Apologija sokrata

---

APOLOGIJA SOKRATA

1.Podatki o knjigi

Knjiga: APOLOGIJA/KRITON

Avtor: Platon

Prevod: Anton Sovre

Založba: založba Zorka Peršič

Kraj in leto izdaje: Ljubljana, 1967(MLADINSKA KNJIGA)

2.Obnova:

Apologija Sokrata govori o sojenju Sokratu za zločine, ki naj bi jih storil. 

Odvija se v treh dejanjih oziroma pogovorih. V prvem pogovoru se zagovarja, v 

drugem si določi kazen in v tretjem pogovoru graja svoje sovražnike in hkrati 

spoštuje svoje prijatelje.

Na začetku prvega pogovora Sokrat pove svoje mišljenje o svojih tolžnikih. 

V   govoru   se   vidi,   da   dvomi   o   sodnikovo   nevtralnost.  Še   enkrat   pove   kaj   ga 

obtožujejo:   ”Sokrates   je   kriv   hudodelstva,   ker   se   meša   v   tuje   reči,   s   tem   da 

radovedno iztiče  šibkejšo stvar pretvarja v močnejšo in uči tudi druge, naj ga 

posnemajo.”   Da   bi   ljudje   bolj   razumeli   njegovo   delo   ga   na   kratko   obrazloži. 

Njegov   prijatelj   Hairefont   naj   bi   odšel   nekega   dne   v   Delfe   zastaviti   preroku 

vprašanje, kdo je največji modrec na svetu. On pa mu je odgovoril, da je to sam 

Sokrat. Ko je Hairefont to povedal Sokratu se je ta odločil dokazati zmoto bogov. 

Zato je  šel do nekega moža, ki ja veljal za največjega modreca v državi. Med 

pogovorom je Sokrat ugotovil, da mož sploh nič ne ve in da se samo pretvarja. Iz 

tega je potem sklepal, da je le modrejši od njega in odšel naprej od poetikov. 

Nikjer ni našel večjega modreca od njega iz zato je poizkušal še na ulicah. Zato 

naj bi se Sokrat pogovrajal na ulica, da bi našel pametnejšega človeka od njega, 

ne pa zato, da bi spodbujal narobna prepričanja.

V tem je Sokrat spoznal, da si je s tem iskanjem nakopal tudi sovražnike, 

ki so se tokrat obrnili proti njemu. Mladina, ki pa ga je spremljala, pa ni hotela 

priznati   zakaj   so   se   resnično   družili   Sokratom,   saj   so   se   bali   posledic.   Med 

maščevalci našteje tudi Likona, Anitosa in Meletosa. Slednjega tudi zaslišal in vse 

njegove ubtožbe dokazal za napačne. 

Sokrata pa najbolj ujezi obtžba, da naj bi od obtožencev sprejemal denar. 

To trditev pa takoj ovrže za neresnično, saj dokaže, da nima skoraj nobenega 

imetja.

V drugem govoru izpove Sokrat svoje mnenje glede odločitve ljudstva, ki 

mu ni bila v prid. Dosojena mu je bila smrt a po pravilih Atenskega sodišča je 

lahko postavil svojo sodbo. A nobena sodba mu ni bila ušeč. V ječi ni želel gniti 

do  konca  svojega  življenja,   v   izgnjanstvu  se   bi   ga  vsi   izogibali   pa  tudi  zaradi 

zdravstvenega stanja ni želel hoditi naokoli. 

Denarne   kazni   pa   niti   izplačati   ne   bi   mogel,   kljub   temu   da   bi   mu   pomagali 

prijatelji (Platon, Krito in Kritobulos). Zato si je postavila tako obsodbo, ki ni bila v 

prid sodišča. To je, da bi imel zastonj hrano v pritaneju.

---

V tretjem govoru pa Sokrat graja ljudi, ki so glasovali proti njemu. In jim 

tudi prerokuje, da jim bo žal ker so to storili. Ljudi, ki pa so glasovali njemu v prid 

pa  vljudno  ogovori   in   jim   izkaže  naklonjenost.   Nato   zaključi   govor   z  definicijo 

smrti, ki jo sicer nihče ne pozna a se je vsi bojijo. Sokrat misli, da se po življenju 

pride   v   lepši   kraj,   kjer   so   ljudje   drugačnega   mnenja   o   njem.   Njegovo   zadnje 

beseda na sodbi pa so bile: “Zdaj je čas, da gremo, jaz v smrt, vi v življenje. A 

kateri gremo v boljše, je vsakomur prikrito razen bogu.

V Ljubljani, 28.1.2001  

 Uroš Drole 1.h