Kmeclova mala literarna teorija


Paralelizem ali vzporedje



Yüklə 176,78 Kb.
səhifə4/5
tarix08.12.2017
ölçüsü176,78 Kb.
#14787
1   2   3   4   5

Paralelizem ali vzporedje je izražanje kake misli s podobnimi vendar drugačnimi pojmi. Paralelizmi, ki so deloma v sorodu z akumulacijo, se pojavljajo na vseh ravneh govornega izražanja: na ravni besede (ko se v vzporednih stavčnih periodah ponavlja ista beseda; če na začetku gre za anaforo!) na ravni stavka (ko se v zaporednih stavkih pojavlja ista misel), na ravni zgradbe (ponavljanje istih kitic) ali motiva.

Začetni in zadnji člen stopnjevanja tvorita pravzaprav nasprotje. Treba je le izpustiti vmesne stopnjevalne člene , jih povezati v sintaktično celoto in pred nami je nasprotje ali antiteza.



  1. Kaj je hiperbola in kaj litota?

Hiperbola ali pretiravanje in litota ali skromnost sta skrajni stopnji stopnjevanja navzgor ali navzdol. Hiperbola pove neko misel z očitnim pretiravanjem njenega smisla. Litota je izražanje kake misli z njenim zanikanjem.

  1. Kaj sta apostrofa in eksklamacija?

Apostrofa je ogovor oseb, ki niso navzoče, pa tudi abstrakcij in stvari.

Eksklamincija je vzklik, tudi v obliki daljšega stavka, ki izraža močnejše čustvene doživljaje.

  1. Kaj je oksimoron in kaj paradoks?

V oksimoronu se povežeta v enoto dve besedi, ki se pomensko izključujeta (bistroumni nesmisel).

Paradoks je presenetljiva misel, ki temelji na navideznem nasprotju s stvarnim mišljenjem.

  1. Katere so vrste ponavljanja?

Iteracije ali ponavljanja so naslednja:

  • geminacija

  • epifora

  • anafora

  • epanalepsa idr.

  1. Kaj sta aluzija in ironija?

Aluzija je namig na kako znano dejstvo, tudi s pomočjo primere ali metafore.

Ironija je posmeh, ki ga ustvarja raba nasprotnega izraza namesto pravega.

  1. Kaj je evfemizem?

Evfemizem je olepšavanje, ko kak smiselno neprijeten pojav imenujemo z omiljeno besedo.

  1. Kaj je cilj stilne analize?

Namen stilne analize je določiti razmerje med temeljnimi komponentami nekega stila, in to s čim bolj natančnimi empiričnimi postopki, saj se ni mogoče zanesti samo na vtise, ki nam jih daje običajno branje. V ta namen je treba razčleniti stilne značilnosti predvsem na treh ravneh:

  • na ravni sintakse, kjer je bistvena oblika stavkov, saj ravno ta izdaja takšno ali drugačno usmerjenost celotnega stila;

  • na ravni pridevkov, ki jih avtor uporablja v zvezi s temeljnimi besedami; iz pogostnosti in kakovosti takšnih pridevkov je očitno, katera stilna komponenta v njih prevladuje;

  • na ravni metaforike, tj. pomensko prenesenih in zamenjanih besed; iz teh je potrebno razbrati, kako je strukturirana in kateri temeljni elementi so v nji najmočnejši.

Iz medsebojne ureditve teh ravni je mogoče sklepati, kakšna je sestava posameznega jezikovnega stila, kakšni so njegovi literarnoestetski učinki, pa tudi v kakšnem razmerju je ta stil do vsebine in notranje forme literarnega dela, tj. ali se z njim sklada ali ne.

  1. Razložite razliko med poezijo in prozo!

Nasprotje poeziji v smislu vezane besede je nevezana beseda ali proza. V današnjem pomenu je proza besedilo, ki ni vezano s pesniškim ritmom. To ne pomeni, da je proza brez vsakršnega ritma, pač pa, da je njeno ritmično gibanje neredno, neenakomerno ali „nepravilno“. Menjavanje ritmičnih enot je v prozi neenakomerno zato, ker so neenake po času trajanja, jakosti in obliki. V tem smislu lahko govorimo o proznem ritmu kot obliki ritmičnega gibanja v najširšem pomenu besede. Ritem v vezani besedi pa mora biti redno, enakomerno menjavanje bolj ali manj enakih enot, če ne, ga ne občutimo kot pravi pesniški ritem.

  1. Ali ima proza tudi ritem?

Da, le da je njeno ritmično gibanje neredno, neenakomerno ali „nepravilno“. Menjavanje ritmičnih enot je v prozi neenakomerno zato, ker so neenake po času trajanja, jakosti in obliki.

Obstaja izraz za poseben tip proze, v kateri ne obstaja pravi pesniški ritem, a se s svojim jezikovno-ritmičnim gibanjem vendarle odmika od običajnega proznega ritma in se približuje pesniškemu. To pomeni, da je ritmična ali ritmizirana priza tista, kateri ritem ni docela neregularen, pa tudi ne popolnoma podoben enakomernemu ritmu poezije.



  1. Kaj je pesniška proza?

Pri pesniški prozi gre ne samo za ritem, ampak tudi za jezikovni stil, vsebino in njeno notranjo formo, kar pomeni, da se v nji združuje več posebnosti v eno samo celoto. Vsebina pesniške proze mora biti večidel lirska, po notranjem slogu pa lirična, refleksivna, deskriptivna, dekorativna; v zunanjem slogu mora posegati po številnih sredstvih metaforike in drugih retoričnih figurah. Pomembna lastnost takšnega besedila je, da se v zunanjeritmični razčlenjenosti približuje ritmizirani prozi ali celo svobodnemu verzu.

  1. Kaj je svobodni verz?

Svobodni verz je tisti ritmični tip vezane besede, ki se približuje ritmičnemu gibanju proze. Svobodne verze občutimo zmeraj kot verze, ker so zamišljeni in napisani v podobi samostojnih vrstic; te še zmeraj čutimo kot pesniške ritmične enote, njihovo zaporedje pa kot menjavo in ponavljanje ritmičnih členov.

Tudi v svobodnem verzu razlikujemo različne tipe jezikovnega ritma, kar pomeni, da jih je več vrst:



  • tisti, ki so blizu regularnim verzom: na znotraj so po manjših enotah razčlenjeni na enakomeren ritmični tok, dolžina se svobodno menjuje, ritmična razčlenjenost je bolj ali manj regularna

  • verzni ritem svobodnega verza je neenakomeren, ali sploh izgine

  • samo še verz občutimo kot ritmično celoto, pri čemer je dolžina verza lahko različna.




  1. Kateri so bili v zgodovini glavni verzni sistemi?

Glavni verzni sistemi so bili:

  • Paralelizem ali vzporedje členov: verzni sistem stare orientalske, sumerske, akadske, hebrejske in egipčanske poezije. Ritem takšnih verzov je bil zgrajen predvsem na podlagi vsebinskega ritma, kot so ga ustvarjali stavčni členi in celi stavki z enakomerno menjavo podobne vsebine in notranje forme.

  • Kvantitativni in kolikostni verzni sistem: zajema vse primere vezane besede, ki ritmično ne temeljijo več na notranjem ritmu vsebine, ampak samo še na zunanjem ritmu, ki se v takšnem verzu uveljavlja z menjavo kratkih in dolgih jezikovnih členov.

  • Silabični ali zlogovni verz: je oznaka za vse tipe verza, ki za glavno ritmično načelo priznavajo število zlogov v posamezni verzni vrstici. Vsak verz mora imeti v primerjavi z ostalimi verzi določeno obsežnost, kot jo določa zlogovna številnost, tako da s svojo dolžino predstavlja temeljno ritmično enoto.

  • Aliteracijski verz: je bil udomačen v starogermanski poeziji, ki se je nadaljevala v anglosaksonsko, starovisokonemško in islandsko. Temeljno ritmično sredstvo v njem je aliteracija ali soglasniški stik. Aliteracijski verz je sestavljen iz dveh kratkih vrstic, v vsaki je določeno število besed močno poudarjenih in hkrati aliteriranih.

  • Akcentuacijski ali naglasni verz: tako imenovan po naravnih besednih naglasih, ki predstavljajo temelj njegovega ritma. V tem okviru je mogoče razlikovati 2 tipa verzov, ki sta oba akcentuacijska:

  • Tonični verz: je tisti tip akcentuacijske tehnike, pri katerem so osilci ritma samo besedni akcenti. Vsak verz šteje določeni število naglasov, ki se ponavljajo v bolj ali manj rednem zaporedju.

  • Silabotonični verz: je prav tako akcentuacijska, vendar vsebuje tudi nekatere značilnosti silabičnega cerza. Verzna vrstica mora obsegati določeno število ritmičnih poudarkov na zmeraj istih mestih, ki so med sabo urejena v strogo simetrično, redno, enako zaporedje; prav tako pa mora biti tudi število nenaglašenih zlogov med dvema akcentoma in v verzu kot celoti strogo določeno, zmeraj enako in urejeno.

  1. Kaj sta prozodija in metrika?

Prozodija je določala, kdaj je kak zlog v naravnem jeziku bil dolg ali kratek in kako se je to prenašalo v verz. Bila je najprej nauk o naglasu, kasneje pa predvsem nauk o dolžini in kvantiteti zlogov.

Metrika se je nanašala na merjenje zlogov po dolžini, kar je bila značilnost kvantitativnega verza in zato v današnjem času ta izraz vse manj uporabljamo za teorijo verza.

  1. Kaj je silabični verz?

Silabični ali zlogovni verz: je oznaka za vse tipe verza, ki za glavno ritmično načelo priznavajo število zlogov v posamezni verzni vrstici. Vsak verz mora imeti v primerjavi z ostalimi verzi določeno obsežnost, kot jo določa zlogovna številnost, tako da s svojo dolžino predstavlja temeljno ritmično enoto

  1. Kaj je aliteracijski verz?

Aliteracijski verz: je bil udomačen v starogermanski poeziji, ki se je nadaljevala v anglosaksonsko, starovisokonemško in islandsko. Temeljno ritmično sredstvo v njem je aliteracija ali soglasniški stik. Aliteracijski verz je sestavljen iz dveh kratkih vrstic, v vsaki je določeno število besed močno poudarjenih in hkrati aliteriranih.

