H e r m e n e V t I k a in humanistika II



Yüklə 3,96 Mb.
Pdf görüntüsü
səhifə10/233
tarix26.11.2017
ölçüsü3,96 Mb.
#12732
1   ...   6   7   8   9   10   11   12   13   ...   233

25

J

EAN



  G

RONDIN


: V

ATTIMOVA


 

LATINIZACIJA

 

HERMENEVTIKE



natan~nej{a od moje. S tem pa se samo potrjuje, da obstaja »govorica stvari«,

katerih se na{e interpretacije lahko bolj ali manj dotaknejo ali pa jih zgre{ijo.

Tistega Gadamerja, ki je vztrajal pri govorici biti, so njegovi postmoderni

nasledniki slabo sprejeli. Pa vendar je tudi to del njegove zapu{~ine. Gianni

Vattimo je resda izpostavil perspektivi~ne in nihilisti~ne elemente Gadamerjeve

hermenevtike. Imel pa je prav, ko je v Gadamerjevem prizadevanju prepoznal

hermenevti~no ontologijo. Tudi za to se moramo zahvaliti, onkraj vseh razlik,

njegovi latinizaciji hermenevtike.



Prevedel Janko M. Lozar

Jean Grondin.pmd

29.6.2006, 11:11

25



15

P

AUL



 R

ICOEUR


: H

UMANISTIKA

 

MED


 

ZNANOSTJO

 

IN

 



UMETNOSTJO

Paul Ricoeur

HUMANISTIKA MED

ZNANOSTJO IN UMETNOSTJO

1

V svojem predavanju imam »humanistiko« za skupek disciplin, katerega jedro



tvorijo duhoslovne znanosti – Geisteswissenschaften. Zgodovino oziroma zgo-

dovinopisje pa imam za paradigmati~ni primer humanisti~ne znanosti, ki se

razprostira med dvema poloma znanosti in umetnosti. Na enem koncu imamo

postopke, povezane z ravnanjem z arhivi, na drugem pa vrsto besednih izrazov,

zaradi katerih je zgodovina del literature. Vmes je dihotomija med razlago in

razumevanjem, namre~ obseg sredstev, s katerimi zgodovinarji sku{ajo odgo-

voriti na vpra{anja kot: »Zakaj se je zgodil ta dogodek, zakaj so ti ljudje naredili

to in to?« Ta razlagalna sredstva s stavkom zato  – lingvisti~no zna~ilnostjo

vseh odgovorov na vpra{anje zakaj? – ravnajo na razli~ne na~ine; vemo pa,

kako raznolika je lahko raba stavka zato. Spoj razlage in razumevanja med

poloma dokumentaristike in literature je dober primer zmesi znanosti in umet-

nosti v celotnem zgodovinskem procesu.

Preden analiti~no nadaljujemo z zaporedno obravnavo treh razli~nih faz –

dokumentaristi~ne, razlagalno/razumevalne in literarne – mi dovolite, da na

kratko spregovorim {e o dinami~ni enotnosti, ki povezuje te tri faze. Najprej:

1

 Zapis govora Paula Ricoeurja na otvoritveni slovesnosti konference »Humanities at the Turn of



the Millenium«, univerza Århus, Danska, 4. julij, 1999.

Paul Ricoeur.pmd

19.1.2006, 6:59

15



16

P

HAINOMENA



14/53–54                                                    D

UHOVNA


 

ZGODOVINA

celoten proces se odvija na ravni pisanja. Na enem koncu imamo pisne zgo-

dovinske dokumente, na drugem pa knjige, ki so prav tako zapisane. Zato lahko

celoten proces imenujemo zgodovinopisje; pisanje zgodovine. Pripisati kate-

gorijo pisanja samo literarni fazi bi bila napaka. Zgodovinopisni proces se od

za~etka do konca giblje v mediju pisanja. To je glavna razlika med zgodovino

in spominom. Spomin razvija svoje faze znotraj oralnega diskurza, ~etudi je

deklarativni spomin skozi pripovedovanje `e pripravljen za zapis. Toda ravno

ta zadnja faza spomina je hkrati `e prva faza zgodovine; tukaj so spomini `e

prevzeli obliko dokumentarnega gradiva v arhivu. Iz tega razloga bi na ta pre-

hod – oziroma preskok – iz oralnosti v pismenost, bilo primerno aplicirati

negotovost, ki jo Platon vpelje v dialogu Fajdros in ki zadeva izum pisave, ali

bolje: dar pisanja. Mar ni pisava spominu nevarna?

2

 Je ta farmakon, ta lek, ki



ga bog ponudi kralju, strup ali zdravilo?

3

 Vpra{anje je {e dodatno paradoksno



zato, ker je pisal Platon sam.

S tem je to vpra{anje zasejano v kal vseh ~love{kih dejavnosti, ki so povezane

s pisanjem. Spremljalo nas bo od za~etka do konca na{ega spra{evanja. Je

pisanje za {ibkosti spomina zdravilo ali strup? Kdo ve? Katere {ibkosti? Katere

{ibkosti spomina kot predhodnika zapisanega? Velja izpostaviti dve, saj bosta

spremljali na{e popotovanje po zgodovinopisju. Prva zadeva fenomenolo{ki

status spominov. Spomin je neke vrste du{evna slika, ki priskrbi naknadno

prisotnost odsotni stvari, natan~neje dogodkom, ki jih ni ve~ in ki so v tem

smislu odsotni, ki pa so za sodobnike, ko so se zgodili, bili prisotni. Prisotnost

odsotnosti, odsotnost predhodne prisotnosti – to je glavni paradoks spomina

kot reprezentacije preteklih dogodkov.

Grki so imeli prvo besedo za ta paradoksen fenomen, besedo eikon, ki jo lahko

prevajamo s slika, podoba ali reprezentacija. Imeli pa so {e eno besedo, mime-

sis, s katero so izrazili odnos med prisotno podobo in odsotno stvarjo, preteklim

dogodkom. Ta paradoks – prisotnost odsotnosti, odsotnost predhodne prisot-

nosti – je aporija v osr~ju fenomenologije spomina. In kot tak je iz spomina

prenesen v zgodovino. V svoji prvi, dokumentaristi~ni fazi, se zgodovina za-

na{a na sledi, ki so jih v spominu zapustili pretekli dogodki; in problematika

sledi  ponovi problematiko eikon  kot  mimesis. Tudi ta paradoks bo spremljal

2

 Platon, Fajdros.



3

 

[tò fármakon lahko v gr{~ini (podobno kot ang. drug) pomeni tako zdravilo kot tudi strup – op.



prev.

]

Paul Ricoeur.pmd



19.1.2006, 6:59

16



Yüklə 3,96 Mb.

Dostları ilə paylaş:
1   ...   6   7   8   9   10   11   12   13   ...   233




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©genderi.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə