24
P
HAINOMENA
14/53–54 D
UHOVNA
ZGODOVINA
Pripovedi ne le preusmerijo referencialno te`njo zgodovinske zavesti, temve~
slavijo svojo lastno zgodbo.
Ta izklju~itev resni~ne preteklosti iz jezikovne domene je {e bolj izrazita na
ravni retori~nih sredstev, hvale in obto`be, metafor in ironije; vsa ta jezikovna
sredstva prispevajo k neprosojnosti literarne reprezentacije; odpor orodja do
njegovega prvotnega cilja dose`e vrhunec s fikcijsko komponento zgodovine
kot umetni{kega dela. Celo v tej fazi se prvotna aporija spomina znova pojavi,
tokrat na drugem koncu celotnega procesa. V kolikor pisanje zgodovine sodi
med najspektakularnej{e poteze domi{ljije, ostaja vpra{anje osnovne razlike
med fikcijo in resni~nostjo odprto. Ta negotovost zadobi v zadnjih letih glede
reprezentacije shoe, holokavsta, dramati~ni preokret. Problem ne zadeva zgolj
meje reprezentacij, ~e uporabimo izraz Saula Friedlanderja v njegovi odli~ni
knjigi Probing the Limits of Representation;
10
to ni vpra{anje {ibkosti, temve~
neuspeha in prevare. Tako imenovani revizionisti se {e kar naprej igrajo s to
aporijo; pre`iveli pripovedujejo zgodbe, vse zgodbe pa so umetni proizvodi; so
fikcijske pripovedi; nih~e ni zmo`en povedati, kaj se je resni~no zgodilo; meja
med fikcijo in resni~nostjo je zgolj zahteva, ki ji ne moremo zadostiti.
Kaj lahko zoperstavimo revizionistom? Po mojem mnenju odgovora ne mo-
remo najti na ravni literarne reprezentacije, kjer je razkorak med fikcijo in
resni~nostjo premo{~en ravno s sredstvi reprezentiranja, bodisi pripovednimi
ali retori~nimi, bodisi s fikcijskimi; re{itev ti~i v dveh predhodnih fazah zgo-
dovinopisnega procesa, na ravni razlage in onkraj nje v dokumentiranih do-
kazih. Dokler ostajate na ravni gole reprezentacije, zaidete v paradoks ikone
preteklosti, ki je bil hkrati `e paradoks spominske podobe; nikdar niste gotovi,
da ikona ni fantazma, da posnemanje ni domi{ljanje. Iz reprezentacije morate
sestopiti na razlago in razumevanje in iz razumevanja na dokumentirane do-
kaze, onkraj teh pa na pri~anja, ki so ohranjena v arhivih. Potem boste po
mo`nosti zasli{ali glas pri~e, ki je trdila – bil(a) sem tam – verjemi mi, ali pa ne
– in ~e mi ne verjame{, vpra{aj {e koga drugega. Zanesljivost pri~ je na{e
poslednje zato~i{~e. Zaupanje, polo`eno v besedo nekoga drugega, ki pravi
bil(a) sem tam, je na{a edina pomo~. Nimamo ni~esar bolj{ega od pri~anja in
njegove kritike.
Iz angle{~ine prevedel Toma` Gru{ovnik
10
Saul Friedlander, Probing the Limits of Representation: Nazism and the »final solution«, Cam-
bridge, Mass., Harvard University Press, 1992.
Paul Ricoeur.pmd
19.1.2006, 6:59
24
25
H
ANS
-U
LRICH
L
ESSING
: H
ERMENEVTIKA
V
D
ILTHEYEVI
UTEMELJITVI
…
Hans-Ulrich Lessing
HERMENEVTIKA V DILTHEYEVI
UTEMELJITVI DUHOSLOVNIH
ZNANOSTI
1
Enega od najpomembnej{ih tokov mlaj{e zgodovine znanosti, ki ga lahko opa-
zimo v zadnjih desetletjih, predstavlja brez dvoma razvoj hermenevtike iz
tehni~no-filolo{ke pomo`ne znanosti teologije, prava in filologije v pristno
filozofsko smer, ki se pri{teva k sedaj `e malo{tevilnim mednarodno prevla-
dujo~im strujam filozofije. Ta presenetljiva kariera hermenevtike je povezana
predvsem z imenom Hansa-Georga Gadamerja, katerega glavno delo Resnica
in metoda (1960) je odlo~ilno prispevalo k uveljavitvi in preboju hermenev-
ti~nega mi{ljenja.
Gadamerjev poskus utemeljitve »filozofske« hermenevtike se razume obenem
kot preseganje klasi~ne, primarno metodolo{ko orientirane – sam jo je kriti~no
ozna~il kot »tradicionalno« – na paradigmo tekstovne interpretacije oprte ro-
manti~ne in zgodovinske hermenevtike, zlasti Schleiermacherjeve, Droysenove
in Diltheyeve, v smeri iz~rpne hermenevti~ne teorije. Gadamer pri tem ra-
zumevanja ne dojema ve~ – kot tradicija, ki jo kritizira – primarno kot metodo
duhovnih znanosti, marve~, v navezavi na Heideggerja, kot izvorni bitni zna~aj
samega ~love{kega pre-bivanja
[des menschlichen Daseins]. S tem se her-
1
Iz Diltheyevih Zbranih spisov (Gesammelten Schriften) bomo citirali zvezek z rimskimi {tevil-
kami, stran pa z arabskimi. Poudarki v tekstu so podani s kurzivo.
Hans-Ulrich Lessing.pmd
19.1.2006, 7:00
25
26
P
HAINOMENA
14/53–54 D
UHOVNA
ZGODOVINA
menevtika kot ve{~ina razumevanja, se pravi mesto metodolo{ke refleksije
prakticirajo~ega postopka razlage smiselnih dokumentov v duhoslovnih zna-
nostih kot interpretirajo~ih znanostih, spremeni v temeljno obravnavo in ana-
lizo bistvenih ~love{kih zmo`nosti.
Heideggrova radikalno-ontolo{ka nova osmislitev, kot jo je opravil v svojem
glavnem delu Bit in ~as (1927), si zastavlja nalogo, da s pomo~jo transcen-
dentalne analitike pre-bivanja razjasni temeljne strukture pre-bivanja
[Daseins-
strukturen
], pri ~emer se mu je posre~ilo razkriti projektivni zna~aj razume-
vanja. S tem ko je dolo~il razumevanje kot eksistencial, je lahko problematiko
razumevanja zvedel na bistveno zna~ilnost ~loveka in tako reko~ ontolo{ko oz.
fundamentalno ontolo{ko zasidral. S tem ko se je Gadamer s svojo filozofsko
hermenevtiko navezal na Heideggrovo »hermenevtiko fakticitete«, se mu je
odprla mo`nost, da odpravi zo`enje problemskega horizonta razumevanja, ki
ga je zaznal pri tradicionalni hermenevtiki, in transcendira v smeri univerzalne
hermenevti~ne teorije ~love{kega izkustva, ki se ve`e na model pogovora.
Med to aktualizacijo hermenevtike, ki je bila najprej vezana na nem{ko govorno
podro~je, kasneje pa je postala aktualna tudi mednarodno in se ni omejila zgolj
na filozofijo, temve~ je imela vpliv tudi na socialne in duhoslovne znanosti, je
rasel tudi nov interes za zgodovino hermenevti~nega mi{ljenja. Z Gadamerjevo
navezavo razumevanja na temeljne ~love{ke strukture, njegovo kriti~no obde-
lavo tradicionalne, metodolo{ko naravnane hermenevtike in kritiko pojma zna-
nosti in objektivitete pri historicizmu je samodejno spet pri{el v sredi{~e pozor-
nosti tudi Wilhelm Dilthey, filozof histori~ne {ole, ki je v svoji filozofski ute-
meljitvi duhoslovnih znanosti poudaril pomen razumevanja in hermenevtike.
V sklopu ~edalje intenzivnej{ega ukvarjanja z zgodovino hermenevtike v zad-
njih letih se ka`e Dilthey pogosto kot »klasik« tiste z Gadamerjem inkrimi-
nirane tradicionalne hermenevtike, s ~imer je postavljen v pozicijo golega
predhodnika filozofske hermenevtike oz. hermenevti~ne filozofije Heideggra
in Gadamerja. Toda ta pogled, ki izhaja v glavnem iz Gadamerjeve koncepcije
in se lahko zdi na prvi pogled povsem sprejemljiv, je problemati~en in pomeni
po mojem mnenju odlo~no okrnjenje Diltheyevega filozofskega dose`ka in
njegovega prispevka hermenevti~nemu mi{ljenju.
2
2
Prim. tudi F. Rodi: Traditionele und philosophische Hermeneutik. Bemerkungen zu einer proble-
matischen Unterscheidung, v: isti: Erkenntnis des Erkannten. Zur Hermeneutik des 19. und 20.
Jahrhunderts. Frankfurt a.M. 1990, str. 89–101.
Hans-Ulrich Lessing.pmd
19.1.2006, 7:00
26
Dostları ilə paylaş: |