Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

2.2.2.1 Lukácsovo razumevanje odnosa avtor/bralec—dejanskost

Lukács sprejme izziv v imenu realizma, zavrne pa ugovor o domnevni vrnitvi h klasičnim pogledom (filozofije, neoklasicizma v umetnosti) in zatrdi takole: »Marx pravi: 'Produkcijski odnosi so v vsaki družbi izoblikovani kot celota.'« Totaliteta produkcijskih odnosov je pri Marxu predpostavljena in hkrati podvržena zgodovinskim spremembam:

»totaliteta« postaja vedno bolj tesno prepletena in trdna. Navsezadnje je po Marxu odločilna progresivna vloga buržoazije v zgodovini razviti svetovni trg, zaradi katerega postane ekonomija celega sveta objektivno poenotena totaliteta.

Pri tem je pomembna dvojna pojavnost enotnosti. Lukács nadaljuje:

Primitivne ekonomije ustvarjajo površinski videz vélike enovitosti; primitivnokomunistične vasi ali mesta zgodnjega srednjega veka so očiten primer. Vendar pa je v taki »enovitosti« ekonomska enota povezana s svojim okoljem in s človeško družbo v celoti s samo zelo redkimi nitmi. Po drugi strani dosežejo v kapitalizmu različni prameni ekonomije stopnjo avtonomije, ki je do tedaj brez primere, kar je mogoče videti iz primerov trgovinske menjave in denarja – avtonomija postane tako razširjena, da finančna kriza lahko nastane neposredno iz kroženja denarja. Posledica objektivne strukture tega ekonomskega sistema je, da je videti, kot da površina kapitalizma »razpada« v serijo elementov, ki vsi težijo k neodvisnosti. (Aesthetics and Politics 31-2)

Marx v Kapitalu (Prvi del, 1867) potemtakem pravi, da se po sami logiki kapitalizma totaliteta sveta, katere podlaga je homogena mreža ekonomskih odnosov, kaže na prvi pogled, torej neposredno na površini, kot diskontinuirana, razbita podoba sveta. Takšno podobo realnosti prikazujejo modernisti, kot je v svojem poetološkem modelu predlagal Bloch. Za to podobo je potreben poudarek na človekovi zavesti, katere zaznave in mentalne obdelave so temelj modernističnega fluidnega subjekta ter njegove neposredne resničnosti, ki zavrača vero v gotovost objektivne realnosti, ker zanjo, domnevno, ni nobenega zagotovila. Vendar Lukács, zopet navajajoč Marxa, nadaljuje:

Enovitost pod površino, totaliteta, katere deli so vsi objektivno povezani, se razkriva najbolj očitno v stanju krize [podčrtal A. V.]. Marx takole analizira proces, v katerem sestavni deli nujno dosežejo neodvisnost: »Ker v resnici sodijo skupaj, mora proces, v katerem sodobni deli postanejo neodvisni, dajati vtis nasilnosti in destruktivnosti. Fenomen, v katerem je mogoče občutiti njihovo enovito povezanost – enovitost diskretnih objektov – je fenomen krize. Neodvisnost, ki jo privzemajo procesi, ki sodijo skupaj in ki se drug drugega dopolnjujejo, je nasilno razbita. Tako kriza razkrije enovito povezanost procesov, ki so postali individualno neodvisni. (Aesthetics and Politics 32)

In naprej:

Kar se tiče te razprave, to pomeni, da v obdobjih, ko kapitalizem deluje na t. i. normalen način in so njegovi različni procesi videti avtonomni, ljudje, ki živijo v kapitalistični družbi, mislijo, da je enovit ter ga kot takega tudi občutijo; medtem ko ga v obdobjih krize, ko so avtonomni elementi potegnjeni skupaj v enoto, občutijo kot razpadanje. S splošno krizo kapitalističnega sistema postane občutenje razpadanja trdno vkopano prek daljših časovnih obdobij v zajetnih segmentih populacije, ki običajno dojemajo različne manifestacije kapitalizma na zelo neposreden način.

Lukács torej navede dvoje možnih realizacij marksistično utemeljene totalitete realnosti, s katero se človek sooča. Na eni strani je perceptivna totaliteta družbenih institucij, ki se kažejo kot avtonomni sistemi, diskontinuiteta med njimi pa (trenutno) ni problematična, saj krize ni. Problem tega stanja, stanja kapitalizma brez krize, je, da temeljne historičnomaterialistično metafizične totalitete, ki jo marksizem predpostavlja, sploh ne bi bilo mogoče dokazati, saj se součinkovanja med institucijami ne bi pokazala in bi bila lahko zgolj zmotna teorija, denimo, o nečem, kar je v resnici preslikava sveta idej platonističnega tipa⁶⁶. Ravno kriza, kot dodatek k percepciji diskontinuitete perceptivne plasti realnosti, pa, kot pove Marx, dejansko dokaže, da so vsi deli našega sveta povezani, razmislek o totaliteti pa zato postane nujen iz dveh razlogov: ker je utemeljen z dokazom (kriza dokazuje, da kaos dejanskosti ni naključen) in ker ga kriza, ki ni etično nevtralni fenomen, tudi upravičeno zahteva. Stališče Blocha, ekspresionistov in modernistov, kot ga predstavi Lukács, je v tem primeru povzeto v nereflektiranih širših množicah (»zajetnih segmentih populacije«). To stališče pa v luči Lukácsove razlage ni več vrednostno nevtralno, ampak je ravno na podlagi dokaza, ki obstane tudi brez metafizike historičnega materializma, etično vprašljivo. Lukácsov študent Alfred Kurella, in bolj po ovinkih tudi sam Lukács, ta problem v takratni dikciji označita s fašizmom, oz. vsaj z enim od izvorov fašizma⁶⁷.

Kaj je Lukács uspel torej pokazati? Dokazal je edinstvenost enega kontinuiranega sveta, kot ga predvideva npr. že obravnavana teorija realizma Josepha P. Sterna sledeč poznemu Wittgensteinu. Obenem pokaže na neutemeljnost intuitivnih postopkov Ernsta Blocha, ki krize ne upoštevajo kot konstitutivnega faktorja, to pa je razvidno iz navezave na imaginarij arhaičnega in ljudskega (Aesthetics and Politics 20, 26)⁶⁸, obenem pa se ji kot konceptu vseeno ne odrečejo.

Na tem mestu se Lukácsovo razpravljanje omejuje na vprašanje razumevanja dejanskosti ­– kot rečeno, nujno v krizi – in pušča vprašanje, kako se s tem spopade literatura kot del družbene nadstavbe (ali pa podsistem v kasnejši dikciji empirične literarne znanosti). To poudari tudi Lukács sam (Aesthetics and Politics 33) in nadaljuje, da omenjena objektivna realnost pravzaprav načelno ni (v celoti) dosegljiva⁶⁹, zapletena je v odnose in »mediacije«, kot pravi navajajoč Lenina, in priporoči »vztrajanje na vsestranski vednosti«, ki naj varuje pred zmoto in nefleksibilnostjo (Aesthetics and Politics 33). Človekov omejen mišljenjski dostop do dejanskosti sledi iz hermenevtične pozicije človeka, ki se v omejenosti izkustva sooča s krizo. Lukács se je na tem mestu očitno obrnil od Marxa k Leninu, ki vprašanja marksizma prevaja v prakso, pri tem pa je, kot opozarja teoretik diskurza Ernesto Laclau⁷⁰, prisiljen najti problematično skladnost med teoretično zasnovano marksistično zgodovinsko teleologijo in dejansko, z marksističnega vidika neregularno (npr. rusko) zgodovino (Rusija demokratizirajočih impulzov buržoazije ni realizirala). Mesto praktičnega misleca je zato gnoseološko negotovo in ujeto v neskončno ter nujno nezaključeno mrežo interpretiranj. Ob primerjavah s tradicijami marksistične veje teorije diskurza je mogoče ugotoviti, da je Lukácsovo stališče, povezano z Leninovim, ki ga Laclau kot teoretik današnjega časa poveže še z Gramscijevim, očitno relevantno tudi v 21. stoletju.

Lukács v skladu s historičnomaterialistično filozofsko metodo vztraja, da se »realistična« literatura v okvirih marksistične literarne teorije nanaša na objektivno realnost: »objektivna realnost se zrcali«⁷¹. Na tem mestu v Lukácsov teoretski konstrukt vstopa teorija odseva, ki je tema tega poglavja. Ni omejena samo na literaturo. »Vsak marksist ve, da se temeljne ekonomske kategorije kapitalizma vedno zrcalijo v zavestih ljudi, neposredno, vendar vedno od zadaj naprej« (Aesthetics and Politics 32). Avtor očitno poudarja specifiko tega odseva, namreč njegovo enosmernost, ki je seveda povezana s hermenevtičnim problemom, ki ga izpostavlja Lenin, saj projekcija historičnomaterialistične teleologije nazaj na dejanskost ni trivialna, ampak pravzaprav v vsej doslednosti nemogoča. Gre torej za enosmerno določanje od objektivne enotnosti kot temeljne podlage povezanih avtonomnih družbenih podsistemov celote kapitalističnega ekonomskega sistema do površinske podobe razpršene dejanskosti, ki pa po vsej verjetnosti »mora odsevati v zavesti ljudi, ki živijo v tej družbi, in zato tudi v zavesti pesnikov in mislecev« (Aesthetics and Politics 32).