  1. Kaj je akcentuacijski verz?

Akcentuacijski ali naglasni verz: tako imenovan po naravnih besednih naglasih, ki

predstavljajo temelj njegovega ritma. V tem okviru je mogoče razlikovati 2 tipa verzov, ki sta oba akcentuacijska:tonični in silabotonični verz.



  1. Kaj je silabotonični verz?

Silabotonični verz: je prav tako akcentuacijski, vendar vsebuje tudi nekatere značilnosti silabičnega verza. Verzna vrstica mora obsegati določeno število ritmičnih poudarkov na zmeraj istih mestih, ki so med sabo urejena v strogo simetrično, redno, enako zaporedje; prav tako pa mora biti tudi število nenaglašenih zlogov med dvema akcentoma in v verzu kot celoti strogo določeno, zmeraj enako in urejeno.

  1. Kakšno je razmerje med metrično shemo in njeno realizacijo v besedilu?

Metrična shema je v naprej določen načrt poudarjenih in nepoudarjenih mest, ni realiziran, tako da stopi na njegovo mesto nenaglašen zlog. Po potrebi lahko izjemoma stoji na nepoudarjenem mestu akcentuiran zlog, zlasti na začetku verza. Tudi to daje silabotoničnemu verzu večjo gibčnost in raznovrstnost.

  1. Katere so najpomembnejše stopice?

Najpomembnejše stopica so: trohej, jamb, daktil, amfibrah, anapest, kreikus in spondej.

  1. Kaj je cezura?

Cezura je komaj opazen premor, ki je pogojen s koncem besede, vendar znotraj stopice.

  1. Kaj je verzni preskok/enjambement?

V vseh tipih verza imajo pomembno vlogo pavze ali odmori. Takšne pavze stojijo predvsem na koncu verza oz. pred naslednjim verzom kot meja med obema. Izjema so bili verzi, ki so bili med sabo povezani s preskokom (enjambement), kar pomeni, da se stavek ne konča s koncem verza, ampak seže v naslednji verz, to pa tako, da sta končana beseda prejšnje verzne kitice in prva beseda druge med sabo pomensko in sintaktično tesno povezani, tako da med njima ni nobenega odmora.

  1. Zakaj so rime in asonance ritmično sredstvo?

Rime in asonance so ritmično sredstvo, ker s svojim ponavljanjem označujejo sklepe večjih ritmičnih enot, tj. verzov in polverzov. Toda to velja samo za nekatere verzne sisteme.

  1. Kateri so tipi rim in asonanc?

Glede na menjavo večjih ritmičnih enot ločimo več tipov rim in njihovih povezav. Rime so lahko po obliki svojega ponavljanja zaporedne (aabb), prestopne (abab), oklepajoče (abba), verižne (ababab). Menjava asonanc je preprostejša, običajno se ponavlja ista asonanca v vsakem drugem verzu iste kitice ali cele pesmi.

Običajna je tudi delitev rim in asonanc po številu zlogov.kadar zajema rima ali asonanca en sam naglašen zlog, govorimo o moški rimi ali asonanci; kadar obseže dva zloga, od katerih je prvi naglašen, jih imenujemo ženske; kadar pa zajame kar troje zlogov, tj. naglašenega in dvoje nenaglašenih, govorimo o tekoči rimi ali asonanci.



  1. Kakšne so kvalitete rim?

Po kvaliteti razlikujemo čiste in nečiste, slušne in pisne, bogate in nepopolne rime.

  1. Kateri so glavni vzorci rimanja?

Zaporedne (aaa, bbb), zaporedne parne (aabb), pretrgane (abcb), prestopne (abab), oklepajoče (abba), verižne (ababab).

  1. Naštejte nekaj stalnih verzov!

Od stalnih verzov so bili v evropskih literaturah najpomembnejši: heksameter, pentameter, aleksandrinec/dvanajsterec, enajsterec, deseterec, osmerec.

  1. Kaj je heksameter?

Heksameter ali šestomer je bil v kvantitativnem verznem sistemu, tj. v grškem in rimskem pesništvu sestavljen iz šestih stopic. Te so bile z izjemo zadnje daktili. V prvih štirih stopicah jih je bilo mogoče nadomestiti s spondeji, medtem ko je bila zadnja stopica trohej.

  1. Kaj je aleksandrinec?

Aleksandrinec ali dvanajsterec je bil predvsem verz francoskega pesništva in dramatike. Posebno ime je dobil po pesnitvi Roman o Aleksandru iz 12. stoletja, čeprav v njem ni bil prvič uporabljen. Aleksandrinec je v francoski poeziji tipičen silabični verz, s stalnimi poudarki na koncu in v sredi verza – deli se na dvoje polovic po šest zlogov ali na tri po štiri zloge. Med temi deli so močne pavze.

  1. Kaj je enajsterec?

Enajsteres je bil pogost verz v kvantitativnem, silabičnem in silabotoničnem verznem sistemu. V romanskih literaturah, predvsem v italijanski, se je razvil silabični enajsterec, imenovan endekasilabo (gr. enajstzložen), kot glavni verz soneta, tercine, stance in tudi dramatike. Večidel je bil riman, vendar lahko tudi brez rime.

  1. Kaj je deseterec?

Deseterec je bil v srednjem veku pri Francozih verz junaškega epa. Bil je silabičen, povezovale so ga asonance, združeval se je v kitice neenake dolžine. V slovanski ljudski pesmi je postal glavni verz brez rime in asonance, pač pa s pavzo v četrtem zlogu.

  1. Naštejte nekaj stalnih kitičnih in pesemskih oblik!

Že antika je poznala stalne kitične oblike. Od teh so bile napogosteje v rabi:

  • elegijski distih, sestavljen iz heksametra in pentametra; uporabljali so ga v elegijah in epigramih;

  • alkajska kitica, imenovana po pesniku Alkaju; obstajala je iz štirih verzov, od teh sta bila prva dva alkajska enajsterca, tretji deveterec, zadnji deseterec;

  • sapfiška kitica, imenovana po pesnici Sapfi; sestavljena je bila iz štirih verzov, od teh so bili trije sapfiški enajsterci, zadnji petzložni adonij.

Najpomembnejše pesniške oblike:

  • Kancona: ti. Canzone = peta pesem; nastala je v Provansi; sestavljalo jo je pet do deset kitic, vsaka kitica je bila razdeljena na dva dela – napev in odpev, povezovale so jo rime. Kitica je štela običajno trinajst verzov – enajstercev, pa tudi trinajstercev in sedmercev.

  • Sestina: nastala v Provansi, ime je dobila, ker je bila sestavljena iz šestih šestvrstičnic.

  • Sonet: je najpomembnejša od romanskih kitično-pesemskih oblik, nastal v visokem srednjem veku najbrž v Itliji. V svoji klasični obliki, kot sta jo uporabljala Dante in Petrarka, je bil sestavljen iz štirinajstih verzov, enajstercev ali endekasilabov, razporejenih v štiri kitice: prvi dve sta bili štirivrstičnici (kvartini), zadnji dve sta bili trivrstičnici (tercini). V kvartinah so bile naobičajnejše oklepajoče rime, v tercinah različne, povratne ali vrižne.

  • Tercina: je trivrstična kitica, verzi so enajsterci ali endekasilabi,povezujejo jih verižne rime, tako da se več tercin združuje v sklenjeno verigo.

  • Stanca: ali oktava je osemvrstična kitica, verz redoma enajsterec ali endekasilabo. Prvih šest verzov se povezuje s prestopno rimo, zadnja sta romana zaporedno

  • Decima: je bila španska kitična oblika. Sestavljalo jo je deset osmercev, ki so v akcentuacijski obdelavi te oblike postali trohejski. Rime so bile zapletene, deloma prestopne, deloma zaporedne in celo verižne. Iz decim so se tvorile glose.

  • Triolet: je prihajal iz Francije, kjer se je razvil v enokitično pesemsko obliko. Sestavljali so ga večidel osmerci, ki so se rimali samo z dvema rimama.

  1. Kaj je sonet?

Sonet: je najpomembnejša od romanskih kitično-pesemskih oblik, nastal v visokem srednjem veku najbrž v Itliji. V svoji klasični obliki, kot sta jo uporabljala Dante in Petrarka, je bil sestavljen iz štirinajstih verzov, enajstercev ali endekasilabov, razporejenih v štiri kitice: prvi dve sta bili štirivrstičnici (kvartini), zadnji dve sta bili trivrstičnici (tercini). V kvartinah so bile naobičajnejše oklepajoče rime, v tercinah različne, povratne ali vrižne.

  1. Kaj je tercina?

Tercina: je trivrstična kitica, verzi so enajsterci ali endekasilabi,povezujejo jih verižne rime, tako da se več tercin združuje v sklenjeno verigo.

  1. Kaj je stanca?

Stanca: ali oktava je osemvrstična kitica, verz redoma enajsterec ali endekasilabo. Prvih šest verzov se povezuje s prestopno rimo, zadnja sta romana zaporedno

  1. Kaj je gazela?

Gazela je bila prvotno arabska, nato perzijska oblika pesmi, sestavljena iz šestih do tridesetih verzov; prvi in drugi verz imata zaporedno rimo, ki se nato ponavlja v vseh sodih verzih, lihi ostanejo nerimani. Včasih ji sledi zmeraj isti refren ali pripev.

  1. Kaj je haiku?

Haiku je najbolj znana japonska kitično-pesemska oblika, ki je bila najkrajša, saj šteje samo tri verze s strogo določeno dolžino – prvi in tretji verz morata imeti pet zlogov, srednji sedem.



  1. Po čem se ločijo literarne vrste ali zvrsti?

Literarne zvrsti se ločijo glede na:

  • vrsto oziroma način sporočanja besedila bralcu, poslušalcu ali gledalcu (knjiga, časopis, TV, radio, gledališče ipd.)

  • zakonitosti in možnosti jezikovnega izražanja (evfonija, evritmija, spreminjanje pomenov in podobno)

  • namen besedila (nagrobni napis, hvalnica, ljubezenska izpoved, igra ipd.)

  • družbeni značaj književnega besedila

  • avtorjevo osebno oceno sveta (literarna perspektiva)

  • značilno notranjo in zunanjo zgradbo.

  1. Kaj so "velike" in "male" literarne vrste?

Velike literarne vrste ali zvrsti so tiste, ki zajemajo velik zunanji obseg; ta praviloma ustreza njihovemu vsebinskemu pomenu. Med takšne sodijo predvsem te, ki so po notranji zgradbi epske ali dramske. Te so: ep, didaktična poučna pesnitev, roman, povest, tragedija, komedija, drama, dramska pesnitev.

O malih literarnih vrstah ali zvrsteh govorimo, kadar je obseg besedil krajši od velikih zvrsti pa tudi od tistih zvrsti, ki se bližajo spodnji meji in pripadajo srednje dolgim besedilom. Po vsebini in formi se take zvrsti med sabo močno razlikujejo. Te so: himna, oda, elegija, idila, satira/epigram, pesem, pesem v prozi, likovna pesem, konkretna pesem, balada, romanca, bajka, basen, prilika, legenda, pravljica, pripovedka, novela, kratka zgodba, črtica, enodejanka.



  1. Kaj so mešane zvrsti ali vrste?

Mešane zvrsti ali vrste so tiste, ki so na prehodu iz ene v drugo nadvrsto.

  1. Kaj je ep?

Ep je po tradiciji ena najstarejših, najpomembnejših in praviloma najobsežnejših literarnih zvrsti. Njegov obseg je izjemoma lahko tudi krajši, tako da ne presega srednje dolgega besedila. Bistvena določila so poleg tega še epska notranja zgradba, verzna forma in pogosto epični stil, ki pa seveda ni obvezen. Po motivih in temah je ep lahko mnigovrsten. Zato delimo epe mo njihovi motiviki in tematiki na več podzvrsti: mitološki, junaški, živalski, zgodovinski …

  1. Kaj je didaktična pesnitev?

Za didaktične pesnitve je bistvena lirska zgradba v smislu refleksivne lirike, vendar z večjimi vložki epskega ali pripovednega tipa. Zunanja ritmična forma je verzna. Po obsegu so takšna besedila krajša od epa ali pa se bližajo obsegu srednje literarne zvrsti. Po motivih in temah so lahko najbolj mnogovrstna – od filozofskih, religioznih, oraličnih do poučno praktičnih. Kadar uporabljajo alegorijo, se lahko približajo alegoričnemu epu.

  1. Kaj je roman?

Roman je poleg epa najobsežnejša pripovedna zvrst, vendar je po svojem značaju tako vsestranska ali sinkretična tvorba, da ga ni mogoče opredeliti enotno kot ep, tragedijo ali komedijo. Motivno in tematsko ni z ničimer omejen, ker lahko zajame vase vse mogoče motive, teme in ideje. Vsebinsko je torej najbolj nedoločena, odprta in spremenljiva zvrst; zato govorimo o: ljubezenskih, zgodovinskih, pustolovskih, družinskih, meščanskih, vojnih … Po notranji formi je večidel epski in spada v pripovedništvo.

  1. Kakšni so Lukácsevi pogledi na roman?

Teorije o romanu so pogosto poskušale določiti roman tudi vsebinsko, vendar so se njihova določila večidel izkazala za preozka ali preširoka. Primer prvega je Luk)acsova teorija v knjigi Teorija romana (1920), kjer je razglasil roman za pripoved o svetu, ki so ga „bogovi zapustili“, njegovega junaka pa za „problematičnega“, npr. v Don Kihotu, ki naj bi bil zato prvi pravi roman.

  1. Katere so glavne ideje Bahtinove teorije romana?

Bahtinova teorija pripisuje romanu v nasprotju z epom popolno nedoločenost, spremenljivost, odtrganost od tradicije, s tem pa najde začetke romana že v klasični grški dobi.

  1. V čem je razlika med romanom in novelo?

Obseg novele je krajši od obsega romana. Drugačna je tudi po notranji zgradbi in ritmu. Biti mora strogo epska, vendar ne izrazito epična, ampak po notranjem stilu dramatična. Rada ima strnjeno motiviko z enim samim osrednjim dogodkom in malo osebami. Tudi notranji ritem je strnjen, podoben enovitosti nekaterih dram, zato stopnjevit, z izrazitim vrhom, presenetljivim razpletom in izrazitim sklepom.

  1. V čem je razlika med romanom in povestjo?

Obseg povesti je praviloma krajši od obsega romana in daljši od novele. Zanjo je značilno, da je strogo pripovedna, torej ne pozna prožnosti, ki odlikuje notranjo zgradbo romanov, segajočo od epskega do lirskega, dramskega in celo esejistčnega romana. Motivno-tematsko je običajno preprostejša, manj zahtevna in tehtna kot v romanih, kot da je namenjena preprostejšim bralcem.

  1. Naštejte nekaj žanrov romana in zgledov zanje!

Zgodovinski roman (Finžgar: Pod svobodnim soncem), zasebni romani (Goethe: Trpljenje mladega Wertherja, Stritar: Zorin), meščanski roman (Flaubert: Gospa Bovary).

  1. Naštejte nekaj žanrov povesti in zgledov zanje!

Kmečka povest (Jurčič: Sosedov sin; Kersnik: Testament), vzgojno-nabožna povest (Cigler: Sreča v nesreči), zgodovinska povest (Jurčič: Jurij Kozjak slovenski janičar)

  1. Kaj je tragedija?

Tragedija je posebna dramska zvrst, ki vsebinsko in formalno ni strogo določena. Po motivih in temah je lahko mitološka, zgodovinska ali sodobno življenjska; napisana v verzih ali pozi, lahko pa se v nji menjuje oboje.

  1. Kaj je meščanska tragedija?

Meščanske tragedije so tragedije 18. in 19. stoletja, pisane so v prozi, socialni položaj junakov je srednji ali celo nižji, njihov propad pa na kaže na tragičnost v višjem filozofskem pomenu besede, ampak je samo primer običajne življenjske nesreče in krivične usode.

  1. Kaj pomeni izraz "smrt tragedije"?

Izraz „smrt tragedije“ pomeni da tragedija v modernih časih ni več mogoča in da je podobno kot ep izumrla dramska vrsta.

  1. Kaj je tragični konflikt?

Bistvo prave tragedije je dodatna teorija tragičnosti, ki ni taka, kakršna se pojavlja tudi v drugih literarnih besedilih, ampak gre za posebno obliko konflikta med legalnostjo in legitimnostjo – npr. v Antigoni in Hamletu – ki se mora končati s tragičnim obračunom ali s tragično spravo med njegovimi nosilci, čeprav za ceno njihovega propada; za ponovno uskladitev legalne oblasti in najvišjih načel legitimnosti so njune tragične žrtve. V modernih časih se s splošnim relativizmom vrednot izgublja tudi jasnost pojmov, kaj je legalno in kaj legitimno, s tem pa iz dramatike izginja pravi tragični konflikt, na mesto tragedije stopajo druge dramske zvrsti.

  1. Kaj je komičnost?

V središču komedije oz. njene teme mora biti komičnost kot posebna življenjsko-duhovna kategorija, ki jo natančneje razlaga filozofska estetika ali teorija umetnosti. Pojem komičnosti je dobil ustrezno razlago šele v filozofiji novega veka. Komičnost temelji na popolni svobodi, na nikakršni podrejenosti (npr. logiki), marveč na kar se da samozavestnem in kratkovidnem obvladovanju sveta. Pomembna njena sestavina je občutek večvrednosti pri opazovalcu, sprejemniku, bralcu.

  1. Kateri so komedijski dramski žanri?

Komedijski dramski žanr so: veseloigra, farsa, burka, satirična komedija, groteska.

  1. Kakšna je razlika med tragedijskim in komedijskim konfliktom?

Z modernega stališča gre v komedijah za konflikt, ki je manj resen in nevaren kot v tragedijah – ne za spopad med legalno oblastjo in najvišjimi legitimnimi vrednotami, ampak za konflikt med različnimi oblikami legitimnosti znotraj legalnega razreda (Moliere: Tartuffe).

  1. Kaj je drama v ožjem pomenu besede?

Drama v ožjem pomenu besede je oznaka za posebno dramsko zvrst, ki je sicer prav tako resnobna kot tragedija, vendar se od te razlikuje. Vsebuje sicer močne sestavine tragičnosti, vendar ni tako izrazita in odločilna, kar se izkaže zlasti v razpletu, ki ni nujno katastrofičen.

  1. Kateri so dramski žanri, značilni za srednji vek?

Po temah in idejah je verska, cerkvena in krščansko moralistična.

  1. Kateri so značilni modernistični dramski žanri?

Motivi in teme prikazujejo kaotičnega razklanega, obupanega človeka sodobnega časa, ki živi v posebnem stanju živčne napetosti, na robu bolezni, blaznosti in smrti.

  1. Katere so "male literarne zvrsti oziroma vrste"?

Te so: himna, oda, elegija, idila, satira/epigram, pesem, pesem v prozi, likovna pesem, konkretna pesem, balada, romanca, bajka, basen, prilika, legenda, pravljica, pripovedka, novela, kratka zgodba, črtica, enodejanka.

  1. Kaj je oda?

Oda je v današnjem pomenu besede oznaka za pesniška besedila, podobna himnam, vendar po vsebini in formi manj vzvišena in slavnostna, ker so že izgubila zvezo s kultom in religijo, zato pa ostala omejena na slavljenje bolj vsakdanjih, tudi abstraktnih idej, motivov in tem. Po svojem notranjem stilu so večidel patetične, po ritmični obliki verzne; motivno in tematsko so širše od himen.

  1. Kaj je elegija?

Elegija je v današnjem, širšem pomenu žalostinka, s čimer je mišljena daljša pesem ali krajša pesnitev, po notranji zgradbi lirska, vendar z možnimi elementi epike, po zunanjeritmični podobi svobodna, sicer pa opredeljena predvsem z motivi, tematiko in notranjim stilom. Motivi so lahko mnogovrstni – ljubezenski, politični, patrotični, socialni, moralno-filozofski itd. Tematsko je za elegijo bistvena tragičnost tako kot za tragedijo, vendar v zelo širokem pomenu pojma.

  1. Kaj je idila?

Idila je kot posebna literarna vrsta ali zvrst določena predvsem vsebinsko, tj. po motivih in temah. Njeno območje so prizori, podobe in ideje miroljubnega, naivno srečnega življenja na podeželju, med pastirji, kmeti in vaščani, včasih tudi z „malimi ljudmi“ večjih mest.

  1. Kaj je satira?

Satira v ožjem pomenu posebne literarne vrste ali zvrsti je podobno kot idila določena po svoji vsebini. Njena bistvena značilnost je satirično razmerje do pojavov družbenega, kulturnega, moralnega in zasebnega življenja.

  1. Kaj je epigram?

Epigram je posebna oblika satirične pesmi, ki je Grkom pomenil slehrno kratko pesem, napisano v elegijskem distihu, danes pa je ostal samo še čim bolj strnjen satiričen izrek z duhovito poanto; tudi elegijski distih zanj ni več obvezen.

  1. Kaj je pesem?

Pesem je v ožjem smislu oznaka za posebno zvrst lirskega teksta, ki je napisan v verzih, po notranji zgradbi izrazito lirski, po motivih in temah zelo različen. Njena vsebina je največkrat ljubezenska, razpoloženjska, doživljajska ali osebnoizpovedna. Njen obseg je praviloma majhen.

  1. Kaj je pesem v prozi?

Pesem v prozi se od običajne pesmi loči predvsem po zunanji formi, ki je prozna, čeprav najpogosteje blizu ritmizirani prozi. Glavna značilnost pesmi v prozi je na splošno ta, da po notranjem sestavu pripada liriki, po obsegu pa ne dosega drugih zvrsti kratke literarne proze, ki se jim sicer pogosto bliža, na primer črtici.

  1. Kaj je konkretna pesem?

Konkretna pesem je moderna različica nekdanje likovne pesmi, vendar na drugačni ravni in v širšem obsegu. Likovnih sestavin ne uvaja v pesništvo zato, da bi preprosto ponazorila svoj predmet, ampak da bi z njimi – na primer grafičnimi znaki, pa tudi črtami, ploskvami in celo barvami – samostojno dopolnila besedilo, ki je v besednem delu take pesmi vsebinsko lahko skromno. Konkretna pesem je torej na meji med besedno in likovno umetnostjo, včasih bližje tej, drugič drugi. Kadar to mejo prestopi in v nji prevladajo likovni elementi, govorimo o vizualni pesmi, ki kot taka ne sodi več v območje literature.

  1. Kaj sta balada in romanca?

Balada v današnjem pomenu besede vrsta ali zvrst z izrazitimi vsebinskimi in oblikovnimi potezami. Takšna balada je večidel krajša epska pesem, pogosto na meji z lirsko, napisana v verzih, pogosto z refrenom, kar kaže na njen izvor v ljudski, peti ali plesni pesmi. Motivi balad so praviloma nenavadni, dramatično priostreni, včasih grozljivi, zajeti iz pravljičnega, mitičnega, zgodovinskega ali tudi sodobno življenjskega sveta; zato delimo balade na ljudske, mitične, pravljične, zgodovinske, socialne, nacionalne, umetniške, vojne itd.

Romanca v današnjem pomenu besede je zelo podobna baladi, vendar z nekaterimi razlikami v vsebini, notranji in zunanji formi. Tudi romanca je krajša epska pesem,

včasih na prehodu k liriki, povečini iz preteklega, zgodovinskega ali tudi sodobnega sveta. Njeni motivi so manj nenavadni od baladnih, saj le redko segajo v mit in pravljico, tudi so le izjemoma grozljivi. Zato notranji slog ni dramatičen, ampak večidel epičen, včasih tudi močneje liričen; tudi jezikovni stil in ritem sta bolj enakomerna in izenačena, zato ji bolj od kitic ustreza neprekinjeno tekoča vrsta verzov.


  1. Kaj je bajka?

Bajka ali mit je oznaka za tradicionalne zgodbe iz mitološkega območja, tj. o bogovih, duhovih, polbožanskih herojih in nadnaravnih silah prvotnih religij, lahko pa nastajajo bajke tudi na podlagi umetnih mitoloških predstav kot zgolj literarne tvorbe izmišljenega sveta.

  1. Kaj sta prilika in legenda?

Prilika ali parabola je podobno kot basen didaktična zgodba, večidel epskega značaja, vendar z močno poučno komponento. Po zunanji formi je lahko verzna ali prozna. Prek prispodob, alegorij in tudi personifikacij posreduje kak idealno moralen nauk, ki presega življenjsko stvarnost. Poleg tega se ogiblje živalskim likom in posega po snov v višje socialno življenje ali vsakdanje človeško okolje.

Legenda je praviloma izraz za kratko zgodbo na motive krščanske religije, njenih prvotnih sporočil, predvsem pa iz življenja njenih svetnikov in mučenikov. Ta motivna osnova je v legendi lahko svobodno preoblikovana ali popolnoma izmišljena. Po svojem notranjem sestavu je pripovedna, sicer pa mogoča v verzih ali prozi.



  1. Kakšne so razlike med pravljico in pripovedko?

Pravljica je kratka zgodba, sestavljena v verzih ali prozi. Njena posebnost v primerjavi s pripovedko je neverjetnost, čudežnost, nestvarnost likov in dogodkov, vendar pomešanih s stvarnostjo, ki je verjetna, to pa tako, da oboje ni lokalizirano v konkretni zgodovinski čas in prostor. To dvoje je v pravljici splošno in abstraktno, kot poseben svet poleg zgodovinsko stvarnega.

  1. Kaj je novela?

Novela je krajša ali srednje dolga pripoved, napisana večidel v prozi, vendar mogoča tudi v verzih. Biti mora strogo epska, vendar ne izrazito epična, ampak po notranjem stilu dramatična. Rada ima strnjeno motiviko z enim samim osrednjim dogodkom in malo osebami. Tudi notranji ritem je strnjen, podoben enovitosti nekaterih dram, zato stopnjevit, z izrazitim vrhom, presenetljivim razpletom in izrazitim sklepom. Motivika je pretekla ali sodobna, zgodovinska ali vsakdanje življenjska, zmeraj pa iz stvarno verjetnega življenja, ne irealna kot v pripovedki in pravljici. Vsebovati mora nenavadne preobrate, presenečenja in izjemne položaje, s čimer se bliža baladi ali ramanci. Novelsko dogajanje naj bi se zapletlo in razpletlo okoli enega predmeta.

  1. Kaj je kratka zgodba?

Kratka zgodba je sodobna, v Ameriki 19. stoletja nastala različica klasične novele. Ponavadi je krajša, prav tako osredotočena na en sam dogodek, v kratkem časovnem obdobju in na omejenem prostoru, pogosto z nepričakovanim razpletom. Njena motivika je pretežno sodobna, v tem okviru pa lahko ljubezenska, grozljiva, kriminalna, socialna itn. napisana je brez izjeme v prozi.

  1. Kaj je črtica?

Črtica ali skica je najkrajša zvrst pripovedne proze. Od novele je ne ločuje samo krajši obseg, ampak povsem drugačna notranja forma. Ta je sicer v osnovi še zmeraj epska, vendar preprostejša, brez osrednje zgodbe z začetkom, sredo in koncem, pač pa fragmentarna, omejena na droben dogodek, položaj, ali zgolj razpoloženje svojega junaka. Je tipičen proizvod 19. stoletja, svoje oblikovne poteze je sprejela zlasti iz nove romantike, impresionizma in simbolizma, pozneje tudi v ekspresionizmu.

  1. Kaj je esej?

Esej je v osnovi že strokovna razprava, vendar pisana na kar se da oseben način, brez tiste izrecne nuje po izčrpnem upoštevanju in navajanju dokaznega gradiva, ki označuje znanstveno razpravo.

  1. Kaj je pridiga?

Pridiga je verski govor za cerkveno rabo: versko vzgojen in tudi praktično poučen.

  1. Kaj je biografija?

Življenjepis ali biografija je ponavadi še bliže strokovnemu spisu, čeprav se tudi večkrat izmuzne zgodovinopisni-biografični zgradbi, kakršno narekuje naravno zaporedje človeškega življenja, in življenjepisno gradivo organizira glede na takšen ali drugačen literarni učinek.

  1. Kaj so spomini?

To je v ožjem pomenu didaktičen zapis zgodovinarske narave, le da je zgodovina v njem vrednotena zelo osebno, celo privatno, z avtobiografskega zornega kota.

  1. Kaj je potopis?

To si najrazličnejše vrste besedil, ki so po snovi poročila o potovanjih.

  1. Kaj je podlistek?

Podlistek ali feljton je bil prvotno tisti del časopisa, ki je služil zabavi in ni prinašal političnih, športnih, gospodarskih in podobnih novic, marveč sestavke o gledališču, družabnem življenju, potopise itd.

  1. Kaj je dnevnik?

Dnevik je zelo podoben spominom, ki nastane z dnevnim, sprotnim zapisovanjem doživetij, opažanj, razmišljanj, ocen, tudi čustvovanj.

  1. Kaj sta parodija in travestija?

Parodija prenaša v posmehljivem smislu zunanje značilnosti že obstoječega, dovolj znanega, pomavadi poceni modnega besedila na novo neustrezno vsebino.

Travestija obratno: ohranja vsebino in popolnoma spremeni pogled na njo, perspektivo, s tem pa zunanje značilnosti besedila.



  1. Kako ločimo literarne zvrsti in vrste glede na bralca?

Glede na bralca ločujemo:
1   2   3   4   5




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©genderi.org 2022
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə