V novi gorici magistrska naloga

8 

opredeljuje kot  »zapleteno človekovo dejavnost, ki ima svojo biološko osnovo, ta pa določa 

njen  duševni,  vedenjski,  odnosni  in  družbeni  del«.  Človek  je  v  samem  jedru  bitje  odnosov 

(Brajša, 1982; Frankl, 1994a; Lukas, 1993; Gostečnik, 2008c), zato spolnost ni zgolj osnovna 

biološka  potreba,  pač  pa  se  v  njej  odigravajo  medčloveški  odnosi.  V  spolnosti  posameznik 

pokaže,  kdo  zares  je,  kako  doživlja  in  kakšnega  dialoga  je  zmožen  s  sabo  in  drugimi 

(Gostečnik,  2008c).  Težko  si  zato  predstavljamo,  da  si  človek  s  spolnostjo  lahko  uniči 

življenje ali izgubi nadzor. Rozmanova (2013) iz svojih izkušenj pove, da se ljudje ob tem, ko 

za seksualno zasvojenost slišijo, najpogosteje šalijo, da bi še najraje bili zasvojeni s seksom, 

ne zavedajoč se, kako uničujoče posledice za posameznika in tiste, ki z njim živijo, ima lahko 

tovrstna  zasvojenost.  Vendar  se  lahko  tudi  najbolj  običajne  in  povsem  zdrave  oblike 

človeškega spolnega izražanja sprevržejo v zasvojensko vedenje in nekaj, kar je predstavljalo 

vir ugodja, postane vir omame (Rozman, 2013).  

 

Napačno bi razmišljali, če bi seksualno zasvojenost izenačevali z motnjo, ki jo poimenujemo 

hiperseksualnost.  Eden  največjih  zgrešenih  mitov  o  zasvojenosti  s  seksualnostjo  je  prav 

mišljenje,  da  je  najmočnejši  znak  tovrstne  zasvojenosti  pretirano  spolno  poželenje,  ki  ga 

posameznik  ne  zmore  nadzorovati.  Mnogi  si  pod  pojmom  »seksualna  zasvojenost« 

predstavljajo  osebe,  ki  se  posvečajo  perverznim  oblikam  spolnosti.  Ali  gre  za  seksualno 

zasvojenost,  ne  moremo  soditi  izključno  na  podlagi  seksualnega  vedenja.  Problem 

zasvojenosti s seksualnostjo nista seks in neodgovorno vedenje, pač pa je treba razumeti, kaj 

to vedenje posamezniku pomeni. Tovrstna pojava je treba ločevati, saj obstaja v nasprotnem 

primeru možnost, da zgrešimo bistvo zasvojenosti s seksualnostjo. Pomemben je torej vzorec 

in  ne  količina.  Če  upoštevamo  dejstvo,  da  je  zasvojenost  doseganje  stanja  omame  in  je 

spolnost  aktivnost,  ki  nosi  v  sebi  možnost  omame,  lahko  sklepamo,  da  spolnost  v  primeru 

zasvojenosti posameznik uporabi za to, da otopi v sebi bolečino in praznino svojega življenja, 

tako kot se nekateri v ta namen napijejo (Rozman, 1998, 2013; Carnes, 2006; Hall, 2013).  

 

Seksualna zasvojenost je prisotna, kadar se ugotovi, da je oseba izgubila kontrolo nad svojim 

vedenjem in da to počne kljub škodi zase. Posebej nevarna postane zaradi tega, ker seksualno 

zasvojeni  lahko  uide  v  stanje  omame  že  tako,  da  se  zasanja.  (Veliko  lažje  je  na  primer 

nadzirati vnos substance pri kemičnih odvisnostih.) 

 

Hallova  (2013)  meni,  da  postane  posameznik,  ki  je  zasvojen  s  seksualnostjo,  suženj  lastne 

kompleksne  in  skrivnostne  sile,  spolnosti,  ki  lahko  uničujoče  vpliva  na  njegovo  življenje  in 

---

9 

medosebne  odnose.  Tudi  Carnes  (2006)  zasvojenost  s  seksualnostjo  opiše  kot  kompulzivno 

vedenje, ki destruktivno vpliva na odnose in stike z ljudmi, ki so nam blizu. 

 

Avtor  relacijske  družinske  terapije,  Gostečnik  (2008,  2010),  išče  vzroke  zasvojenosti  s 

seksualnostjo z napetostjo v razbolelem telesu, ki hrepeni po ljubezni, spoštovanju, sprejetosti 

in pripadnosti. Z izbiro takega vedenja posameznik nezavedno kliče po odnosu in na ta način 

zmanjša  napetost,  ki  jo  čuti  in  je  ni  zmožen  izraziti  v  intimnem  medosebnem  odnosu.  Tudi 

Rozmanova opiše zasvojenost s seksualnostjo kot obliko škodljivega vedenja, ki se kaže kot 

neobvladljiv  vedenjski  vzorec  in  tvegano  vedenje  z  vztrajno  željo  in  prizadevanjem  za 

omejitev  le-tega.  Spremljajo  ga  velika  čustvena  nihanja,  izogibanje  tesnejšim  odnosom  s 

pomembnimi drugimi in posledično škoda v osebnem in poslovnem življenju.  

 

Za zasvojenost s seksualnostjo gre takrat, ko za osebo seksualnost postane osnovni način, 

s  katerim  uravnava  svoje  čustveno  življenje.  Zasvojenost  s  seksualnostjo  lahko  nastane 

takrat,  ko  ranljiv  človek  pogosto  zlorablja  spolnost  za  doseganje  omamnega  stanja. 

Zasvojenost lahko potrdimo šele, če oseba neko seksualno aktivnost želi prekiniti, a tega 

ne  zmore,  saj  zaradi  bolezenskih  procesov  v  možganih  svojih  dejanj  ne  uspe  več 

nadzirati,  po  dejanju  pa  zaradi  neobvladljivega  vedenjskega  vzorca  nastopi  sram 

(Rozman 2013, str. 155). 

 

Za  zasvojene  s  seksualnostjo  postane  seks  prioriteta,  ki  je  pomembnejša  od  družine, 

prijateljev in dela. V njihovem življenju se vse vrti le še okrog seksa. Rozmanova (1998, str. 

144)  tudi  meni,  da  je  seksualna  zasvojenost  ena  od  najtrdovratnejših  in  za  zdravljenje  ena 

izmed  najtežjih  odvisnosti,  »saj  nosi  seksualno  zasvojeni  svojo  drogo  –  fantazijo  vedno  in 

povsod s sabo«.  

 

Med  oblike  seksualnega  vedenja,  značilne  za  zasvojenost  s  seksom,  spada  pogost  seks  s 

prostitutkami,  seks,  ko  človek  ne  vzpostavi  odnosa  s  seksualnim  partnerjem,  obiskovanje 

krajev,  kjer  se  trguje  s  seksualno  vzburjenostjo,  čezmerno  masturbacijo,  ki  jo  spremljajo 

mentalne podobe ali misli o seksu, masturbiranje med gledanjem seksualno nabitih podob na 

televiziji,  računalniškem  zaslonu  ali  listanjem  pornografskih  publikacij  (Rozman,  1998). 

Uporaba  interneta  postaja  prav  na  tem  področju  intenzivna  in  nepredvidljiva  aktivnost,  ki 

lahko  vodi  v  vse  bolj  pogosto  obliko  seksualne  zasvojenosti,  zasvojenost  z  internetnim 

seksom.  

---