Aristotel: nikomahova etika



Yüklə 9,88 Kb.
tarix23.11.2017
ölçüsü9,88 Kb.
#12048

ARISTOTEL: NIKOMAHOVA ETIKA
DOBRO, HOTENJE, PRAVA MERA, NASPROTJA, DAJANJE

»Prijateljstvo je nekakšna vrlina, za življenje je neogibno potrebno. Nihče si ne bi želel živeti brez prijateljev tudi če bi mu bile na voljo vse druge dobrine tega sveta … V pomanjkanju in drugih tegobah nam prijatelji pomenijo edino pribežališče.« Torej kaj sploh je prijateljstvo? Zakaj ga potrebujemo? Je že prirojeno ali se razvije sčasoma?


Aristotel pravi da je roditeljem že po naravi prirojeno prijateljstvo do svojega zaroda in obratno. Trditve ne bom ovrgla, saj se z njo strinjam. Ne strinjam pa se popolnoma s trditvijo, da povezuje prijateljstvo pripadnike iste vrste. To je že res po eni strani, vendar vsi poznamo dogodke, kjer se enaki kregajo in pobijajo med seboj. Razen če so, kot pravi Aristotel, »prijazni ljudje«.
Nekateri menijo, da ta »dober, prijazen človek« pomeni isto kot »prijatelj«. Kaj pa sploh pomeni dobro? Teologi že dolga leta idejo dobrega enačijo z idejo boga. Aristotel verjame, da vsi stremimo k nečemu dobremu in iščemo najvišje dobro. Zanj je to sreča, za vsakega posameznika pa absolutno razumevanje, ki si ga človek zna razložiti, če ga doživlja kot svoje lastno bivanje. Prijateljstvo je prežeto z ljubeznijo, zato lahko tu omenim še predmet prijateljske ljubezni, ki je to, kar je dobro nasploh, kar je prijetno in koristno. Že v času otroštva spoznaš dobro s strani staršev, saj ti izkazujejo ljubezen, dobrodušnost, pravičnost ter enakost z njimi. S temi lastnostmi te že kot otroka naučijo, kako se boš moral v prihodnosti obnašati do svojih prijateljev.
S tem tudi pridemo do pojma hotenje, ki pomeni postavljati si smotre in jih skušati doseči. Največji smoter pa je ravno doseganje sreče, kar se lahko enači z dejstvom imeti prijatelja.
Presojanje, domnevanje in pravilno ravnanje, z drugimi besedami prava mera, je potrebno za doseganje pravega prijateljstva. Brez nje in zmernosti ter odkritosti se lahko uniči ta obojestranska naklonjenost imenovana prijateljstvo. Potrebna je torej medsebojna naklonjenost, da prijatelja drug drugemu želita dobro ter da jima je to med sabo znano.
Med prijatelji pa se kaj hitro lahko pojavijo nasprotja. To še posebej velja za mlade. »Zato hitro sklepajo prijateljstva in jih prav tako hitro spet razdirajo: s spremembo užitka se spreminja tudi prijateljstvo, pri mladostnih užitkih pa so spremembe zelo nagle.« Ljudje se med sabo prerekajo zaradi brez zveznih stvari. Vsak posameznik ve, kako hitro se človek razburi in s tem lahko v trenutku izgubi prijatelja. Prijatelja hitro izgubiš tudi, če imaš prijatelja iz koristoljubja, saj ko drugi zadosti potrebo odide, ti pa ostaneš sam in prevaran. Tu tiči en izmed vzrokov za slabo prijateljstvo. Ugotoviš, da si mu dal vse, on pa te je samo izkoristil. In spet smo pri nekem pojmu, tokrat pri pojmu dajanje. »Ljudje, ki so si prijatelji iz nagibov koristnosti, ne ljubijo svojih prijateljev zaradi njih samih, ampak po tem, kolikor lahko z njihovo pomočjo dosežejo neko dobrino.« Tudi to je znak slabega prijateljstva. Lepo je, če od prijatelja dobiš pozornostno darilce, vendar če ti jih daje preveč, s tega navadiš in zahtevaš vedno večje in dragocenejše stvari. Iz takega obnašanja se lahko razvije t.i. materialno prijateljstvo, ki sem ga že opisala nekaj vrstic nazaj. Gledano z drugega vidika pa imaš lahko osebo že od začetka za zlaganega prijatelja, ki ga imaš namen zapustiti in zavreči, ko ti da neko določeno dobrino, ki jo potrebuješ.
Prijateljstva so lahko slaba ali dobra, zlagana ali resnična, trajna ali trenutna. Osebno mislim, da je za razumevanje prijateljstva potrebno doživeti vsaj eno izmed zgoraj naštetih, da se jih lahko v prihodnosti varuješ ali pa iščeš taka, ki veš, da se bodo končala brez slabih izkušenj.
S prvo vrsto prijateljstva se srečaš takoj po rojstvu, saj ti roditelja posvečata toliko pozornosti, da se ti na koncu zdi že vsakdanje in nujno potrebno, kar pomeni, da ga boš z veseljem uporabil tudi na svojih otrocih in jih ne boš prikrajšal za prvo izkušnjo njihovega življenja. Pri tem seveda izvzemam starše, ki se otroku ne posvečajo ali pa ga celo zavržejo saj ta otrok ne bo imel možnosti občutiti prijateljstva in ljubezni, temveč se ju bo moral naučiti skozi življenje.
Ljudje se večkrat »opečejo« pri izbiri prijateljev, četudi so pripadniki iste vrste, zato se ne strinjam z Aristotelovo trditvijo, da prijateljstvo nujno povezuje pripadnike iste vrste. Trditev lahko najbolje ovržemo, če pogledamo živali. Če za primer vzamem kralja živali leva, bo do smrti pogrizel drugega samca, ki mu bo hotel prevzeti vodstvo, čeprav bosta složno živela v istem krdelu do tega trenutka. Enako je pri ljudeh. Če bi se vsi razumeli, za začetek ne bi bilo skreganih ljudi, ločitev in najpomembneje, vojn. Vsi bi živeli srečno v sožitju z naravo. Ampak ali ne bi bilo potem dolgčas?

Luli, SVŠGL
Yüklə 9,88 Kb.

Dostları ilə paylaş:




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©genderi.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə