H e r m e n e V t I k a in humanistika II

287

A

NDRINA

 T

ONKLI

 K

OMEL

: P

OMISLEKI

 

O

 

ZGODOVINI

 

FILOZOFIJE

Andrina Tonkli Komel

POMISLEKI

O ZGODOVINI FILOZOFIJE

(Ob robu Realijeve Zgodovine anti~ne ZGODOVINE ANTI^NE

FILOZOFIJE, prev. Matej Leskovar, Studia humanitatis, Ljubljana 2002)

Ko Husserl v svojem programskem spisu Filozofija kot stroga znanost ugo-

tavlja, kako »filozofija ni mogla v nobeni epohi svojega razvoja zadostiti za-

htevi, da postane stroga znanost« (SZ, 5), se mu ta neznanstvenost poka`e

najprej v nemo`nosti u~enja filozofije na objektivno veljaven na~in. (Kantovo)

ponavljanje, da se ne moremo u~iti filozofije, ampak samo filozofiranja, ni po

njegovem ni~ drugega kot priznanje, da filozofija kot znanost ne obstaja. – »Do

koder se`e znanost, dejanska znanost, do tja lahko pou~ujemo in se u~imo, in

povsod v enakem smislu.« (SZ, 6) Tako se zdi, da je edino, kar filozofiji ostane,

zgodovina. Toda, ali se filozofija, s tem da se prepu{~a zgodovini, ne ravno

odpoveduje svoji »zgodovinski nameri« biti »najvi{ja in najstro`ja med zna-

nostmi, ki zastopa neuni~ljivo zahtevo ~love{tva po ~istem in absolutnem spo-

znanju« (SZ, 5). V skepti~nem historicizmu, ki ga Husserl v nadaljevanju za-

vrne, namre~ ne zapada samo njena ideja stroge znanosti – zgodovini, ampak

izpada ravno sama njena zgodovinskost.

Ko sku{a kasneje Husserl v dopisovanju z Diltheyem zgladiti »nesporazum«

glede mesta filozofije med znanostjo in zgodovino, se zedinita v ugotovitvi, da

je filozofije v njeni dosedanji obliki konec, pri ~emer pa ostaja vse sporno te

umestitve namenoma v ozadju. Husserl, za katerega filozofiji, »ki sploh {e ni

nobena znanost«, ki »se kot znanost sploh {e ni za~ela« (SZ, 6) in je torej

Andrina Tonkli Komel.pmd

19.1.2006, 8:30

287

---

288

P

HAINOMENA

14/53–54                                                    B

RANJE

zgodovinsko odpovedala, ostaja samo {e »filozofski preobrat v na{em ~asu«,

»navdihnjen z intencijo ponovne utemeljitve filozofije v smislu stroge zna-

nosti« (SZ, 8), pi{e: »Mislim, da sem sposoben uvideti, da … za 

,konstitucijo‘

biti v zavesti … smiselno ne more biti nobene druge, da potemtakem za …

bivanjsko znanostjo – ne more obstajati nikakr{na znanost ve~, oz. da je ne-

smisel, ~e govorimo o neki principielno nespoznavni biti, ki bi ti~ala {e za njo.

To izklju~i vsako metafiziko, ki se naslanja na Kantovo metafiziko 

,re~i-na-

sebi

‘  …« (Phainomena 33/34, Husserl, 92) Dilthey, ki je velik del svojega

`ivljenjskega dela, kot sam pravi, posvetil na v zgodovini utemeljeni »splo{-

noveljavnosti znanosti«, »ki naj bi duhovni znanosti ustvarila ~vrsto podlago

in notranje sovisje za eno celoto« (Dilthey, 86), zato meni, da Husserlova kritika

historicizma ne more zadevati njegovih stali{~, mu v odgovoru tik pred svojo

smrtjo pritrjuje: »… da sva si edina v prizadevanjih za splo{noveljavno ute-

meljitev realnih znanosti, zoper konstruktivno metafiziko, proti slehernemu

domnevanju kakega nasebja, zadaj za nam dano dejanskostjo.« (Dilthey, 93)

Kljub te`avam »prodreti v popolnoma tuj miselni svet« (Dilthey, 93), je tako

kot nesporno preostalo, da je s filozofijo kot znanostjo za ostalimi znanostmi,

torej metafiziko, konec. Z znanostjo, ki za bivanjskimi pojavi, in sicer s »si-

stemom ~istih pojmov bivanjske znanosti« (Husserl, 92), odkriva {e neko bit

na sebi, smo pri{li do konca. Vsaka nadaljnja zastavitev  razmisleka o zgo-

dovinskosti ali znanstvenosti je poslej nujno zastavljena iz tega nesporno pre-

ostalega konca (ki pa ravno kot tak tu uide iz razpravljanja). Zdi se, da je ta

konec neposredno povezan s »splo{no veljavnostjo znanosti«, ki se ji ne en ne

drugi v tem poskusu sporazumevanja no~eta odre~i. Splo{na veljavnost zna-

nosti torej razveljavlja filozofijo? Ali, prav nasprotno, v tej splo{noveljavnosti

znanosti ravno vlada filozofija v svojem koncu, metafizika »veljavnosti na

sebi«. V tem smislu se »vsaka bivanjska znanost, oz. znanost o fizi~ni naravi, o

~love{kem duhu itd. eo ipso preobrne v 

,metafiziko‘ … Tako izpostavljeno

resni~no v posebnem smislu … je sestavni del 

,metafizi~ne‘ resnice, njeno

spoznanje je metafizi~no spoznanje …« (Husserl, 91)

Vpra{anje o znanstvenosti znanosti ni bilo nikoli vpra{anje znanosti v njeni

pozitivni izoblikovanosti. Tako spra{evanje, ki sicer vodi filozofijo `e v njenem

za~etku, ji hkrati ravno onemogo~i, da bi bila pozitivna znanost in jo kot tako

dr`i v njenem koncu. Konec, v katerem se »danes« nahaja filozofija, napotuje

tako nazaj na njen za~etek. V tem pa se najprej poka`e, da se filozofija, ki je po

Andrina Tonkli Komel.pmd

19.1.2006, 8:30

288

---

289

A

NDRINA

 T

ONKLI

 K

OMEL

: P

OMISLEKI

 

O

 

ZGODOVINI

 

FILOZOFIJE

svoji »zgodovinski nameri najvi{ja in najstro`ja med znanostmi«, »kot znanost

{e ni za~ela« (SZ, 5–6). Kriterij stroge znanosti, kot se zasnuje v filozofiji na

njenem za~etku in kot ta za~etek, ni ni~ drugega kot ime za tisti radikalni

samorazmislek, ki postavlja filozofijo samo v razliko in hkrati v temelj vseh

obstoje~ih in »splo{no veljavnih« znanj, kjer se kot znanost sploh ni mogla

za~eti in se je hkrati, z realizacijo v novove{kih znanostih, `e kon~ala.

Zdi se, da filozofija – za razliko od znanosti – `ivi v zgodovini, kot svoja

zgodovina. Tako se zdi, ker se »matematik ne bo obrnil na zgodovino, da bi

dobil podatek o resnici matemati~nih teorij« (SZ, 34). Tisto, k ~emur je `e

vseskozi obrnjen, je namre~ splo{na veljavnost. Kolikor ima tudi matematika

in matemati~no zagotovljena znanost neko zgodovino, potem je to kve~jemu

zaradi »ponesre~enosti« dosedanjih znanstvenih teorij. Ideja znanosti, izgled

znanosti v njeni dovr{enosti torej izklju~uje zgodovino (z vso paradoksalnostjo,

ki jo to dovr{evanje dovr{enosti ravno vklju~uje); kot znamenje ponesre~enosti

je razumljena zgolj kot njena {ibitev in relativiranje. Toda ta ideja ne prihaja od

znanosti, ampak od filozofije, ki »sploh {e ni nobena znanost«, ki »se kot

znanost {e ni za~ela«, ~eprav se »ho~e {e naprej trdno dr`ati cilja: biti stroga

znanost«(SZ, 6–7). Prav v Husserlovem emfati~nem vztrajanju pri tem izvor-

nem cilju se poka`e, da filozofija svojega zastavljenega radikalizma stroge

znanstvenosti ne more dose~i brez zgodovinske zavesti kot klju~nega momenta

samopremisleka. Ali druga~e, radikalni samopremislek lastnih izhodi{~, ki ga

zahteva ideja filozofije kot stroge znanosti, ni ni~ drugega kot prav zgodovinski

samopremislek. »Zgodovinska refleksija … je torej najgloblja vrsta samo-

refleksije.« (Kriza evropskih znanosti, 72.)

Ka`e, da je v »zgodovinski nameri« biti stroga znanost potemtakem vendar

ravno zgodovinskost tista, po kateri se filozofija lo~i, ne le od vseh obstoje~ih

znanosti, pa~ pa tudi od religije. Medtem ko pozitivne znanosti, v tem je njihova

pozitivnost, »vedno `e imajo« to, kar i{~ejo in raziskujejo, ter so v tem `e od

za~etka to, kar pa~ `e so, je filozofija vedno znova pred odlo~itvijo o lastni ne-

mo`nosti in nalogo samoza~enjanja in samoutemeljitve. V tej »negativnosti«

filozofskega premisleka se potem predpostavljena splo{na veljavnost znanosti

izka`e kot nemo`nost vstopiti v lastni za~etek. Ta zgodovinskost, ki jo filozofija

vklju~uje, je torej (tako kot prej znanstvenost) nekaj, kar je v znanostih ravno

izklju~eno, zgolj zunanje. Predpostavljeno in v tej predpostavljenosti prepu-

{~eno filozofiji in radikalnosti njenega samorazmisleka.

Andrina Tonkli Komel.pmd

19.1.2006, 8:30

289

---