanje svetlobne točke proti Luni, gledano z Lune kot gibanje proti Zemlji. Z Lune torej opazim, da proženje petard poteka v smeri z Lune proti Zemlji, ne pa v smeri stvarne sprožitve. Gibanje svetlobne točke torej opazim v nasprotni smeri od stvarnega proženja petard. 20 Franc Rozman Hitra gibanja zaznam kot počasna Ljudje zaznavamo pojave v naravi preko svetlobe. Svetloba nam prinaša sliko predmetov iz okolja. Če bi se svetloba gibala le s hitrostjo 10 m/s, bi bila tudi največja opažena hitrost oddaljevanja objektov le 10 m/s. Poskus 3: Vprašujem se, kako bi videl dogajanje pojavov v okolici, če jih ne bi zaznaval preko svetlobe, ampak preko mnogo počasnejših zvočnih valov. Zamislim si, da sem netopir in da okolje le poslušam; da mi sliko predmetov ustvarja iz okolice prihajajoč zvok. Da bo primer še bolj nazoren, naj se zvočni valovi, preko katerih zaznavam okolje, gibljejo še počasneje, na primer le s hitrostjo 10 m/s. Zamislim si še posebna očala, ki mi zvok spreminjajo v sliko. Zvok mi skozi namišljena očala prinaša sliko okolice. Slika od opazovanega objekta proti meni potuje s hitrostjo 10 m/s, zato dogajanje vidim z določeno zakasnitvijo. Kaj se dogaja z opazovanim objektom, skozi očala vidim, ko slika z opazovanega objekta prispe do mene. Nataknem si torej očala, stopim k cesti in gledam oddalju- joče se avtomobile. V projekciji skozi očala vidim, da avtomobili Fizika in metafizika 21 vozijo zelo počasi. Gledano skozi očala se nihče ne oddaljuje hitreje kot s hitrostjo 10 m/s. Snamem si očala in vidim, da avtomobili v resnici drvijo in da mi jih le moja očala prikazujejo v počasni vožnji. Ne glede na to, kako hitro v resnici vozijo avtomobili, jih skozi očala ne morem videti voziti hitreje kot s hitrostjo 10 m/s, tudi kadar je njihova stvarna hitrost zelo velika. Zakaj? Recimo, da avto prevozi sto metrov v manj kot eni sekundi. Zaradi časa, ki ga potrebuje slika za vračanje od avta do mene, bom avto opazil na razdalji stotih metrov šele po desetih sekundah. Toliko časa ne bo minilo zato, ker bi avto za pot stotih metrov porabil deset sekund, ampak zato ker slika za vrnitev z razdalje stotih metrov potrebuje deset sekund. Avto bom opazil na razdalji stotih metrov, ko bo avto prispel na to oddaljenost in ko se bo slika avtomobila s pomočjo zvoka vrnila iz te oddaljenosti. Moje videnje dogajanja v projekciji je torej pomembno od- visno od hitrosti, s katero se vrača slika z opazovanega objekta. Počasna gibanja zaznam kot hitra Opazovanje avtomobila skozi zamišljena očala je še bolj zanimivo, kadar opazujem približujoče se avtomobile. V primeru približevanja objektov lahko zaznam veliko večje hitrosti od njihove stvarne hitrosti. Poskus 4: Približevanja avtomobilov, ki se mi stvarno pribli- žujejo hitreje kot 10 m/s, skozi namišljena očala sploh ne bom videl. Avto se namreč približuje hitreje kot zvok, ki mi prinaša sliko o njem. Projekcije torej ne prikazujejo vse stvarnosti v celoti. Neka- terih delov stvarnosti, v tem primeru hitrih avtomobilov, na osnovi projekcij sploh ne morem zaznati. Čeprav avto obstaja in se giblje, v projekciji ne obstaja, ga ni. 22 Franc Rozman Če se avto iz Poskusa 3 približuje počasneje, na primer s hitrostjo 9 m/s, vožnjo takega avtomobila v projekciji skozi namišljena očala vidim kot drvenje z veliko hitrostjo, ki presega 10 m/s. Ugotovitev je nepričakovana, zato jo bom podrobneje opisal. Avto naj na začetku stoji na oddaljenosti 90 metrov od opa- zovalca. Opazovalec avto gleda skozi zamišljena očala, ki mu s hitrostjo 10 m/s prinašajo informacijo o lokaciji avta. Avto začne svojo pot proti opazovalcu v času t=0. Opazovalec prvi premik avta opazi šele po deveti sekundi, saj toliko časa potrebuje zvok za pot 90 m od avta na startu do opazovalca. V času od starta do devete sekunde se opazovalcu približuje tako avto kot tudi zvočni signali. Zvočni signali, ki jih avto oddaja ves čas, potujejo le malo pred avtomobilom, toliko koli- kor prednosti jim dopušča malenkost večja hitrost, ki jo zmore zvok v primerjavi z avtomobilom. Ob deveti sekundi do opazovalca prispe prvi signal, ki opazo- valcu naznani prvi premik avta na startu. Zvoki s sporočili o lokaciji avtomobila si sledijo v hitrem zaporedju in opazovalcu prikazujejo hitro potovanje avtomobila. Že čez eno sekundo, ob deseti sekundi, opazovalec opazi prispetje avtomobila na cilj. Opazovalec skozi očala opazi, da se je avto v eni sekundi, to je v deseti sekundi premaknil za 90 m. Opazovalec zazna hitrost 90 m/s, čeprav stvarna hitrost avtomobila ni presegala 9 m/s. Yüklə 35,99 Kb. Dostları ilə paylaş:
|