H e r m e n e V t I k a in humanistika II
Yüklə 3,96 Mb. Pdf görüntüsü
|
292 P HAINOMENA 14/53–54 B RANJE
njegove temeljne strukture, da torej vpra{a ravno po na~inu, na katerega je. Toda ~e Dilthey vpra{anja po zgodovinskosti zgodovine ni zastavil, pa prihaja pri Husserlu to vpra{anje do izraza predvsem kot problem. S historicizmom, natan~neje, v negativizmu, ki je po Husserlovem razumevanju njegova glavna poteza, izgleda, kot da je problem med znanostjo in zgodovino iz filozofije presko~il na zgodovino. Toda v resnici se je zgodovina ujela v filozofijo. Zgodovina, kot histori~ni pozitivizem ali kot empiri~na duhovna zgodovina, ne more priti do znanstvenosti same sebe, torej ne more uteme- ljevati znanosti, saj – bodisi sama zapada utemeljitvi znanosti onstran zgodo- vine, metafiziki. Kolikor pa sku{a iz tega konca vendarle utemeljevati znanost v zgodovini, zastane pred problemom lastne zgodovinskosti. Torej se slej ko prej giblje `e kot filozofija. V tem gibanju pa se zgodovina ka`e kot paradoks: zgodovina brez enotnega smisla ni zgodovina, v tej enotnosti pa ni ni~ zgo- dovinskega. ^e je zgodovina razumljena v smislu samoosmislitve kot »pri- hajanje-k-sebi«, je to hkrati konec zgodovine; zgodovina pride potem do izraza le v »ponesre~enosti« samorazumevanja, v krizi. Tematizaciji te njene para- doksalne strukture kontinuirane diskontinuitete se je Husserl najbolj pribli`al v svojih poznih delih s fenomenolo{kimi analizami izkustva drugega, ki po- ka`ejo, da je drugo izku{eno prav v lastnem. Zgodovina je veda o tem, kar se je zgodilo, o preteklem. Izvr{uje se kot od- krivanje, interpretacija virov. Preteklost je pretekla sedanjost. Ki pa je ravno v tej njeni preteklosti ni mogo~e nikoli povsem posedanjiti. Spomin reprezentira le presumptivno, v horizontu neprezentnega, tj. tako nikoli docela uspelo reprezentiranje ravno razgrne horizont temu prezentu drugega. Preteklost je torej dostopna le posredno in je potem vselej dolo~ena z razu- mevanjem te sedanjosti. Brez kriti~nega razumevanja sedanjosti, ki se`e do njene lastne neprezentnosti, ni mogo~e dose~i preteklosti. Naivno vzeti pojmi iz sedanjosti naredijo zgodovinsko nedostopno. Naloga filozofije kot kritike sedanjosti je, da omogo~i razgrniti preteklost. Ne kot zgolj preteklo sedanjost (ki jo s sedanjimi pojmi lahko razumemo le kot eno poleg drugih), ampak preteklo prav kot drugo te sedanjosti same in v njej. Z odstranitvijo tradicije, tradicionalnih pojmovanj mora priti do vpra{anj, ki ohranjajo kontinuiteto s tistimi preteklimi, da bi tako pri{la do svoje mo`nosti. Andrina Tonkli Komel.pmd 19.1.2006, 8:30 292
293 A NDRINA T ONKLI
K OMEL
: P OMISLEKI
O
ZGODOVINI
FILOZOFIJE V tem krogu se torej vra~a vpra{anje filozofije in njenega konca. Kaj {e vodi filozofijo v njenem zgodovinskem prisvajanju lastne ne-mo`nosti. Ali pa v tem koncu ravno manjka to vodilo. Problem skepticizma, ki se odpira s histori- cizmom, se morda prav poka`e {ele v radikalizirani obliki nihilizma. Ali se tista izvirna negativnost, v kateri je filozofija prisiljena samo sebe zasnavljati, ne realizira ravno v njem. Filozofije po eni strani ni brez lastne izku{nje filo- zofiranja, hkrati pa ni ni~ lastnega, ampak se za~enja ravno v neki prevzetosti, ki so jo Grki imenovali ~udenje in ki nosi tudi {e novove{ki za~etek – kot se artikulira v Descartesovi prevzetosti z dvomom, v kateri se {ele prebudi sa- mozavedanje in na katerem poslej temelji vse dojemanje lastnega. Prav tako ni ni~ lastnega tudi zgodovina. Kot »prihajanje-k-sebi« je zgodovina pravzaprav v skrajni konsekvenci vedno – zgodovina filozofije. Ker je filozofija, kot pravi Husserl v Krizi, vrojena entelehija Evrope, filozofija zgodovine ni ni~ drugega kot zgodovina filozofije, ki pa se ne more lo~iti od filozofskega samopre- misleka, v katerem je prav lastno izku{eno kot drugo. Ali kot to opi{e Ricoeur v svojem spisu »Husserl in smisel zgodovine«: »… celotna uganka zgodovine, ki to zaobsegajo~e jo sama zaobse`e – namre~ jaz, ki razume, ki ho~e in ki ustanavlja smisel te zgodovine –, je vsebovana `e v teoriji ,v`ivljanja‘ (ali izkustva drugega).« Vrnimo se zdaj na nek drug na~in k Husserlovi ugotovitvi z za~etka Filozofije
ni na razpolago neka izgrajena znanstvena vsebina, ki bi se dopolnjevala in {irila. Preostane, da se jo u~imo na na~in zgodovine (filozofije), pri ~emer pa ta ne more biti ne da bi bila hkrati `e filozofija (zgodovine). Ostanimo kljub temu zaenkrat prav pri zgodovini filozofije in jo vzemimo v navidezni neproble- mati~nosti, v kateri se ponuja kot »u~na snov«. Ostanimo {e dlje in se po- sku{ajmo zadr`ati pri neki ~isto konkretni zgodovini filozofije, ki gotovo za- do{~a vsem akademskim kriterijem. Zgodovina anti~ne filozofije, za~ne Reale v Predgovoru k prvemu zvezku tega svojega dela, je potrebna, ker je manjka (1). Kot opomni `e prevajalec, temu lahko tudi mi samo pritrdimo. To manjkanje se ne povezuje s koncem filozofije, ki smo se ga zgoraj dotaknili, nasprotno. Zato se zdi, da je seznanjenost z zgodovino filozofije mogo~e vedno nadoknaditi, ~im se tako manjkanje za~uti, kar, spri~o preobilja, ki se ponuja, zopet ni te`ko in nas navdaja tako reko~ samo od sebe. Pri tem se vsiljuje le nek, vsaj sprva, prav obrobni pomislek, namre~, ~e tako manjkanje, {e bolj pa poskus njegove zapolnitve dejansko ni Andrina Tonkli Komel.pmd 19.1.2006, 8:30 293
Yüklə 3,96 Mb. Dostları ilə paylaş:
|