Revija srp
Yüklə 0,81 Mb.
|
- Bu səhifədəki naviqasiya:
- Ljudje pravijo
- Ne oziraj se v dolino
- Nich ni narobe
- Veliki shmaren pod Dedcem
|
Revija SRP /Svoboda, Resnica, Pogum/
shtevilka 99 - 100
Vsebina
Chlovekov razvoj
Milenko Strashek HOZANA Hozana Kladiva mi razbijajo v glavi. Krokarske tozhbe plazijo se v travi. Nor sem, divji, poniglavo zaletav. Nich ne vidim, nich ne slishim, nisem zdrav. Klopi, kar vech, zdrsnili so v reko huligani. She smetnjake, svetilke in sosholca tja so napotili maligani. Policajev v parku ni, mraz je in rde nosovi. Sprehajalci molche ubirajo korake v strahu pred malimi bogovi. Pesnikov je povsod dovolj: zhenska me je zapustila. Zdaj mrakoben sem in sam, usoda mi je zapretila, da naj jezik za zobmi drzhim in se brezskrbno kje drugje sprehodim. Vcheraj so mi meni nich tebi nich ubili cucka, danes zjutraj je potrkal sosed: ni vech mucka. Nich ne vidim, nich ne slishim, nisem zdrav, jokal bi in krichal in besnel, vse kar je prav … Kot da so ukradli mi rozhenvenec materin. Zdrvel sem k reki, da se reshim greshnih vseh skomin. A glej hudicha: drobne negodno laja na crknjenega kormorana. Ozrem se naokrog, v mislih kot svinec tezhkih slishim … hozana. Ljudje pravijo Veliko in prevech, podrhtevanje minljivosti. Marsikaj. Zgodbe imajo char, pripovedovalci se zavedajo milosti ocharljivosti, blagega koraka v neznano. Iskrenje besed, igra senc in gub, gubic in trzljajev. Teman zanos in zatohle skrivnosti so drobir mojih majhnih radosti. Zakaj me muchijo; komu mar? Kot strele z jasnega shvigajo za hrbtom stavki. To se ne spodobi? Da le toplina ostane in gorkost naseli se v ude in prijazno srenjo: Obilno, sosed, plejale so stare tepke tam ob meji! In medile po volji bogu in ljudem. Nalomili smo, bregu hvala, kamenja obilo za nekaj apnenic, za bajte kozjanske. Zgodbe, tudi o Vincu, ki ga je vince sesulo, sosed na kratko, le bezhno, omenja. Plashijo me. Govore o strasteh in tresem se, ko drezajo vame in mi zgodbe nalagajo na teme, pazljivo, natanchno, neslishno in nevidno, plast za plastjo lepijo name. O imenih ne govorimo. Bolj malo o bozhjih delih. Nich o vabljivosti, ki hohoche v mraku. Prepir, kreg in svaja zaprasketajo ob slehernem slepilu. Iz gotskih lin pa tja do mochvirnatih dolin, do belih rushevin, ki se bliskajo v soncu, opushchenih trt in bregov zarastlih s shchavjem umevanje prijazno vech ne sega. Dobri smo, vsi za enega, eden za vse. In kar v dolini leze in gre, z bregach, vasic in podlogov, se bo jutri poslovilo od Vinca. Nanashalka Prizadevna nanashalka obetov ve: hlapish, che se ne premikash, klobuchnjak si. Iz smisla v nesmisel. Iz zablode v zablodo potuje. Vase zre, a se ne vidi. Nemochna, nikomur potrebna zel. Ve, prizadevna nanashalka, in tke, chipkasto veze stavke robustnokipeche: kdaj pa kdaj se ozre po svoji samoti, ni si napoti, le spotika se ob kamnih, neveshcha igralka, ob koreninah na poti v daljo, tri pedi, morda kaj vech, od sreche. Nanashalka ve, da z negotovostjo se ne pride dalech. Ve, da si sam, nebogljen, kdaj tudi izdan. Da pushchash za sabo podpise in zhige, stopinje in potuhnjene tenje. Da ti ni mar velikih pokov in trkov svetov. Zbran nisi, zabrusi in hushkne v dlan. Ko sem bahato treshchil na mizo pagata, ljubega svata, je predme stopila podoba: nanashalka, ki cizo poriva, v travah visokih skrita, jechi, divjajoch od lajezha vetrov in bevska samote v brezbrizhnost, norost, naravnost pred neznana vrata. Z njo sem, strela bozhja, z njo, z beko sva povita … Ne oziraj se v dolino Svetloba, kochija veseljakov, ki tishchi jih mrak, svetloba izza obronkov vetrnishkih trat, svetlobni trak, brat, she vesh, kako sva se smejala, stopajoch chez prag? Zhrebichek, zhlahtnichek pozhelenja, strast ishche, ne mara miru. Vesh, brat: strast je sovrazhnik lebdenja, ki zavaja in brezdushno podira kulise, stenam vsiljuje barve sive in mrachne odtenke. Pozabi zhival, ne oziraj se v dolino. Stiskal si mi roko.Vrocho in vlazhno. Nad Kosovim jezom so se zbirale meglice. Polhe k sebi vabil je Cena spod gore in chakala sva, da sonce utone za redke bore. Tishina, ki se ljubeznivo privija k tebi. V travah je upanje skrito. Ne oziraj se v dolino, fant. Voda mehko plivka, blago bozha jez. Besede si zaklenil, vznemirjen, potnih rok, trepetash, prezhech na zhrebe, ribji svet onkraj sramezhljivih brez. Orosiva si noge tostran tolmuna. She ta vecher. Ptice, brat, so prhnile nad jezom. Izginile so v mrak, odtavale v meglice, pozabile na osamljeni tolmun s klenichi. Nezadovoljeno hrepenenje po iluzijah. Za gmajno nekdo vpije, jokavo krichi, zvonjenje v rojstvu nochi se lomi in trga na vejah. Ave Marija, nachenja pogovor na skalovju svetnik. Bron bo izzvenel, odrevenel do zore bo bozhji vojak. Napijva se rose, brat, nikoli ne vesh, kje bosh nashel studenec, kam bo izginila dolina, kaj she smesh … Nich ni narobe Nich ni narobe, che hodite po robu – chesarkoli – le priklanjajte se ne, in kjerkoli zhe ste, povejte vsem, da ste, strme, opazili hladno luch, upirajoch se vztrajno robu.
zgodile se vam bodo nove in z njimi nova luch, bleshchava poravnava bo za ovenele dni. Zmedeni morda boste zachutili ostrega duha. Nich ne bo ostalo: le she sposhtovanje zgodb.
nagrajeni boste. Vrnili ste se in uzrli morje zelene krhkosti. Poznate ga, duha, ki vodi ga slepecha, v nelagodje odeta luch. Veste: so kraji, kamor ne bi smeli priti.
Sneg grmi s streh, sveche butajo ob zmrzlino, premrazhen je vsega vajeni mrkach! In ko od sile poka drevje, zhelim si zgodb, pokonchnosti in polnih kashch.
(ali romanje na Molichko planino) … da tvegash biti srechen!
prebliskov in preudarnosti, pasti, k tebi, za gorami bliska in grmi, me upogiba k tebi,
od vekomaj na poti skozi borovje, rododendron, z ovcami in kravami mimo preperelih stanov trdo zastavlja korak Podvezhan, gorjan iz Luchke Bele. Srechujemo se v Shibju, potovci, v Loncu, na povratku, voda ne kipi, se ne tolmunchi, za Lastovcem in Desko bog zhmiri, ljubim se s pechmi, s Planjavo, zavidam soncu, ki she prezhi na Shkarjah, ljubchka krasotico Koroshico, Ojstrico nashpicheno objema, nezhno bozha encijane plave, murke zapeljive … Ljubeznivke po strminah svilnatozelenih spletajo se v vence. Tonejo krnice v sence, v sencah zhvizhgajo gospodje svizci radovedni, na krtinah stojech, bukovo pokonchni, modrujejo o pametnih recheh. Na Starih stalah je mir, ljubezen in vechnost trkata na vrata od povsod, le sokol selec strmo udari izpod Praga. Izpod Praga pish zaveje, ustavi se na mizci pod slapichi mochno she shibke Luchke Bele, da komaj jo dohajajo kotlichi. V luknje so se skrili grizci. Grizci svizci po planjavi. Ledenko pijem iz kotlichev, romarji zhebrajo, z Molichke vidci, mrzlorezka snezhnica praska grlo. Trde misli se medijo. Medijo sence se v krnici, srecha se seshteva, ne deli. Odzhebrali so, obup pustili, zhelje na Molichki gori, strah, gorje, potuho polozhili na Marijin so oltar, spovedani, pobotani s sosedi, z ognjem, bognasvar, z zhivino v hlevu, s seboj, z naravo, so utrujeno odshli domov. Odzhebrali so, a na Molichki planini je Gelchi dorekla: »Che na velikega shmarna sonce peche, dobro vino v sod priteche.« Bo.
Franjo Franchich DEZH, DEZH ... Dezh, dezh… Mi je vchasih rekla moja mama drek si, ki sem ga posrala, takrat prej, ko sem bil she na gradu, zdaj vchasih stojim ure in ure na pokopalishchih, zelo pomembno je, da so smeti in voda zraven, noche in noche umreti, ne vem, zakaj sem jo imel rad, strashno rad, tudi ko me je klofutala, ko me je shchipala, ko me je izdala, sem jo strashno pogreshal, menda zhe pred svojim rojstvom, pa je ni bilo na proslavah, pa tako sem se uchil pesmi na pamet, tako sem si zhelel, da bi bila ponosna name, ne, kar jokaj, je rekla, ko me je sesuvala, vsaj scat ne bo treba, moja lepa mati, ki je znala shlogati, zrihtati splave, poroke, ki je govorila sto kilometrov na uro, sem si rekel, bila je napaka, nesrechna je, prishel bo chas, spoznala bo, kako strashno rad jo imam, slishala bo, da znam vse pesmi na pamet, v prvi vrsti bo sedela, ta pizda zafukana me je lomila naprej in naprej, dala me je v rejo, dala me u tri pichke materine, moja lepa mati na Tromostovju, v belih nogavichkah, taka prasica, da ji ni para, mi je potem le nekoch priznala. Dezh, dezh … To je bilo zhe potem, ko je zbolela, ko sva nekaj krpala, u tri pichke materine sva se trudila, mimo, ves chas je dezhevalo, sploh nisem mogel razumeti, ker moj oche je bil opica, orangutan, pozabili so ga zapreti v kletko, zato je blodil okoli, s chrno skorjo vina na ustnicah, s tistim kalnim, praznim pogledom, znal se je po ure in ure pijan igrati s smrkavim robcem, vzel me je s sabo, ko je fukal tuje zhenske, tista redka leta, ko smo bili skupaj, od prvega do shestega razreda, ko sem si izmishljal, kako bi ju ubil, s plinom, s strupom, s sekiro v spanju, on me je shutiral enkrat na tri mesece, che ne shtejem tiste flashe, ki mi jo je razbil na glavi, pa to, da je shutiral tudi njo, takrat, ko je bil res zajeban, samo sfukalo me je chakanje, ker nisi nikoli vedel, v kakshnem stanju se vrne, samo njega se komaj kaj spomnim, no, mama je leto in pol umirala, vse manjsha in manjsha je postajala, ni imela vech ochi in ust, samo bala pa se ni, vedela je, da bo dobila prvovrstno vstopnico za parter pekla, samo se ji je jebalo, mogoche pa je tako dobro igrala, njemu sem obljubil, nekoch, da, da ga bom razchefukal, pa je bilo she lazhje, pozabil sem ga, komaj kdaj pride, ponavadi v paru z njo, taka zmeshana zafukanca sta, moj oche in moja mati. Dezh, dezh… Potem je mama dobivala samo she umetno hrano, kot mali otrok je bila, sprashevala me je po kokoshih, po zheni, po vremenu, po nepomembnih zadevah, ne vem, je chakala, da ji bom odpustil ali kaj, sem chakal jaz, samo se je le izdala, ko je rekla, da ji je zhal samo to, da so me zapirali, tako po par dni so pozabili name, pil sem svojo scalino ali kaj, vem samo, da so si môre zdaj podobne, ne morem ven iz avta, ki potone, iz goreche hishe, chutim zublje, napalm, dushi me, zato vedno vstanem kot vojak, v delcu sekunde, v teh sesekanih belih nocheh, kadim na dvorishchu, gledam to tujo hisho, ki postaja grobnica, vidim svojo hchi na oknu, lunin obraz ima, sprashujem se, che sem manj zafukan oche, v bistvu pa to sploh nisem jaz, kot da bi ostal v tisti luknji, na gradu, na nekih tochkah, kjer ves chas dezhuje, samo sem vedno spil tri, shtiri pijache pred obiskom v bolnici, ker me je bilo najbolj strah, kaj naj ji rechem, ker njej nisem mogel lagati, ona je bila moja mama, zafukana mama, ki sem jo imel rad, she zmeraj, za vedno, ker vchasih, ko jo je oche shutiral, je potem padla na linolej, sem shel po vseh shtirih k njej, sem lizal tisto njeno kri, chez kakshen dan, dva je vsa plava sedela skupaj z njim na divanu, kot da ni nich. Dezh, dezh… Ko je umrl oche, sem bil zhidane volje, prvich sem videl, kako velik mojster je bil Plechnik, tisti njegovi kamniti oboki te ponesejo direktno v nebo, kot je navada za slovenske pravljice, je bila tam she grbasta babica, cel kup otrok, cel pizdunsko socialni cirkus, kako lepo, kako pouchno, imel sem zhe kakshnih shestnajst let, samo chakal sem, da ujamem pravi trenutek, da bo oche sesut, dovolj zapit, da ga gladko razbijem na milijon kosov, odrinil je grbasto babico, da je padla na tla, opotekel se je, zunaj je bil hud naliv, z enim shutom v glavo sem ga podrl, s tezhkimi shkornji sem ga nabil pod rebra, brcal sem ga v glavo na vso moch, ni mi bilo dovolj, ko je padel v nezavest, sem skochil nanj, davil sem ga, zagrizel sem v njegov goltanec, hotel sem mu iztrgati srce, tako zhal mi je bilo, da nimam nozha, pritekli so sosedje in me zvlekli proch, on pa je bil mesece v bolnici, samo bal sem se ga, vedno in za zmeraj, ker je bil na oni strani vrat, njej pa sem nosil rozhe, moja lepa zafukana mati, daj mi tisto moch igre, da se ne bom bal smrti, skoraj nisem mogel verjeti, tudi na njenem pogrebu nisem zmogel ene same solze, ne vem zakaj, morda sem zhe vedel, da se bo vrachala, vsako dezhevno noch. Dezh, dezh… Nichesar ne vem o ljudeh, o srechi, o ljubezni, zelo pozno sem se nauchil osnovnih stvari, kako napishesh pismo, kako ustavish ogenj napalma, kako premagash vrochico, tisti bes, nemir, ki se shiri v spanec, potem kasneje, ko sem srecheval zhenske, vedno sem verjel, da so mesene igrache, nisem jih prizadel namerno, nisem jih muchil nachrtno, niso bile moja senca moje lepe zafukane mame, pach nisem znal, nisem zmogel, na kakshen dezheven dan sem znal lagati tako dobro, da sem verjel sebi, izmishljal sem si to ali ono, kakshne grajske zgodbe, igrati zhrtev, pomembno je bilo le to, da jaz vodim igro, da ne bom na koncu tisti, ki bo ranjen, iskal sem suzhnjo in nuno v isti osebi, iskal sem kljucharko, ki bo znala odpreti tista vrata, iskal sem shamanke, ki mi bi charobno odpoljubile môre, ne na zachetku, kopichil sem izmishljotine, lazh na lazh, prevaro na prevaro, iskal sem zhrtev, da ji izpijem vso kri, pozhgem vso dusho, da mi bo potem vsaj malo podobna, rojen v pushchavi sem prosil le dezhja, tiste tihe glasbe dezhnih kapelj, da bi vsaj za trenutek-dva pozabil na izgubljeni jutri, na zublje napalma, in sledili so si polomi, drame, begi, porazi, beda, in konchno samota dezhja. Dezh, dezh… Mnogo let kasneje, oche in mama zhivita v kleti, balzamirana, lepo ohranjena, ona redno dobiva rozhe, on vino, gospa pedagoginja zna vse pesmi na pamet, pochuti se ogoljufano, ona skrbi za hrano, obleko, rozhe, rachune, ona vechkrat reche, da so jo oglodali do kosti, hchi in on, zajedalec, vse nochi hodish gor in dol, spravil me bosh v norishnico, dvajset unichenih let reche, zunaj dezhne kaplje enakomerno bobnajo v sivino vechera, krivde ni mogoche deliti, parole so iz razprodaj, on vedno kritichen povzdigne glas, preklinja, vsi tisti upi o zhenski, ki mu bo odpobljubila môre, so pozabljena utvara, zdaj shtejejo male vojne, da se zapolni chas, on se igra z besedami, ona je zelo prijazna do obiskov, vloge so bile razdeljene zhe prej, vchasih krpajo, niti igra ni, vajenost, utechenost, on se je bal tistih prvih mesecev, ko se je rodila hchi, a bila je lunin otrok, nasmejana zlatolaska, velikokrat jo je opazoval v spanju in se chudil njeni lepoti, zharenju, njeni mirnosti, potem bi ji moral odgovoriti na nekaj vprashanj, ona je znala krichati, same skrajnosti, da jo bo ubila, da jo bo ubogala, da sta prava hinavca, oche in mati v kleti sta se pochasi prebujala, on je postajal zombi, selil se je v preteklost, ni zmogel zhiveti v sedanjosti, potvoril je, popravil, spremenil, samo dezh ga zaziba v melanholijo, opazuje ogenj v kaminu, razmishlja, kako bo ogenj zajel njegovo truplo, potem potrka mama na vrata, prosi ga, che jo pelje s starim ford escortom en krog, ja, ji reche, samo stari ne bo shel zraven, mama se samo smeji. Dezh, dezh… Spet je ponavljala, da ji je unichil zhivljenje, chakam na hcher, naenkrat ga je strah, da srecha najhujshe bebce, da jo poshkodujejo, mama se oglasha bolj poredko, njene besede so vse bolj nore, oche je izginil, vchasih samo njegova velika roka prebije prosojno visecho tanchico, nich lazhje ni, nich tezhje, ona je zagrenjena, utrujenost materiala si razlaga kot zrelost, on vse manj preklinja, komaj da spregovori po nekaj stavkov na dan, postaja kemichni Ali, vsak dan s chikom poseda pod oljko, chaka na kache, hijene, srebrne lisice, chudi se cvetovom granatnih jabolk, te krvavo cvetoche bolechine, v dnevnik si zdaj zapisuje samo she shtevilke, ko pade dvakrat na mesec v hipo, vidi miren obraz smrti, to so lepi obeti, vsa ta belina tishine, sedi na bolnishnichni postelji in drzhi mamo za roko, si prinesel avtomobilchke za sina gospoda primarija? vprasha, izza temnih oblakov je slishati violine, hisha brez korenin vse bolj sameva, pravi, da bo neko noch odshel, prej preden bo klican, komaj jih slishi, kako ihtijo, njegova mati, hchi, zhena, kolikokrat jih je videl, kako hodijo za njegovo zharo, sijoche nasmejani, vsi v belem, potem pa prve dezhne kaplje, ostri robovi sveta bledijo, pesem dezhnih kapelj pozabe. Dezh, dezh… Nihche ne ve, kaj je odgovornost za praznike, ko se ti rodi otrok, ti stopish na chelo vrste, dezh se spreminja v sneg, ki se chudi pravljichni pokrajini, koliko kurbirske lepote, koliko mrtvih sanj, koliko blefa prividov, mrtvih ladij, vojn in izdaj, jutro vechera, starec otrok, prazen pogled in zadnji obrok, chas nima tezhe, svet izgublja barve, besede zgreshijo, hvala za kri, crkni, crkni, ti mali pajac, dezh, dezh.
Yüklə 0,81 Mb. Dostları ilə paylaş:
| ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
