H e r m e n e V t I k a in humanistika II

19

J

EAN

  G

RONDIN

: V

ATTIMOVA

 

LATINIZACIJA

 

HERMENEVTIKE

ta drugotnega pomena za »dogodek resnice«, o katerem govori Gadamer v

obravnavanju umetni{kega izkustva. Na slavni sliki »2. maj«, na kateri je Goya

naslikal nemo~ne kmete, ki vijejo roke, medtem ko nanje streljajo francoski

vojaki, je v ospredje postavljeno bistvo Napoleonove okupacije Španije in

vsake ~love{ke okupacije, ~e ho~ete. To ni interpretacija v subjektivisti~nem

smislu. Interpretacija izpostavi resni~nost, ki se je zgodila, in resnico, ki je

konkretno pou~na.

In na tem mestu je za Gadamerja pomenljivo to, da ta resnica na nek na~in

presega svoj zgodovinski kontekst. V poznej{ih delih je tako ve~krat izpostavil

»transcendenco umetnosti«.

7

 Umetnik je seveda ume{~en v kontekst in izro~ilo,

brez katerih bi bilo njegovo ustvarjanje nemogo~e, toda velik umetnik je, ~e se

njegovo delo dvigne nad zgodovinskost in izpostavi resnico trajne vrednosti.

Kaj je ta resnica, se spra{uje Gadamer. Postmodernistom, ki vztrajajo pri rela-

tivnosti interpretacij, Gadamer odgovarja: »Kaj je najvi{ja resnica umetnine,

ki presega svoj ~as? Kaj pa vre{~e~a zgovornost pesmi ali zavezujo~a strogost

filozofske misli?« To, vztraja Gadamer, ni resnica, ki jo lahko zagotovi metoda,

niti to ni resnica, ki bi jo lahko relativizirali s poudarjanjem njene kontekstualne

narave.

Z drugimi besedami, vztrajanje pri »zgolj subjektivni« naravi interpretacije ali

njeni »relativnosti« po Gadamerju zgre{i bistvo interpretacije kot take. Ta je

vselej podrejena interpretiranemu delu in Sache, ~etudi se vr{i zgolj skozi

interpretacijo. Gadamer rad pove, da je najbolj{a interpretacija tista, ki je sploh

ne opazimo, ki izgine v delu samem, tako da se postavita v ospredje njena

Sache in resnica. To velja tudi za dober prevod: bolj{i ko je (in jasno je, da gre

za interpretacijo), manj nas navdaja ob~utek, da beremo prevod.

Zato je za Gadamerja Nietzschejeva (rahlo modificirana) trditev, da »ni resnic,

ampak le interpretacije«, nekoliko enostranska. Obstajajo samo resnice skozi

interpretacijo, gotovo, ne obstajajo pa interpretacije, ki ne izpostavljajo resnice.

Interpretacija, ki ni usmerjena k resnici, je le jalovo po~etje in je ni mogo~e

razlo~iti od drugih interpretacij.

Po Gadamerju ima ni~ejanska in postmodernisti~na destrukcija resnice svoj

skrivni izvir v nominalizmu moderne dobe, po katerem ni smisla v »svetu

7

 Tak{en je naslov celotnega odseka (Zur Transzendenz der Kunst) njegove zadnje knjige, Her-

meneutische Entwürfe, Mohr Siebeck, Tübingen 2000, str. 145–191.

Jean Grondin.pmd

29.6.2006, 11:11

19

---

20

P

HAINOMENA

15/55–56                                                    H

ERMENEVTIKA

samem«, saj je ta je zgolj brezsmiselna materija. S te perspektive do smisla

pridemo le preko akta razumevajo~ega subjekta, ki smisel »vbrizga« v svet

»tam zunaj«. Pogosto spregledana tenko~utnost Gadamerjevega razlikovanja

med »resnico in metodo« sloni na uvidu, da je bolj ali manj poudarjeni rela-

tivizem postmodernizma sodobna oblika nominalizma, ki je skladen s pre-

vladujo~im znanstvenim pogledom na svet: bit per se nam ni~esar ne pove, do

smisla pridemo le skozi interpretacijo in govorico. Skladno s to ugotovitvijo,

sklepajo postmodernisti, je nesmiselno trditi, ali je interpretacija bli`e Resnici

ali Biti, ker dostopa do realnosti brez posredovanja govorice tako in tako ni. S

te perspektive (!) ni nikoli mogo~e prese~i polja zgodovinskih in jezikovnih

interpretacij. Od tod izhajajo »nihilisti~ne« izpeljave modernega vztrajanja pri

subjektiviteti (ali ~love{ki govorici) kot pri edinem izvoru smisla: velja tisto,

kar je postavljeno za subjektivnost, onkraj katere ni nobene vrednosti.

Tako za Gadamerja ni~ejanski postmodernizem ni posledica hermenevtike,

temve~ posledica razumevanja biti, po katerem je vse odvisno od pogleda

subjektivitete (ali pogleda na stvari). Za Heideggra je to posledica metafizi~-

nega razumevanja biti kot eidos ali idea, ki je bit neopazno podredilo ~lovekovi

perspektivi (Gadamer se na tej to~ki ne strinja s Heideggrovim branjem Pla-

tona, v glavnem pa sogla{a z njegovo interpretacijo moderne dobe). Za Hei-

deggra in Gadamerja je Nietzsche poslednji metafizik v tem, da ohranja ena~aj

med bitjo in tistim, kar iz nje naredi perspektiva. Bil pa je bolj dosleden od

predhodnih metafizikov v tem, da je zagovarjal univerzalni perspektivizem, ki

ga je izena~il s kulturnim nihilizmom.

Z drugimi besedami, za Gadamerja je hermenevti~ni relativizem prikrito kar-

tezijanstvo (kljub nasprotnim trditvam, seveda!): zgolj zato, ker ni kartezijanske

resnice, ki bi jo lahko posedovali, se pravi resnice, ki bi po~ivala na funda-

mentum inconcussum, lahko trdimo, da je vse relativno. V primerjavi s to

»krepko resnico« se na{i skromni poskusi razumevanja ka`ejo zgolj kot per-

spektive, ki se ne morejo legitimirati zunaj sebe. Za Gadamerja je Nietzschejev

tragi~ni  non sequitur, ~e iz tega izpeljemo nihilizem, se pravi idejo, da ni

resnice v smislu adequatio. To dr`i, trdi Gadamer, le ~e predpostavimo kar-

tezijansko metodi~no pojmovanje resnice.

Od tod izhaja Gadamerjevo distanciranje od Nietzschejevega izrecnega ni-

hilizma, po katerem ni ve~ zavezujo~ih resnic ali vrednot. To ravno tako dr`i le

v primeru, trdi Gadamer, ~e nas obvladuje pri~akovanje absolutne resnice ali

Jean Grondin.pmd

29.6.2006, 11:11

20

---