Mateja Bartol
Yüklə 35,09 Kb.
|
- Bu səhifədəki naviqasiya:
- Bit in čas
|
Mateja Bartol (A – slovenščina, B – filozofija) HERMENEVTIČNO IZKUSTVO GOVORICE IN HERMENEVTIKA KOT SPLOŠNA TEORIJA RAZUMEVANJA (seminarska naloga pri predmetu SKJ 4) marec, 1999 Beseda hermenevtika izhaja iz starogrškega glagola hermeneuein, ki je nastal iz imena boga Hermesa in pomeni razlagati, tudi naznanjati. Kot je Hermes posrednik med ljudmi in bogovi, je hermenevtika posrednik med interpretom in tekstom. Sprva je pomenila samo nauk o razlaganju starih težko razumljivih (predvsem svetih) besedil, v filozofiji pa je z Gadamerjem postala splošna teorija razumevanja. Rojstno mesto hermenevtike je v Heideggerjevi knjigi Bit in čas (1928), kjer v uvodu piše tudi o predpojmu fenomenologije, za katere temeljno metodo spozna razlago oz. razlagalni postopek. Razlaga je izgradnja razumevanja, kaže pa se preko izjavljanja. Značilna struktura izjave v hermenevtični razlagi je t. i. struktura “kot”, ki vedno kaže nekaj kot nekaj. Če rečemo: bivajoče kot bivajoče, ne gre za odvečno ponovitev ali dodajanje pomena, temveč za izkazano razumevanje tega bivajočega. Razumemo ga na način, kako je – kot bivajoče v svoji biti in skupaj z njo. Kajti bivajoče je vedno le po svoji biti, je le zato, ker ima bit. Temu “kot” na površinski (izjavni) ravni rečemo apofantični, na globinski (razumevajočno-razlagajoči) ravni pa hermenevtični. Če je izgradnja razumevanja razlaga, lahko vzporedno rečemo, da je artikulacija razumevanja govor. To, kar se da artikulirati, pa je smisel – pomenska celota. Pomen in beseda sta pri Heideggerju v Biti in času v prav posebnem razmerju: besede same nimajo pomenov, ampak se na pomene nekako priraščajo. Beseda je samo pokazatelj nečesa globljega – pomena. Tako je tudi jezik kot besedna celotnost le zunanji izraz, izrečenost govora. Torej je govor temelj jezika in ne obratno. Je eksistencialno-ontološki temelj. Kajti govoriti vedno pomeni govoriti o (nečem, o čemer koli, kar nas v svetu obdaja), in sicer na način našega počutja. S tem nas govor kaže kot bivajoče v svetu in razumevajoče ta svet. S Heideggerjevimi besedami: “Počutna razumljivost biti-v-svetu se izreka kot govor.”1 Govor, ki se tako sporoča v povedanem, “ima hkrati značaj samoizrekanja”, saj je tisto izrečeno “vsakokratni način počutja (razpoloženja)”2. Izrazni možnosti govora (ne njegove izrečenosti – jezika) sta molk in poslušanje. Molk lahko oblikuje razumevanje pristneje kot gostobesednost, poslušanje pa kaže na odprtost do drugega in na razumevanje. Kajti zares slišimo le, ker/če razumemo. Razlika med fenomenološkim pristopom, ki poziva nazaj k stvarem (Husserl), in strukturalističnim, ki preučuje sistem in razmerja med elementi v njem, je zelo velika. Zato tu ne gre za natančnejšo primerjavo misli Heideggerja in de Saussureja, ampak naj bo na razliko le opozorjeno. Za Heideggerja je temelj jezika govor. Ta je tisti, ki prinaša pomen. Jezik je le njegova artikulacija. Pri de Saussureju je ravno obratno: jezik je tisti, ki proizvaja pomene (preko znakov in razmerij med njimi), njegova uresničitev, raba, pa je govorica. Govorica pomeni realizacijo jezika v govoru – šele jezik in govor skupaj oblikujeta govorico. Tega pojma pa Heidegger v Biti in času še ne uporablja (govori le o govoru). V svoje razprave ga uvede v petdesetih letih, ko govorico začne razumeti kot “hišo biti”. Tako razumljena govorica ni vsakdanje človeško govorjenje. Je govorica, ki sama govori in nam razodeva svoje bistvo, na nas pa je, da ji prisluhnemo in razmišljamo o njenem razodevajočem se bistvu. Odgovarjanje človeka na govor govorice je torej poslušanje in razmišljanje. Razmišljanje pa vedno vsebuje tudi (ali predvsem) vpraševanje. Zato je mišljenje o bistvu govorice prvenstveno vpraševanje. Človeški govor pa ne razodeva niti z besedami ne poimenuje reči, temveč jih kliče v besedo. Klicanje je poziv, ki v bližino vabi klicano – reči. Beseda torej ni znak, je prej nekakšen namig. Tudi ni reč, vendar pa reči podarja bit. Kaj bi nam vendar stvari, če jih ne bi mogli priklicati? O tem govori Stefan George v pesmi Beseda (prevedel jo je Kajetan Kovič).
na rob dežele nosil sem in čakal da usodovka ime jim v viru je našla – Nato prijel sem jih lahko po vsej deželi zdaj cveto … Nekoč prinesel ji s poti dragulj iz krhke sem snovi Iščoč zaman je rekla: “tu nič takega ne spi na dnu” Zaklad iz rok se je izvil dežele ni obogatil … Spoznal sem nauk odpovedi: kjer ni besede, ni stvari. Ko Heidegger govori o razumevanju, mu gre predvsem za razumevanje biti in s tem za samorazumevanje tu-biti. Hans Georg Gadamer pa v svojem najbolj znanem delu Resnica in metoda iz leta 1960 metodo hermenevtične razumevajoče razlage razširi v splošno teorijo razumevanja. Izhodišče Resnice in metode je umetniško izkustvo, povsem drugačno od znanstvenega, ki računa, meri, abstrahira formulira in postavlja popolno distanco do opazovanega predmeta. Prav zaradi te drugačnosti, neprimerljivosti, pa je enakovredno znanstvenemu. Medtem ko objekti znanosti obstajajo neodvisno od znanosti same (tudi če ne bi bilo fizike, bi gravitacija še vedno obstajala), pa umetniško delo je le tedaj, ko ima svojega sprejemnika. Brez tega je v najboljšem primeru le predloga. V čem je na primer smisel glasbe na plošči, če je nihče ne posluša? Gadamer poda kot najbolj reprezentativen primer gledališko igro. Ta zares je le v svoji predstavitvi, le igrana zares obstaja. Vsakokratna predstava ni izraz subjektivnega razumevanja nekega režiserja ali nekih igralcev, temveč se v vsaki posamezni izvedbi realizirajo možnosti samega dela. Tako ima igra neskončno možnosti in nikoli ne more biti predstavljena totalno. Vedno je hkratna z vsakdanjostjo in izpostavljen je tisti njen vidik, ki je v skladu z dobo, z duhom časa. To pomeni, da je estetsko izkustvo vedno zgodovinsko določeno. Doživetje estetskega pa postane izkustvo le, če dela ne opazujemo zgolj teoretično, ampak se vanj vživimo. Ne gre za vživljanje v Diltheyevem smislu, kjer doživetje pomeni popolno stapljanje med doživljajočim (interpretom) in doživljanim (tekstom). Ko namreč vstopimo v imaginarni svet dela, se ta resda združi z našim svetom, toda sam ta imaginarni svet je določen z našim predrazumevanjem, to pomeni s predznanjem, izkušnjami, pričakovanji. Torej naša osebna zgodovina (ki pa je pogojena z zgodovino nasploh – s tradicijo) že vnaprej določa, v katerih okvirih bomo iskali smisel, sporočilo dela. Zavest o preddoločenosti, o vplivu izročila na naše razumevanje, imenuje Gadamer učinkovnozgodovinska zavest. Njenega vpliva se je treba zavedati tudi (ali predvsem) v književnosti. Knjiga je zapisana in zato trajna, toda zaživi le v vsakokratnem branju, ki pa ga omogoča ravno zapis. Od tod Gadamerjev slavospev črki: “Nič drugega ni toliko čisti znak duha kot črka, a tudi nič drugega ni toliko navezano na razumevajoči duh kot črka. V dešifriranju in razlaganju črke se zgodi čudež: preobrazba nečesa tujega in mrtvega v brezpogojno hkratnost in pristnost. Nobeno drugo izročilo, ki prihaja do nas iz preteklosti, se ne more meriti z njo. Preostanke preteklega življenja, ostanke stavb, orodij, vsebino grobnic je načel zob časa, ki je divjal nad njimi – pisno izročilo, takoj ko je dešifrirano in prebrano, pa je tako čisti duh, da nas nagovarja kot pričujočno.”3 Tipičen primer vzajemnega vplivanja med izročilom in sedanjostjo so kanonična dela. Klasike so velike zato, ker s svojo sporočilnostjo nagovarjajo vsako generacijo in vsakega posameznika. In obratno: vsaka generacija spozna delo za veliko zaradi tega, ker ga ne čuti kot nekaj tujega in preživetega, temveč tako, kot da bi govorilo prav njej. V tem je čutiti neko krožnost: delo nas nagovarja, in sicer s tistim, kar je v njem za nas pomembnega. To pa je odvisno od nas samih (nas pa v veliki meri spet določa tradicija). Lahko torej rečemo, da s poljem svojega zanimanja že vnaprej zamejimo tisti del teksta, ki bo na nas vplival. Tudi če se hočemo interpretacije teksta lotiti kar se da nepristransko, ni mogoče, da ne bi predpostavili vsaj nečesa, namreč smisla: “Kdor hoče razumeti kakšen tekst, nenehno dopolnjuje zasnutek. On si predzasnuje smisel celote, da se mu v tekstu sploh pokaže prvi smisel. Ta prvi smisel pa se spet pokaže samo zato, ker ta tekst beremo z gotovim pričakovanjem določenega smisla.”4 Torej: vse, kar predpostavimo, vpliva na naše razumevanje, kaj bomo predpostavili, pa je določeno s tradicijo. Gre za t. i. hermenevtični krog razumevanja. Predpostavkam in predmnenjem se ne moremo izogniti. (Že sama ideja brezpredpostavkovnosti je predpostavka, kot ugotavlja Adorno.) Bistveno je, da se svojih predsodkov zavedamo in jih ne zanikamo. Razlikovati pa je treba “med resničnimi predsodki, s katerimi razumemo, in napačnimi predsodki, zaradi katerih napačno razumemo”.5 (V tem je videl problem že Schleiermacher: ni namreč glavni hermenevtični problem nerazumevanje, ampak napačno razumevanje.) Ne gre za predsodek kot frustracijo, kakršen (namreč psihološki) pomen ima ta beseda pogovorno, ampak za pred-sodbo, pred-mnenje. Pri razumevanju gre vedno za zavrnitev ali potrditev teh predsodkov in predmnenj, pridobljenih z izročilom. Hermenevtika se tako nahaja v vmesnem prostoru med preteklostjo (tradicijo) in sedanjostjo (našim razumevanjem te tradicije). Za razumevanje je torej ključnega pomena ravno njegova časovna narava, zaradi katere je vsako pravo razumevanje drugačno razumevanje. Značilno za razmišljanje, ki vodi v razumevanje, je iskanje odgovorov, h katerim vodi vpraševanje. “Proces razumevanja je proces nenehnega spraševanja in odgovarjanja, nenehen pogovor.”6 Hermenevtično razumevanje je torej krožno in vprašujoče. Celotno polje našega že pridobljenega vedenja Gadamer imenuje horizont. Vsa naša vednost je v največji meri vpliv tradicije, delno pa posledica lastnih izkušenj. Te so odvisne od okolja, v katerem smo, to okolje pa je spet produkt določenega izročila. Hkrati pa je horizont več kot učinek zgodovine, je tudi že vse tisto, kar šele bo vstopilo vanj. Kajti širi se z vsakim novim spoznanjem, z vsako novo izkušnjo, ki lahko spremeni pogled na celoto znanja ali vsaj na njen del, morda le vzpostavi novo razmerje ali kaj razjasni. Meje horizonta nas sicer omejujejo, a nas ne utesnjujejo, kajti horizont raste z nami vse do smrti. Ravno to, da kot smrtniki ne moremo nikoli vedeti vsega, to, da se stvarem čudimo, je tisto, kar omogoča mišljenje in s tem tudi filozofijo. Če bi vedeli vse in če bi nam bilo vse jasno – o čem bi sploh lahko razmišljali? Zato Platon v Simpoziju pravi, da noben bog ne filozofira. Nova spoznanja in izkušnje vedno prihajajo iz našega stika z drugimi. Pa naj bo drugi človek ali knjiga ali izročilo. Bistveno je, da ima vsak ta drugi svoj horizont. Tako pride do srečanja horizontov. Komunikacija pa je konstruktivna le, če sta partnerja odprta za mnenja drugega. Biti odprt pomeni biti pripravljen na pogovor, spoštovati drugega in mu pustiti možnost drugačnega mnenja, hkrati pa se zavedati lastnih predsodkov. Pod takimi pogoji horizonta ne bosta trčila in se odbila, marveč bo prišlo do njunega zlitja. V tem smislu je hermenevtični pristop tudi etičen, in še več – etičnost celo zahteva. Morda se sliši takšna zahteva do teksta čudno, toda besedilo mora imeti mesto enakovrednega partnerja, mora biti “Ti” in ne zgolj neki objekt preučevanja. Tako “za učinkovnozgodovinsko zavest ni pomembno to, da identificira problem v nekem tekstu, ampak da sam tekst privede do tega, da nam spregovori.”7 Veliko je bilo govora o razumevanju. Toda – kaj je tisto nujno in prvo, kar ga sploh omogoča? To je jezik-govorica.8 Je tisti največji možni horizont, ki vsebuje vse ostale. Lahko bi rekli, da so vsi posamezni horizonti le deli vseobsegajočega horizonta-jezika. V jeziku je izrazljivo vse, tudi tisto, kar še ne obstaja. Pogost je ugovor, da se z jezikom ne da opisati določenih občutkov (na primer mističnih doživetij, pa tudi marsičesa bolj vsakdanjega, kot je okus medu). Vendar tudi to dejstvo, da je nekaj neopisljivo, je možno povedati le z jezikom. Ta presežek jezika po Gadamerju kaže na to, da splošna predstava o jeziku kot konvenciji, ki le poimenuje stvari, ne drži. Kajti “že ta konvencija sama namreč lahko nastane le na predobstoječem soustrezanju ljudi in stvari.”9 V jeziku vedno že smo, nam je preddan (večinoma nezavedno). Tudi svet dojemamo skozi jezik – skozi njegove pojme. Zato je naš svet jezikovni svet. Do njega imamo vedno določen odnos, ki ga lahko ne le izražamo, ampak tudi mislimo samo jezikovno (pojmovno). Tako gledano je jezik jezik samega uma. Ko govorim o svetu, pravim naš svet, saj govoriti vedno pomeni govoriti nekomu, torej govoriti z drugim. Kot se izrazi Gadamer, je jezik bolj stvar “Mi”-ja kot “Jaz”-a. S tem smo prišli do ene od treh bistvenih značilnosti jezika – brezjaznosti. Druga lastnost je samopozaba. Gre za pozabo tega, da je bit jezika v povedanem (izgovorjenem), ne pa v jeziku-sistemu, ki je nastal šele sekundarno po poti abstrakcije. Tretjo značilnost smo delno nakazali že prej kot odgovor na ugovor – to je univerzalnost, kar pomeni, da ni stvari, ki je v jeziku ne bi mogli izreči. V zvezi s tem je to, da je vsak dialog potencialno neskončen. Mi sicer pogovor končamo, toda vedno bi lahko sledilo še novo vprašanje in odgovor nanj ter spet vprašanje in tako naprej. Enako velja za njegov začetek: nikoli ga ne začnemo povsem na novo, ampak vanj nekako prispemo, naprej pa se dialog odvija po svoji lastni notranji logiki in nam razkriva stvar samo. Tako gledano je pogovor pred in nad nami. Tu, v pogovoru (ki je, naj spet spomnim, lahko pogovor s tekstom), je prostor zlivanja horizontov, ki se dogaja v mediju jezika. Pri tem pa naletimo na težavo. Jezikov je veliko. In če je jezik jezik uma – je potem veliko različnih umov? Nikakor. Kajti bistvo jezika ni v posameznem jeziku, temveč v tem, kar je vsem jezikom skupno: za vse veljajo iste tri značilnosti (brezjaznost, samopozaba, univerzalnost), kar jih kot horizonte pušča vedno odprte. Različni jeziki so le različni odtenki pogledov na svet. (To je mišljeno v prav takem pomenu, v katerem je o duhu jezika govoril tudi Levstik v Napakah slovenskega pisanja.) A kljub temu je naš svet enoten, je človeški, jezikovno-pojmovni svet. To sedaj ne pomeni, da svet brez nas ne bi obstajal, gre le za to, kako ga dojemamo. Namreč preko jezika. Vse to je pomen znamenitega Gadamerjevega stavka: “Bit, ki jo lahko razumemo, je jezik.” S tem, ko je jezik proglašen za bit, postane hermenevtika tudi ontologija, kot na jeziku temelječa splošna teorija razumevanja pa postane univerzalni aspekt filozofije nasploh. LITERATURA
1 Bit in čas, str. 225. 2 Bit in čas, str. 227. 3 Literatura, str. 155. 4 Literatura, str. 156. 5 Literatura, str. 160. 6 Prav tam, str. 170. 7 Literatura, str. 168. 8 Gadamer tu uporablja besedo Sprache, ki v nemščini pomeni tako jezikovni sistem kot govorico, ki je aktualizacija jezika. Beseda jezik bo vnaprej uporabljana v pomenu jezik-govorica, če ne, bo to poudarjeno. 9 Literatura, str. 169. Yüklə 35,09 Kb. Dostları ilə paylaş:
|