Informacijski sistemi

LINEARNI PRISTOP (se je najprej razvil)

- zaporedni fazni proces;

- nobena faza se ne more začeti dokler ni v popolnosti dokončana predhodna faza;

• 
  po vsaki fazi se izdela poročilo, ki služi kot osnova za začetek naslednje faze
  

namen poročil:

• 
  naročniku služi kot dokazilo o opravljenem delu,
  
• 
  vodji projekta kot osnova za planiranje dela,
  
• 
  projektnemu timu kot osnova za vpogled v posamezne detajle projekta
  
• 
  
  

Značilnosti linearnega pristopa:

1. 
   razvoj IS poteka po »kaskadnem principu« skozi natančno določene faze, ki si sukcesivno sledijo,
   
2. 
   vsaka razvojna faza je natančno definirana in podrobno dokumentirana (zaradi vzdrževanja),
   
3. 
   modelni mehanizmi (metode in tehnike) so, če lahko o njih sploh govorimo razmeroma preprosti in temeljijo na analitskih in dokumentacijskih tehnikah ter večinoma verbalnih opisih obravnavanega problema,
   
4. 
   iz začetne analitične faze obravnavanega problema se praviloma izvrši neposreden prehod v izdelavo izvedbenega modela IS (detajlne tehnične rešitve), ki je praviloma nenatančna in zato vir mnogih napak
   
5. 
   univerzalen za vsako okolje, neodvisen od velikosti problema in neodvisen od uporabljenih orodij
   
6. 
   dolgi in dragi cikli, slabo sodelovanje uporabnikov, nepredvidljiv konec
   

Prednosti: - omogoča dober pregled nad stanjem posameznega projekta, standardizacijo postopkov in dokumentacijo, nadzor nad sodelavci v projektnem timu
Slabosti:

1. 
   v praksi se pokaže, da posameznih razvojnih faz ni mogoče tako natančno opredeliti,
   
2. 
   niso mogoči čisti prehodi iz predhodne v naslednjo fazo,
   
3. 
   izkaže se lahko, da predhodna faza ni bila opravljena dovolj temeljito ali pa da iz njene dokumentacije ni mogoče zanesljivo načrtovati posameznih segmentov sistema
   
4. 
   to zahteva vračanje nazaj v predhodne faze, spreminjanje že narejenega in dokumentiranega, kar povečuje stroške in podaljšuje čas za realizacijo projekta
   

Vse to vodi k naslednjim slabostim: kaskade

1. predolgi razvojni cikli,

2. visoki razvojni stroški,

3. napake in pomanjkljivosti se odkrijejo šele na koncu,

4. sodelovanje uporabnikov je otežkočeno ali nemogoče.

PROTOTIPNI PRISTOP

S prototipom se skuša ugotoviti možnost izdelave novega proizvoda, njegove lastnosti, proizvodne stroške, z njegovo pomočjo se izdela končni proizvod, sam prototip pa se zavrže.

Takšen način uporabe prototipa zasledimo pri linearnem pristopu gradnje IS :

1. 
   preden izdelamo celoten sistem, s preprostim prototipom uporabnikom oz. naročniku pokažemo osnove funkcije sistema, vhode, izhode, pri tem zanemarimo detajle, različne kontrole;
   
2. 
   za izdelavo prototipa lahko uporabimo druga orodja, jezike kot za končno rešitev,
   
3. 
   pod prototipnim pristopom razumemo neke vrste evolutivni pristop
   
4. 
   v tesni interakciji z uporabniki skušamo izdelati prototip sistema, ki ga potem dopolnjujemo in spreminjamo
   
5. 
   postopno razvijanje v končni proizvod;
   
6. 
   zahteva skrbno načrtovanje informatike na strateški ravni in podrobno opredelitev karakteristik IS na logični ravni;
   
7. 
   izhodišče za razvoj IS pri prototipnem pristopu je podrobno opredeljen logični model IS
   

Prednosti prototipnega pristopa:

1. 
   nastal je kot odgovor na slabosti linearnega pristopa z namenom skrajšati in poceniti cikel
   
2. 
   S prototipnim pristopom se skuša doseči:
   

- skrajšati čas, ki je potreben, da pridemo do prvih rezultatov;

- omogočiti kreativno sodelovanje uporabnikov skozi celotno razvojno obdobje projekta;

- zagotoviti, da se morebitne napake in pomanjkljivosti v projektu pokažejo v zgodnjih fazah kar dosežemo z vlogo uporabnikov

Slabosti:

1. 
   zanašamo se na intuicijo;
   
2. 
   ne sili v sistemiziranost in vodenje dokumentacije o opravljenem delu;
   
3. 
   ni jasno določenih faz;
   
4. 
   na koncu nimamo dobre dokumentacije, ki bi omogočala vzdrževanje rešitev.
   
5. 
   priporočljiv je le za manjše sisteme
   

OBJEKTNI PRISTOP (napovedujejo se že 10 let pa še vedno niso množično uporabni)

Naj bi bil odgovor na slabosti predhodnih dveh. Razlikuje se od predhodnjih, da enovito obravnava podatke in postopke. Ta pristop ugotavlja da je informacijski sistem preslikava objektov, ki jih imamo v realnem svetu.

Objektni pristop temelji na 3 temeljnih konceptih:

1. 
   objektih - vsebujejo podatkovne strukture in pripadajoče postopke na teh strukturah; objekti so največkrat objekti, ki nastopajo v realnem svetu (produkti, kupci..), pri kovencionalnem pristopu jih obravnavamo kot entitete;
   
2. 
   sporočilih, t.j. sredstvu, s pomočjo katerega objekti komunicirajo med seboj pri izvajanju poslovnih postopkov;
   
3. 
   tipih objektov - omogočajo realizacijo konceptov abstrakcije, ki jih poznamo iz podatkovnih modelov, kot so klasifikacija in generalizacija
   

Glavni cilji objektnega pristopa:

1. 
   želja, da bi programsko opremo lahko razvijali podobno kot strojno iz množice standardiziranih sestavnih delov, kjer je vsak sestavni del po sistemu lego kock lahko uporabljiv večkrat, v različne namene,
   
2. 
   elementarni objekti se lahko sestavljajo v komplementarne objekte po pravilih generalizacije to vodi v hierarhijo objektov;
   
3. 
   objekt na najvišjem nivoju predstavlja celotno programsko rešitev
   

Prednosti objektnega pristopa:

1. 
   večkratna uporaba istih objektov, kar bo znatno skrajšalo čas za razvoj novih rešitev ter zmanjšalo stroške.
   
2. 
   ker uporabljamo standardizirane objekte, jih lahko večkrat uporabimo (objekte) zaradi česar se zmanjšajo stroški in skrajša se razvojni čas;
   
3. 
   ker uporabljamo standardizirane objekte je tudi zanesljivost večja
   
4. 
   ker so objekti povsem zaključene celote, se individualni objekti lhko spreminjajo, ne de bi to kakor koli zahtevalo spremembe v drugih objektih, kar zelo poenostavi vzdrževanje programskih rešitev
   
5. 
   nove rešitve bodo sestavljene iz že obstoječih in preizkušenih gradbenih blokov (objektov) - to prispeva k zanesljivosti in kakovosti rešitev;
   

2.6. OSNOVNE ZNAČILNOSTI SODOBNE METODOLOGIJE

Na razvoj in uporabnost metodologij ima danes vpliv cela vrsta dejavnikov, kot so:

1. naglo naraščanje procesne moči vseh vrst računalnikov,

2. integracija poslovnih procesov ter poslovnih informacijskih sistemov,

3. distribuirano procesiranje in razvoj računalniških mrež,

4. bogata ponudba standardnih aplikativnih rešitev,

5. razvoj in naglo uveljavljanje računalniških orodij za razvoj in projektiranje IS
Karakteristike sodobne metodologije:

1. 
   Zajemati mora celotni življenjski cikel IS in pripadajoče programske opreme, ne samo posameznih faz.,
   
2. 
   Omogočati mora sistematični prehod iz ene v naslednjo fazo. Dana mora biti možnost spreminjanja vseh razvojnih faz in po potrebi vračanja nazaj in preverjanja predhodnih faz IS.,
   
3. 
   Omogočati mora verifikacijo pravilnosti razvojnega cikla IS. Do odstopanj lahko pride na več relacijah. Rešitev se lahko ne ujema s samo specifikacijo IS, lahko se ne ujema z uporabnikovimi potrebami, lahko pa je že specifikacija napačna. Metodologija bi morala vsebovati neke formalne tehnike za verifikacijo vseh razvojnih faz IS.;
   
4. 
   Omogočati mora timsko delo na projektu ter uporabo sodobnih metod organizacije in vodenja projektov. To pomeni, da mora omogočati dobro komunikacijo med vsemi sodelavci tima in sprotno verifikacijo opravljenega dela. ;
   
5. 
   Biti mora uporabna za čim širši spekter računalniških projektov, kar omogoča v okviru organizacije, ki jo uporablja, ustrezno standardizacijo, razvoj pomožnih orodij, dokumentacije...;
   
6. 
   Biti mora dovolj enostavna za priučitev - da naj bi jo bili sposobni razumeti in uporabljati povprečno sposobni ljudje, ki sodelujejo pri realizaciji posameznih projektov. ;
   
7. 
   Omogoča naj uporabo čim širšega spektra avtomatiziranih orodij za povečanje produktivnosti posameznikov in celotnega tima.;
   
8. 
   Omogočati mora dokumentiranje spremljanje razvoja IS skozi vso njegovo življenjsko dobo.
   

2.7. OPREDELITEV ZNAČILNIH RAZVOJNIH FAZ

Pod načrtovanjem Informatike razumemo načrtovanje celotne ali globalne informacijske infrastrukture v obravnavani organizaciji, kar je predpogoj za uspešen nadaljnji razvoj informacijskih sistemov posameznih poslovnih funkcij.

RAZVOJNE FAZE IN MODELI IS










F
model obravnavanega sistema
aza 1: Strateško načrtovanje informacijskega sistema .

Analiza OS in izdelava modela OS ter ugotavljanje informacijskih potreb

logični model IS

Faza 2: Logična opredelitev IS

Preslikava modela OS v formalni opis IS – izdelava logičnega modela IS; modeliranje podatkov in postopkov

F
fizični model IS
aza 3: Fizična opredelitev IS

Razvoj baze podatkov programskih modulov,...

uvedba Ta sistema ločimo zato, da se pri logičnem modelu ločimo od tehnologije, ki jo bomo uporabili pri sami izvedbi, to pa zato ker se tehnologija hitro spreminja.


izvedbeni model IS


Faza 4: Gradnja IS

Programiranje, testiranje, preverjanje

1. faza: v prvi fazi gre za strateško načrtovanje informatike oz. IS, ki mora biti utemeljeno na modelu obravnavanega sistema, ki prikazuje glavne poslovne funkcije sistema ter njihove informacijske potrebe. Model obravnavanega sistema prikazuje poslovne funkcije sistema ter njihove informacijske potrebe. Ta model predstavlja vse naše znanje o konkretni organizaciji. Prva faza je strateški načrt (ugotovimo potrebe, opredelimo funkcije ki se izvajajo v obravnavanem sistemu) in rezultat prve faze je model obravnavanega sistema. Obravnavani sistem je del realnega sveta, ki ga obravnavamo. Običajno se lotevamo le posameznih funkcij in ne celih organizacij, ker je to preveliko in prezahtevno.
Gre za:

• 
  organiziranost obravnavanega sistema;
  
• 
  funkcijo OS;
  
• 
  analiza informacijskih tokov: (ključen vhoden podatek, hočemo izboljšat inf. tokove);
  
• 
  analiza procesov in postopkov;
  
• 
  opredelitev informacijskih potreb (kaj vse neko področje potrebuje, da bo lahko funkcioniralo);
  
• 
  strateški načrt informatizacije (na tej osnovi izdelamo celovit načrt informatizacije OS).
  

2. faza: opredelitev IS na logični ravni, katere rezultat je logični model IS (nastaja postopoma) - gre za vsebinsko opredelitev IS, pri kateri zanemarimo vse elemente njegove konkretne tehnične izvedbe. Rešitev na logični ravni naj bo v čimvečji meri neodvisna od uporabljene tehnike oz. informacijske tehnologije. Osnova za drugo fazo je model obravnavanega sistema, rezultat druge faze pa je logični model IS

Značilnosti logičnega modela:

Preslikamo model obravnavanega sistema v logični model, pri tem nam pri klasičnem postopku nastaneta podatkovni in postopkovni model. Logični model se sestoji iz podatkovnega in postopkovnega modela. Logični model opredeljuje vse podatkovne in postopkovne značilnosti načrtovanega informacijskega sistema, s tem da se zavestno ne spuščamo v to kakšna bo fizična izvedba tega sistema.

3. faza: razvoj fizičnega modela IS, kjer že upoštevamo vse karakteristike ter zahteve in omejitve izbrane programske ter strojne opreme; V praksi bi lahko fizični model združili z logičnim.

Logičen model je neodvisen od uporabne tehnologije, fizični model pa je dejansko izpopolnjen logični model ob upoštevanju izvedbenih elementov, ki so vezani na izbrano strojno programsko opremo. V tej fazi torej opredelimo potrebno strojno in programsko opremo.

4. 
   faza: izvedbeni model IS, ki ga predstavlja končna rešitev obravnavanega IS (programiranje, testiranje, preverjanje).
   

Kvaliteta načrtovanega IS je v največji meri odvisna od razumevanja delovanja realnega sveta.
Metode in tehnike ugotavljanja informacijskih potreb se pojavljajo kot samostojne metode ali pa kot sestavni del celovitejših metodologij gradnje IS. Razvrstili bi jih lahko v naslednje skupine:

1. 
   avtomatizacija dela z zbrano dokumentacijo (shranjevanja in analiziranja)
   
2. 
   modeliranje ciljnega sistema predvsem v grafični obliki, ki je sprejemljivejša bodočim uporabnikom
   
3. 
   infološko utemeljene metode, ki so usmerjene predvsem v informacijske potrebe uporabnikom na različnih ravneh in problemskih področjih organizacije
   

Značilni infološki pristopi, ki so kot metode ali metodologije zaključene celote, so:

• 
  ISAC,
  
• 
  BSP,
  
• 
  BICS,
  
• 
  informacijska analiza (Information Analysis),
  
• 
  CSF - pristop ključnih dejavnikov uspešnosti (Critical Success Factors)
  

ISAC (Information System Work and Analysis of Change)

1. 
   metodologija izvira iz Švedske
   
2. 
   je pristop, ki edini združuje analizo problemov in podatkov, s pomočjo diagramov aktivnosti pa v obliki globalnega modela podaja celovito in razumljivo sliko delovanja organizacije
   
3. 
   metodološke slabosti izhajajo iz slabo opremljenega postopka analize problemov in zanemarjanja vpliva organiziranosti na te probleme
   
4. 
   postopek preverjanja je lahko le ročen in ga ni možno avtomatizirati
   

Zajema naslednje faze oz. skupine aktivnosti:

1. Analiza sprememb, ki je namenjena ugotavljanju problemskih sklopov oz. področij, potrebnih izboljšav. Izvedene so v naslednjih aktivnostih:

• 
  analiziranje problemov, trenutnega stanja in potreb po spremembah
  
• 
  ugotavljanje možnih alternativnih rešitev
  
• 
  izbira rešitev
  

Rezultati te faze so prikazani v obliki diagramov aktivnosti, tabel subjektov komuniciranja in potrebnih sprememb ter opisa aktivnosti, subjektov in nerešenih problemov.

2. Analiza in zasnova IS, ki zajema naslednje aktivnosti:

• 
  podrobno razčlenjevanje aktivnosti
  
• 
  analiziranje podatkov v smislu pripadnosti tipom entitet, njihovega izvora, ponora in medsebojnih relacij
  
• 
  opredeljevanje tehnološke opreme
  

Rezultati te faze so vsebinsko podobni predhodni, vendar brez nerešenih problemov in z mnogo podrobnejšim prikazom podatkov, aktivnosti, ki pretvarjajo vhodne v izhodne podatke, ter tokov podatkov med posameznimi aktivnostmi.
BSP (Business System Planning)

1. 
   je metodologija, ki jo je v začetku 70-ih let IBM ponudil svojim uporabnikom
   
2. 
   je dobro opremljena s številnimi priročniki in navodili za uporabo
   
3. 
   uporabljena kot osnova različnih avtomatiziranih orodij za načrtovanje informatike (CASE orodij)
   
4. 
   metodologija je celovita s pristopom od zgoraj navzdol se najprej loteva ciljev organizacije in poslovnih procesov (predstavljajo osnovo za zbiranje in analiziranje podatkov)
   
5. 
   Ključni odločevalci (subjekti, ki s svojimi odločitvami bistveno vplivajo na obnašanje in s tem na rezultate izvajanja posameznih aktivnosti, skupin aktivnosti, poslovnih funkcij in organizacije kot celote) v organizaciji na ta način opredeljujejo svoje ključne dejavnike uspeha in nastopajoče probleme.
   
6. 
   je ena najcelovitejših metodologij razvoja informatike, primerno za reševanje kompleksnih problemov
   
7. 
   izredno dobro dokumentira rezultate
   
8. 
   prehod v izvedbo je eden ključnih problemov
   
9. 
   slabosti izhajajo tudi iz odsotnosti sistematičnih postopkov pri ugotavljanju posameznih aktivnosti in celotnega organizacijskega ustroja
   

CSF - pristop ključnih dejavnikov uspešnosti (Critical Success Factors)

1. 
   ta metodologija zajema postopke, s pomočjo katerih lahko opredelimo posamezna ključna področja;
   
2. 
   izhaja iz strukturnih dialogov med načrtovalcem in ključnimi odločevalci v organizaciji;
   
3. 
   usmerjena je na ugotavljanje ključnih dejavnikov uspeha posameznikov in z njihovo pomočjo opredeljenih informacijskih potreb
   
4. 
   ključne dejavnike predstavlja celovit in nivojsko strukturiran zbir individualnih dejavnikov
   
5. 
   prednosti se kažejo v njeni učinkovitosti na področju strateškega načrtovanja in ugotavljanju potencialnih področij za zagotavljanje konkurenčne prednosti organizacije
   
6. 
   ključni dejavniki uspeha odločevalcev so težje opredeljivi, bolj kot so le.ti v svojem organizacijskem nivoju odmaknjeni od najvišjega vodstva organizacije
   
7. 
   na področju ugotavljanja dejanskih informacijskih potreb odločevalcev je smotrna uporaba metodologije CSF v povezavi s prototipnim pristopom
   

NAČRT RAZVOJA INFORMATIKE

Načrt razvoja informatike organizacije, ki zajema nivo strateškega načrtovanja informatike, kakor tudi gradnjo posameznih informacijskih sistemov, zajema naslednje faze in rezultate:

1. Strateško načrtovanje informatike: V tej fazi pričakujemo naslednje rezultate:

• 
  opredeljeni cilji organizacije in ključni dejavniki uspeha,
  
• 
  pregled problemov doseganja ciljev,
  
• 
  opredeljeni ključni dejavniki uspeha organizacije na področju informatike
  

2. Razvijanje informacijske strukture: Pričakovani rezultati:

• 
  prikaz organizacijske strukture,
  
• 
  model poslovnih funkcij in aktivnosti,
  
• 
  model tokov podatkov,
  
• 
  globalni model podatkov,
  
• 
  izhodišča razvoja IS v organizaciji:
  

3. Modeliranje podatkov, razvijanje baze podatkov in uporabniških rešitev: Pričakovani rezultati: - model podatkov organizacije,

• 
  katalog podatkov,
  
• 
  prikaz vsebine ključnih projektov,
  
• 
  fizični model podatkov,
  
• 
  uporabniške rešitve.
  

MODELIRANJE INFORMACIJSKIH SISTEMOV (3. Poglavje)

3.1.TEORETIČNA IZHODIŠČA:

Pri modeliranju realnega sveta smo soočeni s problemi preslikave stvarnosti v nek model:

1. 
   model ni nikoli odraz stvarnosti same, ampak nastane na osnovi predstav o stvarnosti, ki si jo ustvari opazovalec - prihaja do popačenj;
   
2. 
   model nastane na osnovi predstav o stvarnosti v očeh opazovalca, zato različni opisovalci pri opisovanju stvarnosti pridejo do različnih modelov, ki pa so vsi enako smiselni.
   

Za vernost preslikave stvarnosti v model vpliva:

1. 
   pogled na svet tistega, ki to preslikavo dela
   
2. 
   instrumentarij, ki ga imamo na voljo
   

stvarnost preslikava v očeh opazovalca model

predstave o stvarnosti pogled na svet + instrumentarij model
Načrtovanje in gradnja IS je timsko delo, pri čemer je pomembno tesno sodelovanje strokovnjakov izvajalcev in pa uporabnikov. Modeli služijo za komunikacijo med člani tima, zato morajo biti čimbolj poenoteni.

Pod inštrumentarijem razumemo dobro definirana orodja, tehnike ali koncepte, ki jih uporabljamo pri izdelavi modela. Pogojno lahko rečemo da velja:

pogled na svet + inštrumentarij metodologija
Metodologija, ki jo uporabljamo za reševanje nekega problema, je vedno odraz pogleda na svet in inštrumentarija, ki ga imamo na voljo. Pri modeliranju IS se inštrumentarij, ki ga uporabljamo, sestoji predvsem iz različnih konceptov, s katerimi skušamo ponazoriti lastnosti IS. Množica konceptov, s katerimi operira metodologija, predstavlja gradbeni material, s katerimi lahko zgradimo model.

Zgradba IS in predstavitev znanja o IS

Modeliranje IS zahteva predstavitev ter opredelitev naslednjih karakteristik IS oz. njegovih komponent:

1. Strukture postopkov: Pod to strukturo razumemo hierarhično strukturo, do katere pridemo postopoma. Začnemo s procesi na najvišjem nivoju in jih s pomočjo funkcijske dekompozicije razstavljamo, dokler ne pridemo do elementarnih procesov.

2. Kontrolna struktura: Definira postopkovne karakteristike sistema, povezane med njegovimi elementi in dovoljena stanja sistema.

3. Podatkovni tokovi: So krvni obtok IS. Prek teh tokov IS oskrbuje poslovni sistem z informacijami. Kažejo pa nam tudi prenosno funkcijo posameznih procesov ter njihove vhode in izhode.

4. Podatkovne strukture: So hrbtenica vsakega IS. Kažejo nam karakteristike in razmerja med podatki, ki tvorijo bazo načrtovanega sistema.

5. Predstavitev povezav med procesi in podatki: Pomembna je zaradi nadzora nad integriteto in konsistenco načrtovanega sistema.

6. Vhodno/izhodne maske in poročila: Predstavljajo povezave, prek katerih posamezne komponente sistema komunicirajo med seboj oz. s svojo okolico.
Glavni gradbeni elementi pri modeliranju IS:

Pri modeliranju poljubnega sistema je potrebno običajno predstaviti naslednje lastnosti sistema:

1. 
   objekte sistema (podatkovne in procesne);
   
2. 
   povezave med objekti, ki tvorijo strukturo sistema,
   
3. 
   statične lastnosti sistema,
   
4. 
   dinamične lastnosti sistema;
   
5. 
   omejitve (integritetne, strukturne, dinamične)
   

Pri modeliranju IS je teže predstaviti dinamične lastnosti kot statične ker zahtevajo drugačen pristop pri modeliranju.
Da lahko izvedemo modeliranje moramo poznati:

1. 
   podatke ki jih potrebujemo
   
2. 
   postopke ki se izvajajo
   
3. 
   povezave med podatki in postopki
   

Težava, s katero se srečamo pri modeliranju pa je tudi, da želimo v različnih razvojnih fazah izpostaviti različne lastnosti načrtovanega sistema, torej da imamo v življenjskem ciklusu opraviti z različnimi modeli. V zgodnjih razvojnih fazah je model na konceptualni ali logični ravni, ki je neodvisna od konkretne izvedbe na izbrani stopnji in programski opremi, torej stopajo v prvi plan "fizične" lastnosti načrtovanega sistema.

Glavni problem pa je dokumentiranje sistema v posamezni razvojni fazi ter prenos znanja iz faze v fazo.Te probleme je mogoče rešiti le z uporabo CASE orodij ter sistemskih knjižnic, ki morajo biti sestavni del teh orodij.
Modeliranje IS je sestavni del razvojnega procesa ima pa še druge funkcije. Model IS je tudi sredstvo, ki mora omogočati naslednje:

- komunikacijo med sodelavci skupine, ki dela na razvoju IS,

- komunikacijo z uporabniki bodočega IS,

- zagotavljati dokumentiranje značilnosti načrtovanega IS na ravni zasnove in ne na ravni izvedbe, kar omogoča enostavnejše vzdrževanje in prilagoditve sistema.
Rešitev modeliranja IS na konceptualni oz. logični ravni bi morala biti sestavljena iz naslednjih elementov:

1. 
   Modeliranega mehanizma z naslednjimi lastnostmi:
   

• 
  biti mora čimbolj natančen in intuitiven
  
• 
  biti mora dovolj bogat za predstavitev vseh pomembnih lastnosti načrtovanega IS
  
• 
  biti mora neodvisen od fizičnih specifičnosti posameznih računalniških sistemov
  
• 
  omogočati mora formalno specifikacijo vseh zgoraj navedenih elementov IS in uporabo avtomatiziranih orodij pri nadaljnjem razvoju IS
  

2. ustreznega formalizma za opis konceptualnega ali logičnega modela;

3. grafične notacije za predstavitev modela;

4. programska orodja za podporo izdelave modela in njegovo grafično predstavitev
3.1.2. OPREDELITEV OSNOVNIH KONCEPTOV ZA MODELIRANJE STATIČNIH IN DINAMIČNIH LASTNOSTI IS

Ključni problem obravnave informacijskih sistemov je obvladovanje kompleksnosti, s katero smo soočeni že pri nekoliko obseznejših sistemih. Ta problem je mogoče reševati samo z abstrakcijo, to je tako, da se osredotočimo samo na z vidika obravnave pomembne karakteristike obravnavanega sistema ter zavestno zanemarimo vse ostalo. To pa zahteva vpeljavo ustreznih abstraktnih konceptov, s katerimi skušamo predstaviti lastnosti obravnavanega sistema.

Modeliranje IS temelji na uporabi abstraktnih konceptov. Večje število konceptov pri izdelavi ter specifikaciji modela IS omogoča boljšo predstavitev lastnosti načrtovanega IS.

Seznam konceptov, ki jih bomo uporabljali (koncepti za modeliranje IS):

• 
  ,
  
• 
  ,
  

• ,
  

• 
  ,
  

• ,
  

• 
  ,
  
• 
  ,
  
• 
  ,
  
• 
  ,
  
• 
  
  

Nabor konceptov je tak, da omogoča specifikacijo IS z njegovimi statičnimi (podatkovnimi) in dinamičnimi (postopkovnimi) lastnostmi.
3.2. MODELIRANJE PODATKOV