V novi gorici magistrska naloga



Yüklə 0,77 Mb.
Pdf görüntüsü
səhifə14/32
tarix16.11.2017
ölçüsü0,77 Mb.
#10382
1   ...   10   11   12   13   14   15   16   17   ...   32

24 

nepotešene  potrebe  staršev  po  bližini  zadovoljujejo  otroci  in  igrajo  vlogo  nadomestnega 

partnerja  enemu  od  staršev.  Pogost  odziv  na  travmatično  izkušnjo  v  otroštvu  so  potlačena 

čustva. Travmatična izkušnja lahko zaradi disociacije ostane nepredelana v implicitnem delu 

spomina  (amigdali)  in  podzavestno  vpliva  na  posameznikovo  doživljanje  v  odrasli  dobi  kot 

čustvena  izkušnja  brez  razumske  vednosti  o  travmi,  ki  vpliva  na  posameznikov  fizični, 

psihični,  čustveni  in  duhovni  svet  (Gostečnik,  2008b;  Repič  2008;  Cvetek,  2009)  in  močno 

poveča verjetnost za razvoj zasvojenosti v odraslosti (Carnes, 2001, 2006; Cantelmi in drugi, 

2004;  Butler  in  Zitzman,  2005;  Repič,  2008;  Cvetek,  2009;  Steffens  in  Means,  2009; 

Gostečnik, 2012; Adams, 2013).  

 

Raziskave, ki jih omenja Carnes (2006) podkrepijo navedene ugotovitve, saj izkazujejo, da je 



bilo 87 % zasvojenih s seksualnostjo čustveno zlorabljenih, 81 % spolno zlorabljenih, 72 % 

pa telesno zlorabljenih. Otrok doživlja zlorabo kot neodobravanje svojega vedenja, pri čemer 

občuti čustveno neuglašenost s staršem, stres, ki ga ni zmožen sam regulirati, in sram. 

 

2.3.6.4.



 

Sram 

Poznavanje dinamike sramu je pomembno pri razumevanju zasvojenosti, saj je sram gonilna 

sila  zasvojenskega  ciklusa.  Sram  je  čustvo,  ki  se  začne  razvijati  v  drugem  letu  starosti. 

Prispeva  k  razvoju  samokontrole  in  otrokovega  vedenja  pri  postavljanju  mej  v  otrokovem 

procesu  socializacije.  Če  so  starši  senzitivni  in  odzivni,  pomagajo  otroku  regulirati  nastalo 

čustvo sramu in na ta način sporočijo otroku, da se da negativna čustva vzdržati in premagati. 

Posredno gradi tako otrok občutek pozitivne samopodobe. Interakcije, kjer prihaja pri otroku 

do  intenzivnega  čustva  sramu  in  niso  ustrezno  regulirane  s  strani  starša,  doživlja  otrok  kot 

čustveno neuglašenost s staršem. Le ta povzroči pri otroku občutke zapuščenosti in ponižanja, 

kar  sproži  v  otroku  travmatsko  stresno  reakcijo.  Psihološko  ločenost  od  starša  mu  lahko 

pomaga zmanjševati tudi domišljija, in sicer tako, da otrok prevzame delno starševsko vlogo 

in se neguje sam. Zgodnje travmatske izkušnje predstavljajo pomembno tveganje za kasnejši 

razvoj  psihiatričnih  motenj  (Schore  v  Žvelc  2011,  str.  133)  in  so  podlaga  za  otrokov  stil 

navezanosti, pri čemer je »funkcija navezanosti prav moderacija negativnih stresnih situacij in 

emocij, in sicer tako v zgodnji otroški dobi, kakor tudi pozneje v življenju« (Gostečnik 2008, 

str. 30).  

 



25 

Struktura osebnosti zasvojenega, njegova bazična prepričanja temeljijo na občutku sramu, ki 

ga  Rozmanova  (2013,  str.  49)  poimenuje  »travmatski  sram«.  Zasvojeni  se  globoko  v  sebi 

počutijo  kot  izjemno  slabe  in  nevredne  osebe.  Pri  postavljanju  osebnih  mej  imajo  težave, 

njihova samopodoba je nizka. »Zasvojeni se ne dojemajo kot človeška bitja, vredna ljubezni, 

in ne verjamejo, da jih bodo drugi ljubili in skrbeli zanje« (Carnes in drugi 2011, str. 79). Prav 

to ponotranjeno stališče o sebi je vir stalne notranje bolečine in sramu, ki je hkrati vzrok in 

posledica v vedenju  osebe, zasvojene s seksualnostjo. Posledično se ta prepričanja kažejo  v 

medosebnih odnosih (še posebej v tistih, za katere je značilna ljubezen in navezanost), kjer se 

kažejo kot izogibanje tesnejšim stikom in nezaupanje Tako lahko seks postane vir nadzora, s 

katerim  zasvojeni  želijo  zapolniti  praznino  osamljenosti,  ki  pa  se  sčasoma  sprevrže  v 

najpomembnejšo potrebo, ki jo zasvojeni zamenja za bližino in resnično povezavo z drugim 

človeškim  bitjem  (Cantelmi  in  drugi,  2004;  Carnes  in  drugi,  2011;  Žvelc,  2011;  Rozman, 

2013). 


 

Vsi ljudje niso enako dovzetni za nastanek zasvojenosti. Posebno občutljivi so tisti, ki imajo 

posebno kombinacijo osebnostnih lastnosti in so odraščali v neugodnih razmerah, tako da so 

“ranljivi”  za  nastanek  zasvojenosti.  Da  je  razvoj  seksualne  zasvojenosti  lahko  povezan  s 

travmatično  izkušnjo  zlorabe  v  otroštvu  in  relacijsko  travmo,  pri  čemer  se  izkušnje 

zapuščenosti iz otroštva pogosto prenesejo v odraslo dobo, kjer posameznik posledično ne zna 

vstopiti  v  pristen  odnos  z  drugimi,  dokazujejo  tudi  študije  Hillisa  Anda,  Ferlittija  in 

Marchbanksa  (v  Zapf  in  drugi  2008,  str.  159)  in  izkušnje  različnih  strokovnjakov  iz  svoje 

klinične  prakse  (Leeds,  1999;  Carnes,  2001,  2006,  2010;  Cantelmi  in  drugi,  2004,  2007; 

Steffens in Means, 2009; Hall, 2013; Ressler, 2013).   

 

Z  gotovostjo  lahko  torej  trdimo,  da  ima  etiologija  seksualne  zasvojenosti  svoje  korenine  v 



deficitu  medosebnih  odnosov.  Zato  nam  teorija  navezanosti,  ki  preučuje  človeški  odnos  od 

zgodnjih  otroških  let  dalje,  ponuja,  kot  trdita  Ressler  (2013)  in  Rozman  (2013),  najbolj 

konsistentno epistemologijo razumevanja zasvojenosti s seksualnostjo. 

 

2.4.



 

Teorija navezanosti 

Teorijo  navezanosti  je  razvil  angleški  otroški  psihiater  in  psihoanalitik  John  Bowlby  

(1907–1990)  s  sodelavko,  psihologinjo  Mary  Ainsworth  (1913–1999).  Na  podlagi  svojega 

dela z otroki brez staršev je oblikoval teorijo o tem, da je za otroka in njegov normalni razvoj 




26 

nujna prisotnost osebe, na katero se lahko naveže. Tako je v šestdesetih in sedemdesetih letih 

prejšnjega  stoletja  postavil  na  glavo  tedanje  Freudovo  pojmovanje  osrednje  motivacije 

otrokovega  razvoja,  katere  poglavitna  trditev  je  bila,  da  njegovo  vedenje  in  raziskovanje 

motivira iskanje hrane ali zadovoljevanje neposrednih fizioloških potreb. Teorija navezanosti 

predstavlja  novo  gonsko  teorijo,  ki  jo  Bowlby  uvršča  med  biološko  osnovane  motivacijske 

sisteme  posameznika.  Podatke  je  zbiral  z  opazovanjem  otrok  v  realni  življenjski  situaciji  in 

dognal, da ima pri otroku že kratka ločitev od skrbnika

8

 daljši učinek, ki se kaže kot strah pred 



zapuščenostjo,  iskanje  fizičnega  stika  in  tolažbe.  Stanje,  ko  otrok  zazna,  da  je  ohranjanje 

bližine  s  skrbnikom,  največkrat  materjo,  ogroženo,  povzroči  anksioznost,  ta  pa  aktivira 

sistem, ki ga je poimenoval navezanost (angl. attachment), ki jo definira kot del evolucijsko 

prilagoditvenega vedenja človeške vrste (Erzar in Kompan Erzar, 2011; Žvelc, 2011; Siegel, 

2014).  

 

2.4.1.



 

Definicija navezanosti 

Navezanost  je  vrojen  sistem  v  možganih  in  se  oblikuje  v  odnosu  s  pomembnimi  drugimi 

osebami v otrokovem zgodnjem razvoju. V osnovi ločimo dve vrsti navezanosti, varno in ne-

varno. Vsaka vključuje različne oblike vedenja, ki so odvisne od tega, kako otrok prepoznava 

nevarnost.  Na  tej  podlagi  se  razvijejo  tudi  mnogi  drugi  možganski  procesi  (Kompan  Erzar, 

2006).  


 

V zvezi s pojmom navezanosti moramo opozoriti, da je treba ločevati med povezanostjo (ki jo 

poljudno  večkrat  pojmujemo  kot  navezanost)  in  navezanostjo.  Pojem  navezanosti  označuje 

otrokovo  doživljanje  staršev  in  njegovo  občutje  varnosti.  Otrok  se  lahko  kljub  navidezni 

povezanosti, torej čustveni vezi, ki se gradi od rojstva naprej, ob starših počuti negotovo in se 

nanje ne more opreti, zato navezanost in povezanost, ki jo lahko otrok doživlja v stiku s starši 

kot bolj ali manj tesno, ni isto (Cugmas, 1998).  

 

Avtorji, ki se ukvarjajo s preučevanjem teorije navezanosti (Cugmas, 1998; Erzar in Kompan 



Erzar,  2003,  2011;  Poljanec  in  Šomen,  2006;  Žvelc,  2011;  Siegel,  2014)  navajajo  različne 

definicije  navezanosti,  vsi  pa  v  bistvu  opisujejo  navezanost  kot  proces  vzajemnega 

komuniciranja  in  vplivanja  med  otrokom  in  njegovimi  skrbniki.  Tako  Kompan  Erzarjeva 

                                                 

8

 

V nalogi bomo uporabljali za skrbnika tudi terminologijo starši (ali mati), saj so le-ti najpogosteje 



otrokovi skrbniki. V literaturi zasledimo tudi besedno zvezo »pomembni drugi«. 


Yüklə 0,77 Mb.

Dostları ilə paylaş:
1   ...   10   11   12   13   14   15   16   17   ...   32




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©genderi.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə