H e r m e n e V t I k a in humanistika II

3

HERMENEVTIKA

HERMENEVTIKA 

HERMENEVTIKA

Pregradni – Hermenevtika.pmd

29.6.2006, 11:08

3

---

4

Pripravil Dean Komel

Pregradni – Hermenevtika.pmd

29.6.2006, 11:08

4

---

5

R

AINER

 T

HURNHER

: H

ERMENEVTIKA

 

KOT

 

METODA

 

IZVR

{

EVANJA

Rainer Thurnher

HERMENEVTIKA KOT METODA

IN IZVR[EVANJE

Beseda »hermenevtika« je okraj{ani izraz za »hermeneutiké téchne«. Zato so

hermenevtiko, in jo {e vedno, najprej razumeli kot tehnologijo (Kunstlehre) ali

kot  postopek, ki nam omogo~a dojeti smisel besedil in ~lovekovih stvaritev.

Hermenevtika je imela in {e vedno ima vlogo v teologiji, v kateri velja dognati

smisel zapisane besede; v jurisprudenci, kjer gre za smisel zakonskih besedil,

in tudi v vseh humanisti~nih, filolo{kih in zgodovinskih prizadevanjih – v tem

torej, kar danes povzemata ime in organizacijska oblika »duhovnih znanosti«.

Tukaj naj postopanje hermenevtike prispeva k razumevanju pomena ~lovekovih

del in dejanj, smisla ravnanj in kulturnih stvaritev.

Idejo hermenevtike kot metode je potrebno razumeti na na~in, kot je bila in {e

vedno je razumljena, namre~ kot v celoti kontingenten produkt na{e zahodne

zgodovine duha. Zaradi tega jo `e od za~etka obele`uje ve~zna~nost, v kateri

so `e prisotne razli~ne mo`nosti razvoja. To je pripeljalo nazadnje do tega, da

se je morala hermenevti~na zavest – znotraj katere hermenevtika ni razumljena

ve~ le kot metoda, pa~ pa kot temeljno izvr{evanje na{ega razumetja sveta na

sploh – obrniti proti svojem izvoru. Povedano druga~e: v »hermenevtiki kot

izvr{evanju« je »hermenevtika kot metoda« – kot tudi vsak purizem metode –

odpravljena v trojnem pomenu: tollere, elevare in conservare.

Rainer Thurnher.pmd

29.6.2006, 11:10

5

---

6

P

HAINOMENA

15/55–56                                                    H

ERMENEVTIKA

Kar zadeva njen izvor, »hermenevtike kot metode« ni te`ko prepoznati kot

drugorojeno sestro metodi~ne zavesti naravoslovnega spoznanja. Biti drugo-

rojen je, kot je znano, stvar usode: usode, da drugorojeni v posnemanju prvo-

rojenega dolgo ~ase ne najde svoje identitete. Kot so v naravoslovju – tako so

ga vsaj neko~ razumeli – v kompleksnih pojavih odkrivali zakonite sovisnosti

kot dejansko dolo~ujo~e, tako je tudi hermenevtika videla cilj v temu, da se v

stvaritvah ljudi dojame njihov notranji smisel.

Za tem pogledom stoji – kot dogmati~na predpostavka – dualizem subjekta in

objekta, povezan s tem, kar je Fritz Wallner

1

 ustrezno poimenoval kot mito-

logija metode, namre~ s predstavo, da se lahko sam s seboj rapolagajo~i subjekt,

~e le sledi pravilnim metodam, spoznavajo~e polasti tistega, kar naj bi bilo v

objektu resni~no dolo~ujo~e, torej njegovega resni~nega realitetnega jedra.

Shemo subjekt-objekt so nezavedno prena{ali na odnos avtorja do njegovih

izdelkov: pomen, ki vselej opredeljuje neko delo, je ravno to, kar je avtor (kot

avtonomni subjekt) vanj (kot v svoj proizvedeni objekt, kot v »objektivizacijo«

svojega duha) polo`il. Zato je hermenevtika na za~etku smisel identificirala z

intenco avtorja, ki naj bi bila predmet objektivnega spoznanja, s ~imer je tudi

predpostavljeno, da je pomen, katerega velja utemeljiti, v kon~ni fazi le eden,

v sebi enoten in ravno tisti, ki je od avtorja intendiran.

V svojih prizadevanjih, da bi razumela pravi pomen, je hermenevtika pri{la do

vrste vznemirljivih odkritij. Kot Aladin z ~ude`no svetilko je bila popeljana v

posebna podro~ja in regije, ki so se izkazala kot tisto, preko ~esar neko razu-

mevanje – torej tudi hermenevtika, in sicer mnogo izvornej{a – vselej `e vlada

in deluje. In morala je spoznati, da je v rej regiji shema subjekt-objekt tisti

kompas, ki ne usmerja ve~, in tisti zemljevid, ki ni ve~ v veljavi. Poleg vsega se

je izkazalo celo, da ta regija ni oddaljena de`ela, pa~ pa predstavlja tla, na

katerih vselej `e stojimo: na{a lastna, kon~na, zgodovinsko dolo~ena biti-v-

svetu.

Tisto, na kar je postala hermenevtika pozorna, je odlo~ilna vloga pred-razu-

metja v vseh razumevanjih. S tem povezano je odkritje, da se razumevanje

giblje v krogu.

1

 Fritz Wallner, Wissenschaft in Reflexion, Braumüller, Wien 1992, str. 40. Glej tudi Fritz Wallner,

Acht Vorlesungen über den Konstruktiven Realismus, WUV-Universitätsverlag, Wien 1991.

Rainer Thurnher.pmd

29.6.2006, 11:10

6

---

7

R

AINER

 T

HURNHER

: H

ERMENEVTIKA

 

KOT

 

METODA

 

IZVR

{

EVANJA

Kaj je s tem mi{ljeno? Razumevanje vselej poteka v okvirih horizonta, ki je bil

zarisan v na{em pred-razumetju. Na{e pred-razumetje odlo~a o tem, kaj se

nam pripusti razumeti. Vzemimo enostaven primer. Stoletnica bere delo »Bud-

denbrooks« Thomasa Manna. Brez dvoma bo kaj razumela, kajti mnogo tega,

kar sre~a v romanu, je na podoben na~in `e do`ivela. Veliko je pa tudi takega,

~esar ne bo razumela, saj se njen `ivljenjski svet preve~ razlo~uje od sveta

lübe{ke patriarhalne dru`ine s prehoda iz predmar~ne dobe v dobo cesarstva.

Ko bere roman, pa vseeno ujame nekaj iz tega `ivljenjskega sveta. Ker se tako

njeno pred-razumetje raz{iri, bi razumela `e bistveno ve~, ~e bi roman ponovno

vzela v roke. In ~e bi kon~no, spodbujena z branjem, pridobila interes in pre-

brala zgodovino gospodarstva hassenskih mest, zgodovino obi~ajev in dru`be

19. stoletja, monografijo o Thomasu Mannu in poglavje o Schopenhauerju, bi

pri{la `e do spo{tljive ravni razumevanja. Torej: na{e razumevanje vselej te-

melji na pred-razumetju in vsako razumetje u~inkuje nazaj na to pred-razu-

metje. To je slavni hermenevti~ni krog. Ni circulus vitiosus, saj ne vodi nazaj

na izhodi{~e, pa~ pa na raz{irjeno, poglobljeno pred-razumetje. Zato se ga ni

treba izogibati, pa~ pa moramo, kot je opozoril Heidegger, paziti, da vanj na

pravilen na~in vstopimo.

Upo{tevanje neizogibnosti pred-razumetja je vodilo in {e vedno vodi do spo-

znanja, da nikjer, na nobenem podro~ju, torej niti v duhovnih znanostih niti v

naravoslovju niti v na{em vsakdanjem razumevanju sveta, ni neposrednosti.

Ne glede na to, kaj se ka`e, se ka`e na osnovi pred-razumetja. K temu spada

(povezano najve~krat s temeljnimi predstavami in vidiki, ki tisto, kar je dano

vnaprej,pojasnjujejo in definirajo) uporabljana pojmovnost. Ve~inoma je to

nereflektiran govorni pristop skupaj s kontingentno sturukturiranostjo govorice,

nadalje gre za izbrane na~ine pribli`evanja skupaj z metodi~nimi in instru-

mentalnimi prijemi, kot tudi za interese, ki vodijo spoznanje – ~e imenujemo le

nekaj najva`nej{ih.

Kar postane s tem jasno je, da subjekt nima platna in {karij v rokah in da v

mnogih pogledih nima oblasti nad seboj – torej je nikoli nima v celoti – in da je

v svojih razumevanjskih pribli`evanjih `e pred-oblikovan. Subjekt, ki bi lahko

upal, da bo s pomo~jo metode svoj objekt neposredno zgrabil, je prek radi-

kalizacije hermenevtike postal mit. ^lovek se mora v svojem razumevajo~em

odnosu do drugega (do sveta, do narave, do zgodovine, do vseh ~love{kih

izdelkov) kot tudi do samega sebe nau~iti sebe dojemati kot produkt in de-

di{~ino izro~ilo.

Rainer Thurnher.pmd

29.6.2006, 11:10

7

---