Kmeclova mala literarna teorija
Yüklə 176,78 Kb.
|
mladinsko literaturo literatura za odrasle/poljudna literatura elitno in množično, priznano literaturo. mohorjanke, kriminalke itd.
Glede na avtorstvo ločimo:
Ločimo:
Literarna aksiologija, ki se znotraj literarne teorije ukvarja z vrednostnimi vprašanji, se bistveno razlikuje od literarne kritike. Ta v strogem smislu besede ni del literarne vede. Literarnemu kritiku ni nujno potrebna pojmovno izdelana vrednostna teorija, saj vrednoti neposredno iz svojih življenjskih, etičnih, spoznavnih ali estetskih nagnenj, potreb in spoznanj. Naloga literarne aksiologije je teoretično raziskovanje podlag takšnega vrednotenja
Pojem vrednosti je tradicionalen, saj da poznajo vse stare kulture, vendar je v svojem današnjem pomenu povezan predvsem z novejšim mišljenjem različnih znanosti, največkrat z ekonomsko vedo. V tej se je od 18. stoletja naprej začelo razpravljati o vrednosti različnih vrst stvari, dobrin in blaga, seveda v ekonomskem smislu. S tem v zvezi je nastal pojem vrednote za stvari, ki jim pritiče takšna ali drugačna vednost. V ekonomski vedi 18. stoletja je nastalo razlikovanje med uporabno in menjalno vrednostjo koristnih predmetov, ki zadovoljujejo človekove potrebe. To razlikovanje je v 19. stoletju prevzel marksizem. V 20. stoletju se je začel pojem vrednosti prenašati še na vsa druga področja človekovega življenja, tudi v kulturo, umetnost, literaturo. Kot vsaka stvar ali dejavnost ima lahko tudi besedna umetnost v celoti vrednost, ta pa pripada v različni meri tudi njenim posameznim delom. Besedne umetnine postanejo s tem vrednote oziroma vsebujejo različne tipe vrednot.
S splošnim širjenjem vrednostnega pojma so začele v zadnjih sto letih nastajati različne teorije o obstoju, naravi in funkciji vrednot. Nova idealistična filozofija na prelomu 19. in 20. stoletja je izdelala teorijo, da so vrednote nekaj idealnega, se pravi, da obstajajo neodvisno od subjekta, ki vrednoti, kot objektivna stvarnost ali kvaliteta na samih stvareh. Nasprotna teorija, ki je nastajala v subjektivističnih filozofskih smereh, se je postavila na stališče, da so vrednote zgolj nekaj subjektivnega; izražajo le vrednostno stališče subjekta, kot ga določajo njegova nagnjenja, interesi in misli. Ta teorija se sklicuje na dejstvo, da so vrednote oziroma vrednost, ki jo pripisujemo stvarem, dejansko v zvezi s potrebami.
Literatura je vrednostno izrazito heterogena, kar pomeni, da ji ne pripisujemo zgolj eno vrsto vrednot. V literarnem delu ni mogoče odkriti samo ta ali oni tip vrednoti, ampak več takih tipov hkrati. Vodilni teoretiki (med njimi na primer Hartmann) vrednote delijo na dve veliki skupini:
Estetske kvalitete literarnega dela so lahko pozitivne ali negativne. V prvem primeru govorimo o lepem, v drugem o grdem, pri čemer ima oboje lahko izrazito estetsko vrednost. V umetnosti in literaturi imajo elementi grdega lahko posebno estetsko funkcijo. Z estetskega stališča je v literaturi brez vrednosti smo to, kar je estetsko nefunkcionalno, neučinkovito, nevtralno ali prazno.
Za večino vrednot, ki jih med branjem odkrivamo na besedni umetnini in jih s tem tudi že realiziramo, je mogoče reči, da so relativne. To velja tako za spoznavne kot tudi za etične in estetske vrednote. Relativne so zato, ker niso neodvisne od vsega zunanjega sveta, ampak se zmeraj nanašajo na realnost, ki obstaja zunaj literarnega dela. Obstajajo samo v razmerju do takšne realnosti. Z njo vred se spreminjajo in celo izginejo.
Visoka ali prava literatura je umetniška literatura, ki zajema dela z največjo možno spoznavno, etično in estetsko vrednostjo. Trivialna književnost pa je nižja, zabavna, množična. V njej je obseg spoznavnih, etičnih in estetskih vrednot najmanjši, predvsem pa zelo kratkotraje, saj gre večidel za epigonske, sprotne, množične, na hitro napravljene literarne izdelke, ki naj pritegnejo bralca za krajši čas, da bi jih naglo lahko zamenjali drugi izdelki iste literarne proizvodnje.
Poleg delnih vrednot, ki izpolnjujejo v posamezne vrednostne ravni literarnega dela, nikoli pa ne njegovo celoto, obstaja v njem še ena vrednota, ki pokriva literarno umetnino v celem. Vrednost take umetnine ne more biti zgolj vsota posameznih delnih vrednot – spoznavnih, etičnih in estetskih – ampak mora vse te relativne vrednote vključevati v eno samo vrednostno strukturo, ki pripada delu kot celoti, vendar ni niti spoznavna niti etična ali estetska. Primerno ime zanjo je umetniškost, ker se nanaša na vrednost temeljne literarno-umetniške strukture.
V vrednotenju besednih umetnin je potrebno med drugim upoštevati tudi tipološke razlike med literarnimi deli. Te razlike imajo precejšen pomen za pravično vrednostno sodbo v tem smislu, da teksta, ki pripada enemu od tipov literarne umetnosti – verističnega, hermetičnega ali klasičnega – ni mogoče vrednostno primerjati z deli drugega tipa in po njem vrednotiti, ker veljajo zanj druga vrednostna merila ali vzorci.
J  uvan: Kmeclova in Kosova literarna teorija
Yüklə 176,78 Kb. Dostları ilə paylaş:
|