Kmeclova mala literarna teorija
Yüklə 176,78 Kb.
|
- Bu səhifədəki naviqasiya:
- Tragična perspektiva
- Komična perspektiva
Hermetizem (hermetičen = tajen, skriven, po bogu Hermesu) je ime za tip izjemne, ožjemu bralnemu krogu ali eliti namenjene literature. V njenem središču je estetska komponenta, ki je čezmerno poudarjea, pogosto razmahnjena do izjemne popolnosti in visokega artizma, včasih pretirana do zavestne izumetničenosti. Spoznavna in etična finkcija sta v nji omejeni ali pa poprti s pomenom, ki je izjemen, skrivnosten, znan samo ožjemu socialnemu krogu; pa še takšnemu bralcu je dostopen samo prek zapletenih estetskih sestavin. Klasika (lat. classis = razred; torej prvorazreden ali prvovrsten) je med skrajnostma verizma in hermetizma tisti tip besedne umetnosti, ki presega obojno enostranskost, da bi ju spojil v enoto, ki je sebi uravnotežena, čeprav ne brez živih notranjih napetosti in nasprotij. V klasiki se morajo uravnotežiti predvsem estetska, spoznavna in etična razsežnost literarnoumetniške strukture, kar pomeni,k da so enako pomembne, v sebi razvite in bogate.
Za prihodnost lahko predvidevamo nastanek oblik, ki bodo le še v rahli zvezi z literaturo, tako, da ne bodo več spadale v besedno umetnost ko táko. Takšne oblike se pojavljajo že od prvih desetletij 20. stoletja s skrajnimi primeri t. i. konkretne, zvočne in vizualne poezija. 
Jezik, tj. besedna ali naravna človekova govorica, predstavlja razločevalno posebnost, ki literaturo loči od drugih umetnosti je torej njena differentia specifia. To pomeni, da se v besedni umetnosti splošna umetnostna struktura ne pojavlja v mediju materialne snovi, z barvami, črtami, kamnom, lesom kot v slikarstvu, kiparstvu in arhitekturi, pa tudi ne s pomočjo zvokov in ritma kot v glasbeni umetnosti, niti ne s pomočjo zvokovin ritma kot v glasbeni umetnosti, niti ne s pomočjo vseh teh medijev naenkrat in še z jezikom kot v gledališču in filmu, ampak zgolj in samo z jezikom.
Obstoj besedne umetnine je določen z obstojem , eksistenco jezika. Literarno delo obstaja tako kot obstaja jezik, iz katerega je izdelano. To pa seveda ne pomeni, da je eksistenca literature do podrobnosti enaka obstoju jezika; ta ji je za izhodišče, ob tem pa premore tudi nekatere posebnosti, ki jih eksistenca jezika v taki obliki običajno ne pozna.
Ni še povsem gotovo, ali literarno delo v svoji eksistenčni dvojnosti obstaja kot stalen, nespremenljiv predmet ali pa je njegova eksistenca bližje pojavom, ki so po svojem ontološkem statusu dogajanje, potek ali proces. Literarna ontologija z Ingardnom in Souriaujem se je postavila na samoumevno stališče, da je besedna umetnina podobno kot stavba ali kip zgolj nekaj predmetno negibnega; doživljamo jo seveda v času, vendar tako, kot a pred nami ves čas obstaja kot nekaj danega, mirujočega, dokončno narejenega. Seveda ima literarno delo na sebi gotovo nekaj potez mirujočega stanja, saj nam je večidel dano v obliki knjige, njenih listov, grafičnih znamenj, kar je vse obstojno na način negibne predmetnosti. Vendar je na njem še veliko več lastnosti, ki kažejo na nasprotni način obstoja. Literarno delo ni samo vrsta grafičnih znamenj, ampak predvsem kvazifenomenalna resničnost (tj. ko ob njenih slušnih in vidnih znakih doživljamo predstave, ideje in like, ki niso neposredna, zares konkretna pojavnost), ki jo obujamo v svoji domišljiji s pomočjo teh znamenj. To pa se lahko dogaja samo kot potek, dogajanje in proces, nikakor pa v obliki trdnega predmeta ali neprekinjenega, nespremenljivega, mirujočega stanja. Literatura je v dobršnem delu svojega obstoja dogajanje, ki zmeraj znova nastaja s pomočjo grafičnega, slušnega ali kakega drugega „zapisa“.
Prvotni obstoj literarnega dela je ta, da je najprej obstajalo z avtorjem ko je nastalo. Vse potek nastajanja vse do zadnje faze, ko je bilo v celoti zapisano in s tem predloženo lastnemu avtorjevemu branju, je v tem smislu mogoče imeti za primarni obstoj literarnega dela. S koncem tega procesa prvotni obstoj že tudi ugasne, vsa poznejša branja – ne le bralcev, ampak tudi avtorjeva lastna – so samo še reprodukcije, s katerimi prihaja besedna umetnina v svojo drugotno eksistenco. Ko beremo, nam besedna umetnina v svojem prvotnem obstoju ni več neposredno dostopna.
Bralec reproducira podobo dela na podlagi bolj ali manj zanesljivega zapisa, ne da bi mogel do kraja natančno poustvariti prvotno eksistenco, ki jo je imelo delo v avtorjevem ustvarjalnem postopku. Zato bo reprodukcija samo približna, v marsičem neskladna s prvotno podobo, v skrajnih primerih celo samovoljna in potvorjena. Toda v vsakem primeru bo po svojem obstoju dvoplastna.
Umetnosti se po svojem obstoju odmikajo druga od druge. Prav te razlike toločajo specifičnost vsake izmed njih. To stališče je nasprotno teorijama Ingardna in Souriauja, ki jima ontološki status vseh umetnosti v glavnem enak. Literature je po svoji umetniškosti v primerjavi z drugimi umetnostmi sicer najbolj konkretna, zato pa po svojem obstoju med vsemi najbolj abstraktna. V drugih umetnostih se razmerje med fenomenalno in kvazifenomenalno eksistenco postavlja najpogosteje obratno kot v literaturi, tako da fenomenalnost prevladuje nad kvazifenomenalnostjo ali ji je vsaj enakovredna. Obstoj literature je na prvi pogled najbolj podoben ontološkemu statusu glasbe, vendar velja to samo za zelo izjemne primere glasbenega „branja“, dostopnega redkim glasbenikom, ki že iz notnega zapisa lahko razberejo živo podobo glasbenega dela, kar pomeni, da je zanje zares neposredno navzoč in s tem fenomenalen samo partiturni zapis, medtem ko se glasbena zvočnost s svojimi pomeni premakne na raven kvazifenomenalne eksistence. Precej drugačen je eksistenčni položaj likovnih umetnosti, slikarstva, kiparstva in arhitekture. Različnost z literaturo pa tudi z glasbo je ta ž, da obstaja za vsako sliko, kop ali stavbo kljub vsem mogočim posnetkom ali ponaredkom en sam pravi izvirnik, napravljen iz avtorjeve roke ali z njegovim odločilnim sodelovanjem. Pripada mu torej prvotna eksistenca. Ta je pri literarnih in glasbenih delih za zmeraj izgubljena, mogoče so samo njegove nove reprodukcije v obliki drugotne eksistence. Likovna dela imajo torej svojo stalno, neponovljivo prvotno obstojnost in obstajajo samo, dokler traja ta prvotni obstoj. Drugotna eksistenca takega dela v obliki reprodukcij, kopij in ponaredkov je manjvredna in nepristna.
Tematologija so vprašanja o tem, kaj je v literaturi snov in kaj so v literarnem delu motiv, tema in ideja.
Poetika v ožjem pomenu besede se ukvarja z vprašanji o tem, kaj je v besedni umetnini vsebina, kaj pa forma in v kakšnem razmerju sta med sabo. Zraven spadajo še vprašanja o razlikah med notranjo in zunanjo formo v literarnem delu, o njunih sestavnih delih in o najmanjših enotah, iz katerih nastajata.
Genologija (gr. genos = rod, vrsta, zvrst) je strokovno ime za teorijo literarnih vrst ali zvrsti, ki temelji deloma na dognanjih tematologije.
Iz tistega področja poetike, kjer se razpravlja o stilu in ritmu besedne umetnine, izhajata kot posebni področji še teorija stila ali s starejšo oznako stilistika, in teorija verza, po starem imenovana kar metrika ali z novejšim izrazom verzlogija.
Drama je razdeljena na posamična dejanja, ki navzven označujejo samostojnejše, zaokrožene dogajalne enote na prizore ali epizode, ki jih ponavadi ločimo po različnem sestavu nastopajočih dramskih oseb: kakor hitro so na prizorišču druge osebe, ali pa se njihovo število poveča ali zmanjša, se skoraj zagotovo spremeni snov ali smisel pogovora – torej gre za drobnejše dogajalne enote.
V pripovednem besedilu (npr. romanu) se besedilo navzven členi po poglavjih; nekaj poglavij na posebnih mestih v besedilu ima zmeraj posebno nalogo, takšna sta uvod ali prolog, to je začetno ali uvajalno poglavje, ter konec ali epilog, to je zadnje poglavje; prolog ponavadi ponuja bralcu najosnovnejše informacije, da more sploh od začetka slediti pripovedovanemu dogajanju, ali pa skuša v bralcu zbuditi vnaprejšnje zanimanje za besedilo; epilog obratno – v najnujnejših potezah pospremi usode poglavitnih književnih oseb po končani zgodbi.
V verzifikaciji je zunanja zgradba najbolj pregledno razvidna: iz dolžine verzov, iz števila kitic ali strof, iz števila verzov kiticah, števila zlogov v verzih ipd.
Stalna in obvezna prvina zunanje zgradbe je dandanes tudi naslov, ki stoji na čelu besedila (pa tudi posamičnih poglavij v daljših pripovedih) in napoveduje njegovo „vsebino“, vendar tudi zunanjo, oblikovno zgradbo, vsebino, snov, idejo, osrednjo osebo, dogajalni prostor, poklic osrednje osebe … (Gazele, Sonetni venec, Ljubezenski sonetje, Vojna in mir, Sreča v nesreči, Romeo in Julija, Šentpeter, Jeprški učitelj …). Naslov je pomemben člen besedila, saj uresničuje prvi stik z bralcem. Od njega je tudi v veliki meri odvisno, ali bo bralec knjigo vzel tudi natančneje v roke. Moto ali geslo opravlja nalogo razširjene naslovne napovedi. Za meščanski roman 19. stoletja je bila prav npr. prava moda, da je moralo biti vsako poglavje napovedano s posebnim geslom: kakšnim pregovorom, znanim verzom, imenitno mislijo ali senenco, tudi aforizmom imenitnega pisatelja, filozofa, državnika.
Lahko se zgodi, da nas naslov neke knjige zelo privlači, a smo nato bob branju razočarani, zato je dobro, da na hitro preberemo začetek ali konec knjige (to pa zato, ker je celotno dogajanje vpeto med njiju) in tako dobimo takoj jasnejši pogled na knjigo in njeno vsebino.
Pojem snovi (gr. hyle, lat. materia, nem. der Stoff) se v literarni teoriji lahko uporablja vsaj na 3 načine, s tremi različnimi pomeni:
kot iz prvotnega gradiva, materije ali materiala njena vsebina, motivi, teme, ideje, pa tudi forma.
S takšno snovjo mislimo ob literaturi na vse tiste pojave resničnega – fizičnega ali psihičnega – sveta, ki si jih avtor izbere za gradivo, iz katerega izgradi vsebino in formo literarnega dela. V ta namen mu lahko pridejo prav katerikoli pojavi notranjega ali zunanjga, duhovnega ali stvarnega, kot ga zaznava v sebi ali zunaj sebe, pri čemer seveda ne pridejo v poštev samo konkretne zaznave takšnega sveta, ampak tudi predstave ali ideje o njem, vse do najbolj abstraktnih likov in smislov, s katerimi si ga lahko mislimo. Tudi t. i. svetovni nazori, socialne, moralne in politične ideologije so v razmerju do literarnega dela zunajliterarna snov, iz katere nastajajo nato v besedni umetnini tvorbe, ki so v pravem pomenu literarnoestetske ideje. Ta snov je v glavnem dveh vrst:
Izraz prihaja iz grškega glagola „títhemi“; prvotno je pomenil torej to, kar je „postavnljeno“. V širšem smislu označuje še danes tisto, kar je postavljeno pred pišočega kot njegova naloga ali „predmet“, o katerem naj piše.
Izraz motiv v literarnem delu prihaja iz latinskega glagola „movere“ in prvotno pomeni gibajoče se, gibalo, nagib ali tudi gibajočo silo. Vendar ta prvotni pomen ne more razložiti, na kaj mislimo z motivi, kot bistvenimi sklopi literarne vsebine. Motivi so vsebinske enote v besedni umetnini, sestavljene večidel iz snovno-materialnih prvin, tako da se te povezujejo med sabo v večje predmetne sklope, postavljene v okvir objektivnega časa in prostora. Motivi so lahko torej predmeti, liki, situacije osebe, dogodki in podobno.
Razširjene figure so: opis ali deskripcija, poročilo, izpoved in dialog.
Kakor se v stavku besede zaporejajo v stavčni (miselni) pomen in s tem hkrati podrejajo svoj ločeni pomen izražanju skupnega pomena, se v književnem besedilu stavki vrstijo v večstavčne enote in prav tako svoje ločene ali delne stavčne pomene podrejajo izražanju nadstavčnega, združenega pomena. Stavki naštevajo lastnosti iste reči ali predmeta in zapisujejo njegove številne značilnosti. Ta postopek se imenuje opis ali deskripcija. Vse vrste opisa predvidevajo:
Poročilo je kadar gre za opis dogajanja. Značilno zgodbeno poročilo, polno opisov bogatega dogajanja najdemo npr. v epilogih k daljšim pripovedim, ko je treba na kratko, pa dovolj izčrpno povzeti obsežne časovne in dogajalne razdalje, usode, kraje.
Izpoved je sorodna ogovornim figuram in temelji na sprotnem, največkrat čustvenem opredeljevanju. Torej ne gre več za daljinsko opazovaje, marveč za sprotno ubesedenje osebnih razpoloženj, ocen in sodb. Zelo pogostno je v lirskih besedilih. Zanjo je značilno, da je največkrat govorjena v prvi osebi sedanjika.
Je izmeničen govor dvoje ali več oseb; v dramatiki in epiki neobhodna oblika besedila; brez dvogovora si drame praktično ne moremo predstavljati.
Etološke literarne vrste s svojim „notranjim slogom“(tipično ponovljivo perspektivo) ne določajo zunanje oblike (npr. števila vrstic in kitic kot pri sonetu), marveč so opredeljene z avtorjevo nravnostvjo, z njegovim obnašanjem. Tako se lahko v isti književni vrsti pojavljajo najrazličnejše etološke književne vrste (perspektve), saj je zunanja forma – recimo dolžina romana – v glavnem neodvisna od avtorjevega nravnega obnašanja, avtorjevega ocenjujočega razmerja do sveta. Te perspektive so:
Tragična perspektiva (tragična ocena sveta in človeka v njem) je v osnovi pogojena s prepričanjem o človekovi nesvobodnosti. Človek je žrtev sil, ki niso v moči njegovega obvladovanja. Nenadoma s to ali ono na pogled priložnostno in še kar nedolžno odločitvijo ali s kakšnim zgodovinskim naključjem, sproži nezaustavljiv proces, verigo zakonitosti, ki ožijo človekov življenjski in dejavni prostor, njegove možnosti svobodnega odločanja, mu prinašajo bolečino in trpljenje ter ga na koncu do kraja potolčejo, ugonobijo. Komična perspektiva je po svojem smislu, načinu in posledicah nasprotje tragičnemu. Že pomenski vir besede (st. gr. komos = bučen, burkaški, ponavadi nočni pohod, lahko tudi gostija pivskih bratcev in godcev) prvi, da tod bolečina in žalost nimata česa početi, tudi občutek utesnjenosti ne. Komičnost temelji na popolni svobodi možnosti, na nikakršni podrejenosti, marveč na kar se da samozavestnem kratkovidnem obvladovanju sveta. Pomembna njena sestavina je občutek večvrednosti pri opazovalcu, bralcu, sprejemniku.
Vse literarne vrste so zaznamovane z literarni ali književno kritiko, saj kritik vzpostavlja in usmerja zveze med tekstom in občinstvom, odkriva vrednosti in slabosti besedila.
Posebna oblika kritike ali ocene je hvalnica, hvalitev (tudi himna po latinski hvalnici bogovom), panegirik po starogrških slavilnih oziroma hvalilnih govorih. Pogostna oblika hvalilne perspektive je idiličnost, redkejša je obramba ali apologija.
Groteska (it. grottesco, grotta = votlina, podzemna jama pod razvalinami starih rimskih palač) je etološka vrsta, ki jo označuje surovo komičen, norčevsko nenavaden izraz, polarna napetost med videzom primitivne, naivne, popačene komičnosti in tesnobnega strahu pred smrtjo, nasiljem; popolna odtujitev razumnemu ipd.
Ker je sestava besedne umetnine odvisna od sestave jezika, je že temeljnim sestavinam, iz katerih nastaja, mogoče najti izvor v sestavi samega jezika, tj. besede kot jezikovnega znaka. Temeljne sestavine literarnega dela (najmanjše enote literarnega dela) so trojne:
V besedni umetnini seveda ne obstajajo same zase, ampak zmeraj spojene v višje sestave, celote ali strukture, kot sta zlasti vsebina in forma. V obeh lahko razločimo manjše ali podrejene plasti. Takšna sestava od manjših enot do višjih sklopov je zelo podobna sestavi jezikovnega znaka.
Razlika med simbolom in alegorijo je ta, da je tema, na katero meri alegorični motiv, zmeraj idejno-racionalan in le v majhni meri afektivno-emotivna. Kjer se alegorija ne da razložiti z razumsko razlago, nimamo opraviti s pravo alegoriko, ampak s simbolom, ali vsaj s tvorbo. Ki je bližje simboliki. Med obojim ne obstaja jasna meja ampak prehod.
Pojem notranje zgradbe opozarja najprej na razliko z zunanjo zgradbo besedne umetnine. Izraz „notranja“ pomeni, da gre za sestavo, ki sega v globino literarnega dela, v njegove vsebinske plasti, motive in teme, to pa tako, da jih povezuje, spaja v celoto in s tem šele formira. Izraz kompozicija je v literarni teoriji problematičen, ker lahko označuje notranji ritem in še pogosteje kar zunanjo zgrajenost besedne umetnine.
Pojavljanje vsakega motiva v besedilu je treba posebej upravičiti: vsako dejanje, vsako odločitev literarnih oseb, vsako razmišljanje,, vsak opis, vsak prizor, vsako razpoloženje. Takšno upravičenost imenujemo motivacija (motivirati = utemeljiti, podpreti z razlogi). Njen učinek je predvsem v tem, da združi posameznosti v logično, koherentno, celoto, v bralcu pa ustvarja vtis logične resničnosti, vtis, kot da drugače, kakor je v besedilu, sploh ne bi moglo biti; ničesar.
Ločimo glavne in stranske književne osebe.
Ustreznih postopkov označitve oz. karakterizacije je mnogo:
Čas in prostor je mogoče opisovati ali mimetizirati, tj. uresničevati predstavo obeh na posreden ali neposreden način. Literarni čas je ena nezgrešljivih lastnosti književnega besedila to je t. i. posedanjeni učinek: bralec ima občutek, da se vse zgodi sproti. Obenem z branjem, v njegovem sedanjiku in ko je sam del vsega tega sveta, časa ali osebja (s to ali ono osebo se enači , identificira). Literarni prostor (in tudi čas) v lirskem, izpovednem besedilu nista ne vem kako zamotana, oba sta trenutni čas in prostor lirikove izpovedi in bralčevega sprejema; lirik se pač izpoveduje neposredno iz sebe, iz svojega časa in iz svojega prostora. Drugače je z dramatikom in pripovednikom; tudi ta dva se izpovedujeta, saj je znana misel, da v literaturi ni besedila, ki ne bi bilo do te ali one mere avtobiografsko, vendar se izpovedujeta posredno, preko zgodbe, ki ni njuna trenutno življenjsko otipljiva resničnost, preko književnih oseb, ki imajo pogosto bore malo opraviti z njunim trenutnim osebnim stanjem; preko fiktivnega časa in prostora, ki nista nujno njun trenutni čas in prostor. Vse te reči govorno ustvarita zunaj sebe, se ne enačita z njimi kakor lirski pesnik. Čas in prostor, ki ga živita tisti hip, ko pripovedujeta ali dramatizirata, ni enak času in prostoru, ki ga mimetizirata v besedilu. Prav zato ločimo realni („zunanji“, zunaj besedila obstoječi = pisateljev, bralčev čas, ko bralec besedilo bere) in književni („notranji“, samo v besedilu obstoječi) čas in prostor.
Literarne nadzvrsti so: lirika, epika in dramatika.
Platon je pesniško umetnost razdelil glede na način govora, ki ga pesnik uporablja v svojem delu:
Takšna razdelitev, ki jo je v nekoliko spremenjeni obliki sprejel Aristotel v svojo Poetiko, ne ustreza današnji razdelitvi besedne umetnosti na liriko, epiko in dramatiko.
Merila s katerimi ugotavljamo njihovo različnost so naslednja:
|
značitev s krstnim ali rodbinskim imenom to so t. i. zunanje ali neposredne karakterizacije