Informacijski sistemi

5. MASLOWA TEORIJA – vsebinska teorija motivacije

Ta vsebinska teorija motivacije je bila prvič objavljena l.1943. Bistvena njena značilnost je hierarhija potreb, ki jih lahko ponazorimo s piramido ali s stopnicami. Spodaj so: 1. elementarne fiziološke potrebe (biološke), 2. Potrebe po varnosti (sodijo tudi med eksistenčne potrebe – bivališče), 3. Socialne (potrebe po pripadnosti, ljubezni, ..), 4. Potrebe po spoštovanju (ugled, moč, vpliv, ) 5. Potreba po samopotrjevanju (želja posameznika, da se spopade z zahtevnejšimi nalogami, da potrdi svoje sposobnosti).

Osnovne implikacije teorije so: 1. Ker se potrebe spreminjajo se spreminja tudi motivacija, 2. Motivacija je odsev vloge posameznika v organizaciji (večja odgovornost – želja po samopotrjevanju), 3. Vodilno osebje se mora zavedati različnih potreb zaposlenih in za vsakega ugotoviti, katero stopnico je dosegel, 4. Zadovoljstvo zaradi zadovoljitve potreb še ne pomeni bolj učinkovitega dela.

Kritike glede Maslowe teorije letijo predvsem na dejstvo, da so potrebe predstavljene v obliki piramide, da obstaja le pet potreb, postavljene so ostre meje med stopnicami in možnost, da se nekatere potrebe zadovoljujejo v organizaciji druge pa zunaj nje.

6. DOWNS-ova TEORIJA – vsebinska teorija motivacije

Downs pri tej vsebinski teoriji motivacije ugotavlja, da je za državne uradnike najpomembnejši motivator želja po povečanju proračunskega deleža, saj ta vodi k izboljšanju statusa. Postavka teorije je, da je težje ocenjevati vodilne v DU kot pa v zasebnem sektorju, kjer je osnova presoje višina profitnih stopenj. Downs dokazuje, da imajo državni uradniki različne osebnostne lastnosti in uporabljajo različne poti za doseganje lastne koristi. Opredelil je: 1. plezalce (zanima se le za lastne interese, zakar je lahko tudi pokvarjen), 2. konservativce (prizadeva si ohranitev statusa quo, upira se spremembam, sklicuje se na predpise in se počuti ogroženega), 3. gorečneže (obseden z določeno idejo, politiko, čeprav nihče drug ne daje temu pomen, kar si je zamislil bo poskušal uresničiti za vsako ceno), 4. advokate (je lojalen do širšega spleta politik, in se zaveda da morajo biti stvari narejene), 5. državnike (zavzema se za dobro države in družbe in poskuša promovirati javni interes). Tudi ta teorija je deležna kritik, saj imajo le najvišji uradniki nekaj vpliva na odločanje in uresničitev lastnih interesov, nimajo pa nadzora nad porabo proračunskih sredstev.

7. HERZBERGOVA DVOFAKT. TEORIJA MOTIVACIJE – vsebinska teorija

Je nastala na osnovi Maslowe, postavila je ostrejšo ločnico med višjimi in nižjimi potrebami. Herzberg je zaposlenim postavil dve vprašanji in sicer prvo se je nanašalo na to, kar prispeva k zadovoljstvu zaposlenih, drugo pa kar čutijo kot slabo okoliščino. Na podlagi tega je prišel do dveh vrst dejavnikov in sicer: higienikov (ne vplivajo na aktivnosti zaposlenih, odpravljajo pa kvarne okoliščine – politika podjetja, nadzor, plača, varnost pri delu, ..., če je kakovost pod nivojem bodo ljudje nezadovoljni, ustreznost pa ne povečuje zavzetosti za delo.) ter motivatorjev (povečajo pripravljenost za delo, spodbujajo k aktivnosti, ne povzročajo pa nezadovoljstva, če teh dejavnikov ni. Motivatorji so: odgovornost, samostojnost, priznanje, ...). Tudi ta teorija vodi k poenostavljanju, saj ni nujno, da isti dejavniki zadovoljujejo vse ljudi.

8. NORDSIECK - uprava ali upr. dejavnost

Je opredelil upravo kot dejavnost v podjetju, ki podpira neposredno izvajanje nalog podjetja. Deli jo na organizacijsko dejavnost (ki je zanj najpomembnejša upravna dejavnost), nadzorstvo nad zmogljivostjo podjetja, finančno, personalno in materialno upravo. Za Nordisecka je uprava ali upravna dejavnost najpomembnejša, vse druge pa so v razmerju do nje pomožne narave.

9. PUŠIČ- uprava ali upr. dejavnost

Smatra upravo kot celoto organizacij in kot dejavnost. Po njegovem mnenju definicije uprave lahko razdelimo na dve skupini: organizacijske (izhajajo iz subjektov uprave) in funkcijske (izhaja iz uprave kot dejavnosti).

10. VAVPETIČ- uprava ali upr. dejavnost

Opredeljuje upravo v funkcionalnem smislu kot organizatorično dejavnost, katera je prisotna povsod, kjer imamo opraviti z organiziranim človeškim delom, predvsem v organizacijah. Pri tem navaja, da uprava opravlja le pomožen delovni proces oz. je pomožna vendar nujna dejavnost, katera omogoča temeljno dejavnost. Temeljna naloga organizacije je izvajanje tiste dejavnosti, za katero je organizacija bila ustanovljena, uprava pa je le pomožna, toda nujna dejavnost, ki omogoča izpolnjevanje temeljne dejavnosti.

11. BUČAR- uprava ali upr. dejavnost

Bučar meni, da je bistvo uprave v odločanju. Pri upravi gre za celovitost fizičnih ali upravnih oseb, pooblaščenih za odločanje na posameznem področju, kjer velja organsko utrjen sistem medsebojnih razmerij, pooblastil, odgovornosti, nadrejenosti in podrejenosti. To je formalna uprava. Z istim izrazom pa lahko označujemo tudi sam proces sprejemanja odločitev oz. odločanje kot posebno dejavnost. To pa je uprava v materialnem smislu.

12. MAYO

Elton Mayo (glavni zastopnik behavioristične teorije): poudarja, da tehnična načela organizacije ne pripeljejo vedno do željenih rezultatov. Psihologi in sociologi so npr. dokazali, da se včasih dosežejo boljši rezultati v organizaciji, ki niso zgrajeni na hierarhičnih načelih. Tako so postala aktualna raziskovanja in pristopi, ki dajejo poudarek psihološkim in sociološkim vidikom. To proučevanje problemov javne uprava teče v smeri individualizacije upravne in organizacijske problematike. Te smeri se še posebej razvijejo po 2. svetovni vojni. Pri tem se upoštevata dve osnovni izhodišči: individualna in psihološka usmeritev človeka in njegova motivacija. Glavna psihološka smer je teorija, oz. šola medčloveških odnosov. Po tej teoriji je človekovo ravnanje motivirano z ravnanjem okolja v katerem živi. Ugotovitve pa so: delavec v organizaciji ne reagira na vzpodbude avtomatično kot stroj, pač pa večkrat reagira nepredvidljivo in nepričakovano. Na to vpliva; njegovo zadovoljstvo pri delu, občutek varnosti in svobode, občutek samostojnosti, posamezniki in skupine so se prvič počutili kot del organizacije, solidarnosti v skupini,... Mayo je ugotovil, da je najpomembnejši faktor produktivnosti kakovost medsebojnih odnosov med vodstvom in zaposlenimi. Po njegovi teoriji je pomembnejša stalna pozornost vodilnega osebja do zaposlenih od kakovosti fizičnega delovnega okolja. Motivacija je proces vzbujanja aktivnosti pri človeku in usmerjanja k določenemu cilju. To pomeni, da se vse bolj iščejo nadomestila za organiziranje dela in upravljanje brez hierarhije. Tako da se povezuje delavce na podlagi družbenih vlog.