19
P
AUL
R
ICOEUR
: H
UMANISTIKA
MED
ZNANOSTJO
IN
UMETNOSTJO
Na njej sloni celotna struktura jezikovne skupnosti, ki ji pripadam. Ker je pri~a
pripravljena ponoviti ali potrditi njegovo ali njeno pri~anje, lahko pri~anje
smatramo za osnovno institucijo. Toda pri~anje doda k slabostim spomina {e
svoje pomanjkljivosti; za poklicne zgodovinarje je lahko vsako pri~anje ne-
zanesljivo, vse dokler se ne potrdi. S ~im? Z nekim drugim pri~anjem. Mislim
na pri~anja drugih ljudi. Nimamo namre~ ni~esar bolj{ega od soo~enja razli~nih
pri~anj. Rezultat tega kriti~nega postopka je to, kar smo poimenovali doku-
mentirani dokazi. Ima pa tudi svoje meje. Prvi~, dokazi ostanejo nemi, vse
dokler se ne izpra{ajo. Izpra{evanje pa je tudi sámo odvisno od subjektivnih
interesov in strokovnih preferenc dolo~enih dogodkov, protagonistov, institucij
ali dru`benih oziroma politi~nih trendov, pa tudi nadaljnji dokumenti se lahko
{e zmerom najdejo; v smislu logi~nega statusa dokaza tako temelji bolj na
falsifikaciji kot na verifikaciji. Nenazadnje zadeva tudi propozicije, povezane s
sorazmerno neodvisnimi dejstvi, kot so lastna imena, raztreseni datumi, kraji,
besede za dejanja ali opisni stavki, ki zadevajo okoli{~ine, itd. Vseeno pa je
trditev, da zanesljivih zgodovinskih izjav sploh ni, nasprotna izku{njam in
praksi zgodovinarjev, ki se sicer strinjajo glede omejenosti dejstev, ki jim pra-
vimo zgodovinska. Sestavljajo znanstveno komponento resni~nostnih trditev,
postavljenih z zgodovinsko vednostjo. V tem smislu lahko zgodovina zase trdi,
da je za kolektivni spomin prej zdravilo kot strup. Zanesljivost dokumentiranih
dokazov zadostuje za ovr`bo negacionisti~ne dr`e, ki zanika potrpe`ljivo in
neomajno zavezanost zgodovinarja k delu v arhivu.
2. Razlagalna faza
Dovolj o dokumentaristi~ni fazi zgodovinopisja. Skozi vpra{anje, ki je im-
plicirano `e v dokumentaristi~ni fazi, prispemo do razlagalne faze zgodovi-
nopisja. Vpra{anje obi~ajno zadeva hipotezo glede spornosti zgodovinskih dej-
stev. Vsa vpra{anja sicer ne zadevajo vzrokov in razlogov, toda ta vendarle
predstavljajo sr` zgodovinskega spra{evanja. V tem smislu analiti~ni filozofi
zgodovine ravnajo pravilno, ko upo{tevajo celotni spekter uporabe stav~nega
~lena zato, ki se razprostira od vzro~nosti do razlogov za dejanja, motivacijo in
~ustvena dejstva. Na ta na~in ne smemo ve~ zoperstavljati razlago in razu-
mevanje ali umevanje.
Henrik von Wright ima prav glede svojega predloga me{anega modela za me-
todo zgodovinske razlage, ki povezuje to, ~emur pravi vzro~ni segmenti, s
teleolo{kimi segmenti. V resnici poklicnih zgodovinarjev te kanoni~ne distink-
Paul Ricoeur.pmd
19.1.2006, 6:59
19
20
P
HAINOMENA
14/53–54 D
UHOVNA
ZGODOVINA
cije, ki niso prilagojene zgodovinski praksi, sploh ne zanimajo. Filozofi, vklju~-
no z logi{ko usmerjenimi, morajo svoje razlagalno/razumevalne kategorije
izpeljati iz dejanskega na~ina ravnanja poklicnih zgodovinarjev. Za njih pa je
najpomembnej{e vpra{anje povezave med ekonomskimi, dru`benimi in kul-
turnimi dejavniki, ~asovna arhitektura dolgega ali kratkega trajanja, igra med
makro- in mikro-razvojem – od zgoraj ne vidi{ istih stvari, kot od spodaj,
dru`bene napetosti je la`je zaznati na makro-nivoju; pogajalske strategije, kjer
se ljudje bojujejo v negotovosti, pa je la`je razvozlati na mikro-nivoju. Na
enak na~in odnos med strukturami, konjunkturami in dogodki omogo~a epi-
stemolo{ki pogled s specifi~nimi problemi, ki so povezani s plastno strukturo
zgodovinskega ~asa, za katero nimamo `e vnaprej izdelanih logi~nih postop-
kov. Pogledati moramo v zgodovinarjevo delo, njegov na~in spra{evanja in
re{evanja problemov. Zgodovina ima svoje lastne intelektualne postopke, ki se
jih je nau~ila na terenu. Med {tevilnimi problemi, ki so jih izpostavili sodobni
zgodovinarji, se bom kot francoski ~lan {ole Analov po in s F. Braudelom
osredoto~il na nek specifi~en problem, ki bolj neposredno zadeva na{e pre-
vpra{evanje povezave med znanostjo in umetnostjo v zgodovinopisju. To je
problem mentalitet in, {ir{e, reprezentacije, kot dokaj nov »predmet« poklicnih
zgodovinarjev. Reprezentacija konstituira mentalno komponento dru`benega
delovanja, simboli~no mediacijo vsake dru`bene transakcije. Zgodovinarje
mora povezava med reprezentacijami in delovanjem zanimati, saj je sáma zgo-
dovina vrsta reprezentacije na~inov konstrukcije dru`bene vezi, vklju~no z
identitetami, ki iz te vezi izhajajo.
S tem reprezentacije spadajo med najbolj prefinjene zgodovinske predmete,
kot tudi v sam zgodovinski proces. Tukaj znanost in umetnost zdru`ita svoje
mo~i. Reprezentacije so dru`bena dejstva in mentalni procesi, ki se jim od
zunaj lahko pribli`amo kot objektivnim pojavom, od znotraj pa kot subjek-
tivnim sredstvom, s katerimi si delimo empati~na ~ustva. Zaradi tega je zgo-
dovina reprezentacij tako problemati~na, a hkrati tudi zanimiva za raziskovanje.
Nestabilna pozicija zgodovinopisja med znanostjo in umetnostjo je dokaj po-
polno izra`ena v delih dobrih zgodovinarjev, denimo v pisanju Georgesa Du-
byja o »~asu katedral« ali o »menihih, voj{~akih in `enskah.«
8
Zaradi zgodovine reprezentacij zgodovina sama sebe obravnava kot del repre-
zentacijske komponente zgodovinske realnosti.
8
Georges Duby, L’Europe des cathedrales 1140–1280 (@eneva): Editions d’Art Albert Skira (1966).
Paul Ricoeur.pmd
19.1.2006, 6:59
20