H e r m e n e V t I k a in humanistika II



Yüklə 3,96 Mb.
Pdf görüntüsü
səhifə12/233
tarix26.11.2017
ölçüsü3,96 Mb.
#12732
1   ...   8   9   10   11   12   13   14   15   ...   233

19

P

AUL



 R

ICOEUR


: H

UMANISTIKA

 

MED


 

ZNANOSTJO

 

IN

 



UMETNOSTJO

Na njej sloni celotna struktura jezikovne skupnosti, ki ji pripadam. Ker je pri~a

pripravljena ponoviti ali potrditi njegovo ali njeno pri~anje, lahko pri~anje

smatramo za osnovno institucijo. Toda pri~anje doda k slabostim spomina {e

svoje pomanjkljivosti; za poklicne zgodovinarje je lahko vsako pri~anje ne-

zanesljivo, vse dokler se ne potrdi. S ~im? Z nekim drugim pri~anjem. Mislim

na pri~anja drugih ljudi. Nimamo namre~ ni~esar bolj{ega od soo~enja razli~nih

pri~anj. Rezultat tega kriti~nega postopka je to, kar smo poimenovali doku-

mentirani dokazi. Ima pa tudi svoje meje. Prvi~, dokazi ostanejo nemi, vse

dokler se ne izpra{ajo. Izpra{evanje pa je tudi sámo odvisno od subjektivnih

interesov in strokovnih preferenc dolo~enih dogodkov, protagonistov, institucij

ali dru`benih oziroma politi~nih trendov, pa tudi nadaljnji dokumenti se lahko

{e zmerom najdejo; v smislu logi~nega statusa dokaza tako temelji bolj na

falsifikaciji kot na verifikaciji. Nenazadnje zadeva tudi propozicije, povezane s

sorazmerno neodvisnimi dejstvi, kot so lastna imena, raztreseni datumi, kraji,

besede za dejanja ali opisni stavki, ki zadevajo okoli{~ine, itd. Vseeno pa je

trditev, da zanesljivih zgodovinskih izjav sploh ni, nasprotna izku{njam in

praksi zgodovinarjev, ki se sicer strinjajo glede omejenosti dejstev, ki jim pra-

vimo zgodovinska. Sestavljajo znanstveno komponento resni~nostnih trditev,

postavljenih z zgodovinsko vednostjo. V tem smislu lahko zgodovina zase trdi,

da je za kolektivni spomin prej zdravilo kot strup. Zanesljivost dokumentiranih

dokazov zadostuje za ovr`bo negacionisti~ne dr`e, ki zanika potrpe`ljivo in

neomajno zavezanost zgodovinarja k delu v arhivu.

2. Razlagalna faza

Dovolj o dokumentaristi~ni fazi zgodovinopisja. Skozi vpra{anje, ki je im-

plicirano `e v dokumentaristi~ni fazi, prispemo do razlagalne faze zgodovi-

nopisja. Vpra{anje obi~ajno zadeva hipotezo glede spornosti zgodovinskih dej-

stev. Vsa vpra{anja sicer ne zadevajo vzrokov in razlogov, toda ta vendarle

predstavljajo sr` zgodovinskega spra{evanja. V tem smislu analiti~ni filozofi

zgodovine ravnajo pravilno, ko upo{tevajo celotni spekter uporabe stav~nega

~lena zato, ki se razprostira od vzro~nosti do razlogov za dejanja, motivacijo in

~ustvena dejstva. Na ta na~in ne smemo ve~ zoperstavljati razlago in razu-

mevanje ali umevanje.

Henrik von Wright ima prav glede svojega predloga me{anega modela za me-

todo zgodovinske razlage, ki povezuje to, ~emur pravi vzro~ni segmenti, s

teleolo{kimi segmenti. V resnici poklicnih zgodovinarjev te kanoni~ne distink-

Paul Ricoeur.pmd

19.1.2006, 6:59

19



20

P

HAINOMENA



14/53–54                                                    D

UHOVNA


 

ZGODOVINA

cije, ki niso prilagojene zgodovinski praksi, sploh ne zanimajo. Filozofi, vklju~-

no z logi{ko usmerjenimi, morajo svoje razlagalno/razumevalne kategorije

izpeljati iz dejanskega na~ina ravnanja poklicnih zgodovinarjev. Za njih pa je

najpomembnej{e vpra{anje povezave med ekonomskimi, dru`benimi in kul-

turnimi dejavniki, ~asovna arhitektura dolgega ali kratkega trajanja, igra med

makro- in mikro-razvojem – od zgoraj ne vidi{ istih stvari, kot od spodaj,

dru`bene napetosti je la`je zaznati na makro-nivoju; pogajalske strategije, kjer

se ljudje bojujejo v negotovosti, pa je la`je razvozlati na mikro-nivoju. Na

enak na~in odnos med strukturami, konjunkturami in dogodki omogo~a epi-

stemolo{ki pogled s specifi~nimi problemi, ki so povezani s plastno strukturo

zgodovinskega ~asa, za katero nimamo `e vnaprej izdelanih logi~nih postop-

kov. Pogledati moramo v zgodovinarjevo delo, njegov na~in spra{evanja in

re{evanja problemov. Zgodovina ima svoje lastne intelektualne postopke, ki se

jih je nau~ila na terenu. Med {tevilnimi problemi, ki so jih izpostavili sodobni

zgodovinarji, se bom kot francoski ~lan {ole Analov po in s F. Braudelom

osredoto~il na nek specifi~en problem, ki bolj neposredno zadeva na{e pre-

vpra{evanje povezave med znanostjo in umetnostjo v zgodovinopisju. To je

problem mentalitet in, {ir{e, reprezentacije, kot dokaj nov »predmet« poklicnih

zgodovinarjev. Reprezentacija konstituira mentalno komponento dru`benega

delovanja, simboli~no mediacijo vsake dru`bene transakcije. Zgodovinarje

mora povezava med reprezentacijami in delovanjem zanimati, saj je sáma zgo-

dovina vrsta reprezentacije na~inov konstrukcije dru`bene vezi, vklju~no z

identitetami, ki iz te vezi izhajajo.

S tem reprezentacije spadajo med najbolj prefinjene zgodovinske predmete,

kot tudi v sam zgodovinski proces. Tukaj znanost in umetnost zdru`ita svoje

mo~i. Reprezentacije so dru`bena dejstva in mentalni procesi, ki se jim od

zunaj lahko pribli`amo kot objektivnim pojavom, od znotraj pa kot subjek-

tivnim sredstvom, s katerimi si delimo empati~na ~ustva. Zaradi tega je zgo-

dovina reprezentacij tako problemati~na, a hkrati tudi zanimiva za raziskovanje.

Nestabilna pozicija zgodovinopisja med znanostjo in umetnostjo je dokaj po-

polno izra`ena v delih dobrih zgodovinarjev, denimo v pisanju Georgesa Du-

byja o »~asu katedral« ali o »menihih, voj{~akih in `enskah.«

8

Zaradi zgodovine reprezentacij zgodovina sama sebe obravnava kot del repre-



zentacijske komponente zgodovinske realnosti.

8

 Georges Duby, L’Europe des cathedrales 1140–1280 (@eneva): Editions d’Art Albert Skira (1966).



Paul Ricoeur.pmd

19.1.2006, 6:59

20



Yüklə 3,96 Mb.

Dostları ilə paylaş:
1   ...   8   9   10   11   12   13   14   15   ...   233




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©genderi.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə