Vrste učenja Glede na težavnost

Učenje
Učenje so razmeroma trajne spremembe v dejavnosti in osebnosti, ki so posledica individualnih izkušenj ob interakciji človeka z okoljem.
Vrste učenja

• 
  Glede na težavnost:
  
  • 
    Enostavno učenje: mišljenje in drugi višji spoznavni procesi niso prisotno. Pogojevanje in posnemanje.
    
  • 
    Zapleteno učenje (prisotno mišljenje): učenje z razumevanjem in vpogledom (značilno za človeka).
    
• 
  Glede na vrsto gradiva:
  
  • 
    Senzorno ali zaznavno učenje: prepoznavanje različnih oblik z vidom (npr. ločevanje užitnih gob od neužitnih).
    
  • 
    Besedno učenje: učenje nekega besednega gradiva (npr. učenje PSIH, SOC …)
    
  • 
    Psihomotorično učenje: učenje različnih ročnih spretnosti.
    

Vrste učenja se v praksi prepletajo. Npr. besedilo gledaš z očmi, učiš se besede, zraven si pa delaš še zapiske.

Procesi učenja

1. 
   Osvajanje gradiva oz. pridobivanje informacij.
   
2. 
   Ohranjanje gradiva oz. spomin.
   
3. 
   Obnavljanje gradiva:
   

• 
  Poteka na 3 različne načine:
  
  • 
    Aktivno obnavljanje ali priklic (npr. ko si vprašan v šoli).
    
  • 
    Prepoznavanje (neko gradivo samo prepoznaš).
    
  • 
    Prihranek pri času (če si nekaj že znal, se tisto potem lažje naučiš).
    

Klasično pogojevanje

• 
  Preučeval Pavlov – eksperiment s psi in zvončki.
  
• 
  Elementi:
  
  • 
    Brezpogojni refleks: je prirojena reakcija na določen dražljaj. Namenjen je varovanju organizma (npr. ko se pičiš, odmakneš roko).
    
  • 
    Brezpogojni dražljaj: je tisti dražljaj, ki povzroči brezpogojni refleks.
    
  • 
    Pogojni refleks: je naučen odziv na nek nevtralen dražljaj, ki tekom učenja postane pogojni dražljaj. Podoben je brezpogojnemu.
    
  • 
    Pogojni dražljaj: je tisti dražljaj, ki povzroči nek pogojni refleks. Nastanek pogojnega refleksa:
    
    • 
      Pogojni refleks nastane, če nek nov dražljaj spremlja ta dražljaj, ki je povzročil brezpogojni refleks.
      
    • 
      Razvije se postopoma. Brezpogojni in pogojni dražljaj se morata večkrat pojaviti skupaj, da nastane pogojni refleks  zakon stičnosti.
      

Skica pogojevanja:

• 
  Lastnosti:
  
  • 
    Ugašanje pogojnega refleksa:
    
    • 
      če pogojnega refleksa ne krepimo z brezpogojnim dražljajem ugasne.
      
  • 
    Spontana utrditev:
    
    • 
      pes se po določenem časovnem obdobju zopet začne sliniti (nekaj od prej še ostane).
      
  • 
    Posploševanje ali generalizacija:
    
    • 
      je reagiranje na vse podobne pogojne dražljaje (na vse, ki so podobni pogojnemu dražljaju).
      
    • 
      Npr. 5 zvončkov.
      
  • 
    Diferenciacija ali razlikovanje:
    
    • 
      Psa naučimo, da razlikuje med podobnimi dražljaji  hrano damo samo na tisti pogojni dražljaj, na katerega želimo, da reagira.
      
  • 
    Pogojni refleks višjega reda:
    
    • 
      Razvije se iz utrjenih osnovnih pogojnih refleksov.
      
    • 
      Npr. psa smo pogojevali z zvončkom in se začne sliniti, zraven (ko se slini) prižgemo še svetilko. Slini se še na luč  pogojni refleks višjega reda. Hitro usahne, če ni hrane.
      

Instrumentalno pogojevanje

• 
  Preučevali so ga behavioristi.
  
• 
  Verjetnost pojavljanja vedenja je odvisna od posledic, ki jih ima to vedenje.
  
  • 
    Pozitivne: verjetnost pojavljanja je večja.
    
  • 
    Negativne: verjetnost pojavljanja je manjša, usahne.
    
• 
  Instrumentalno se imenuje zato, ker je neko vedenje instrument (sredstvo) za dosego cilja.
  
• 
  Instrumentalni odziv je tisti, ki zagotavlja delovanje dražljaja s pozitivnim učinkom in prepreči delovanje dražljaja z negativnim učinkom. Princip utrditve.
  
• 
  Skinner, Thorndike: eksperimenti na živalih.
  
• 
  Skinner: skinnerjev zabojček, miška zbegano teka, po nesreči pritisnila na gumb – dobi hrano. Povezala je pritisk in hrano (preko poskusov in napak se je naučila, kateri gib je ustrezen).
  
• 
  Thorndike je na osnovi poskusov postavil zakon učinka:
  
  • 
    Verjetnost pojavljanja nekega vedenja je večja, če ima pozitivne posledice in manjša, če ima negativne posledice.
    
• 
  Učenje z instrumentalnim pogojevanjem poteka preko utrjeval in kazni.
  
  • 
    Utrjevala so tisti dražljaji, s katerimi utrjujemo vedenje:
    
    • 
      Pozitivna ali nagrade.
      
    • 
      Negativna utrjevala: neprijetni dražljaji, s katerimi utrjujemo tisto vedenje, s katerim preprečimo delovanje negativnih dražljajev. Npr. elektrošok, žival pritisne na gumbek, da ga prepreči, se to nauči.
      
  • 
    Kazni so neprijetni dražljaji, ki zmanjšajo verjetnost pojavljanja vedenja.
    
    • 
      Negativna kazen: odvzem vedenja.
      
    • 
      Pozitivna kazen: dodatek slabega (npr. slaba ocena).
      
• 
  Behavioristi so poudarjali vlogo zunanje motivacije.
  

Primerjava med klasičnim in instrumentalnim pogojevanjem
Podobnosti:

• 
  Oboje je enostavno učenje brez višjih spoznavnih procesov.
  
• 
  Pri obeh pojavljanje brezpogojnega dražljaja ojača refleks, izostanek brezpogojnega dražljaja pa oslabi refleks.
  

Razlike:

• 
  Instrumentalno pogojevanje je aktivno, ker z njim oblikujemo neko voljno, hoteno vedenje.
  
• 
  Klasično pogojevanje je pasivno, ker reakcije, ki jih oblikujemo, niso zavestne.
  
• 
  Pri klasičnem pogojevanju je rezultat učenja posledica večkratnega sočasnega pojavljanja brezpogojnega in pogojnega dražljaja.
  
• 
  Pri instrumentalnem pogojevanju je neko dejanje rezultat nagrade/kazni.
  

Posnemanje ali modelno učenje

• 
  Je enostavno učenje.
  
• 
  Značilno predvsem za človeka.
  
• 
  Zahteva 2 osebi: model in posnemovalca.
  
• 
  V vlogi posnemovalca so največkrat otroci.
  
• 
  V vlogi modela so osebe iz realnega sveta (starši, bratje, sestre) ali iz medijev (iz knjig, filmov).
  

• 
  Faze modelnega učenja:
  
  • 
    Izpostavitev ali zaznavanje:
    

Otrok je izpostavljen nekemu modelu, zaznava njegovo vedenje. Odvisno je od pozornosti.

• 
  Osvojitev:
  

Otrok se tega vedenja nauči, ga osvoji. Odvisno je od sposobnosti – mora biti dovolj sposoben.

• 
  Sprejetje:
  

Otrok to vedenje sprejme za svoje in ga v prihodnje ponavlja. Odvisno je od določenih dejavnikov:

• 
  Nagrajevanje oz. kaznovanje modela:
  

Če je model za svoje vedenje nagrajen, je večja verjetnost, da bo otrok vedenje posnemal. Pri kaznovanju obratno.

• 
  Osebnostne lastnosti modela:
  

Če sta si model in posnemovalec na nek način podobna, je večja verjetnost, da bo prišlo do posnemanja.

• 
  Čustveni odnos, ki ga ima otrok do modela:
  

Če ima otrok model rad, bo prej/bolj posnemal.

• 
  Izstopanje modela:
  

Če model izstopa, je večja verjetnost, da ga bojo posnemali.

• 
  Nagrajevanje in kaznovanje posnemovalca.
  
• 
  Kaj se naučimo preko modelnega učenja?
  
  • 
    Čustva.
    
  • 
    Prosocialno vedenje (družbeno zaželjeno vedenje, npr. pomoč).
    
  • 
    Agresivno vedenje.
    
  • 
    Govor.
    
  • 
    Soočanje s stresom, frustracijami.
    
• 
  Preučeval ga je Bandura  lutka Bobo.
  

Dal jo je v razred, en jo je pretepel, otroci so posnemali.
Kazanje agresivnega obnašanja v filmu 3 skupinam:

• 
  1. skupini pokazali agresivno vedenje, za katerega so bili nagrajeni.
  
• 
  2. skupini pokazali agresivno vedenje.
  
• 
  3. skupini pokazali agresivno vedenje, za katerega so bili kaznovani.
  

Najbolj so posnemali tisti ljudje, ki so gledali film, v katerem so bile osebe, ki so se obnašale agresivno, nagrajene.
Besedno učenje
… je učenje besednega gradiva.

• 
  Najbolj enostavno besedno učenje je s pomočjo asociacij.
  
  • 
    Asociacije so zveze med besedami. Ena ima vlogo stimulativne besede (dražljaja), druga vlogo odgovora.
    
  • 
    Asociacije nastajajo po določenih zakonih:
    
    • 
      Asociacije po stičnosti (srečaš moža, se spomniš na ženo)  kar srečamo skupaj.
      
    • 
      Asociacije po podobnosti (podobne vsebine se povežejo med seboj).
      
    • 
      Asociacije po nasprotju (nasprotne vsebine se povežejo med seboj).
      
  • 
    Ugotavljamo jih z asociativnimi preizkušnjami (govorimo besede, preizkušenci dajejo odgovore).
    
  • 
    Praktična uporaba asociacij:
    
    • 
      V kriminalistiki kot del preizkusa z detektorjem laži (pri določenih besedah se vznemiriš).
      
    • 
      V klinične namene (metoda prostih asociacij – Freudova psihoterapija; metoda psihoterapije).
      
    • 
      Pri učenju (če si moraš zapomniti besede, vsako povežeš z asociacijo).
      
  • 
    Na asociacijah temelji mnemotehnika – povežemo določene dele spomina med sabo. Npr. tehnika mest (če si moraš zapomniti nek seznam, vsak del povežeš z delom poti do šole).
    

Ohranjanje in pozabljanje
Ohranjanje je vztrajanje spominskih sledi v možganih, pozabljanje pa je propadanje spominskih sledi.

• 
  Sta v obratnem sorazmerju.
  
• 
  Koliko gradiva je ohranjenega ugotovimo posredno preko obnavljanj (spraševanje, kontrolne naloge).
  
• 
  Ohranjenega gradiva je več kot pa lahko v nekem trenutku obnoviš.
  
• 
  Ebbinghaus se je ukvarjal s tem, koliko gradiva ostane pri človeku ohranjenega  poskusne osebe so se učile nepravilne zloge in so jih mogle obnavljati.
  

• 
  Na to, koliko gradiva bomo ohranili/pozabili, vplivajo dejavniki:
  
  • 
    Metoda učenja (bolj kot se človek aktivno uči, dalj časa ima ohranjeno).
    
  • 
    Smislenost gradiva (bolj kot je nesmiselno, prej pozabiš).
    
  • 
    Motiviranost za učenje in zanimivost gradiva (bolj kot je gradivo zanimivo za nekoga in bolj kot se trudi, dalj časa ima ohranjeno).
    
  • 
    Utrjenost gradiva (bolj utrjeno, dalj časa imamo ohranjenega). Utrjevanje dosežeš s ponavljanjem.
    
  • 
    Metoda poučevanja (bolj kot je zanimiva, več si zapomniš).
    
  • 
    S
    Pride do količinskih sprememb.
    posobnost - IQ (eni si več zapomnijo kot drugi).
    

Kakovoste spremembe je preučeval Barlett  preko pripovedovanja zgodbic o indijancih  kaj so si zapomnili. Zgodbo morali ponoviti po določenem času.

Do kakšnih vsebinskih sprememb pride?

• 
  Zgodba se skrajša.
  
• 
  Pozabijo se kakšne podrobnosti (npr. imena, številke).
  
• 
  Zapomnili so si tisto, kar jih je presenetilo.
  
• 
  Spremeni se pomen zgodbe – oseba predstavi svoje videnje.
  
• 
  Zgodba postane bolj koncencionalna (za tiste osebe bolj logična).
  
• 
  Na to, kaj si bodo posamezniki zapomnili, vplivajo čustva.
  

Ukrepi za preprečevanje pozabljanja:

• 
  Ponavljanje.
  
• 
  Redno učenje.
  
• 
  Povezovanje snovi med sabo.
  
• 
  Poučevanje drugih.
  
• 
  Iskanje primerov.
  
• 
  Učenje z odmori (zaradi koncentracije – ta pade).
  
• 
  Na začetku in koncu dela si več zapomnimo – moramo imeti več začetkov in koncev.
  

Vzroki pozabljanja:

• 
  Organski/fiziološki:
  
  • 
    Poškodba glave/možganov, pride do amnezije (izguba spomina).
    
  • 
    Staranje (skleroza, kratkoročni spomin trpi).
    
  • 
    Alkohol (uničenje možganske celice).
    
• 
  Freudova teorija:
  
  • 
    Pozabljanje je povezoval s potlačevanjem (izrinjanje neprijetnih vsebin v podzavest).
    
• 
  Razlaganje vsakodnevnega pozabljanja: Interferenca (mešanje izrazov med sabo):
  
  • 
    Retroaktivna – nova snov izpodriva staro.
    
  • 
    Proaktivna – stara snov izpodriva novo.
    

Spomin
Po eni strani je sposobnost pomnjenja, po drugi pa je neko mesto, kjer so shranjeni podatki v možganih.

• 
  3-stopenjski model spomina (teorija):
  
  • 
    trenutni (senzorni)
    
  • 
    kratkoročni
    
  • 
    dolgoročni
    

implicitni zapis

kratkotrajni

spomin

senzorni

spomin

dolgotrajni

spomin

dražljaj eksplicitni zapis organizacija gradiva

vhod pozornost povezovanje

obnavljanje

izhod

ponavljanje
Senzorni spomin

• 
  traja 1-4 sekunde in ima ogromen obseg.
  
• 
  Podaljša razpoložljivost informacij, ker to predstavlja 1. skladiščenje informacij.
  
• 
  Informacije so v tem spominu v obliki v kateri obstajajo (vidni/slušni/tipni …)  npr. ko gledaš dlan in zapreš oči, jo za sekundo še vidiš.
  
• 
  To gradivo nima pomena, ga ne razumemo.
  
• 
  Informacije zgubljamo zaradi časovnega vedenja in izrinjanja (nove inf.).
  
• 
  Primer: pisanje po nareku (še posebej če ne veš, kaj pomeni), če mama ugotavlja ali ima otrok vročino.
  

Kratkoročni spomin

• 
  20-40 sekund.
  
• 
  Obseg je povprečno 7 enot.
  
• 
  Gradivo že dobi pomen.
  
• 
  V njem imamo tisto, kar hočemo imeti in ne vsega.
  
• 
  Informacije so v vidni/slušni obliki ali kot pomen.
  
• 
  Spomin je zelo aktiven in je podvržen distraktorjem:
  
  • 
    Hitro ga kaj zmoti, moraš biti skoncentriran, drugače pozabiš.
    
  • 
    Moraš ponavljati.
    
• 
  Delovni spomin: v njem potekajo spoznavni procesi – zaznavanje, učenje, je orodje mišljenja (npr. kar računaš imaš v tem spominu), je center zavesti in predstavlja sedanji čas (če kdo nima kratkotrajnega spomina, je zgubljen, ne more se pogovarjati).
  

Dolgoročni spomin:

• 
  V njem so vse tiste informacije, dogodki, čustva, besede, ki so med seboj dobro povezani in nam omogočajo obnovo.
  
• 
  Podatke v dolgotrajni spomin spravljamo s ponavljanjem, s povezovanjem novih podatkov s podatki, ki so že v njem.
  
• 
  Podatki v dolgotrajnem spominu so povezani, urejeni.
  
• 
  Vsaka nova informacija se poveže s tistimi vsebinami, ki so že v tem spominu in na tak način se tvorijo asociativne mreže.
  
• 
  Možgani imajo neko subjektivno lastnost  s ponavljanjem možgani uredijo podatke v asociativne mreže.
  

Lahko jim pomagamo pri organizaciji:

• 
  Učenje: izpisuješ ključne besede in si jih zapomniš. Te besede te spomnejo na drugo stvar.
  
• 
  Gradiva povezuješ v neko celoto.
  
• 
  Več čutil – vid, sluih.
  
• 
  Mnemotehnika  vsaka tehnika, ko en del spomina povežemo z drugim.
  
• 
  Novo snov povezuješ s staro.
  

Transfer


… je prenos učnega učinka iz učenja in izvajanja ene dejavnosti na učenje in izvajanje druge dejavnosti.



Ločimo:

• 
  Pozitivni transfer:
  
  • 
    Takrat, kadar nam znanje ene dejavnosti omogoča, da hitreje napredujemo pri učenju druge dejavnosti.
    
  • 
    Npr. učenje tujih jezikov  če sta 2 besedi podobni.
    
• 
  Negativni transfer:
  
  • 
    Npr. učenje 2 tujih jezikov – mešaš izraze, 2 mobitela – zamenjuješ tipke.
    

Dejavniki, ki vplivajo na transfer:

• 
  Podobnost med eno in drugo snovjo/dejavnostjo  bolj kot sta si podobni, močnejši je transfer.
  
• 
  Pogobnost med odgovori  če 2 dejavnosti zahtevata podobne odgovore +, različne -.
  

Predstave
… so podobe nekih preteklih doživetij.

• 
  Ločimo spominske in domišljijske predstave.
  
• 
  Spominske so bolj ali manj kopija zaznav. Npr. podoba kraja, osebe.
  
• 
  Domišljijske nastanejo s kombiniranjem posameznih doživetij in kot celota ne ustrezajo stvarnosti. Npr. sanjske počitnice.
  

• 
  Glede na to, kakšne predstave so pri nekom razvite, ločimo predstavne tipe:
  
  • 
    Mešani: večina ljudi ima najbolj razvite vidne in slušne predstave.
    
  • 
    Vidni/slušni/gibalni/vonjalni … tip.
    

Eidetske predstave so 100% kopije predstav  fotografski spomin.

Npr. otroku so pokazali sliko, jo umaknili, potem je imel celo sliko v mislih z vsemi podrobnostmi.
Razlike med zaznavami in predstavami

• 
  Zaznave so bolj žive (npr. barva je bolj živa).
  
• 
  Zaznave so bolj obstojne, predstave bledijo.
  
• 
  Zaznave so bolj popolne (ko si nekaj predstavljaš, ne vidiš podrobnosti, le-te že izginejo).
  
• 
  Razlika v nastanku: za nastanek zaznave je potreben dražljaj.
  

Halucinacije so zmotne zaznave z vidika doživljanja, z vidika nastanka pa niso zaznave!
Navade, spretnosti in znanja
… so rezultat učenja.
Navade

• 
  nastanejo s ponavljanjem neke dejavnosti.
  
• 
  Do nastanka lahko pride spontano s pogojevanjem ali pa s posnemanjem in ponavljanjem (npr. sošolec kadi, ga večkrat posnemaš – pride v navado).
  
• 
  Pri nastanku navade je v začetku prisotno mišljenje, potem pa mišljenje ovira navado (npr. slepo tipkanje).
  
• 
  So avtomatizirane in stereotipne – upirajo se spremembam – situacije se menjujejo in nas navade ovirajo (npr. vožnja po levi v Angliji).
  
• 
  Nova situacija + stara navada = negativni transfer.
  
• 
  Prihranijo pa nam čas in energijo (npr. slepo tipkanje, vožnja z avtomobilom).
  
• 
  Npr. kajenje, alkohol, igre na srečo, delovne navade, redno učenje …
  

Spretnosti

• 
  So sestavljene motorične navade.
  
• 
  Redkokdaj se razvijejo spontano  razvijejo se načrtno s posnemanjem in ponavljanjem.
  
• 
  Npr. plavanje, smučanje, drsanje.
  
• 
  So specifične (nekdo je spreten na 1 področju).
  

Znanje

• 
  O tem govorimo, kadar nekdo pozna določene besede, pojme in jih tudi razume /če zna določeno stvar povedati na različne načine.
  
• 
  Nivoji znanja:
  
  • 
    Poznavanje gradiva (veš neka dejstva).
    
  • 
    Razčlenjevanje in povezovanje (znaš gradivo razčleniti in povezati).
    
  • 
    Sklepanje (znaš sklepati na kakšne druge stvari).
    

Dejavniki učenja
 Fizični dejavniki

• 
  So zunanji, ker izhajajo iz okolja.
  
• 
  Nanašajo se na urejenost delovnega okolja – vremenske razmere, temperatura, hrup/tišina, distraktorji, prezračenost, osvetljenost …
  

 Fiziološki dejavniki

• 
  So notranji, ker izhajajo iz telesa.
  
• 
  Kratkotrajna telesna stanja – spočitost, utrujenost, X-boli, lakota …
  
• 
  Dolgotrajna telesna stanja – slabovidnost, naglušnost, kdaj se učiš …
  

 Socialni dejavniki

• 
  So zunanji – izhajajo iz okolja.
  
• 
  Okolje je lahko ožje: družina - vpliva na razvoj osebnostnih lastnosti, ki vplivajo na učenje, uspeh  npr. motivacija, nivo aspiracij, inteligentnost (z vzpodbudami), samozavest, samopodoba, tudi materialni položaj družine (kaj lahko otroku omogočajo).
  
• 
  Šola (režim, opremljenost, učitelji – kakšni so – osebnost, odnost, vzdušje na šoli, razredno vzdušje.
  
• 
  Najširše družbeno okolje je družba: koliko ceni izobrazbo (vrednostni sistem, koliko država nameni za izobrazbo, kdaj se začne OŠ).
  

 Psihološki dejavniki

• 
  Motivacija: Ponovi!
  
  • 
    Storilnostna motivacija: koliko se trudiš za nek cilj.
    
• 
  Sposobnosti: inteligentnost; bolj kot je nekdo inteligenten, lažje se kaj nauči.
  
• 
  Učni stili in učne navade: Glede na pridobivanje informacij ločimo 3 učne stile:
  
  • 
    Vidni: učenec si najbolj zapomni tisto, kar vidi. Podčrtovanje, izpisovanje.
    
  • 
    Slušni: … zapomni tisto, kar sliši. Branje na glas.
    
  • 
    Kinestetični: mora v učenje vnesti gibanje. Izpisovanje, hoja po sobi.
    

Glede na organizacijo učne snovi ločimo:

• 
  Celostni: nauči se celo snov od začetka do konca. Spusti kakšno podrobnost, ker se mu ne zdi pomembna.
  
• 
  Analitični: nauči se korak za korakom, ima dober pregled nad snovjo, zanj je dobro, če je snov podana sistematično.
  

Učne navade/kako se učiti:

• 
  Redno učenje.
  
• 
  Ponavljanje snovi.
  
• 
  Učiti se vsak dan ob istem času in na istem prostoru.
  
• 
  Učenje z odmori.
  
• 
  Način učenja prirediš svojem učnem stilu.
  
• 
  Aktivno: z razmišljanjem.
  
• 
  Osebostne lastnosti:
  
  • 
    Nekatere vplivajo na rezultate učenja  frustracijska toleranca, osebnostna čvrstost (ponovi!).
    
  • 
    Frustracijska občutljivost: kako hitro situacijo dojameš kot frustracijo.
    
  • 
    Čustvena stabilnost: taki ljudje so bolj samozavestni, bolj uspešni v šoli.
    
  • 
    Čustvena labilnost: taki ljudje so bolj občutljivi, niso samozavestni, imajo probleme.