Klement Jug (1898 – 1924) slovenski filozof, narodni buditelj, vrhunski alpinist in utemeljitelj slovenske alpinistike

Klement Jug (1898 – 1924) slovenski filozof, narodni buditelj, vrhunski alpinist in utemeljitelj slovenske alpinistike. Raziskoval je psihološka vprašanja, nagonska doživljanja in pa predvsem etiko. Leta 1923 je doktoriral in postal prvi asistent dr. F. Vebra na ravno v tem obdobju nastajajočem oddelku za filozofijo na ljubljanski filozofski fakulteti. Stremeč k moralni popolnosti, je teoretična filozofska vprašanja izkušenjsko preverjal v vsakdanji življenjski praksi. Idealno prepričanje za to je našel zlasti v alpinizmu. V letu 1923-24 je kot samohodec preplezal deset, tudi prvenstvenih, vzponov v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah, ki so jih dotlej premagovali le tujci. Ko je 11. avgusta 1924 omahnil v smrt v severni triglavski steni, se je kot učitelj in vzornik dvignil v legendo. Dr. Klement Jug je bil kompleksna kot tudi protislovna in predvsem izredna osebnost.

"Hitro, prehitro so minila leta, na katera se bom spominjal s posebnim veseljem.Bil sem star enajst let, ko so me starši poslali v gimnazijo, češ da si bom ‘laže’ kruh služil. Oh, ko bi takrat obveljala moja sicer neumna pamet! Kot včasih slepa kura zrno najde, tako sem tudi jaz ugotovil, da zame ni življenja v pustih pisarnah, marveč v prosti naravi. Ko bi bil takrat ubogal svoj notranji glas, bi ne bil zapravil polovice svojega zdravja po ljubljanskih beznicah in bi se sedaj po osmih letih ne kesal za takrat storjeni korak. Obveljala je želja staršev. Ubogal sem, da bom vsaj narodu koristil, če bom študiral. Do četrtega razreda je šlo brez posebnih bojev. A usoda je hotela, da sem prišel prekmalu do spoznanja, kako je ničevo človeško bitje, kako podlo, kako nizkotno njegovo življenje; da je summa summarum vsega žitja prazen nič, v katerem se vse razblini, kar je kdo storil ‘nesmrtnega’ za svoj rod. Začel sem blagrovati kmeta in obrtnika, ki sta v svoji nevednosti srečna. Uživata sad svojega dela ter sta v zdravju in zadovoljstvu blažena. A v meni se je polagoma razvijal črv hrepenenja, ki, kakor slutim, ne bo več miroval, dokler bom živel. Ali je mogoče, da je človek prisiljen egoist? Študirat sem šel, da bi svoje življenje posvetil narodu. Ne zaradi tega, da bi se me spominjali še pozni rodovi, marveč zato, ker me je usoda vrgla med svet in ker nočem priti na smrtni postelji do črne zavesti, da sem živel zastonj. In sedaj? Kar storiš, bo enkrat uničeno. Prazno je tvoje hrepenenje. Ali je vredno živeti zaradi trenutne slave? Ali naj bo vse moje življenje sama molitev in čakanje zaželene smrti? Če je to res, potem zagreši zločin proti svojim potomcem tisti, ki rodi otroka, za katerega ve, da bo prišel do istega spoznanja kot on sam ter da njegovo življenje ne bo imelo smotra. Ne, vse to ni vredno človeka, ki ga je ustvarilo višje Bitje v višje namene, nego je sebičnost. Človekov namen je, da se po možnosti spopolni v vseh krepostih, a dejstvo samo nam priča, da so ljudje čimdalje slabši in da njih morala čimdalje bolj propada. Živijo, kot bi bili rojeni za uživanje. Ali je to naš cilj? Kaj potem niso ljudje oni, ki trpijo vse svoje življenje zaradi egoizma posameznikov? Tudi ti so ljudje in morajo imeti isti namen kot veseljaki. Zato ne more biti ves naš smoter samo uživanje. V trpljenju se mi je to spoznanje vsililo in ne bom se ga več iznebil. Študiral sem razne grške in latinske klasike, upajoč, da najdem tolikrat obetano resnico, a spoznal sem, da mi to ni nič novega. Pravijo, da gimnazija človeka izobrazi. Jaz sem se pa prepričal, da ga usoda s svojim bičem laže izobrazi kot šola. Tu se poučuje sama teorija; v šoli usode pa so čista dejstva, ki ostanejo neizbrisno v spominu. V tej šoli se mi je odprl pogled v gnusno človeško življenje in postalo me je sram, da sem človek. Upanje sem ohranil le, ker sem videl, da so še plemeniti ljudje na svetu. Sklenil sem torej svetu kljubovati, najsi bom še tako zaničevan. Hočem poskusiti na samem sebi, ali je nesebičnost res nemogoča.

Hvaležen sem usodi za njen bič, brez katerega bi s samo gimnazijsko teorijo nikoli ne prišel do teh sklepov, marveč bi se kvečjemu lahko potopil v morju grških glagolskih oblik."

"Najbolj neumno se mi je naenkrat zazdelo, da naj bi jaz posvetil vse svoje življenje tistemu kupu zverjadi, ki goljufa, veriži, krade, se vlačugari, pijani, kolne, maže sebe in okolico itd. itd.... In za tako zverjad, ki po njej smrdi vsa zemlja, naj bi jaz delal vse življenje, jaz, ki, čeprav zver med zvermi, vendar imam vsaj hrepenenje po nečem lepšem, česar mi oči ne vidijo, vendar pa srce sluti?... Tako je prišlo, da sem zagnal knjige v kot in začel pohajkovati ter si sugerirati dobro voljo... Pa ni šlo... Napravil sem mal izlet in na tem izletu sem se prehladil. Ležal sem par dni in ko sem vstal, sem bil trezen in resen. Srce, ki mi je prej neprenehoma trepetalo kot v bolehnem pričakovanju, je bilo sedaj mirno, da ga še čutil nisem. Vzel sem celo tisto umazano reč od prej v roke in trezno preudaril, kaj bi z njo. Takrat sem se začutil silnega in močnega, vrednega, da tem nemojim ukažem, kakšni naj bodo. Poskusil sem na prvem, šlo je; postal je moj. Sedaj se ne bojim več kot nekdaj, da bo moje delo izlito na pesek. Trdno vem, da je moje delo vzrok za nov učinek in tako naprej... V delu najdem vso tolažbo, kar je potrebujem. Življenje ni več neprijetno. Karkoli vzamem v roko, vse gre igraje mimo mene. Če delam, ne delam več za oni ‘narod’, marveč zato, ker hočem, da vlada enkrat tudi lepa misel in ne sama umazanost. Posvetil sem se znanosti zaradi znanosti same. Tako sem postal hladen filozof. Na delo, ker močnejši je poklican, da vlada!"