Didaktika



Yüklə 123,19 Kb.
səhifə1/3
tarix07.12.2017
ölçüsü123,19 Kb.
#14493
  1   2   3

DIDAKTIKA 

DIDAKTIKA preučuje poučevanje, učenje, šolo in pouk in je ena pedagoških disciplin. DIDAKTIKA preučuje izobraževanje na praktičnem, PEDAGOGIKA pa na teoretičnem nivoju. 


 
 
 
 
 
 

                        PEDAGOGIKA 


 
 
 
 
 
 
 
 
 

                  OBČA   ZGODOVINA 


 
 
 

Družinska Predšolska Šolska     Ped. prostega časa       Andragogika    Domska…..     OŠ,SŠ,VŠ 


 
 
 
 
 
 

                        DIDAKTIKA 

                        Spec. didaktike 

                        Prakse 

Didaktika - gr. izvor:  - gl. didaskeim-poučevati

      - sam. didaskalos-učitelj

      - prid. didaktikos-poučen 
 

NA ČEM TEMELJI SODOBNO ŠOLSKO DELO 

1. Na klasičnih humanističnih vrednotah - spošt. člov. pravic, toleranca, multikulturalizem.

2. Na razvojnih značilnostih in dosežkih sveta, posameznih regij in posameznih držav.

3. Na idejni avtonomiji in idejni pluralnosti.

4. Na usmerjenosti v učenca - upoštevanje osebnosti in različnost učencev -humanost.

5. Na razvojni naravnanosti - omogočanje razvoja človekovih potencialov.

6. Na kvalitetnem medsebojnem sodelovanju, odprtosti v okolje.

7. Na inventivnosti in kreativnosti. 


 

RAZVOJ DIDAKTIČNE MISLI 

I. ZGODOVINSKI RAZVOJ



  • 40.000 pr.n.št. se je pojavil človeški govor ki ima odločilen vpliv na razvoj misli in mišljenja. DIDAKTIČNE oblike: demonstracija, posnemanje, pripovedovanje, zapomnitev.

  • 3500 pr.n.št. se razvije pisava (pisna grafična komunikacija: vozli, zareze ⇒ ideogrami ⇒ zlogovna pisava ⇒ glasovna/zvočna pisava) Z nastankom pisave nastopi t.i. posredno učenje (po zapisih)

DID. oblike: nasvet, vaje, pravila.

NAČINI izobraževanja: individualno, skupinsko, šola (Egipt, Indija, Kitajska).



  • ANTIKA (Grčija, Rim) ⇒ prvi učitelji (sofisti).

DID. oblike: posplošitve, šolski programi, sistemi (sofisti izoblikujejo prvi učni načrt).

NAČ. izob.: predavanja, razgovori, poklicni učitelji (sofisti).

Rimljani postavijo osnove zahodnega izob. sistema (osnovno/srednjo šolstvo).

V Rimu srečamo tudi že prvo metodiko (specialno didaktiko) z naslovom izobraževanje v govoru.



  • SREDNJEVEŠKO ŠOLSTVO: razvijejo se cerkvene in stanovske šole.

DID. obl.: ponavljanje (memoriranje), pripovedovanje.

  • TISK (1445) - potreba po množičnem izobraževanju.

DID. obl.: Didaktika kot spretnost poučevanja.

     Jan Kamensky (1592-1670) DIDAKTIKA MAGNA.

     Primož Trubar zapiše, da mora priti OŠ v vsako mesto/vas.

     NAČ. izob.: “OŠ”, obiskujejo jo vsi, ne glede na spol/razred, ne zahteva predznanja, zagotavljati   mora vstop v različne “SŠ”, izvajati se mora v materinem jeziku.



  • 17. STOLETJE - obdobje jezuitov: nič več OŠ, jezuiti razvijajo predvsem gimnazijo.

  • 18.,19. st. Obdobje ind. revolucije, prosvetljenih absolutistov ⇒ eksplozija izobraževanja (19.st.).

J.F. Herbart (1776-1841) napiše DIDAKTIKO MAGNO, ki jo opredeli kot znanost, poudarja  

naravoslovje.

J. Dewey (1889-19?2) Zagovarjal je ozko/specializirano izobraževanje za delavce za tek. trakom

(ERGODIDAKTIKA).

ŠOLSKO-REFORMNO GIBANJE: kritizira šolo 19.st., v središče pouka postavi učenca, izhaja

iz razvoja takratne psihologije, dr. odnosov, pedagogike,…



      Na didaktičnem področju enosmerno zamenja dvosmerna komunikacija (komunikacija je   verbalna/neverbalna interakcija med najmanj dvema subjektoma, ki izmenjujeta inf.)  ŠOLA:

      - učenec v sodobni šoli sodeluje pri predelavi informacij in pridobivanju novega znanja,

      - med njim in učiteljem obstaja dinamičen in funkcionalen pouk. 

              TEMELJNE DID. USMERITVE:



KLASIKA (TRAD. DID.)

MODERNA DID.

Enosmerna komunikacija

Dvosmerna komunikacija

Monološki princip   

Dialoški princip

Pasivno sprejemanje inf.

Aktivno sprejemanje inf. (povezovanje, odgovarjanje,…)

Spretnost poslušanja in ponavljanja

Spretnost učenja in kooperativnosti

 

ZNAČILNE DID. SMERI:

VRSTE

NALOGE

OBLIKE

pozitivistično / empiristična

izbor in ponovitev vsebine

razlaga in pomnenje

pragmatično usposabljalna

povezovanje teorije in prakse

demonstracija, vodenje

informacijska

različni viri znanja

lastna aktivnost, samoizobraževanje

komunikacijska

celostno izobraževanje

izkušenjsko učenje

 
 
 

Vključuje vse vrste čutov in čutenja (SUGESTOPEDIJA) 

Did. je podvržena ugotovitvam psihologije, pedagogike, sociologije.

Danes prevladujejo ustvarjalne/komunikativne oblike šolskega dela. Niso pomembne le kognitivne teorije pač pa tudi druge oblike učenja. Did. pa se poleg poučevanja ukvarja tudi z učenjem - izmenjava informacij, izkušenj in tako dopolnjevanje obeh predmetov poučevanja. 



JAN AMOS KOMENSKY (1592-1670) “Šola brez discipline je kot mlin brez vode.”

Filozof, humanist, pedagog, zadnji škof protestantske verske ločine Češki Bratje (preganjan).

1. Utemeljeval je šolanje za vse ().

2. Oblikoval je svoj šolski sistem - razredno-urni predmetni sistem (razred s približno isto starimi učenci, utemelji šolsko leto ter frontalno učno obliko).

3. Strnil je didaktična spoznanja tistega časa (utemelji naslednja učna načela nazornost, sistematičnost/  postopnost ter aktivnost učencev).

Poudarjal je:

- velik pomen vodenja in ponavljanja ter praktične uporabe znanj,

- upoštevanje duševnih zmožnosti (razvojnih značilnosti) učencev,

- pomembnost učbenika za vsak razred in za vsak predmet (v učbeniku mora biti sistematizirana  bistvena vsebina, snov),

- pomen učiteljskega poklica (učitelj je zgled, odločilen za uspešnost učencev v šoli, zavzemal se je za  ustanovitev posebnih šol za učitelje).

Njegov ŠOLSKI SISTEM: > 6. leta:   Materinska vzgoja

            > 12. leta: Osnovna šola v materinem jeziku za vse

            > 18. leta: Gimnazija ali latinska šola v mestu

            > 24. leta: Akademija v državi ali pokrajini

Svoje ideje je razvil v DIDACTICI MAGNI (1632). Za šolo, ki je skušala uresničiti njegove ideje je leta 1658 napisal učbenik latinščine ORBIS PICTUS. 
 

RAZVOJ ŠOLSTVA NA SLOVENSKEM 


OBDOBJE

ŠOLE

OPOMBA

12.-15. st.

Srednjeveško šolstvo



stare šole (na sedežih škofij)

samostanske

župnijske

duhovske šole



bodoči duhovniki 
 

za pripadnike določenega stanu



16. st.

protestantizem



nastanek OŠ + poklicne šole

gimnazija v Celovcu in Ljubljani



P. Trubar

A. Bohorič (Zimske urice)



17. st.

jezuiti


propad OŠ

jezuitske gimnazije



 

18. st.

Terezijansko-jožefovske

šolske reforme


trivialke (trije temeljni predmeti)

normalke (štirje tem. predmeti)

gimnazije, liceji


obnova OŠ (B. Kumerdej)

sploša šolska obveznost (vpliv meščanstva)



19. st. šolski zakon (1805-1869)

 

 

Ilirske province

štiriletna OŠ

gimnazije

liceji


 

1814 uvedba prejšnjega stanja 

1848 pomlad narodov

1869 šolski zakon


trivialke, normalke,…

nedeljske ponavljalske šole (1816)

meščanska šola (3 leta)

obvezno osemletno šolstvo



 
za obrt in kmetovanje

uvajanje slovenščine, šola je državna inštitucija



20. st

šolski zakon (1929)

                    (1958)

                    (1996)



1919 ustanovitv slov. univerze

poenotenje šol v Kraljevini Jug.

enotna osemletna OŠ

devetletna OŠ



 

 
 

TEMELJNI DIDAKTIČNI POJMI 

      POUK IZOBRAŽEVANJE UČENJE ZNANJE



POUK je vzgojno-izobraževalni proces posameznika, ki poteka pod vodstvom učitelja ali mentorja. Veliko izobraževanja poteka tudi zunaj pouka (samoizob.). Velik del vzgoje poteka tudi zunaj pouka.

Pri pouku obstaja: - direktno / indirektno vodenje (skupinsko / individualno delo),

            - demokratično / avtokratično / anarhično vodenje,

            - od zunaj vsiljeno / kreativno vodenje.

Pouk je opredeljen s cilji, nalogami, učno vsebino, organizacijo, oblikami in metodami.

Ti dejavniki so odvisni od razvoja družbe ⇒ pouk se spreminja. 



VRSTE POUKA

individualni

skupinski

razredni

kombinirani

šolski

na daljavo/inet,tv

komb.oblike /

dopisno, konzul.



dopolnilni

dodatni

temeljni / vsi učenci

nivojski / delitev na

skupine



programirani

računalniški

Pri pouku se odvijata dve temeljni aktivnosti in sicer POUČEVANJE (učitelj) in UČENJE (učenci postopno osvajajo znanje in razvijajo spretnosti, navade ter se tako postopoma usposabljajo za samoizob). Samoizobraževanje se realizira pod neposrednim vplivom potreb in interesov posameznika. 

IZOBRAŽEVANJE

  • je daljši proces sistematičnega pridobivanja znanja ter funkcionalnega razvijanja sposobnosti, spretnosti, navad ter nekaterih osebnostnih lastnosti.

  • se tesno prekriva z intelektualno vzgojo.

  • prisotno je še pri estetski, moralni, zdravstveni in fizični vzgoji.

 

                        Rezultat je IZOBRAZBA



osnovnošolska

splošna

srednješolska

poklicna

visokošolska

specialistična

 

Učenje je konkreten akt izobraževanja, izobraževanje se realizira skozi učenje, je daljši proces ter obsega več predmetov / področij ter je tudi obsežnejše od učenja. Ločimo:

NAMEN

ORGANIZIRANOST

(namerno/nenamerno)

(formalno/neformalno)

 

UČENJE

Je v najširšem pomenu neposredno spreminjanje posameznika z lastno dejavnostjo, izzvano z notranjimi potrebami ali pa z zunanjimi pobudami. Vpliv okolja na učenje je lahko stimulativen, nestimulativen.

Dejavniki uspešnega učenja:

a) V učencu FIZIOLOŠKI (genska zasnova / dednost) 

            PSIHOLOŠKI (sposobnosti, predznanje, učne navade, motivacija, os.lastnosti)

b) V okolju MATERIALNI (pripomočki, pogoji)

            SOCIALNI (šola, družina, mediji, vrstniki / t.i. ulična pedagogika)

ŠOLSKO učenje poteka: - po opredeljenih programih,

                  - v določenih organizacijskih oblikah,

                  - postopno in sistematično.

Rezultati ŠOL. učenja so odvisni od: - dejavnikov pouka (vloga in položaj učenca/učitelja pri pouku),

                        - učnih oblik in metod,

                        - učnih sredstev.

Neposredni rezultat učenja so znanje, spretnosti, navade, posredni pa razvoj in napredek posameznika. Učenje neposredno vpliva na spreminjanje posameznika, na to pa vpliva tudi zorenje / maturacija.

Med učenjem in zorenjem obstaja medsebojna recipriročnost.

J. PIAGET trdi:

- od 7. do 11. leta = KONKRETNO-LOGIČNO mišljenje,

- od 11. do 15. leta = ABSTRAKTNO-LOGIČNO mišljenje.

Raziskoval pa je ali/kako je MORALNI razvoj posameznika odvisen od družbe/kulture.

Uporabljal je dve temeljni tehniki:  - pripovedujem ti zgodbo (ti odgovarjaš na vprašanja),

                        - ločevanje otrokove igre.

Ugotovil je, da poteka moralni razvoj univerzalno in je le delno odvisen od družbe/kulture. Poteka v dveh fazah:1. FAZA=morala prisile / avtoritete (do 10. leta)

               2. FAZA=morala avtonomije           (od 10-11. leta naprej) 



VRSTE UČENJA

Glede na namen/voljo:

Glede na stopnjo sodelovanja:

HOTIMIČNO  (kar se hočemo učiti)

MEHANIČNO

NEHOTIMIČNO   (stranski produkt večine dejavnosti)

LOGIČNO / SMISELNO

 

PSIHOLOGIJA pa učenje opredeli v treh fazah:

- osvajanje (začetno sprejemanje informacije),

- zapomnitev (retencija) / mehanična logična,

- reprodukcija (priklic, obnavljanje). 

Stopnja samostojnosti pri učenju: NARAVNO / SPONTANO učenje

            ŠOLSKO učenje

Naloga učitelja je, da šolsko učenje v čimvečji meri približa naravnemu učenju (motivacija).

Pri pouku naj bi profesor za seboj potegnil učence, učenci pa profesorja. 

ZNANJE

Je sistem osvojenih dejstev/generalizacij ter spretnosti in navad (eden od rezultatov učenja).

Pridobiva se skoraj povsod, deli se na INDIVIDUALNO in DRUŽBENO.

Tako ekstenzivnost kot intenzivnost šolskega znanja sta opredeljeni s predmetnikom in učnimi načrti za posamezne predmete.



Glede na vsebino:

Glede na stopnjo miselne aktivnosti učencev:

Glede na uporabnost:

KONKRETNO

MEHANIČNO

TRAJNO




ABSTRAKTNO

RAZUMSKO

UPORABNO




      Glede na kvaliteto:  PASIVNO   AKTIVNO

DOZDEVNO znanje: znanje o tistih vsebinah, ki jih nismo dobro osvojili.

OPERATIVNO (uporabno) znanje: dobro razumemo, znamo interpretirati, samostojna

PREPOZNAVNO znanje: določeno vsebino lahko identificiramo s pomočjo nekega stimulansa.

predstava, uporabno v povezavi z dr. vsebinami.

USTVARJALNO (kreativno) znanje: odkrivanje

REPRODUKTIVNO znanje: samostojno

prepoznavanje in reprodukcija.



novih zvez, sposobnost reševanja znanstvenih in drugih problemov.

 

Vsaka višja oblika znanja vključuje tudi nižjo. Težiti moramo k učenčevemu postopnemu osvajanju višjih vrst znanja kar pa je seveda odvisno od individualnih možnosti in kvalitete pouka.

Prijemi za doseganje kvalitetnejšega znanja pri učencih:


  • Aktiven odnos do učnega programa (identificiranje temeljnih uč. vsebin).

  • Pouk naj temelji na aktivnosti učencev.

  • Paziti moramo na uporabnost znanja.

  • Ustrezna razporeditev utrjevanja in ponavljanja.

 
 

SPOSOBNOSTI 

Posameznikove sposobnosti so najpomembnejši faktor razlik med posameznimi učenci. in so trajnejše od spretnosti in navad.



  • stopnja razvoja sposobnosti vpliva na uspešnost določene aktivnosti. Vendar pa se tudi same sposobnosti razvijajo v določenih aktivnostih.

  • razvoj sposobnosti je dolgotrajen (intelektualne do 25. leta).

  • razlike v sposobnostih se z leti v populaciji povečujejo, razlike v določeni sposobnosti med različnimi ljudmi niso konstantne.

  • Dobra šola razlike med učenci povečuje, istočasno pa mora omogočati vsakemu posamezniku razvoj njegovih sposobnosti. Vsak naj doseže na določenem področju to kar zmore ⇒ podlaga za pozitivno samopodobo ⇒ temelj za uspešen osebnostni razvoj.

  • Vloga okolja na razvoj sposobnosti ni absolutna razen v izjemnih primerih, tako da mora šola poskrbeti tudi za otroke iz nestimulativnih okolij. To je t.i. kompenzacijski pouk.

Motivacija ⇒ Zanimanje ⇒ Uspešnost.

Zelo pomemben je čimzgodnejši vstop v šolo, gradnja domov za učence, študente, politika štipendiranja,… Pa tudi šola mora delovati pozitivno.

Učitelj mora vedeti ne le KAJ ampak tudi KAKO bo učil.

Šola naj bi bila predvsem RAZVOJNO (ne le STORILNOSTNO) naravnana. 



KLASIFIKACIJA SPOSOBNOSTI

SENZORNE

PRAKTIČNO / GIBALNE

IZRAŽALNE

INTELEKTUALNE

 

  • Spearman je leta 1920 postavil t.i. ENOFAKTORSKO teorijo inteligentnosti (odvisna od nekega generalnega faktorja G: če je človek sposoben na enem področju je sposoben povsod).

  • Therston je leta 1941 postavil t.i. VEČFAKTORSKO teorijo inteligentnosti:

  • Verbalni faktor (razumevanje besed in misli).

  • Besedni faktor (sposobnost govornega / pisnega,… izražanja z besedami).

  • Numerični faktor (računanje).

  • Spatialni faktor (sposobnost dojemanja objektov v prostoru).

  • Perceptivni faktor (hitro ugotavljanje podobnosti in razlik).

  • Rezonirajoči faktor (sposobnost dojemanja splošnih principov).

  • Faktor pomnenja (pomnenje brez smisla).

 

IQ=MS/DS * 100%



Yüklə 123,19 Kb.

Dostları ilə paylaş:
  1   2   3




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©genderi.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə