38
2.4.5.3.
Izogibajoč stil navezanosti
Hazan in Shaver (1987), ki sta stile navezanosti v odraslosti delila na tri kategorije, opišeta
osebe s tem stilom navezanosti kot osebe, ki jih je strah intimnosti, zato jim je bližina z
drugimi ljudmi neprijetna. V odnosih so distancirani, pogosto osamljeni, kažejo tudi višjo
sovražnost do soljudi. Disfunkcionalna jeza je pogosto njihov kontrolni mehanizem za
postavljanje emocionalne meje, ko jim bližina z drugimi predstavlja nelagodje. Njihova ego
moč je šibka, zato izražajo pomanjkanje zaupanja v razpoložljivost drugih (Erzar in Kompan
Erzar 2011; Žvelc 2011). V spolnosti želijo obdržati čustveno distanco (Kobak in Sceery v
Žvelc 2011, str. 120).
V pričujočem delu uporabljamo opis štirih stilov navezanosti Bartholomewa in Horowitza
(1991), ki sta izogibajoči stil navezanosti razdelila na dva stila: plašljivo izogibajoči in
odklonilno izogibajoči. Ugotovitev Bartholomewa (1990) da se izogibanje navezanosti v
partnerskem odnosu lahko izkazuje kot strah pred intimnostjo ali pa kot nezmožnost
vzpostavljanja intimnih odnosov je temeljna razlika navedenih stilov. Plašljivo izogibajoči si
stikov in bližine z drugimi želi, a se tega boji, odklonilno izogibajoči pa ne priznava potrebe
po globljih stikih ali bližini z drugimi in deluje samozadostno (Bartholomew in Horowitz,
1991).
Plašljivo izogibajoč stil navezanosti
Osebe s plašljivo izogibajočim stilom navezanosti pri navezovanju stikov z drugimi ljudmi
niso sproščene. Drugim ljudem težko zaupajo, se težko zanesejo nanje, čeprav si z njimi želijo
tesnih čustvenih odnosov oziroma biti odprti in ranljivi. Bartholomew in Horovitz (1991)
poimenujeta njihovo vedenje separacijska anksioznost, saj se ljudje s tovrstno obliko
navezanosti bojijo, da bi bili prizadeti, če bi se jim kdo približal, hkrati pa bi radi bili odprti in
zaupljivi. Imajo nizko stopnjo samozaupanja, so zelo ranljivi in čustveno manj izrazni
(Bartholomew in Horowitz, 1991; Žvelc in Žvelc, 2006; Gostečnik, 2010; Erzar in Kompan
Erzar, 2011; Žvelc, 2011). Težko se spustijo v partnersko razmerje, če pa se, prevzamejo
pasivno vlogo. Negativni model sebe in drugega se kaže v doživljanju sebe kot nevrednega
ljubezni, drugih ljudi pa kot zavračajočih in nevrednih zaupanja. Zelo pozorni in občutljivi so
na to, kako se drugi odzivajo nanje in v kolikšni meri jih drugi sprejemajo. Počutijo se, da v
odnosu dajejo več od partnerja. Izogibajo se bližini, kar jim omogoča, da se s tem zavarujejo
39
pred pričakovano zavrnitvijo drugih (Bartholomew in Horowitz, 1991; Žvelc, 2011).
Odklonilno izogibajoč stil navezanosti
Za osebe, ki so odklonilno izogibajoče navezane, je značilno, da se počutijo dobro brez tesnih
odnosov z drugimi. Zelo pomemben jim je občutek neodvisnosti in samozadostnosti.
Odklonilni – izogibajoče navezani posamezniki vrednotijo sebe pozitivno (slika 2) in svojih
slabih strani ne sprejemajo, vendar Mikulincer (v Žvelc in Žvelc 2006, str. 59) v svojih
raziskavah ugotavlja, da različnih delov sebe nimajo integriranih v skladno celoto, kar kaže na
to, da je struktura njihove samopodobe zelo šibka, slabo integrirana in nekoherentna.
Bartholomejewa (v Žvelc 2011, str. 120) razloži, da je pozitivna samopodoba na bolj ali manj
zavestni ravni, medtem ko naj bi na nezavedni ravni izogibajoče osebe čutile negativno do
sebe. Idealizacija sebe deluje kot obrambni mehanizem pred izkušnjami zavračanja s strani
drugih ali pa obramba pred spoznanjem svojih lastnih pomanjkljivosti. Na druge gledajo
negativno, ne želijo se zanašati nanje in ni jim všeč, če se drugi zanašajo nanje. Uporabljajo
strategije, ki jim omogočajo, da se izogibajo doživljanju negativnih čustev, potreb navezanosti
in jim omogočajo, da ohranjajo občutek neodvisnosti in neranljivosti. Poudarjajo pomembnost
dosežkov, neodvisnosti in svobode (Bartholomew in Horowitz, 1991; Žvelc in Žvelc, 2006;
Gostečnik, 2010; Erzar in Kompan Erzar, 2011; Žvelc, 2011).
Osebe s takim stilom navezanosti se izogibajo odnosom, ki zahtevajo bližino in intimnost in
se tako varujejo pred razočaranjem. Odnose gradijo bolj na vzajemnih aktivnostih in interesih,
kot pa na čustveni bližini. Za partnerske odnose, ki jih vzpostavljajo, je značilno pomanjkanje
intimnosti, bližine, majhno samorazkrivanje in čustvena izraznost. Primanjkuje jim
introspekcije. Dogodkom, ki povzročajo boleča občutja, zmanjšujejo pomembnost.
Samozadostni občutek sebe, za katerim se ponavadi skriva ranjena podoba, onemogoča
takemu posamezniku, da bi s partnerjem vzpostavil globlji stik. Kadar koli se jim kdo približa
in želi ta stik vzpostaviti, se počutijo nelagodno. Kot otrok je ta oseba v najzgodnejšem
odnosu s starši razvila namišljeno vez, ki predstavlja del njene psihične strukture, ki vse
življenje uravnava odnose z bližnjimi. Tako tudi v intimnem partnerskem odnosu deluje
zaprto in umaknjeno vase in tudi tu ustvarja lažno vez. V odnosu, ki temelji na navidezni
povezavi, si ne upa odpreti, pokazati bližine, spregovoriti o svojih čutenjih in mišljenju,
poslušati drugega in se zateka k raznim oblikam namišljenih zadovoljitev, kot so sanjarjenje,
omamljanje, nesmiselno delo, manipulacija in tudi spolnost. To ji ustvarja občutek