V novi gorici magistrska naloga

3 

Vsebinski načrt raziskave v pričujoči magistrski nalogi je razdeljen na dva sklopa, in sicer na 

teoretični  in  praktični  oz.  empirični  del.  Za  prvi  sklop  smo  najprej  zbrali  in  pregledali 

literaturo z obravnavanega področja, torej področja zasvojenosti z internetno pornografijo in 

Bowlbyeve teorije navezanosti. Pregledali smo predhodne raziskave na izbrano temo, zbirali 

in  prevajali  članke, povezane z omenjeno temo, saj  so nekateri  izmed njih zapisani v tujem 

jeziku. Prvi sklop oziroma teoretični del je v grobem razdeljen na dva dela. Prvi del pojasnjuje 

teoretične  osnove  zasvojenosti  oziroma  vedenjske  zasvojenosti,  natančneje  pa  pojasni 

zasvojenost  z  internetnim  seksom.  Drugi  del  predstavi  osnovne  koncepte  Bowlbyeve  teorije 

navezanosti.  Teoretičnemu  spoznanju  problematike  sledi  empirični  del,  ki  vključuje  opis 

izvedene  kvantitativne  raziskave,  prikaz  in  razlago  rezultatov  raziskave.  Empirični  del 

zaključuje interpretacija v raziskavi pridobljenih rezultatov. 

 

 

2.

 

TEORETIČNI DEL 

2.1.  Zasvojenost  

V  današnji  družbi  sta  se  razumevanje  in  obravnavanje  področja  zasvojenosti  razširili  in 

presegli  zgolj  uporabo  alkohola,  tobaka  in  prepovedanih  drog  ter  posledično  zasvojenosti  z 

omenjenimi substancami. V zadnjem desetletju se kemičnim zasvojenostim pridružuje čedalje 

več  različnih  oblik  zasvojenosti,  na  katere  je  v  Sloveniji  že  v  devetdesetih  letih  prejšnjega 

stoletja prva začela opozarjati in jih opisovati slovenska strokovnjakinja,  dr. Sanja Rozman. 

»Pri tovrstnih oblikah omamljanja ne gre za zlorabo kemične droge, pač pa omamo povzroči 

zloraba  na  videz  povsem  nedolžnih  postopkov  kot  na  primer  hranjenje,  spolnost,  telesna 

aktivnost, tveganje ali sanjarjenje« (Rozman 1998, str. 19). Te oblike zasvojenosti postopoma 

pridobivajo  svoj  pomen  na  področju  skrbi  za  duševno  zdravje;  imenujemo  jih  vedenjske  ali 

nekemične zasvojenosti. Raziskujejo jih, se z njimi ukvarjajo, zdravijo in jih priznavajo tudi 

številni strokovnjaki po celem svetu.  

 

Predstava, da je nekdo zasvojen, je znana približno od druge polovice 19. stoletja naprej,  v 

splošno rabo pa je izraz prišel šele pozneje (Giddens, 2000). Na področju terminologije smo 

ob pregledovanju literature ugotovili, da vlada precejšnja zmeda. Izraza »zasvojenost« (angl. 

addiction)  in  »odvisnost«  (angl.  dependence)  ter  besedne  zveze  (npr.  »zasvojenci«, 

»odvisniki«  …),  ki  iz  teh  dveh  pojmov  izhajajo,  se  v  besedilih  uporabljajo  simultano,  kot 

---

4 

sopomenke, čeprav to niso. V pričujoči nalogi bomo uporabljali terminologijo »zasvojenost«. 

Menimo, da je izraz ustreznejši kot termin »odvisnost«, saj smo odvisni lahko tudi od zraka, 

vode, hrane … kar pa ni »zasvojenost«. 

 

Slovar  slovenskega  knjižnega  jezika  (2000)  definira  zasvojenost  kot  stanje  zasvojenega 

človeka,  ki  se  vedno  znova  vrača  k  uživanju  zasvojene  snovi  zaradi  spomina  na  ugoden 

občutek in zaradi telesne zasvojenosti, ki jo spremljajo abstinenčne težave. 

 

Strokovnjaki  so  si  v  razlagah  zasvojenosti  enotni,  da  zasvojenost  vpliva  na  zmožnost 

posameznikovega  zaznavanja  in  čutenja.  Tako  Gostečnik  (2000)  obravnava  zasvojenost  kot 

katerokoli  aktivnost,  ki  lahko  odločilno  vpliva  in  preobrne  posameznikovo  osebno 

doživljanje.  Mnogokrat  zasvojeni  skuša  opustiti  škodljivo  vedenje,  vendar  vedno  znova 

popusti psihičnim pritiskom in se ponovno omami. Rozmanova (v Carnes 2006, str. 13) opiše 

zasvojenost  »kot  bolezen,  za  katero  je  značilno  ponavljajoče  se  škodljivo  vedenje  – 

omamljanje.  Zasvojeni  se  zaveda  škode,  ki  nastaja  zaradi  bolezni  na  duševnem,  telesnem, 

socialnem  in  duhovnem  področju  njegovega  življenja,  vendar  je  izgubil  nadzor  nad  svojim 

vedenjem  in  z  omamljanjem  ne  more  prenehati,  ne  da  bi  doživel  abstinenčno  reakcijo«. 

Giddens  (2000)  ugotavlja,  da  zasvojenemu  posamezniku  primanjkuje  lastna  avtonomija  in  z 

zasvojenostjo kaže, da želi na določen način nadzirati svoje življenje in tudi sebe, zasvojenost 

pa je njegov obrambni odziv in beg. Sklepamo lahko torej, da je zasvojenost bolezen volje, ki 

se  kaže  kot  nezmožnost  vzpostavitve  dolgotrajnega  nadzora  nad  škodljivim  vedenjem. 

Novejša znanstvena dognanja pa dokazujejo, da  zasvojenost ni  zgolj patološki izraz težav s 

samodisciplino. V njih so odkrili, da zmorejo možgani sami proizvajati kemična sredstva, ki 

služijo kot močna mamila, kar je usmerilo razmišljanja strokovnjakov, da pri zasvojenosti ne 

gre  zgolj  za  vedenjsko  težavo.  Ugotovitve  so  služile  kot  temelj  novemu  razumevanju 

zasvojenosti.  Leta  2011  je  strokovna  institucija  ASAM  (American  Association  of  Addiction 

Medicine) sprejela definicijo zasvojenosti, ki pravi: 

Zasvojenost  je  primarna  kronična  bolezen  možganskih  sistemov  za  nagrajevanje, 

motivacijo in  spomin  ter z  njimi povezanih nevronskih povezav. Okvara  v delovanju teh 

sklopov  vodi  do  značilnih  bioloških,  psiholoških,  družbenih  in  duhovnih  manifestacij. 

Oseba začne patološko iskati olajšanje ali ugodje ob uživanju snovi  in  izbiri  določenih 

vedenj.  Za  zasvojenost  so  značilni:  nesposobnost  trajne  abstinence,  oslabljena 

sposobnost nadzora nad vedenji, hlepenje po omami, zmanjšana zmožnost prepoznavanja 

resnih  težav tako v vedenju  posameznika kot  v medosebnih  odnosih ter disfunkcionalno 

---