Predsokratiki-2 mu filozofija narave ff

---

Študentska založba, Zbirka Koda, 2012

(v treh zvezkih)

Tudi starejši slov. prevod:

Anton Sovrè, Predsokratiki

Slovenska matica, 1946 in ponatisi

Parmenid: »Isto je namreč umevati in biti«

(M.U., Filozofija narave: Predsokratiki, 2. predavanje) 

---

ANAKSAGORA iz Klazomene (5. st. pr. n. š., živel v Atenah, u. ok. 428 v Lampsaku), 

trije fragmenti v prev. Jana Ciglenečkega (Fragmenti predsokratikov, II. zv., 2012):

Fr. A1, po Diogenu Laertskem: Anaksagora je bil »prvi, ki je nad snov 

postavil Um <noûs>; njegov spis [O naravi], ki je podan na prijeten in 

vzvišen način, se začenja takole: „Vse stvari <chrémata> so bile skupaj; 

nato pa je prišel Um in jih razporedil.“« 

(Op. cit., str. 517)

Prav tam (dalje): »Ko ga je (nekdo) vprašal, čemu se je rodil, mu je odvrnil: 

„Za motrenje Sonca, Meseca in neba.“« 

(Ibid., str. 519)

Fr. B12, po Simplikiju: »… Druge (stvari [tj. „homojomerije“]) imajo delež v 

vsem, Um pa je brezmejen in samovladen ter ni pomešan z nobeno (drugo) 

stvarjo, ampak samostojno biva sam zase […] Od vseh stvari je najbolj 

droben in najbolj čist, o vsem ima popolno spoznanje in je največji po moči; 

vsem (bitjem), ki imajo dušo, tako večjim kot manjšim, vlada Um. Tudi nad 

celotnim [nebesnim] vrtenjem je Um zavladal tako, da ga je na začetku 

zavrtel.“ 

(Op. cit., str. 601–603) 

---

PARMENID iz Eleje, pesnitev »O naravi« (Peri physeos, zgodnje 5. st. pr. n. š.)

- znameniti fragment o mišljenju/umevanju in biti/bivanju/Bivajočem:

… in še s tem povezana »razlagalna« verza iz fr. B 8, v Sovretovem prevodu (ibid., str. 86):

Fr. B3 v prev. Gorazda Kocijančiča 

(Fragmenti predsokratikov, 2012, str. 529):

»Isto je namreč umevati in biti.«

… in še »razlaga« iz fr. B8 (34–39), v Kocijančičevem prevodu (ibid., str. 537):

»Isto pa je umevanje in (to), zaradi česar (umevajoči) je uvid.

Ne boš našel umevanja brez Bivajočega, v katerem

izrečeno je, kajti nič drugega ni in ne bo

razen Bivajočega, saj ga je Usoda <Moira> vklenila,

da biva celo in negibno.«

Najprej stari Sovretov prevod:

---

HEGEL o Parmenidu

(fr. B3 + B8) 

v predavanjih o zgodovini filozofije:

»„Das Denken und das, um weswillen der Gedanke ist, ist dasselbe

[=fr. B3]

. 

Denn nicht ohne das Seiende, in welchem es sich ausspricht“ (manifestiert, εν

ω πεατισμένον εστίν), „wirst du das Denken finden; denn es ist nichts und 

wird nichts sein außer dem Seienden.“ 

[=fr. B8]

Das ist der Hauptgedanke. Das 

Denken produziert sich; was produziert wird, ist ein Gedanke; Denken ist also 

mit seinem Sein identisch, denn es ist nichts außer dem Sein, dieser großen 

Affirmation. (Plotin, V. 1. 8), indem er dies anführt, sage, daß Parmenides diese 

Ansicht ergriff, insofern er das Seiende nicht in den sinnlichen Dingen setzte.«

(G.W.F. Hegel, Vorlesungen über die Geschichte der Philosophie, na spletu: 

http://hegel.abcphil.de/html/parmenides.html

, podčrtal M. U.)

Hegel ugotavlja: »Mit Parmenides hat das eigentliche Philosophieren 

angefangen; die Erhebung in das Reich des Ideellen ist hierin zu sehen.«

(Ibid.)

V slov. prevodu: »S Parmenidom se je začelo pristno/samolastno filozofiranje; 

tu je videti povzdignjenje v kraljestvo/območje ideelnega.«

(prev. M. U.)

Podčrtano besedilo v slov. prevodu 

(M. U.)

:

»„Mišljenje in to, zaradi česar /ali: po čemer/ je misel, je isto“ […]

To je glavna misel. Mišljenje proizvaja sebe; kar je proizvedeno, je misel …«

---

HEIDEGGER o Parmenidu 

(fr. B3 + B8) 

v razpravi Identität und Differenz

(1957), 

v slov. prev. Tine Hribar: Identiteta in diferenca

(1990):

Heideggerjev prevod Parmenida (B3):

„Das Selbe nämlich ist Vernehmen (Denken) sowohl als auch Sein.“

Hribarjev prevod Heideggerjevega prevoda:

»Isto je namreč tako dojemanje /mišljenje/ kot bit.«

V nadaljevanju Martin Heidegger razlaga:

„Hier wird Verschiedenes, Denken und Sein, als das Selbe gedacht. Was sagt dies? 

Etwas völlig anderes im Vergleich zu dem, was wir sonst als die Lehre der Metaphysik 

kennen, dass die Identität zum Sein gehört. Was heißt hier Identität? Was sagt im Satz 

des Parmenides das Wort τὸ αὐτό, das Selbe? Parmenides gibt uns auf diese Frage 

keine Antwort. Er stellt uns vor ein Rätsel […] Er sagt anderes, nämlich: Sein gehört -

mit dem Denken - in das Selbe.“

[etc.]

(op. cit., str. 14)

V slov. prevodu:

»Tu sta različno, mišljenje in bit, mišljena kot isto. Kaj pomeni to? Nekaj povsem 

drugega od tega, kar poznamo kot nauk metafizike, da identiteta spada k biti. 

Parmenid pravi: Bit spada v neko identiteto. Kaj pomeni v Parmenidovem stavku 

beseda to auto, isto? Parmenid nam na to vprašanje ne daje odgovora. Postavlja nas 

pred uganko […] Kajti ta govori drugače, namreč: bit spada – z mišljenjem – v isto.« 

(prev. T. H., str. 10)

---

HEIDEGGER o Parmenidu 

(fr. B3+B8, 34–41 ) 

v razpravi z naslovom Moira

(1952), 

objavljeni v Vorträge und Aufsätze

(1954), 

v slov. Predavanja in sestavki 

(2003), 

str. 245–273, 

prev. Aleš Košar. Tu je faksimile začetka te razprave:

---

HEIDEGGER: »hermenevtični« prevod Parmenidovega fragmenta B8 (34–41 ), 

v razpravi Moira

(nadaljevanje, prev. Aleš Košar, op. cit., odlomek je na str. 246):

M. U., pripomba k Heideggerjevi interpretaciji Parmenida: Heidegger ima vsaj 

deloma prav, ko kritizira Heglovo razumevanje Parmenida, kajti Hegel razlaga 

tega prvega „samolastnega filozofa“, odkritelja „kraljestva ideelnega“ (gl. zgoraj) 

s stališča (svoje) novoveške metafizike subjekta /absolutne subjektivitete/ – toda 

zelo vprašljiva je Heideggerjeva naslednja (tj., že začetna) „poteza“, namreč da svojo 

kritiko metafizike kot „pozabe biti“ raztegne nazaj vse do Platona in platonizma … 

Vrniti se moramo k Platonu in znova premisliti platonizem. 

Pri umevanju samega Platona (in Parmenida) nam lahko zelo pomaga Plotin …

---

PLOTIN

(

3. st. n. š.) se navezuje v svojem traktatu »O treh izvornih hipostazah« (V.1 [10])

na znameniti Parmenidov izrek, da »je isto umevati in biti«; v slov. prevodu Plotinovih 

Zbranih spisov (I. zv.) se ta odlomek glasi takole (prev. Sonja Weiss, 2016):

Razumevanje Parmenidovega izreka je torej povezano z umevanjem odnosa med Umom in 

čutnim svetom, ki je za platonizem osrednje filozofsko vprašanje. (O tem več pozneje …)

Plotinovo (in tudi moje, 

M. U.

) razumevanje Parmenidovega izreka, da »je isto umevati in 

biti« pa se v nekem drugem Plotinovem pasusu, ki ga najdemo v traktatu »Kako iz Prvega 

izhaja to, kar je za njim, in o Enem« (V.4 [7]), spet zaplete zaradi njegove pripombe, da 

identiteta Uma in bivajočega ne velja za predmete čutnega zaznavanja:

… Pred Platonom se je že Parmenid navezal na ta nauk, saj je

poistovetil bivajoče ter Um; in bivajočega ni postavljal v čutno

zaznavni svet, rekoč, da »je isto umevati in biti«. Sicer mu [sc.

bivajočemu] pripisuje um, a pravi, da je »negibno«, in ga

izvzema iz vsakega telesnega gibanja, zato da ostaja, kakor je.

Primerja ga z »gmoto krogle«, ker v sebi zaobjema vse stvari

in ker ne umeva izven, ampak znotraj sebe. (Op. cit., str. 272)

… Um in bivajoče sta eno in isto: stvari, ki jih Um umeva, niso

nekaj, kar bi obstajalo še pred njim – kot to velja za predmete

čutnega zaznavanja – ampak je Um sam te stvari, če drži, da

njihovih oblik ne prejme [od drugod]. Od kod naj bi jih? Tako

je torej tukaj, istoveten s predmeti svojega umevanja in je eno

z njimi; in védenje o brezsnovnih rečeh je istovetno s temi

rečmi. (Op. cit., str. 198-99)

---