H e r m e n e V t I k a in humanistika II

23

J

EAN

  G

RONDIN

: V

ATTIMOVA

 

LATINIZACIJA

 

HERMENEVTIKE

naletimo na razpravo o pogosto citiranem stavku »Sein, das verstanden werden

kann, ist Sprache«, presenetljivo opozarja na srednjeve{ki nauk o univerzalijah.

To stori zato, ker ta nauk omogo~a razumevanje razmerja med bitjo in govorico,

ki ni dojeto na na~in nasprotja (na eni strani bit, na drugi govorica), temve~ na

na~in sorodnosti ali neposredne soizvornosti.

Gadamerja fanscinira dejstvo, da je svetloba (lumen), v kateri se nahaja govo-

rica in ki jo slednja {iri, nekaj tak{nega kot svetloba biti same. Lahko razu-

memo, kaj s tem misli, ko govori o »bistvu« ne~esa. – Mimogrede, Gadamer se

v svojem delu pogosto sklicuje na to pojmovanje bistva, toda nikoli zato, da bi

ga povsem odpravil, prej nasprotno. Umetnina, recimo, izpostavlja bistvo ne-

koga ali ne~esa, ~emur vedno pravi tisto, kar ostaja. ^e re~em – ~e vzamemo

najbolj klasi~en primer –, da se bistvo ~loveka nahaja v dejstvu, da je »ra-

cionalna `ival«, se zdi o~itno, da imamo tu opraviti s pogledom na razumevanje,

govorico in ~love{ki razum. Toda kar je tu tako ugledano, je vselej ve~ kot

samo to. To je bit sama. V navedenem primeru je ~love{ka realnost v svoji

sre~ljivosti tista, ki jo ho~em razumeti v njenem bistvu. In prav ta ~love{ka

realnost je tista, ki mi nakloni besedo, denimo, da pojmovanje »racionalne

`ivali« morda ni najbolj{e, najbolj posre~eno ali skladno s ~love{kim bistvom.

Obstajajo tudi druge sestavine, ki tvorijo njegovo bistvo: to je tudi bitje, ki se

smeji, ki zblazni, pi{e besedila itn. Toda vpra{ati se moramo, kaj je tisto, kar

nam dopu{~a, da lahko re~emo, da je bistvo stvari to ali ono? Gadamer odgo-

varja: stvari same in njihova govorica.

Naj navedem zadnji primer govorice stvari, ki temelji na nedavnih spoznanjih.

Dobro znano dejstvo je, da so genske raziskave tr~ile ob nekaj, kar imenujemo

»humani genom« ~love{tva, ki zasnavlja  svoj genski kod. O~itno imamo tu

opravka z znanstveno razlago, ki je izpodbiten pogled ~love{ke inteligence na

gene. Kljub temu tu nimamo opravka le z odkritjem na{e inteligence ali go-

vorice. Kod genov samih, stvari samih, je tisti, ki ga sku{a znanstvenik urediti,

in ne kod na{e govorice. Ne zanima me genska teorija sama po sebi. Moja

edina poanta je v tem, da si znanost, kakor tudi vsako ~love{ko razumevanje,

prizadeva odkriti govorico, ki je `e govorica stvari samih, ki nam omogo~a

revizijo na{ih lastnih konstrukcij in jezikovnih opredelitev te govorice. Go-

vorica stvari samih, biti, je torej tista, ki jo sku{amo odkriti, ko stvar sku{amo

razumeti in ji biti poslu{ni.

Jean Grondin.pmd

29.6.2006, 11:11

23

---

24

P

HAINOMENA

15/55–56                                                    H

ERMENEVTIKA

V pravkar re~enem odmeva tisto, kar smo `e dejali o interpretaciji v svetu

umetnosti. Interpretacija gledali{ke igre, opere, skladbe ali plesa ni le subjek-

tivno dejanje brez razmerja z bitjo, pa~ pa dejanje, ki ga prikli~e umetnina

sama. Predstavitev (Darstellung) ni tuja umetnini ali biti, temve~ je prej njeno

resni~no razkritje.

In v istem duhu Gadamer v sloviti razpravi o hermenevti~nem krogu v drugem

delu Resnice in metode ne vztraja toliko pri nepremostljivi opredeljenosti razu-

mevanja s predsodki, temve~ pri nenehnem procesu revidiranja vnaprej{njih

sodb, ko smo soo~eni s stvarjo samo (Sache) in tistim, kar nam ima povedati.

12

Gadamer v ve~ pomenih vztraja pri tem, da predsodki potrebujejo stvari same,

da jih te potrdijo in preverijo. Ti odlomki niso nikoli zanimali bolj postmo-

dernisti~nih razlagalcev Gadamerja, saj so ti menili, da je njihov mentor za{el

v protislovje: »Kako lahko, za bo`jo voljo, v posthermenevti~ni filozofiji, ki

naj bi zagovarjala univerzalni perspektivizem, po katerem je nesmiselno go-

voriti o stvareh samih, govorimo o ,stvareh samih‘?«

Zato so se ~utili poklicane, da Gadamerjevo hermenevtiko radikalizirajo in jo

o~istijo platonisti~nih ali esencialisti~nih elementov, s ~imer naj bi pri{li do

ustreznej{e dolo~itve Gadamerjeve nihilisti~ne ontologije. Toda Gadamer se je

tej izpeljavi uprl, ker se tej prisvojitvi upira stvar sama. Ni res, da je mogo~e bit

in njeno govorico zvesti na na{o govorico. ^e bi bilo to res, ne bi mogli raz-

lo`iti, zakaj je mogo~e popraviti preve~ enostranski pogled na bit. V govorici

razumemo bit samo.

Ne pri~akujem, da se bo Gianni Vattimo z mano strinjal. Toda ~e se ne strinja,

je to br`kone zato, ker ne verjame, da je moja interpretacija skladna s tistim,

kar ima povedati Gadamer. Zanj tako obstaja »Gadamerjeva govorica«, ki ni

zvedljiva na mojo interpretacijo, oziroma po njegovem si stvari napa~no raz-

lagam in je njegova razlaga ustreznej{a. Enako velja za na{o interpretacijo

sveta: gotovo bi trdil, da je njegova razlaga resni~nosti (govorice, biti itn.)

12

 Glej klju~ni odlomek v Resnici in metodi, Gesammelte Werke I, str. 271: »Wer zu verstehen sucht,

ist der Beirrung durch Vor-Meinungen ausgesetzt, die sich nicht an den Sachen selbst bewähren.

Die Ausarbeitung der rechten, sachangemesseneren Entwürfe, die als Entwürfe Vorwegnahmen

sind, die sich ‘an den Sachen’ erst bestätigen sollen, ist die ständige Augabe des Verstehens.« Na

tem mestu ni o~itno le to, da Gadamer ohranja pojmovanje resnice kot adequatio, ampak tudi to, da

lahko njegovo pojmovanje zlitja horizontov razumemo kot obliko adequatio rei et intellectus, kar

bom sku{al pokazati drugje.

Jean Grondin.pmd

29.6.2006, 11:11

24

---