V novi gorici magistrska naloga

5 

čustveno odzivanje. Kot druge kronične bolezni tudi zasvojenost pogosto vključuje cikle 

ponovitve oziroma recidive bolezni in remisije oziroma faze abstinence. Če se zasvojena 

oseba ne zdravi ali vključi v proces okrevanja, postane zasvojenost progresivna in lahko 

povzroči trajne posledice ali prezgodnjo smrt (Rozman 2013, str. 23). 

 

Novo  postavljena  definicija  bistveno  vpliva  na  razumevanje  zasvojenosti,  saj  jo  definira  kot 

bolezen, kar predstavlja nov pogled, razumevanje in tudi nov izziv pri zdravljenju tovrstnega 

škodljivega vedenja. 

 

Značilnosti zasvojenosti se kažejo kot: 



 

škodljivo vedenje, omamljanje,  



 

ponavljanje in povečevanje potrebnega odmerka, 



 

hlepenje po mamilih oziroma izkušnjah, povezanih z ugodjem, 



 

kompulzivnost – kljub temu, da se zasvojeni zaveda posledic, škodljivega vedenja ne 

more opustiti, 



 

skrajni vzponi in padci razpoloženja, 



 

abstinenčna reakcija, 



 

zmanjšana  sposobnost  prepoznavanja  resnih  težav  v  svojem  vedenju  in  medosebnih 

odnosih ter 



 

disfunkcionalno čustveno odzivanje (Rozman, 2006; 2013). 

 

Pri razumevanju bistva zasvojenosti se moramo zavedati, da zasvojenosti ne povzročajo zgolj 

kemične substance. Le te so zgolj sredstvo, s katerim se zasvojeni lahko omamijo. Podlaga za 

zasvojenost je lahko vsaka snov in tudi vsak postopek oziroma vedenje. Omamimo se lahko 

tudi brez vnosa kemične snovi v svoje telo.  

 

Prav  ugotovitev,  da  gre  pri  zasvojenosti  za  posameznikovo  notranje  čustveno  nihanje,  je 

preusmerila  pozornost  s  snovi  na  človeka,  saj  se  je  izkazalo,  da  se  zasvojensko  čustveno 

nihanje  lahko  požene  že  samo  z  mislijo  in  da  za  to  ni  potreben  nikakršen  vnos  kemikalij. 

(Gostečnik, 2000; Topić v Carnes 2006, str. 10; Rozman, 1998; 2006; 2013). Te ugotovitve 

predstavljajo  izhodišče  pri  raziskovanju  in  utemeljevanju  pogosto  spregledanih  vedenjskih 

zasvojenosti, za katere menimo, da pomembno vplivajo na kakovost duševnega zdravja širše 

populacije. 

---

6 

2.1.1.

 

Vedenjske – nekemične zasvojenosti 

Temu, da so vedenjske zasvojenosti v naši družbi še vedno prepogosto  spregledane, botruje 

tudi dejstvo, da so mnenja o tem, kaj je vedenjska zasvojenost, še vedno tako v strokovni kot 

laični  javnosti  različna.  Kljub  temu,  da  najnovejša  definicija  zasvojenosti  patološko  iskanje 

ugodja  ob  izbiri  določenih  vedenj  postavlja  ob  bok  kemičnim  zasvojenostim,  in  kljub 

prizadevanju  strokovnjakov,  ki  se  ukvarjajo  z  vedenjskimi  zasvojenostmi,  vse  vedenjske 

zasvojenosti še vedno niso umeščene v najnovejši DSM V

1

 priročnik (2014). V medicinskih 

modelih  zdravljenja  najpogosteje  najdemo  simptome  vedenjskih  zasvojenosti  pod  oznako 

Motnje navad in (kontrole) impulzov. Zasledili smo tudi misel, da so vedenjske zasvojenosti 

(omenjena je zasvojenost z internetno pornografijo) lahko zgolj izmišljotina psihoterapevtov, 

da na ta način pridejo do dodatnega zaslužka v svoji psihoterapevtski praksi (Gerdina in drugi, 

2013).  

 

Pri nekemičnih zasvojenostih gre za bolezen, pri kateri se za doseganje omamnega stanja 

ali za olajšanje psihičnih bolečin kompulzivno zlorablja neko vedenje, na primer poskusi 

nadzora  zakonca  ali  partnerja,  razna  seksualna  dejanja,  igranje  na  srečo  za  denar, 

zloraba  manevrov  pri  uživanju/odrekanju  hrane,  sanjarjenje  in  kompulzivno 

zadolževanje, nerazumno tveganje, igrice na računalniku, obiskovanje družabnih spletnih 

strani in podobno, pri čemer je diagnostični kriterij izguba nadzora. Zasvojeni se zaveda 

škode, ki nastaja kot posledica in s svojim ravnanjem ne more prenehati (Rozman 2013, 

str. 39).  

 

Na  pojav  vedenjskih  zasvojenosti  pri  nas  aktivno  opozarja  »Preventivna  platforma«,  mreža 

nevladnih organizacij na področju zdravja, ki želi v novi zakonodaji enakopravno vključitev 

zasvojenosti, povezanih s tveganim vedenjem. V skupni pobudi predloga za sprejetje novega 

krovnega  zakona  o  preprečevanju  vseh  oblik  zasvojenosti,  ki  naj  bi  nadomestil  obstoječi 

Zakon  o  preprečevanju  uporabe  prepovedanih  drog  in  o  obravnavi  uživalcev  prepovedanih 

drog  (ZPUPD)  opozori  na  problemsko  ozadje  današnje  družbe  (negotovost,  tesnoba, 

osamljenost,  nizka  samozavest,  bolečina,  pomanjkanje  ljubezni),  katere  posledica  je  izbira 

različnih tveganih vedenj. V pobudi našteje in opozori na mnoge oblike nekemičnih oziroma 

                                                 

1

 

Duševne motnje diagnosticira zdravnik – psihiater po dveh uveljavljenih klasifikacijskih sistemih. V 

Evropi je to Mednarodna klasifikacij bolezni (skrajšano ICD-10), v ZDA pa Diagnostični in statistični 

priročnik duševnih motenj (DSM-V) 

---

7 

vedenjskih  zasvojenosti,  ki  jih  težko  prepoznamo,  pri  čemer  izpostavi  tudi  zasvojenost  s 

spletno spolnostjo (npr. pornografijo)

2

 (ZPZ-1, 2014). 

 

2.2.

 

Seksualna zasvojenost  

Pojav zasvojenosti s seksualnostjo opiše že v tretjem stoletju Sveti Avguštin (Hall, 2013). V 

uradni  psihiatriji  se  je  pojem  prvič  pojavil  leta  1897,  ko  je  Freud  masturbacijo  opisal  kot 

»izvirno  ali  primarno  zasvojenost«  (Topić  v  Carnes  2011,  str.  12).  V  Sloveniji  je  o 

zasvojenosti  s  seksualnostjo  prva  začela  pisati  zdravnica  Sanja  Rozman  v  svoji  knjigi 

Peklenska  gugalnica  (1998).  Osem  let  kasneje  je  izšla  v  slovenskem  prevodu  knjiga 

ameriškega  avtorja  Patricka  Carnesa  Ne  recite  temu  ljubezen,  ki  opisuje  seksualno 

zasvojenost.  Za  seksualno  zasvojenost  zasledimo  različno  uporabljeno  terminologijo: 

odvisnost  od  spolnosti,  zasvojenost  s  spolnostjo,  odvisnost  od  seksa,  zasvojenost  s  seksom, 

seksualnostjo

3

.  

 

Tako tuji (Leeds, 1999; Carnes, 2006, 2010; Cantelmi in Lambiase, 2007; Hall, 2013; Ressler, 

2013) kot slovenski strokovnjaki (Rozman, 1998, 2003, 2006; Carnes, 2006; Carnes in drugi, 

2010;  Topić,  2011;  Sotlar,  2012),  ki  se  ukvarjajo  s  seksualno  zasvojenostjo,  največkrat  na 

podlagi svoje klinične prakse ugotavljajo, da pojav narašča. Kljub temu, da smo v naši družbi 

pogosto  izpostavljeni  znakom,  da  seksualna  zasvojenost  obstaja,  jo  pogosto  še  vedno 

zanikamo  oziroma  je  ne  priznamo.  Giddensova  (2000)  trditev,  da  zasvojeni  ali  drugi  ljudje 

težje prepoznajo tiste zasvojenosti, ki niso družbeno sprejemljive, dokler ne nastanejo krizne 

okoliščine,  kar  velja  tudi  za  spolnost,  je  lahko  eden  izmed  možnih  vzrokov  zanikanja. 

Zanikanje  tovrstne  zasvojenosti  verjetno  izhaja  tudi  iz  prepričanja,  da  je  spolnost  pri  vseh 

ljudeh stvar izbire in samoobvladovanja.  

 

Spolnost  je  pomembna  človeška  izkušnja,  za  katero  Košiček  (1982)  pravi,  da  daje  človeku 

duševni mir, notranjo uravnovešenost in ga osrečuje. Frankl (v Lukas 1993, str. 17) pravi, da 

je  spolnost  izraz  ljubezenskega  odnosa.  Ziherl  (Tomori  in  Ziherl  1999,  str.  267)  spolnost 

                                                 

2

 Termin uporabljen v pobudi zakona 

3

  V  nalogi  bomo  uporabljali  terminologijo  seksualna  zasvojenost  ali  zasvojenost  s  seksom, 

seksualnostjo,  saj  menimo,  da  ustreza  definiciji  zasvojenosti  z  določenim  vedenjem,  v  tem  primeru 

seksualnostjo, seksom, poleg tega pa se strinjamo tudi s Topićem (v Carnes in drugi 2010, str. 14), ki 

se v primeru zasvojenosti izogiba besedi »spolnost«, saj meni, da je primerno, da se beseda spolnost 

uporabi za normalno človekovo spolno vedenje, izraz seksualnost pa za odtujeno spolno vedenje, ki je 

osnova za zasvojenost. 

---