Grska zgodovina drugi del

43. Selevkidska država v 3.st. Viri:zgodovinarja Polibij in Justin, Plutarhovi življenjepisi Arata, Agisa in Kleomena, izkopavanja v Mali Aziji. Selevkidska država je obsegala območje, ki je pred Aleksandrovim pohodom predstavljalo Perzijo. Tako je v selevkidski državi izstopala dediščina perzijske države. L.281 je država obsegala ozemlje od Hindukuša do Egejskega morja, od Kavkaza do Perzijskega zaliva. V njej so živela različna ljudstva:iranska ljudstva Perzijci, Medijci, Baktri, Parti …, semitska Babilonci, Sirijci, Feničani, Judje, Arabci in maloazijska ljudstva Frigijci, Karijci, Lidijci… in Makedonci in Grki kot politično vodilni ljudstvi. +V selevkidski državi so (kakor že v Perziji) obstajale tri kategorije prebivalcev. Dinasti so bili v tem času posestniki v Mali Aziji in Iranu. Oblast Selevkidov so sicer priznavali, vendar pa so bili od nje skoraj neodvisni. V to kategorijo so sodila tudi tempeljska območja v Siriji in Mali Aziji. Te ,,tempeljske kneževine’’ so vodili veliki svečeniki. Bile so skoraj samostojne. Tako veliki svečeniki kot tudi dinasti so razpolagali s sužnji in služabniki.+Druga kategorija so grške polis. Ta grška mesta so uživala avtonomijo. Ljudstva (ethne), najštevilčnejša skupina, pa so bila pod neposrednim državnim nadzorom. +Država je bila razdeljena na satrapije, hiparije in toparhije. Na višku svoje moči je štela ok.30 satrapij. Sčasoma pa se je njihovo število večalo, saj so v centralnih predelih države večje upravne enote delili na manjše. V sirskem prostoru pa so Selevkidi ustanovili dve upravni območji.Eno je obsegalo območje Male Azije s središčem v Sardah, drugo pa za območje Mezopotamije, prestolnica pa je bila Selekveja ob Tigrisu. +Reformator Antioh III. v državi uvede sistem strategij. Poleg strategov kot vojaških in civilnih upravnikov so bili za posamezna območja imenovani finančni upravniki. Iz takšne uprave so bila izključena le grška mesta v Z Mali Aziji. Njihov status so Selevkidi reševali od primera do primera. Razmerje med vladarjem in grškimi polis je temeljilo na zavezniški pogodbi. Vendar pa je imel Selevkid možnost posega v notranje razmere mest, kajti v teh mestih je bila močna selevkidska ,,stranka’’, v večini mest pa so bile selevkidske vojaške posadke. Mesta naj bi imela naslednje obremenitve: davčno obveznost, obstoj selevkidskih vojaških posadk, izpolnjevanje kraljevih ukazov. Ker pa se je selevkidska država večkrat znašla v težavah, so mesta to izkoristila in dosegla samostojnost.+ Selevkid je skupaj s svojim sinom ustanovil številna mesta. Med njimi so najpomembnejša naslednja: Selevkeja ob Tigrisu, Antiohija ob Orontu (postala nova prestolnica države) in Selevkeja v Pieriji(postane pomembno obmorsko mesto). Nekatera starejša orientalska mesta pa so dobila nove naseljence in nova imena. V Prednjo Azijo so se zaradi velikih gospodarskih možnosti preselili številni grški trgovci, obrtniki in umetniki. Novoustanovljena mesta so bila pod nadzorom kraljevih funkcionarjev, imela pa so svojo avtonomijo. Poleg mest so obstajale tudi naselbine nižjega pravnega ranga v katerih je prebivalo prebivalstvo iz katerega se je rekrutirala selevkidska vojska. Tak tip naselij je prevladoval v Anatoliji, Mediji, Perziji in Baktriji.+Vojsko so sestavljali stalna vojska(služili najemniki)in rezervistov. V času miru so najemniki sestavljali posadke v mestih, rezervisti pa so do kraljevega poziva prebivali v naselbinah. Vojsko so sestavljali pripadniki različnih ljudstev: najemniki iz grških dežel, falango so tvorili Makedonci – elitni del vojske. Niso pa imeli močnega ladjevja. + Vsi podložniki so bili dolžni plačevati davek (del v naturalijah, del v denarju). Plačevali so redni davek, poleg njega pa tudi desetino, ,,venčni denar’’ in davke ob izrednih priložnostih. Največ dohodkov je imel kralj, za katerega je delala množica sužnjev. Z davki so plačevali vojsko, upravo in dvor. + Selevkidska država je imela pomembno vlogo pri širjenju grške kulture proti V. Grški jezik je izpodrinil aramejskega in druge V jezike. Na Z predelih države se je razvijala tudi književnost.+S prihodom Makedoncev in Grkov v Azijo se je pričelo preslojevanje prebivalstva. Iranskim veleposestnikom in feničanskim trgovcem se je pridružil grško-makedonski višji sloj. Iranci so tudi po prihodu Grkov obdržali pomembne zadolžitve v državni upravi in s tem ohranili vpliv v Selvkidski državi. +Sredi 3.st. je na iranskem višavju V selvkidske države nastala država iranskih Partov. To je bila Baktrija, ki je s svojo odcepitvijo oslabila položaj Grkov v Aziji (imela je številne grške naselbine). Z nastankom Baktrije pa se je pričel boj med Iranci in grško-makedonsko stranjo. Iranci so bili uspešnejši.

44. Ptolomejska država v 3. st. Viri: zgodovinarja Polibij in Justin, Plutarhovi življenjepisi Arata, Agisa in Kleomena, izkopavanja v Mali Aziji. Ptolomejska država je bila ozemeljsko najbolj sklenjena. S puščavami na V in Z je bila dobro zavarovana in je ohranila ozemeljsko celovitost. Višek je Egipt dosegal za časa Ptolomeja II. in je prevzel vodilno vlogo v grškem svetu. Ptolomajski Egipt je bil najbolj izrazita pomorska sila v V Sredozemlju.+ V državi so vladali makedonsko-grški višji sloji. Ostalo prebivalstvo je bilo kmečko in je imelo podrejen položaj že pod faraoni. V Egiptu je bila navzoča tradicija starega Egipta, ki se je odražala v upravi, organizaciji svečeništva in templjev, ter v sistemu liturgij in tlake. Kljub prihod grško-makedonske aristokracije v Egipt se državni sistem ne spremeni. Le pisarji so namesto aramejskega pričeli uporabljati grški jezik. Zaradi goste poseljenosti niso ustanavljali veliko grških mest. Od ustanovljenih sta najpomembnejša Aleksandrija in Ptolemeiada (novo središče za Tebiado v zgornjem Egiptu). +Egiptovska država je bila strogo centralizirana. Kralj je imel velika pooblastila in velike delovne naloge. Vsak državni podanik se je imel v primeru spora pravico obrniti se na kraljevo pisarno, ki je o tem izdala dokument ustreznim upravnim uradom.+Egipt je bil razdeljen na okraje (tako kot v dobi faraonov). Tega je upravljal strateg, ki je bil prvotno vojaški poveljnik, nato pa je postal vodja civilne uprave. Pri tem sta mu pomagala upravnik financ in posebni funkcionar (nadzornik obdelovalne zemlje). Ti funkcionarji so vodili upravo s pomočjo pisarjev z različnimi zadolžitvami. Okraji so se delili na nižje upravne enote – občine, te pa so se še naprej delile na posamezne vasi. Nižje upravne enote so imele poseben upravni aparat. Ta je bil sestavljen iz načelnikov in njihovih pisarjev. Strateg Tebiaide je upravljal območja na J države, ki so bila od konca 3. st. združena v večjo upravno enoto.+Vojska je bila sestavljena iz Makedoncev in najemnikov(povečini Grki), pa tudi iz pripadnikov drugih evropskih in azijskih ljudstev.Vojaški garnizoni so bili v Aleksandriji, pomembnih obmejnih mestih in čezmorskih deželah.Vojaki so bili nameščeni, kjer je bila prosta zemlja. Posamezne etnične skupine so imele svojo organizacijo, vendar pa so izgubljale svoj etični značaj.V drugi polovici 3.st. je upadlo število Makedoncev, najemniška vojska pa je dosti stala, zato so proti koncu 3.st. v vojsko vključevalli tudi domačine. S tem pa so okrepili njihovo moč, kar se kaže v uporih domačega prebivalstva od konca 3. st.+ Ptolomajci so se v meddržavni politiki upirali na močno ladjevje, katerega jedro je tvorilo kraljevo ladjevje. Vojska je imela nekakšnega vojnega ministra, mornarici pa je načeloval minister za mornarico.+ Duhovščina je imela velik vpliv v državi. Podpirali so jo Ptolomajci in se niso vmešavalli na področje vere in kulta temveč so jo nadzorovalli le gospodarsko. Kasneje so tudi številnim templjem, kamor so se potem zatekli prebivalci zaradi prevelikih obremenitev in državne prisile, podeljevali pravico azila.+Glavni vir Ptolomajskih dohodkov je zemlja. To so obdelovali ,,kraljevi kmetje’’, ki so morali plačevati letno najemnino in tudi številne druge dajatve (deloma v naturalijah, deloma v denarju). Poleg kraljeve zemlje so obstajala še druge posebne skupine zemljišč (tempeljska zemlja, zemlja Kleruhov, zemlja visoki državnih dostojanstvenikov, zasebna zemlja). Na osnovi davčnega sistema so vse skupine zemljišč prinašale dohodke kralju.Grški strokovnjaki so s pomočjo nasilno rekrutiranih Egipčanov skrbeli za delovanje namakalnega sistma. Ta nadzor nad Nilom jim je omogočil pridelavo velike količine žita in tako je to postalo glavnvo izvozno blago.+Ostala agrarna in obrtna proizvodnja je bila organizirana na podlagi kraljevih monopolov (proizvodnja je potekala v kraljevih delavnicah).+S temi dohodki je kralj lahko plačeval vojsko, ladjevje, upravni aparat in dvor v Aleksandriji. Egipčani so proizvajali predvsem tekstil, steklo, kadila, kozmetične izdelke, izdelke iz slonove kosti. Te proizvode so tudi izvažali. Tako je Aleksandrija postala pomembno pristanišče za trgovino med V in Z. Ptolemaj II. je dal tudi vzpostaviti vodno pot med Sredozemljem in Rdečim morjm.+Denarno gospodarstvo je bilo podlaga gospodarskega življenja. Egipt je bil polietnična država. Vsi državni dohodki so bili last vladarja, od njih pa so imela koristi tudi sloj funkcionarjev(Makedonci, Grki). Domačini pa so morali opravljati brezplačno delo v rudnikih in kamnolomih ter gradbena dela v zvezi z namakalnim sistemom. Egipt je temeljil na strogo centraliziranem gospodarstvu.

46. Kulturnozgodovinska podoba helenističnega sveta v 3. st. Viri:zgodovinarji: Polibij, Livij, Justin, Jožef Flavij, Apijan, geograf Strabon, novci, napisi, parusi. Države, ki so nastale po razpadu Aleksandrove svetovne države so imele nekatere skupne zančilnosti. V Aziji in Egiptu je zemljo imel v lasti kralj, bila je njegova zasebna lastnina in se je dedovala znotraj dinastije. V Makedoniji pa je bil kralj v odnosu do plemstva le prvi med enakimi. V selevkidski kot v ptolomejski državi je množici domačinov vladala manjšina prišlekov. Zato je v teh državah manjkal nacionalni značaj. +Helenistična civilizacija je bila po prostorskem obsegu svetovna. V tem času so Grki in helenizirani Makedonci v novosvojene predele prinesli svoj jezik, svoje navade, religijo in mnoge druge kulturne institucije. Grščina je postala svetovni jezik. Razširilo se je atiško pravo. Gymnasion je postal središče kulturnega življenja. Na Vzhodu pa so se pojavile tudi druge kulturne institucije(gledališče). Društva so bila verskega, socialnega ali gospodarskega značaja.+ Helenistična civilizacija je bila izrazito mestna. Novost v velikih mestih je bil kraljevi dvor. S širjenjem grške civilizacije na V je Grčija izgubljala vlogo osrednje dežele in je postajala obrobje helenističnega sveta.+V Grčiji je izrazit tudi zaton na kulturnem področju. Med starimi kulturnimi središči le Atene deloma ohranijo svojo vlogo. Na V pa nastajajo nova kulturna središča. Najpomembnejša med njimi so bila Aleksandrija v Egiptu, Antiohija v Siriji, Pergamon v Mali Aziji. Žarišča kulturnega življenja so postali helenistični dvori. +Helenistična kultura je spremenila svoj značaj, saj so bili helenistični vladarji meceni umetnikov in znanstvenikov. Prišlo je tudi do sprememb v načinu življenja, življenskem idealu in mentaliteti človeka. Svobodni grški človek ni imel več moči vplivati na politiko in dogajanje okoli sebe. Počutil se je nemočnega in se zato oddaljeval od političnega življenja. Tudi negrško prebivalstvo je občutilo razlike, namesto domačih vladarjev so bili na oblasti Grki in Makedonci. Prišlo je do sprememb v mnenju helenističnega človeka, ki se je počutil kot žrtev dogodkov na katere ni imel nobenega vpliva. Zaradi svoje nemoči se je obračajl na bogove in velike državnike ter vojskovodje (postajajo predmet božjega čaščenja).Na spremembe pa sta vplivali tudi kolonizacija in migracija, saj je pri tem prihajalo do stikov Makedoncev in Grkov ter nosilcev tujih kultur. Vse to pa je vodilo v individualizem, ki je glavna značilnost helenistične dobe. V zasebnem življenju je vse večjo vlogo dobivala družina. Ta ni bila več tako odvisna od rodu, kar se kaže tudi pri zakonskih zvezah. Te so postajale vse manj zadeva rodu in sorodstva in vse bolj zadeva moškega in ženske, ki sta jo sklenila. Ženska ni potrebovala dovoljenja varuha oz. očeta. Položaj žensk se je izboljšal, ne moremo pa govoriti o emancipaciji žensk.+Vlogo osrednjega kulturnega središča je imela v tem času Aleksandrija. Tu so ustanovili Mouseion, nekakšno akademijo znanosti in umetnosti. Kralj je vabil v prestolnico učenjake in umetnike in jih tudi vzdrževal. Tako so se ti lahko posvečali le umetniškemu in znanstvenemu delu. Mouseion je imel veliko in dobro založeno knjižnico.Vladar je za podporo raziskavam ustanovil tudi naslednje institucije:astronomski observatorij, anatomski inštitut, živalski vrt in podobne ustanove. Med bolj znane znane znanstvenike in umetnike Aleksandrije sodijo Fillitas s Kosa, Zenodot iz Efeza, pesnika Kalimah iz Kirene in Apolonij iz Rodosa ter univerzalna učenjaka Eratosten iz Kirene in Arhimed iz Sirakuz. Nastala pa so tudi druga središča znanstvene ustvarjalnosti in helenistične umetnosti. V 3. stoletju so nastala naslednja mesta:Rodos za čas Hierona II., Sirakuze in Pergamon. Poleg Aten pa je svojo vlogo ohranila tudi makedonska prestolnica Pela. +Ta čas zaznamuje tudi razvoj tehnike (gradbeni podvigi), napredek medicine (vivisekcija, odkritje živčnega sistema, krvnega obtoka in odkritja s področja farmacije), napredujejo tudi botanika, fizika, astronomija, v tem času pa pride tudi do nekaterih geografskih odkritij. +Tudi na področju kulturnega življenja je prišlo do sprememb. Uveljavljati so se pričela božanstva V izvora. V tem času se pojavi vladarski kult. V tem času je veliko religioznih sistemov. Vstop v kultno skupnost je bil povezan z obredi iniciacije, pri katerih so zahtevali nravstveno čistost. V vsebini nekaterih religij se pojavi princip odrešeništva. Pojavila pa se je tudi tendenca posvetiti se le enemu božanstvu, pri tem pa ne zanikati obstoja ostalih. Helenizem je henotizem, vera v eno božanstvo, ki obvladuje vse dogajanje in se kaže v različnih pojavnih oblikah. Pojavijo se tudi ,,božji ljudje’’, karizmatične osebnosti, ki s svojim načinom življenja in dejanji med ljudmi veljajo za prinašalce božje milosti in vsemogočnosti med ljudi. Magija in čarovništvo v tem času doživita svoj razcvet.+Pomembne so bile tudi nekatere filozofske smeri, ki so vplivale na politično in javno življenje. Najpomembnejši med njimi pa sta bili stoiška (začetnik je bil Zenon) in epikurejska (začetnik je bil Epikur). Med filozofskimi disciplinami pa se razvije etika.