Informacijski sistemi


EVIDENTIRANJE DOKUMENTARNEGA GRADIVA



Yüklə 0,7 Mb.
səhifə21/21
tarix26.03.2018
ölçüsü0,7 Mb.
#34032
1   ...   13   14   15   16   17   18   19   20   21

104. EVIDENTIRANJE DOKUMENTARNEGA GRADIVA


Sodoben evidenčni sistem mora zagotoviti, da bomo v vsakem trenutku vedeli, kje se kakšen dokument ali zadeva nahaja in v kakšnem stanju (ali je rešena ali ne). Evidence lahko vodimo ročno ali računalniško. Ročne evidence so značilne za majhne organizacije. Pri teh evidencah se lahko uporablja delovodnik, kartotečna kazala ali sezname dokumentov. Čeprav delovodnik zagotavlja pregled nad potekom zadeve, ga marsikje uporabljajo kot poštne knjige. Boljša preglednost nad dokumentarnim gradivom je evidenca s kartotečnim kazalom. To evidenco, ki je sestavljena iz kartic uporabljamo pri vsebinskem razvrščanju gradiva. Za evidentiranje gradiv, ki v organizacijo prihajajo v velikem številu in jih rešujemo po enotnem pristopu je smiselna evidenca v obliki seznama gradiv. Sistem razvrščanja dokumentarnega gradiva je pomemben za izbiro primerne evidence, ki jo bomo uporabili. Evidenco dokumentarnega gradiva lahko vodimo z računalnikom. Pri tem si lahko izberemo sebi primeren način razvrščanja, ki je lahko geografsko, številčno, vsebinsko. . Ne glede kateri način razvrščanja uporabljamo, moramo pri prejemu dokumentarnega gradiva (ne na priloge) odtisniti prejemno štampiljko.

105. NAŠTEJ IN OPIŠI PREDNOSTI EVIDENTIRANJA


Sodoben evidenčni sistem mora zagotoviti, da bomo v vsakem trenutku vedeli, kje se kakšen dokument ali zadeva nahaja in v kakšnem stanju (ali je rešena ali ne). Evidence lahko vodimo ročno ali računalniško. Ročne evidence so značilne za majhne organizacije. Ročne evidence so: delovodnik, kartotečno kazalo, seznam gradiva. Čeprav delovodnik ne zahteva obsežnega vpisovanja, zagotavlja pregled nad potekom zadeve. Boljša preglednost nad dokumentarnim gradivom je evidenca s kartotečnim kazalom. To evidenco, ki je sestavljena iz kartic uporabljamo pri vsebinskem razvrščanju gradiva. Za evidentiranje gradiv, ki v organizacijo prihajajo v velikem številu in jih rešujemo po enotnem pristopu je smiselna evidenca v obliki seznama gradiv. Sistem razvrščanja dokumentarnega gradiva je pomemben za izbiro primerne evidence, ki jo bomo uporabili. Evidenco dokumentarnega gradiva lahko vodimo z računalnikom. Pri tem si lahko izberemo sebi primeren način razvrščanja, ki je lahko geografsko, številčno, vsebinsko.Takšen način evidentiranja je smiseln pri velikih količinah in frekventnosti uporabe podatkov.

106. KAJ UPORABIMO ZA EVIDENTIRANJE DOKUMENTOV


To je odvisno od načina razvrščanja. Pri številčnem in kronološkem razvrščanju potrebujemo delovnodnik in abecedni indeks. Za abecedno razvrščanje ne potrebujemo nobene evidence. Za abecedno razvrščanje ne potrebujemo nobene evidence. Pri tem dokumentarno gradivo razvrščamo v mape po abecednem zaporedju. Pri geografskem razvrščanju kjer gre vedno za kombinacijo geografskega z enim od drugih načinov razvrščanja uporabljamo tudi pripadajočo evidenco, ki je lahko številčna ali vsebinska. Zaradi boljše preglednosti nad gradivom uporabimo isto število pregradnih kartonov,kolikor je lokacij. Pri vsebinskem razvrščanjem uporabljamo klasifikacijski načrt, ki je sestavljen iz klasifikacijskih znakov in iz gesel. Pri tem uporabljamo tudi kartotečno kazalo, ki ga sestavljajo kartice zložene v škatlah. Ne glede kateri način razvrščanja uporabljamo, moramo pri prejemu dokumentarnega gradiva (ne na priloge) odtisniti prejemno štampiljko.

107. SISTEMI RAZVRŠČANJA DOKUMENTARNEGA GRADIVA


Razvrščanje dokumentarnega gradiva lahko izvedemo na različne načine: abecedno, geografsko, številčno, kronološko in vsebinsko. Pri abecednem razvrščanju si mape sledijo v abecednem zaporedju. Uporabljamo ga če se zadeve nanašajo na določen predmet, osebo, ali pojem. Velikokrat se pojavlja v kombinacijami z drugimi načini. Geografsko razvrščanje je smiselno v organizacijah katere imajo svoje poslovne partnerje in enote v različnih krajih. Dobra stran te evidence je, da je vso gradivo organizacije skupaj, slaba stran je ravno ta geografska razpršenost. Pri številčnem razvrščanju uporabljamo delovodnik Ta način uporabljamo v manjših organizacijah. Kronološko razvrščanje je uporabno v organizacijah, kjer je rok za končanje posamezne zadeve zakonsko predpisano. Pri tem razvrščanju potrebujemo delovnodnik in abecedni indeks. Najbolj razširjeno je vsebinsko razvrščanje, kjer je pomembna vsebina zadeve. Pri tem uporabljamo klasifikacijski načrt, ki je sestavljen iz klasifikacijskih znakov in iz gesel. Pri tem uporabljamo tudi kartotečno kazalo, ki ga sestavljajo kartice zložene v škatlah. Ne glede kateri način razvrščanja uporabljamo, moramo pri prejemu dokumentarnega gradiva (ne na priloge) odtisniti prejemno štampiljko.

108. ARHIVSKO GRADIVO


Arhivsko gradivo je izvirno in reproducirano (pisano, risano, megnetno, optično ali kako drugače zapisano, tiskano, filmano, fotografirano, fonografirano) dokumentarno gradivo, ki smo ga prejeli ali je nastalo pri delu pravnih oz. fizičnih oseb in ima trajen pomen za znanost ali za kulturo. Arhivsko gradivo je kulturni spomenik. Trajen pomen za znanost in kulturo lahko določi le pristojna arhivska organizacija in ne ustvarjalec gradiva, zato se ga odbere iz dokumentarnega gradiva po navodilih pristojnega arhiva (Arhiv RS, regionalni arhivi, arhivi lokalnih skupnosti). Ločimo javno in zasebno arhivsko gradivo. Javno arhivsko gradivo nastaja pri osebah javnega prava, zasebno pa pri drugih pravnih in fizičnih osebah. Javnega arhivskega gradiva ni dopustno odtujiti. Arhiv RS varuje javno arhivsko gradivo državnih organov, izvajalcev javnih služb, ki jih zagotavlja država in drugih pravnih oseb, ki jih ustanovi država. Regionalni arhivi varujejo javno arhivsko gradivo državnih organov in njihovih organizacijskih enot, izvajalcev javnih služb, ki jih zagotavlja država in opravljajo dejavnost na območju ene ali več samoupravnih skupnosti ter nastaja na območju regionalnega arhiva. Arhivi lokalnih samoupravnih skupnosti varujejo javno arhivsko gradivo organov lokalnih samoupravnih skupnosti in izvajalcev javnih služb, ki jih zagotavlja lokalna skupnost.

109. ARHIVSKO DELO


Arhivsko gradivo je kulturni spomenik. Trajen pomen za znanost in kulturo lahko določi le pristojna arhivska organizacija in ne ustvarjalec gradiva, zato se ga odbere iz dokumentarnega gradiva po navodilih pristojnega arhiva (Arhiv RS, regionalni arhivi, arhivi lokalnih skupnosti). Arhivi vrednotijo dokumentarno gradivo. Skupaj z ustvarjalci presojajo pomen dokumentarnega gradiva za znanost in kulturo, zbirajo in strokovno obdelujejo arhivsko gradivo, hranijo arhivsko gradivo in omogočajo uporabo arhivskega gradiva. Javnega arhivskega gradiva ni dopustno odtujiti.

Javnopravne osebe morajo skrbeti za ohranjanje, materialno varnost in urejenost dokumentarnega gradiva, dokler ni od tega odbrano arhivsko gradivo. To gradivo mora biti urejeno, popisano v kompletnih celotah ter tehnično opremljeno. Arhivi evidentirajo tudi dokumentarno gradivo v zasebni lasti, za katerega domnevajo, da ima lastnost arhivskega gradiva. To lastnost mu z odločbo predpiše minister za kulturo po predlogu Arhiva (RS, regionalni,lokalni). Ravno tako kot javne osebe morajo tudi lastniki zasebnega arhiva gradivo hraniti trajno, strokovno, urejeno, upoštevati strokovna priporočila arhiva glede varovanja, poročati arhivu o podatkih gradiva, omogočati arhivu vpogled,... Izvajanje vsega dela z arhivskim gradivom nadzira Inšpektorat RS za področje kulturne dediščine.



110. KATERA SO GLAVNA PRAVILA ZA NAČRTOVANJE OBRAZCA


Upoštevati je potrebno naslednja pravila: 1. Podatki v obrazcu naj si sledijo v takšnem zaporedju kot jih bomo uporabljali. 2. Besedila v obrazcu naj bojo kratka in razumljiva. 3. Obrazec naj bo sestavljen pregledno, smotrno in prilagojen za računalniško obdelavo. 4. Imeti mora svojo številčno oznako in biti lepo oblikovan. Velikost, kakovost papirja, tisk in barva morajo ustrezati namenu obrazca.

111. POSLEDICE AVTOMATIZACIJE NA RAVNI PODJETJA (V ORGANIZACIJI)

112. POSLEDICE INFORMACIJKE TEHNOLOGIJE V ORGANIZACIJI


Avtomatizacije ni mogoče uveljaviti v tehnično tehnološko zaostalih okoljih, kjer nimajo usposobljenih ljudi niti komunikacij. Avtomatizacija, ki temelji na napačnih postavkah, bo povzročala škodo kljub še tako sodobnim tehničnim sredstvom. Ta sredstva niso bistvo upravne dejavnosti ampak imajo zelo pomembno vlogo pri doseganju cilja podjetja. Tehnologija vpliva tudi na organizacijsko strukturo podjetja, na procese odločanja, na strukturo zaposlenih,... Zaradi zmanjšanja hierarhičnih ravni se zmanjša število vodstvenih uslužbencev in povečuje se razpon kontrole. Z avtomatizacijo pisarniških rutin dosegamo iste cilje z manj napora, hitreje in bolj kakovostno, hitreje se izvaja delovne postopke, boljša je odzivnost organizacije. Zgodi se da v takih primerih ostanejo brez zaposlitve slabše usposobljeni uslužbenci. Poveča se povpraševanje po delavcih, ki so usposobljeni na področju računalništva.

113. VPLIV AVTOMATIZACIJE NA POSAMEZNIKA

114. VPLIV INFORMACIJSKE TEHNOLOGIJE NA POSAMEZNIKA


Vsak uslužbenec po svoje občuti posledice avtomatizacije, zato je ocenjevanje učinkov informacijsko komunikacijske tehnologije pogosto težavno. S sodobno tehnologijo se poveča storilnost pisarniških uslužbencev, lahko je tudi priložnost, da sposobni bolje uporabijo svoje intelektualne potenciale. Z drugega vidika pa lahko tudi negativno vplivajo na posameznika, predvsem povečuje izolacijo oz. osamljenost, nekateri uslužbenci občutijo strah pred večjim nadzorstvom in dvomijo v svoje sposobnosti glede uporabe nove tehnologije, poraja se strah zaradi možnih prerazporeditev ali celo možnosti izgube službe. Kjer je več uporabnikov povezanih na isto mrežo, se poveča odzivni čas ali celo motnje na komunikacijah. Obremenjene so oči, prisotne so bolečine v hrbtu, glavoboli,...


115. KORAKI AVTOMATIZACIJE UPRAVNEGA DELA

115.INFORMACIJSKA TEHNIKA V UPRAVNIH DEJAVNOSTIH


Avtomatiziranje delovnih procesov je navadno zelo drago in zato smiselno pri velikih količinah in frekventnosti uporabe podatkov. Zato je na mestu vprašanje, kako izkoristiti prednosti nove tehnologije, da bi izboljšali učinkovitost in ekonomičnost dejavnosti. Nova tehnologija nudi mnogo več, če njena uporaba temelji na strokovni organizaciji dela v upravni dejavnosti. Vodilno osebje mora dovolj pozornosti nameniti organiziranju upravnega dela. Pomembeni so tudi ukrepi načrtnega opremljanja ter uporaba informacijsko komunikacijske tehnologije, spodbujanje inventivne dejavnosti, ergonomsko urejeno delovno okolje, pripravljanje zaposlenih na nove delovne zahteve in zaradi večjih premestitev razviti učinkovitejše informiranje o prostih delovnih mestih,...

116. KAJ OVIRA AVTOMATIZACIJO


Vsaka sprememba v delovnem procesu lahko določen čas moteče učinkuje na uslužbenca. Znani so različni vzroki odpora proti spremembam kot npr. strah (opazen ponavadi na začetku, ker se uslužbenci bojijo, da nov način dela ne bodo sposobni izvajati dovolj dobro), nevednost (ker niso imeli možnosti, da bi se enakopravno vključili v pripravljalne postopke), navada (navajenost na določene metode in tehnična sredstva je tolikšana, da so potrebni precejšnji napori za uveljavljanje novega), konservativnost (nastopi kadar nekateri uslužbenci odklanjajo novosti kot nekaj slabega), stroški (ta inf.komunik.tehnoliga je draga in učinki te tehnologije niso vidni na začetku temveč dolgoročno).

117. POSLEDICE AVTOMATIZACIJE V DRUŽBI


Ker se sodobna tehnologija hitro razvija, je zelo težko v celoti spoznati posledice ali ugotoviti kako bo vplivala na naše življenje. Po eni strani ob velikih količinah raznovrstnih informacij, ki nam jo nudi informacijska tehnologija nastaja protislovje današnjega časa, po drugi strani pa primanjkuje uporabnih informacij. Obstaja bojazen, da bo z razširitvijo informacijsko komunikacijske tehnologije močno ogrožena zasebnost posameznika (prisluškovanje, opazovanje, uporaba izjav in mnenj katere je posameznik posredoval preko elektronskega medija). Odločitev za katerokoli obliko teledemokracije temelji tudi na vprašanju o socialni vključenosi oz. izključenosti v informacijski družbi (starejši ljudje, ljudje ki živijo v revščini, gospodinjstva brez računalnika, telefona,...) Računalnik postaja vse bolj simbol birokratske moči.

118. KATERI SO GLAVNI CILJI AVTOMATIZACIJE UPRAVNEGA DELA


Vsak uprava hoče čimbolj učinkovito in s čim manjšimi stroški uresničiti cilje organizacije. Zato, preden se lotimo avtomatizacije moramo določiti cilje kot so npr. zmanjšanje rutinskega dela, povečanje količine in kakovosti dela ob istem številu zaposlenih, skrajšanje časov za obdelavo gradiv, povečanje števila poslovnih stikov, lažje vzporedno obravnavanje več alternativ, zmanjšanje notranjega transporta gradiv, izboljšanje delovnih razmer,...

119. NEGATIVNE POSLEDICE INFORMATIZACIJE


Ker se sodobna tehnologija hitro razvija, je zelo težko v celoti spoznati posledice ali ugotoviti kako bo vplivala na naše življenje. Po eni strani ob velikih količinah raznovrstnih informacij, ki nam jo nudi informacijska tehnologija nastaja protislovje današnjega časa, ker po drugi strani pa primanjkuje uporabnih informacij. Obstaja bojazen, da bo z razširitvijo informacijsko komunikacijske tehnologije močno ogrožena zasebnost posameznika (prisluškovanje, opazovanje, uporaba izjav in mnenj katere je posameznik posredoval preko elektronskega medija). Odločitev za katerokoli obliko teledemokracije temelji tudi na vprašanju o socialni vključenosi oz. izključenosti v informacijski družbi (starejši ljudje, ljudje ki živijo v revščini, gospodinjstva brez računalnika, telefona,...) Računalnik postaja vse bolj simbol birokratske moči. Z drugega vidika pa lahko tudi negativno vplivajo na posameznika tako, da se predvsem povečuje izolacijo oz. osamljenost, nekateri uslužbenci občutijo strah pred večjim nadzorstvom in dvomijo v svoje sposobnosti glede uporabe nove tehnologije, poraja se strah zaradi možnih prerazporeditev ali celo možnosti izgube službe. Kjer je več uporabnikov povezanih na isto mrežo, se poveča odzivni čas ali celo motnje na komunikacijah. Obremenjene so oči, prisotne so bolečine v hrbtu, glavobol,...

110. TEMELJNA KOLIČINA DELA


Vsaka nova računalniško – informacijska tehnologija je vedno znova odpirala vrednotenje glede kakovosti in količine dela, organizacijske klime, časa obdelav, stroškov,. Več ko je v upravni dejavnosti tehnične opreme in bolj ko je v uporabi, več je možnosti za inovacije.

111. KRITIČNA ANALIZA – METODE


Organizacija, ki kupuje informacijsko- komunikacijsko tehnologijo, lahko izbira med različnimi strategijami oblikovanja dela. Klasičeni pristop k temu vsebuje naslednje metode: 1. načrtovanje celotnega delovnega procesa, 2. delitev delovnega procesa na operacije, 3. delitev operacij na elemente, 4. Združevanje elementov v specifične naloge in 5. kombiniranje specifičnih nalog na individualna del. mesta. Pri oblikovanju dela so prevladujoč kriterij samo stroški dela (pred potrebami in sposobnosti uslužbencev). To bo uprava dosegla z manj zahtevami in časom za usposobljenost pa vendar vseeno večjo učinkovitost dela. Uslužbenci v takem delovnem okolju niso zadovoljni.

112. ZNAČILNOSTI SODOBNEGA OBLIKOVANJE DELA


Ta pristop predvideva sočasno oblikovanje dela, ki zadovoljuje človekove potrebe in optimalne tehnološke zahteve. Osnovne značilnosti so: humanizem, optimalne tehnološke zahteve, sočasno oblikovanje, jasno razpoznavanje lastne vloge v sistemu, celovito oblikovanje dela, delo z drugih lokacij, stalna razpoložljivost delovnih potencialov, možnost lastnega razvoja, večje nadzorstvo, ergonomske zahteve se povečajo,...

113. VEDNOTENJE DELA IN POVDAREK NA PISARNIŠKEM POSLOVNJU IN INFORMACIJSKI TEHNOLOGIJI


Šele z vrednotenjem novih rešitev je mogoče objektivno in v celoti ugotoviti ali in koliko je informacijska tehnologija uspešna. Pri vrednotenju morajo sodelovati strokovnjaki s področja informatike, prava, organizacijskih ved, ekonomije, ... V vrednotenje so zajete različne ravni v organizaciji: 1. Vrednotenje informacijske tehnologije obsega analizo vseh značilnosti opreme, 2. Vrednotenje obdelave je odvisna od opreme. Pri tem gre v ožjem pomenu za usposabljanje izvajalcev, metode in potek dela, čas in stopnjo zahtevnosti pri usposabljanju. 3. V tretji ravni se prepletata učinkovanje opreme in zaposlenih. Vrednotenje količine in kakovosti dela, organizacijske klime, absentizma, časa obdelave gradiv, ...

114. KATERE SO ZNAČILNOSTI NOVE ORGANIZACIJSKE PARADIGME


Značilnosti nove organizacijske paradigme je mogoče uveljavljati v državni upravi. Pisarna informacijske dobe že kaže značilnosti nove organizacijske paradigme. Prisotno je načelo decentralizacije s centralizacijo nekaterih vitalnih funkcij, usmerjenost k akcijam, k rezultatom ne pa k poročilom o delovanju, delegiranje pooblastil in s tem povečanje samostojnosti izvajalcev dela, jasen sistem vrednotenja dela,... Z uveljavitvijo teh značilnosti bi se morala v državnem organu povečati količina in kakovost dela. S prakso je bilo ugotovljeno, da organiziranja dela ni mogoče podrediti zahtevam tehnike. Ravno tako si ni mogoče več zamisliti organiziranja upravnih dejavnosti brez znanj s področja informatike.

115. PISARNA PREDINDUSTRIJSKE DOBE (19.stoletje)


Je še vedno tipična za večino manjših podjetij. Njene značilnosti so: pomembni so človeški odnosi, vsak opravlja svoje delo samostojno in neodvisno, posamezniki imajo različen stil dela, gibanje v prostoru je odvisno od potreb uslužbenca. Prehod na sodobnejšo organizacijo ne povzroča bistvenih težav.

116. PISARNA INDUSTRIJSKE DOBE


Delo je specializirano in standardizirano. Odvija se kot tekoči trak. Pisarne so velike z več uslužbenci in gibanje teh je v prostoru omejeno le na najnujnejše. Vse gradivo prinesejo iz sprejemne pisarne na začetek "tekočega traku", od tam pa po stopnjah prehaja iz roke v roko dokler ni obdelano. Delo je navadno dolgočasno in pretok informacij je počasen, raven storitev pa je nizka.

117. PISARNA INFORMACIJSKE DOBE


V pisarni informacijske dobe je prisotna nova tehnologija in kakovostne značilnosti pisarne predindustrijske dobe. Opremljena je s sodobno opremo, možnost dostopnosti do informacij je velika, možnost opravljanja celovitosti dela za neomejeno število strank, s pomočjo sodobne tehnike je možnost dela z drugih lokacij, delo je zanimivejše, uslužbenci so z delom zadovoljni in pomembni so človeški odnosi.

118. ERGONOMIJA – kaj je


Je znanstvena disciplina pri kateri je osrednji raziskovalni predmet človeško delo. Raziskuje posebnosti in sposobnosti človeškega organizma z namenom, da odkrije najbolj naravno človeško držo pri delu in druge možnosti, ki vplivajo na človeka pri delu. Poznamo preventivno (konstrukcija novega stroja) in korektivno (odpravlja pomanjkljivosti).

119. DEPOLITIZACIJA DRŽAVNE UPRAVE


Politično nevtralna uprava, kot pojem v čisti obliki v praksi ne obstaja. Uprava je izvajalec političnega procesa. Politika ne more določati ciljev, ne da bi poznala dejansko stanje. Tu nastopa uprava, ki to dobro pozna in je dolžna o tem politiko tudi seznanjati. Politika ima s proračunom in kadrovsko politiko v rokah ključne vzvode za vplivanje na upravo. Tako sta politika in uprava povezani saj politiki je potrebna strokovnost, upravi pa je potrebna pristojnost politike da lahko deluje. Strokovnost ima na praktični ravni prednost pred politiko. V upravi obstajajo delovna mesta, kjer preprosto ni prostora za politiko. Tu gre za tehnična znanja v pravem pomenu besede, kot so npr. informatiki, geodeti,... Naloga stroke je, da politiki, po najboljši strokovni vesti ponudi različne strokovne rešitve. Politika pa naj skladno z vrednotnim sistemom izbere med različnimi možnostmi.

120. STROKOVNOST UPRAVE


Uprava je izvajalec političnega procesa. Tako sta politika in uprava povezani saj politiki je potrebna strokovnost, upravi pa je potrebna pristojnost politike da lahko deluje. Strokovnost ima na praktični ravni prednost pred politiko. V upravi obstajajo delovna mesta, kjer preprosto ni prostora za politiko. Tu gre za tehnična znanja v pravem pomenu besede, kot so npr. informatiki, geodeti,... Naloga stroke je, da politiki, po najboljši strokovni vesti ponudi različne strokovne rešitve. Politika pa naj skladno z vrednotnim sistemom izbere med različnimi možnostmi. Uslužbencu, ki mora rešiti tehnični problem, pri katerem se zahtevajo strokovna, ekspertna znanja mu politična opredelitev ne bo prav nič pomagala saj mora za to obvladati upravni postopek.


121. RAZMERJE MED POLITIKO IN JU


To je razmerje med odločanjem (določanje ciljev) in izvrševanje odločitev. To sta dve funkciji, ki se izvajata v dveh različnih institucijah. Politika ne more določati ciljev, ne da bi poznala dejansko stanje. Tu nastopa uprava, ki to dobro pozna in je dolžna o tem politiko tudi seznanjati. Politika ima s proračunom in kadrovsko politiko v rokah ključne vzvode za vplivanje na upravo. Tako sta politika in uprava povezani saj politiki je potrebna strokovnost, upravi pa je potrebna pristojnost politike da lahko deluje. Kdaj gre v ravnanju državnega organa zgolj za strokovno delovanje in kdaj za politično je stvar subjektivne presoje (kadrovske zamenjave). Čim višje je kdo v upravni hierarhiji, toliko večji je delež političnih vsebin v njegovem delu in obratno. Politika in uprava sta na vseh hierarhičnih ravneh piramide odločanja povezani. Na njihovo razmerje lahko vplivajo tudi volivci.
122. DELOVNA ENOTA – kaj je

Je najmanjša formalna skupina v hierarhiji organizacijskih enot znotraj organizacije ali organa.


123. NAČELA ZA ORGANIZIRANJE UPRAVNE DEJAVNOSTI

To so načela, ki jih je potrebno upoštevati pri proučevanju (organiziranju) upravnega dela.

To so načela: 1. Načelo dinamične povezanosti (iskanje in realizacija najugodnejšega razmerja med elementi delovnega procesa in razvoj vsakega elementa, 2. načelo delitve dela in specializacija (delo posameznika v organizaciji se s stališča produktivnosti in učinkovitosti najbolje organizira, izvaja in spremlja) , 3. načelo samoorganiziranosti delavcev ( pravica delavcev, da sodelujejo pri upravljanju in organiziranju dela).
124. IMPLEMENTACIJA INFORMACIJSKE TEHNOLOGIJE

To je vgraditev informacijske tehnologije v organizacijo. Sam potek implementzacije inf. Tehnologije je različen od primera do primera. Veliko pozornosti je potrebno pri oblikovanju dela, usposabljanju zaposlenih in vzdrževanju sistema.


125. PRODUKTIVNOST IN UČINKOVITOST UPRAVNEGA DELA

Na produktivnost in učinkovitost upr. dela vplivajo: 1. splošni faktorji (spremembe v strukturi proiuzvodnje, gibanje del. sile, klima,...), 2. tehnično organizacijski faktorji (kakovost surovin, razpoložljivost in uporabnost orodja, obseg in stalnost proizvodnje, ...) in človeški faktorji ( odnosi med zaposlenimi, struktura delovne sile, nagrajevanje,...).


126. KONTINGENČNA TEORIJA

Razvile so se različne kontingenčne teorije vodenja, ki vključujejo v proučevanje vodstvene učinkovitosti različne situacijske spremenljivke. Kontingenčnost nasprotuje formalni organiziranosti. Dinamična organizacija s položno hierarhijo, z ohlapno normativno strukturo in prepletajoče organiziranimi segmenti se bo učinkovito vključevala v sodobne družbene in gospodarske tokove. Nove tehnologije so dobra tehnična osnova takšne organiziranosti.
Yüklə 0,7 Mb.

Dostları ilə paylaş:
1   ...   13   14   15   16   17   18   19   20   21




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©genderi.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə