Leo von caprivi, nemški kancler



Yüklə 27,15 Kb.
tarix15.10.2018
ölçüsü27,15 Kb.
#74042

LEO VON CAPRIVI, nemški kancler

Potomec slovenske rodbine Kopriva (dokumentirano v avstrijskih, nemških in angleških virih, avtor Edvard Gobec)

V iskanju Caprivinih korenin

Slovenci so bili dolga stoletja politično podrejeni številčnejše precej močnejšim sosedom in so bili zato v svetu malo znani. Prav zato so jih pisci, novinarji in politično vplivnejši narodi stereotipno označevali kot 'ljudstvo brez zgodovine', 'ljudstvo služabnikov', včasih celo kot 'schiavi' (it. sužnji), zaradi česar so jih nekateri res imeli za sužnje. Kdor je na svoji koži kdaj občutil izkoriščanje, bo z lahkoto razumel, da so se številni Slovenci v svoji ponižnosti s takšnimi stereotipnimi oznakami poistovetili, o čemer veliko pišeta v svoji poetični prozi Ivan Cankar (1876–1918), v poeziji pa Simon Jenko (1835–1869). Prav zato je bila skoraj vsaka omemba Slovencev, ki so kdaj koli zavzemali pomembne voditeljske položaje, sprejeta z dobršno mero skepticizma ali zasmehovanja. Bi pripadnik majhnega, neznanega slovenskega naroda ali pa človek s slovenskimi koreninami kdaj koli lahko postal pomemben in vpliven voditelj – in to celo najmočnejše in najvplivnejše evropske države?

Prav zato ob pisanju o Capriviju tako poudarjamo avstrijske, nemške in angleške dokumentirane vire. Kot mi je znano, drži trditev, da pred Slovenskim ameriškim raziskovalnim centrom noben slovenski raziskovalec ali pisatelj ni ne raziskoval ne pisal o Capriviju. V Slovenskem biografskem leksikonu Slovenije (1925–1991) ni zaslediti imena Kopriva ali Caprivi (po pravilih bi moralo biti geslo vneseno med gesli 'Cankarjev partizanski bataljon' in 'Capuder, Andrej', vendar ga ni). Podobno v Svetovnem biografskem leksikonu (1984), avtor Luc Menaše, ki sicer zajema 27.277 gesel, ne omenja grofa Koprive, pod geslom o kanclerju Capriviju pa niso omenjene njegove slovenske korenine, kot je v navadi pri predstavitvi izseljenca. To pomeni, da slovenski sestavljavci najpomembnejših biografskih in enciklopedičnih del niso vedeli za Caprivijeve slovenske korenine. Upajmo, da se bo to počasi spremenilo.

In kako smo mi odkrili Caprivijeve slovenske korenine? Glavno vlogo je odigral Lado Kham, upokojeni arhitekt in tesni prijatelj svetovno znanega arhitekta Jožeta Plečnika. Lado, ki so mu po drugi svetovni vojni komunisti zaradi neutemeljenega suma, da je bil britanski vohun (prav ste prebrali), odvzeli premoženje in ga kruto mučili, zaradi česar je bil do konca življenja delni invalid, je bil plodovit prostovoljni raziskovalec Slovenskega ameriškega raziskovalnega centra. Redno nam je pošiljal pomembne izrezke, naslove in namige. Nekoč nam je poslal izvod revije Steirische Berichte (1965), v kateri je Avstrijec Helfried Patz objavil kratek esej z naslovom 'Geshenke der Slowenen an die Welt' (Kaj so Slovenci darovali svetu). To področje me je zanimalo že vse od leta 1951, ko sem bil še študent in gradbinec in so me sodelavci kar naprej izzivali, naj imenujem vsaj enega Slovenca, ki je naredil kar koli omembe vrednega.

V Steirische Berichte je Patz objavil prispevek o nasledniku prvega nemškega kanclerja Otta von Bismarcka, ki mu je bilo ime Leo von Caprivi in je bil potomec slovenske kmečke družine Kopriva iz Koprivnika na Dolenjskem. Njegov prvi omenjeni prednik je bil Andrej Kopriva, rojen leta 1570, ki se je izkazal v bojih proti Turkom, bil zato povzdignjen v plemiški stan in prejel naziv Freiherr von Nesseltal (Koprivniški baron). Andrej Kopriva se je poročil s Sophio Chawolowsko ter postal lastnik posesti Širje in Zidani most v osrednji Sloveniji. Njuna sinova Andrej in Janez Franc Kopriva sta leta 1653 prav tako postala plemiča, družinsko ime pa se je spremenilo v Caprivi. Njuni potomci so se poročili svojemu stanu primerno (med drugim tudi v družino Caprara de Montecuccoli) in se razselili po različnih predelih Avstrije, Šlezije in Nemčije. Najslavnejši potomec slovenske rodbine Kopriva, Leo von Caprivi, drugi nemški kancler, je bil, kot trdi Patz, slovenski dar Nemčiji.

Ali Patzeva trditev drži? Večkrat sem že naletel na napačne in zavajajoče podatke, zato sem vedel, da tudi tokrat previdnost ne bo odveč. Zahvaljujoč slovenskemu sodelavcu Khamu in avstrijskemu avtorju Patzu sem se lahko lotil naporne raziskave o Leu von Capriviju, s katero sem želel potrditi ali zavrniti Patzevo trditev. Korak za korakom ter s pomočjo trdnih in verodostojnih virov sem bil vedno bolj prepričan, da se Patz ni motil.

Naj na tem mestu omenim spoštovanega kolega Jamesa Wycliffea Hedlam-Morleyja, predavatelja na kraljevem kolidžu King's College v angleškem Cambridgeu. V 4. zvezku Britanske enciklopedije (Encyclopedia Britannica, 1942) je na strani 820 zapisal: »Rodbina Caprivi izvira s Kranjske, prvotno pa so se pisali Kopriva.«

Mogoče najpomembnejši vir pa je bil zapis v knjigi Die Reden des Grafen von Caprivi (Govori grofa von Caprivija), ki jo je uredil Nemec Rudolf Arndt in kjer piše, da je rodbina Caprivi 'izvorno s Kranjske' (tako se je v Caprivijevem času imenoval pretežni del Slovenije), 'njegovi predniki pa so se prvotno pisali Kopriva'. Ta 'potrditev' Caprivijevega izvora je izredno pomembna, kajti zbirka njegovih govorov je izšla v knjižni obliki leta 1894, ko je bil Caprivi še vedno nemški kancler in je gotovo dal privoljenje za objavo takšnega podatka. Iz tega lahko sklepamo, da ni ne pozabil ne zanikal svojih korenin.

V svoji knjigi Slovenian heritage (Slovenska dediščina, 1980, trije ponatisi) sem kratko omenil, da cenjeni avstrijski, nemški in britanski viri trdijo, da je imel nemški kancler kranjske (slovenske) korenine. Potem ko je bil njegov prednik povišan v plemiški stan, so se njegovi potomci poročali s sebi enakimi plemiškimi rodbinami, s tem postali lastniki velikih posesti in bili deležni različnih ugodnosti. Kanclerjev oče Julius Leopold Eduard von Caprivi je bil ugleden pravnik in dosmrtni član pruskega parlamenta. Pisal je tudi pesmi z versko tematiko. Leopoldov brat Raimond von Caprivi je bil generalporočnik v pruski armadi. (Glej Heinrich Otto Meisner, 'Der Reichskanzler Caprivi', Zeitschrift für die gesamte Staatswisenschaft / Journal of Institutional and Theoretical Economics, Berlin, 1955, pp. 669–752; in nemškojezično Wikipedijo).

Življenje in dosežki Lea von Caprivija

Rojen je bil leta 1831 v Charlottenburgu (danes del Berlina). Gimnazijo je končal v Berlinu, po maturi pa se je leta 1849 priključil vojski cesarja Franca. Služil je v 2. grenadirskem polku. Izkazal se je tako v miru kot v vojnah in hitro napredoval. Leta 1865 je že postal član generalštaba, med francosko-prusko vojno 1870–71 je bil imenovan za poveljnika 10. vojaškega korpusa in prispeval k nemški zmagi. Ameriška zgodovinarja Edward McNall Burns in Phillip Lee Ralph sta zapisala, da je že pri 39 letih postal slaven poveljnik svojega korpusa, ki je leta 1870 vplival na potek odločilne bitke francosko-pruske vojne pri Orleansu, ki je 'uničila eno cesarstvo (Napoleona III.) in ustvarila drugo' (Bismarckovo Nemčijo. Glej World Civilizations, 3rd ed., Vol. II, 1964, p. 253).

Caprivi je za svoje zasluge prejel vojaško odlikovanje in po vojni zasedal več vodilnih položajev tako v vojski kot v vojaškem ministrstvu. Leta 1878 je postal poveljnik divizije. Zaradi organizacijskih in uradniških sposobnosti je bil leta 1883 prestavljen v vojno mornarico in postal viceadmiral. Vrhovni poveljnik nemške vojne mornarice je bil do leta 1888. Prepričan je bil, da mora vojna mornarica samo braniti domovino, medtem ko je nemški cesar Wilhelm II. z njo hotel osvajati nova ozemlja in premagati Britanijo kot vodilno pomorsko državo. Tako so Caprivija znova prestavili in pri 51 letih je postal poveljnik 10. armadnega korpusa. Slovel je kot odličen vojaški strateg in vojni junak; celo Bismarck je dejal, da je 'najboljši konj v vojaški konjušnici'.

Železni kancler Bismarck je leta 1890 cesarju Wilhelmu II. sam predlagal, naj Caprivija imenuje za predsednika vlade Prusije, vodilne nemške države, ni pa vedel, da je cesar že sam prosil Caprivija, naj zamenja Bismarcka, a ne samo kot novi predsednik vlade Prusije, pač pa kot novi nemški kancler. Po Bismarckovem odstopu je Caprivi, potomec slovenske kmečke rodbine, 20. marca 1890 postal predsednik vlade Prusije in kancler nemškega cesarstva, ki je bilo v tistem času po besedah ameriških zgodovinarjev Burnsa in Ralpha 'najvplivnejša država stare celine' (Western Civilizations, 1947, p. 788).

In kakšen kancler je bil Caprivi? Agatha Ramm, predavateljica na oxfordskem kolidžu Somerville College, poudarja, da je bil Caprivi kot kancler 'manj znan od Bismarcka, vendar ni bil neumen in se ni pustil izkoriščati. Bil je spoštovan, časten, preprost in samostojen. Bil je pogumen, pri njegovem delu pa ga niso vodila ne čustva ne ambicije' (Agatha Ramm, Germany 1789–1919: A Political History, 1967, p. 376).

Captivi se je lotil številnih reform in pospešil izvajanje projektov, ki jih je Bismarck zaradi nezaupanja oviral. Prav tako je omogočil sprejem več trgovinskih sporazumov, in sicer leta 1891 kot prvo uredbo za znižanje dajatev za koruzo, ki je sprožila ogorčeno nasprotovanje posestnikov na vzhodnem bregu reke Elbe, leta 1893 pa povzročila nastanek Kmečke zveze. Decembra 1891 je bil v Reichstagu (nemškem parlamentu) z veliko večino 343 glasovi za in 48 proti sprejet njegov trgovinski dogovor z Avstrijo, Italijo, Švico in Belgijo. Dogovora z Romunijo in Srbijo sta bila sprejeta leta 1893, z Rusijo pa 1894. Caprivi je pospeševal razvoj industrije, s čimer je položil temelje, s pomočjo katerih je Nemčija pozneje postala industrijska sila.

Caprivi je tudi zagovarjal liberalnejše in bolj zaščitniške zakone za delavce (Arbeitershutz gesetz, junij 1891) in vpeljal uspešno davčno reformo. Skušal je vpeljati tudi šolsko reformo, a so jo izpeljali šele leta 1919. Caprivi je kot nekdanji general reformiral tudi nemško vojsko in skrajšal čas služenja s treh na dve leti, vojaške sile pa okrepil za 84.000 mož. V zunanji politiki je vodil trojno zvezo med Nemčijo, Avstro-Ogrsko in Italijo. Bil je proti zatiranju poljske manjšine in je poudarjal, da bi morali imeti Poljaki v Nemčiji pravico, da se učijo poljščine, poleg tega pa bi morali imeti tudi obmejni Nemci možnost, da se naučijo obeh jezikov, kajti 'vedno je bolje znati dva jezika kot le enega' – izredno napredno razmišljanje za tisto obdobje! (Kancler Caprivi je tekoče govoril še francosko in angleško.) Izboljšal je odnose med Nemčijo in Anglijo. Leta 1890 je dosegel podpis sporazuma z Veliko Britanijo, v katerem so tanzanijski otok Zanzibar zamenjali za otok Heligoland v Severnem morju. (Ramm, str. 380–384). Dosegel je, da je Nemčija obdržala ti. Caprivizipfel (Caprivijev pas), 400 kilometrov dolg pas ozemlja, ki se je po nemškem kanclerju slovenskega rodu imenoval vse do leta 2013, ko je Namibija ozemlje preimenovala v Zambezijsko regijo. (Kot zanimivost naj povem, da je v okrožju Cumberland v ameriški zvezni državi Pensilvaniji majhna agrarna skupnost, ki se imenuje Caprivi, Caprivi Kennels pa so priljubljena južnoavstralska tekmovalna pasja pasma.)

Caprivi je verjel v konstitucionalno monarhijo, ki naj bi temeljila na krščanskih vrednotah, zato je uvedel nadstrankarsko vlado; to in pojav politike 'novega toka' je povzročilo, da je izgubil podporo za izvajanje svojih zamisli. Različni gospodarski interesi so se odločno upirali njegovim reformam in trgovinskim sporazumom. Poleg tega se je moral spopadati z vedno hujšim nasprotovanjem svojega predhodnika in nekdanjega občudovalca Bismarcka, ki je bil leta 1891 izvoljen v Reichstag in je bil glasen nasprotnik Caprivijeve politike. Nazadnje pa je še cesar leta 1894 zahteval uvedbo strogega zakona proti anarhistom, socialnim demokratom in sindikatom.



Rammova (str. 388) zapiše, da je Caprivi pokazal 'veliko modrosti … da pa je izgubil moč narediti tisto, kar bi bilo prav'. Cesar ga je 28. oktobra 1894 razrešil s položaja nemškega kanclerja. Caprivi, neporočen zagovornik asketskega vojaškega življenja, nekdanji general in nemški kancler, je umrl 6. februarja 1899 v obmejnem kraju Skorzyn, ki leži na današnjem ozemlju Poljske. Georg Gotheim, pisec njegove avtobiografije Reichskanzler Graf Caprivi (1918), je zgodbo o njem zaključil z naslednjimi besedami: 'Bil je državnik z veliko vizijo in vreden vsakega spoštovanja.'

P.s. Angela Merkel, trenutna nemška kanclerica, je Caprivijeva 34. naslednica.
Yüklə 27,15 Kb.

Dostları ilə paylaş:




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©genderi.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə