 VPRAŠANJA IZ ZADNJE URE:
-
Kakšne so funkcije imunskih celic?
• Monociti – fagocitoza, aktivacija baktericidnih mehanizmov, so inducibilne APC, predhodniki MΦ
APC - ima FcR (veže protitelesa z Ag), MHC (predstavlja peptidne dele Ag), CD80 in CD86 (za
vezavo s CD28 na limfocitih T), PRR (veže Ag; signalna receptorja sta TLR in NOD, receptorji
za neposredno vezavo in fagocitozo Ag pa so scavenger receptorji, MBL in MMR).
• Makrofagi – so zrela oblika monocita; fagocitoza, odstranjevanje snovi tujega (mikrobi) in
lasnega (ostareli eritrociti) izvora, receptorsko posredovana fagocitoza (čistilni,
lektinski in TLR), opsonizacija tujkov s Ab in sestavinami komplementa (olajšajo in
pospešijo fagocitozo), ima provnetne faktorje, so APC
APC (fagocit) - ima FcR, MHC, CD80 in CD86, PRR
• DC – APC: imajo FcR, MHC, CD80 in CD86, PRR
nezrele: z Fc receptorjem privzame Ag vezan na Ab, ga fagocitira in razkosa na manjše
peptide, jih izrazi na površini z MHC molekulami (I ali II)
zrele: pridobi CCR7 in potuje v 2° limfatične organe in Ag pokaže limfocitom T
- mieloidne - so najštevilčnejše DC; profesionalne, klasične APC (IL-12)
izražajo IL-2 in IL-8; najdemo jih v epidermisu, mukusu, zraven območij z limf. T
- limfoidne - protivirusna obramba, NISO APC (npr. plazmacitoidne)
- plazmacitoidne – so limfoidnega izvora; proizvajajo IFNα, IFNβ –
protivirusni interferoni (pomembna obramba pred virusi!)
prisotne ob limfocitih T v 2°in 3° limfatičnih organih
- folikularne – verjetno mezenhimskega izvora; lovijo imunske komplekse, sodelujejo pri
dozorevanju limfocitov B, so APC; prisotne v 2°in 3° limfatičnih organih
• Nevtrofilci - fagocitoza (mikrobov, anorganskih snovi), aktivacija baktericidnih mehanizmov
(2/3 dni vsebuje zrnca s toksičnimi snovmi za MO; 1° in 2°), ima FcR
so najštevilčnejši med mieloidnimi celicami in so 1. na mestu vnetja
• Bazofilci – sodelujejo v alergijskih reakcijah (v sodelovanju z mastociti – degranulacija in
sprostitev histamina, heparina …), z IgE posredovano vnetje, tudi I.O. na parazitske
črve; imajo FcR; krožijo (v krvnem obtoku)
• Eozinofilci – ubijajo s Ab obdane velike parazite – črve, ki se jih ne da fagocitirat (lahko tudi
fagocitirajo in ubijejo MO), z izpraznitvijo citotoksičnih granul (MBP, EDN, EPOO);
imajo FcR
MBP = Major basic protein
EDN = Eosinophil-Derived Neurotoxin
EPO = eozinofilna peroksidaza
• Mastociti – ali tkivni bazofilci (so v tkivu); pospešujejo akutno vnetje (I.O.
na parazite), alergijske reakcije (IgE + Fcε, degranulacija ob prisotnosti alergena –
neželeni simptomi alergij: histamin …)
• Trombociti (krvne ploščice) – niso levkociti, so fragmenti megakariocitov; shranjeni v vranici
krčijo tkivni strdek, sodelujejo pri vnetju, I.O., strjevanju krvi …
• Limfociti B – nosilci specifične, pridobljene, humoralne imunosti;
po pretvorbi v plazmatke tvorijo Ab, lahko pa se diferencirajo v (dolgožive)
spominske celice, so APC (zreli limfociti B); izražajo molekule HLA I (A,B,C) in MHC II
(MHC-DP,MHC-DQ in MHC-DR), BCR vrste IgM in IgD;
• Limfociti T – celica pridobljene imunosti, nosilec celične imunosti; preverja površine celic (če
imajo MHC) in se aktivira, ko je TCR skladen z Ag; poznamo več vrst:
CD4+ (Th - pomagalke), CD8+ (citotoksične);
- CD4+ = sprožajo Th1 (celični provnetni odziv; IL-2 in INF-γ) in Th2 (protitelesni
protivnetni odziv; IL-4, IL-5, IL-6, IL-10), pa tudi Th0 in Th17
- CD8+ = celice ubijalke, prepoznavajo MHC molekule in so citotoksične (CTL -
poljub smrti s perforinom (Ca2+), grancimi in granulizinom) = celice NK (LGL)
- CLA+ = spominski limfociti T: si zapomnijo Ag, lahko so CD4+ ali CD8+,
označujemo jih s CLA+ (kutani limf. Ag - je njihov receptor za prehod v tkivo)
- Treg = celice zaviralke: zavirajo imunski sistem, označujemo jih s Treg
• NK (LGL - veliki granulirani limfociti) – celice prirojene imunosti; prepoznavajo in uničijo z V. in
glivami okužene ter tumorske celice (apoptoza), uničijo tarče prekrite z IgG (ADCC),
regulirajo hemopoezo in so pomembne za I.O. (sproščajo IFNϒ, IL-1, GM-CSF);
izražajo CD16 (veže se na z IgG označene celice, za ubijanje po mehanizmu ADCC) in
CD56, pa tudi CD8+ - prepoznava vse celice, ki nimajo na površini izraženih molekul
MHC
• NKT – izraža nekaj molekul značilnih za limfocite T (CD3 z αβ TCR) in tiste za celice NK;
ima FcR (za vezavo protiteles), prepoznava glikolipidne Ag, promovira NK celico z INF-γ za
ubijanje tarčnih celic, prepoznava glikolipidne Ag, vezane na CD1d na APC in ostale Ag, ki
so jih vezala protitelesa
-
Nastanek imunskih celic:
Nastanejo iz pluripotentne krvotvorne (hematopoetske) matične celice, v kostnem mozgu.
Iz KMC najprej nastanejo mieloidni in limfoidni predniki, iz njih pa se razvijejo levkociti.
-
Kje dozorevajo imunske celice? (pomembni so limfociti)
limfociti B – v fetalnih jetrih, kostnem mozgu (nastajajo vse življenje)
limfociti T – v timusu (priželjcu)
NK – v kostnem mozgu (verjetno)
DC – nezrele privzamejo Ag, potujejo v bezgavke, dozorijo in aktivirajo limfocite T
monociti – na mestu vnetja dozorijo v makrofage
mastociti – v tkivih
…
-
Kaj počnejo nevtrofilci?
To so kratkožive celice (propadejo po 2-3 dneh) in prve pridejo na mesto vnetja, kjer fagocitirajo (mikrobe, nekatere anorganskih snovi), aktivirajo baktericidne mehanizme (vsebujejo 1° granule: kisle hidrolaze, mieloperoksidaze, lizocim, antibiotični proteini (defenzin, seprocidini, BPI …) in 2° granule: laktoferin in kolagenaza). Vsebujejo torej specifična zrnca z različnimi toksini oz. strupi, ki ubijejo MO …
-
Kateri so osrednji in kateri periferni limfatični organi in tkiva?
OSREDNJI: kostni mozeg, timus (priželjc)
PERIFERNI: bezgavke (visceralne, podkožne), vranica, kostni mozeg (za limfocite B, ki tam dozorevajo), MALT (s sluznicami povezana limfoidna tkiva: ULT, BALT, GALT - tonzili (mandlji), Peyerjeve zaplate …)
-
Razlika med prirojeno in pridobljeno imunostjo?
Prirojeni I.O. nastopi takoj, pridobljeni pa šele po 96 urah.
Prirojena: podedovana, evolucijsko ohranjena, značilna za vse rastline in živali, omogoča začetno razlikovanje med lastnim in tujim (varnim in nevarnim), omogoča hiter in nespecifičen odziv na nevarnost, a pri tem lahko pride tudi do poškodb zdravega tkiva (ni specifičnosti samo za poškodovano tkivo), nima imunskega spomina. Ves čas so prisotni antigensko nespecifični oz. široko specifični efektorji: nevtrofilci, makrofagi ter komplement (odstranitev patogenov). Mehanizmi pridobljene imunosti so fagocitoza, endocitoza, vnetje, komplement, celice NK (citotoksične), ubijanje z nespecifičnimi baktericidi in preprečevanje dostopa (anatomske ovire).
Pridobljena (ali adaptivna I.): se ne deduje, se razvije pri vsakemu posamezniku posebej, značilna le za vretenčarje?, nastane zakasnjeno (1° odziv nastane po 96h), ob ponovnem stiku (2°) z Ag pa deluje hitreje, bolj specifično, bolj učinkovito.
Ni tveganja za poškodbo zdravega tkiva (deluje specifično), omogoča tudi nastanek imunskega spomina. Najpomembnejše celice adaptivne I. so limfociti. Mehanizmi: gre za humoralno imunost (protitelesno) in za celično imunost (limfociti T); tudi fagocitoza, endocitoza …
+ V peptide predelani Ag (vezani na molekulo MHC na APC) se prenesejo iz tkiv v 2° limfatične organe, kjer jih prepoznajo antigensko specifični receptorji za limfocite T (TCR) in limfocite B (BCR) – limfociti T in B se diferencirajo v efektorske celice, ki odstranijo patogene. Nastanejo tudi Ag-specifične spominske celice T in B.
Limfociti B pretvorba v plazmatke Ab
PRIDOBLJENA IMUNOST
Limfociti T CD4+ (pomagalke), CD8+ (citotoksične)
-
Katere so glavne celice v pridobljeni imunosti?
Limfociti (T in B) in APC.
-
Katere so glavne celice v prirojeni imunosti?
MΦ, nezrele DC, bazofilci, eozinofilci, mastociti, celice NK, monociti, nevtrofilci, plazmacitoidne DC.
-
Kaj je + in kaj – selekcija v timusu? Kaj pa v kostnem mozgu?
V TIMUSU:
Selekcija je nujen proces za normalno delovanje IS, saj dokončno oblikuje operativni repertoar limfocitov T (izražen v perifernem obtoku). Izvaja se po tem, ko v timusu limfociti T naključno preuredijo svoje genske segmente za receptorje TCR (v lokusih TCRα in TCRβ). To preurejanje je namreč naključno in lahko pride tudi do nastanka nizko afinitetnih (neuporabnih) ali avtoreaktivnih limfocitov T. S selekcijo IS odstrani take neprimerne limfocite T.
Zaradi neučinkovite somatske rekombinacije genov TCR in zaradi procesov selekcije večina celic T propade in iz timusa pride manj kot 5% vseh timocitov. Po selekciji so limfociti T zreli.
+ selekcija: poteka v steni timusa; preverja se afiniteta limfocitov T do molekul MHC (naših lastnih Ag). Vez ne sme biti niti prešibka, niti premočna, da prestanejo selekcijo. Pozitivno izbrani dvojno pozitivni (CD4+CD8+) timociti začnejo izražati kemokinski receptor (CCR7) in se pretvorijo v enojno pozitivne celice (CD4+CD8- /CD4-CD8+); CCR7 povzroči njihov premik v timusno sredico.
limfocit T + MHC-Ag (v steni timusa) kompleks (ne premočna in ne prešibka vez)
- selekcija: v sredici timusa; pride do nadaljnje selekcije enojno pozitivnih timocitov. Pri tem pomagajo stromalne celice (timusne epitelijske celice), ki izražajo AIRE (autoimmune regulatory; gen, ki je odgovoren za predstavljanje telesu lastnih Ag). Limf. T v tej fazi NE SME vezati lasnega Ag, sicer jih odstranijo DC in Mφ (z apoptozo) in tako preprečijo dozoretje avtoreaktivnih klonov limfocitov T.
limfocit T + MHC z lastnim Ag tkiv (AIRE) reaktivne odstranijo DC in makrofagi
V KOSTNEM MOZGU:
Tu poteka selekcija oz. dozorevanje limfocitov B. Po tem, ko pride do somatskih hipermutacij imunoglobulinskih receptorjev BCR (sIg) in njihovega preurejanja, PIR (preklapljanja izotipskih razredov itd.) je na vrsti selekcija tistih klonov limfocitov B, ki niso avtoreaktivni. Potrebna je le negativna selekcija, saj limfociti B ne smejo vezati lastnih Ag.
- selekcija: v kostnem mozgu; BCR ne sme vezati telesu lastnih Ag. Tistim limfocitom B, ki v tem primeru tvorijo imunski kompleks, je dana še ena priložnost – da (v določenem času) ponovno preuredijo svoje BCR (lažje preurejajo težke (najprej) kot lahke verige). Če jih tudi v drugem poskusu ne uspe pripraviti BCR, ki NE veže lastnih Ag, umrejo ali pa postanejo anergični.
Tudi če limfociti B v periferiji prepoznajo svoje lastne Ag, nanje ne morejo odreagirati – so anergični (ne izražajo IgM, samo IgD).
BCR + telesu lastni Ag klonska delecija preveč reaktivnih
+ Da lahko nato preživijo, morajo limfociti vsake toliko (prek BCT, TCR) dobiti signal iz svojega mikrookolja (to jim zagotavljajo predvsem DC).
+ Dozorevanje timocitov vključuje nastanek Treg in izražanje receptorja 1 za sfingozin-1-fosfat (S1P1) Zrele celice Th izražajo S1P1 – lahko pridejo v krvni obtok.
-
Mehanizmi delovanja pridobljene imunosti?
Humoralna (protitelesna) imunost, celična imunost, endocitoza, fagocitoza, imunski spomin ….
-
Mehanizmi delovanja naravne imunosti?
Fagocitoza, endocitoza, vnetje, komplement, delovanje celic NK, nespecifičnih bakteriocidov, preprečenje dostopa z anatomskimi ovirami …
-
Razlike v senzorjih (receptorjih) med prirojeno in pridobljeno imunostjo?
PRIROJENI: so zarodno kodirani, nepolimorfni. Prepoznavajo ponavljajoče se strukturne enote različnih patogenov. Njegove funkcije so:
- sporočanje vnetne reakcije
- sprožanje in spodbujanje fagocitoze
- aktivacija efektorskih I.celic
- indukcija proizvodnje in sproščanja citokinov in kemokinov
MBL = topni lektinski receptor, ki se veže na manozne ostanke
MMR = makrofagni manozni receptor = lektin, odvisen od Ca2+ ionov, ki se veže na določene sladkorne molekule, izražene na površini bakterij.
TLR = Tollu podobni receptorji – prepoznavajo različne strukturne elemente večine mikrobov (PAMP). Signale sprožijo prek NFkB (jedrnega transkripcijskega dejavnika) proizvodnja provnetnih citokinov in kemokinov ter kostimulatornih molekul na APC.
DC-SIGN = nezrele DC prisotne v mukoznih tkivih, izražajo lektinske receptorje DC-SIGN (olajšajo prenos virusov v limfocite T) .Virusi se vežejo nanje – dozorevanje DC in migracija v bezgavke NOD-1, NOD-2 = znotrajcelični PRR (peptidoglikani, izraženi na površini določenih bakterij se vežejo na NOD-1. Sta citozolna proteina in znotrajcelična receptorja B. infekcij.Aktivacijske signale sprožijo prek NFkB z istimi efekti..
PRIDOBLJENA: Ag-specifični receptorji
- lahko razlikujejo tudi med zelo podobnimi molekulskimi strukturami
- izjemna raznolikost vezavnih mest za Ag (zaradi naključnega preurejanja genskih segmentov, ki jih kodirajo – V, D, J, C)
- klonska porazdeljenost (vsak posamezen limfocit oz. limfocitni klon ima izražene istovrstne receptorje (TCR,BCR) z 1x Ag-specifičnostjo – je unikat)
- limfociti B = BCR - transmembranski receptorji IgM na nezrelih in IgM, IgD na zrelih celicah = imunoglobulinske molekule, zgrajene iz kovalentno povezanih lahkih in težkih verig.
- limfociti T = TCR (T-celični receptor), ki je iz med seboj kovalentno povezanih transmembranskih verig α in β + v manjšem obsegu ϒ in δ
-
Kakšne so razlike v senzorjih/receptorjih za prirojeno/pridobljeno imunost?
PRIROJENA: niso polimorfni, so bolj splošni, so vrojeni
PRR; TLR, MBR – manozo vezoči receptorji, MMR, NOD-1, NOD-2, DC-SIGN
PRIDOBLJENA: zelo polimorfni, enkratna antigenska specifičnost, pridobljeni
TCR, BCR
-
CRP in drugi proteini akutne faze:
Nastajajo večinoma v jetrih. Stanje, ko tej proteini pospešeno nastajajo, je reakcija akutne faze. V diagnostiki pogosto ugotavljajo stanje akutne faze z določanjem sedimentacije rdečih krvničk. Nekateri od teh proteinov se vežejo na eritrocite in jim tako znižajo čas sedimentacije.
CRP:
C-reaktivni protein sodi med pentraksine? in je pri zdravih ljudeh v krvi prisoten v zelo nizkih koncentracijah. Je pokazatelj bakterijske infekcije (nastajanje CRP sproži npr. LPS) in pomemben člen obrambe pred le-temi. Ne sodeluje pa npr. pri virusnih okužbah (po tem jih lahko ločimo). Pripne fosfoholin na površino bakterije, ki deluje kot opsonin in hkrati aktivira komplement.
DRUGI PROTEINI AKUTNE FAZE VNETJA:
- CRP
- SAP: serumski amiloid A (serumski amiloidni protein)
- antitripsin α1
- nekateri dejavniki strjevanja krvi: fibrinogen, protrombin, faktor VIII, plazminogen ...
- sestavine komplementa
- ceruloplazmin
- haptoglobin
- SP-A, SP-D ?
+ Manozno vezavni lektin veže manozne ostanke na površino bakterije, ki deluje kot opsonin in hkrati aktivira komplement.
Kolektini in fikolini so oligomeri. Na koncu monomernih enot imajo izražena področja lektinov vrste C. Delujejo kot opsonini. -
-
Značilnosti vnetja
Rdečica, bolečina, oteklina, povišana T, začasna izguba funkcije tkiva.
Vnetne procese sproščajo citokini in kemokini, ki jih proizvajajo makrofagi, nevtrofilci in lokalno aktivirani komplement. Topni vnetni dejavniki vplivajo na lokalno žilje: vazodilatacija, povečana permeabilnost žil, povečan pretok krvi, izstopanje tekočine v tkivo toplota, rdečica, otekanje, bolečina, začasna izguba funkcije tkiva.
-
Na kakšen način prehajajo imunske celice iz žilja na mesto vnetja?
Običajno (normalne razmere) se nevtrofilci le šibko vežejo (prek CD15 sladkornih ligandov) na epitelij žil (O.H. mesta selektinov E) – to jih le upočasni (kotaljenje), ne omogoča pa sidranja.
Ob vnetju se pojavi kemokin CXCL8 (IL-8), ki se veže na svoje receptorje (CCR1, CCR2), izražene na nevtrofilcih v krvi. To sproži aktivacijo integrinskih molekul LFA-1 in CR3 (Mac-1). Nato je potreben še citokin TNFα, da se na površini endotelija žil izrazijo še ligandi za te integrinske molekule (adhezijske molekule: ICAM-1 in ICAM-2).
Močne interakcije med ICAM-1 in integrini omogočajo sidranje in migracijo nevtrofilcev iz krvi v tkivo (diapedeza), kamor jih pritegnejo kemokini. Pri prehodu naj bi sodelovale tudi molekule CD31 in tkivne metaloproteinaze.
-
Katere so prve celice na mestu vnetja?
Nevtrofilci.
Sledijo jim monociti, ki na mestu vnetja dozorijo v makrofage. Antigensko specifični efektorski limfociti se vključijo kasneje, ko jih aktivirajo APC.
-
Komplement in načini aktivacije:
Komplement je kompleksen sistem serumskih proteinov (cca 20), ki jih lahko aktivirajo patogeni ali nanje vezani opsonini. Njegovo aktivnost nadzirajo regulatorni proteini (da ne škodi tkivu itd).
Osnovne funkcije: kemotaksa (sposobne so privabit imunske celice na mesto vnetja), opsonizacija in celična aktivacija, liza tarčnih celic, spodbujanje pridobljenih imunskih odzivov.
Obstajajo 3 poti aktivacije komplementa. Pri vseh treh nastane konvertaza C3, ki pretvori komponente C3 v C3b in C3a omogočita nastanek efektorskih funkcij komplementa. Receptorje za sestavino komplementa C3 najdemo na levkocitih.
C3a je peptidni mediator lokalnega vnetja.
C3b se lahko neposredno veže na bakterije opsonizacija, fagocitoza; ali pa še naprej sodeluje v kaskadi reakcij komponent komplementa:
Ko se C3b veže na C3 konvertazo, nastane C5 konvertaza, ki povzroči nastanek komponent C5a in C5b. C5b sproži pozne dogodke (reakcije s C6, 7, 8), ki povežejo končne sestavine komplementa (C9) v kompleks → nastanejo pore v membrani patogenov (ireverzibilna poškodba), smrt.
KLASIČNA POT: vezava Ab (IgM, IgG) na Ag oz. nastanek imunskega kompleksa.
ALTERNATIVNA POT: Ab niso potrebna – začne ko kovalentna vezava komponente C3b na -OH in aminske sk. na površinah različnih patogenov (MO):
LEKTINSKA POT: Ab niso potrebna. Sprožijo jo MO s sladkornimi ostanki na površini, ki predstavljajo vezavna mesta (N-acetilglukozamin, manoza) za MBP (in MASP?).
Alternativna in lektinska pot omogočata delovanje prirojene imunosti,
klasična pa predstavlja povezavo komplementa s pridobljeno imunostjo.
-
Opiši artusovo reakcijo.
Gre za mehanizem preobčutljivosti tipa III. Zgodi se v roku 1-2h od stika z Ag.
Nastane, ko posameznikom z že prisotnimi Ab (IgG) injiciramo oz. lokalno vnesemo Ag. Imunski kompleks, ki nastane, aktivira komplement. C5a poveže in senzitizira mastocite, tako pride do odziva imunskih kompleksov. Aktivacija FcϒRIII na mastocitih povzroči njihovo degranulacijo. Prihaja do lokalnega vnetja, sprostijo se proteini, pride do povečane fagocitoze in do mašenja žil.
-
OPSONINI – naštej označevalce (opsonine) in kakšne so njihove funkcije?
To so nekatere sestavine komplementa (C3b, C4b, iC3b), protitelesa (IgG, IgM), molekule iz družin kolektinov in fikolinov (MLB) ter pentraksinov (CRP; nastajajo večinoma v jetrih, večinoma delujejo kot opsonini) …
V glavnem so to molekule, ki se vežejo na patogene in jih tako naredijo dovzetnejše za fagocitozo proces opsonizacije pospeši fagocitozo in aktivira fagocite.
Opsonini so: C3b, C4b, iC3b, MMR, MBL, SAP (površinko aktiven protein), SP-A, IgG > IgM
Najpomembnejši so: IgG, C3b
-
Kako se aktivirajo mastociti? Kako pride do njihove degranulacije?
Rabijo Ab: Ag se pritrjujejo na IgE na površini mastocitov, se aktivirajo degranulacija
GRANULE: histamin + drugi provnetne sestavine
Dražljaj za aktivacijo mastocitov je pogosto alergen, ki pa se mora predhodno povezati z molekulami protiteles IgE, vezanimi na površinske receptorje mastocitov (FcεR). Do degranulacije (izpraznitve granul) pride zelo hitro. Sprosti se histamin, ki povzroča neželene simptome alergij in še drugi provnetni dejavniki, ki pospešujejo akutno vnetje in so pomembni za učinkovito obrambo pred paraziti.
PRIDOBLJENA IMUNOST:
-
Receptorji, ki so pomembni:
prepoznavajo Ag: limf. T (TCR), limf. B (BCR)
TCR = Ag specifični receptorji limfocitov T
BCR = Ag specifični receptorji limfocitov B.
TCR : 90-95% - α, β
5-10% - ϒ, δ (delno v epiteliju kože)
-
TCR – so zgrajeni iz različnih verig. Katere prevladujejo?
α:β prevladujejo (90%)
ϒ:δ pa so v manjšini – delno v epiteliju kože (intraepitelijski limfociti)
SCID - Pomanjkljivost v izražanju molekul HLA razreda I:
Ker ni molekul HLA razreda I na timusnem epiteliju, obstaja v bolnikih pomanjkanje CD8+ limfocitov T z α:β TCR, imajo pa CD8+ limfocite T z γ:δ TCR, katerih razvoj ni odvisen od timusa. Osebe s to pomanjkljivostjo pa presenetljivo nimajo povečane dovzetnosti za virusne okužbe.
-
Funkcije keratinocitov kot imunskih celic
So senzorji nevarnosti, saj prepoznajo tuje in nevarne dejavnike, npr. PAMP in DAMP. Za njihovo prepoznavanje uporabljajo površinsko izražene TLR (tej se vežejo na ustrezne PAMP). Po vezavi na patogene se aktivira provnetna signalna pot in posledično preostali prirojeni in pridobljeni mehanizem imunosti (npr. proizvodnja protimikrobnih peptidov, citokinov, kemokinov).
Izražajo tudi molekule iz genske družine NLR in sicer NLRP3. Tej proteini lahko prepoznavajo PAMP, prisotno v citoplazmi (npr. LPS, flagelin) in UV svetlobo, nato pa sprožijo ustrezno provnetno signalizacijo. To vodi do tvorbe multumernega kompleksa, ki na koncu aktivira kaspazo 1 – ta povzroči pretvorbo pro-IL-1β v njegovo biološko obliko IL-1β.
PAM = molekulski vzorci na površinah patogenov
DAMP = molekulski vzorci povezani z nevarnostjo (npr. iritanti, toksini)
NLR = nucleotide-binding domain; leucine-rich repeate-containing gene family
pro-IL-1β = pro-interlevkina-1β
-
Kaj so Langerhansove celice?
So rezidenčne celice prirojene imunosti v epidermisu (poleg dermalnih DC in mastocitov). Aktivirane LC dozorevajo in potujejo iz kožnega tkiva v bližnje bezgavke, pri čemer prenašajo privzete Ag (v obliki peptidov vezanih na molekule MHC) ponudijo jim v prepoznavo TCR na naivnih in spominskih limfocitih T.
= Aktivirane LC prenašajo antigene, vezane na ustrezne molekule MHC in jih dajejo v prepoznavo TCR.
-
Katere so APC?
Mieloidne DC, monociti/makrofagi, limfociti B, timusne epitelijske celice, folikularne DC.
Zakaj so pomembne?
Pomembne so, ker predstavljajo Ag TCR na naivnih in spominskih limfocitih T (torej, za aktivacijo limfocitov T).
Katera je najučinkovitejša? Kako nastaja?
DC (mieloidnega izvora).
Nastaja v kostnem mozgu, iz mieloidnega predhodnika, ki nastane iz pluripotentne krvotvorne (hematopoetske) matične celice.
Kakšne APC so v tkivu in kakšne ko se aktivirajo?
V tkivu so nezrele DC in se aktivirajo ob vezavi Ag, ki ga privzamejo v tkivu. Tako začnejo dozorevati in potujejo v lokalne bezgavke (CCR7). Tam prispejo kot zrele DC in lahko predstavijo ta Ag limfocitom T. Zrele DC se torej nahajajo v področnih bezgavkah in predstavljajo Ag.
-
Receptor, ki omogoča prehod iz žil v tkivo?
CCR-7 – kemokin.
Naivni limfociti T izražajo kemokinske receptorje CCR-7 in L-selektin in omogočajo prehod iz HEV (high endotelial VENULES) v Peyerjeve zaplate in od tu v črevesne stene TKIVO.
T-celicam DC predstavljajo antigene, ki jih iz lumna črevesja transportirajo celice M. Po aktivaciji in pred popolnim dozoretjem v efektorske celice, limfociti T zapustijo Peyerjeve zaplate prek limfnega žilja, potujejo skozi mezenterične bezgavke in vstopijo v torakalni limfni vod, od tu v krvni obtok, iz katerega nato aktivirani efektorski limfociti T vstopajo v črevesno steno.
-
Ko dozorijo DC – katere molekule začnejo pospešeno izražat, ko se aktivirajo?
Kostimulatorne molekule (CD80, CD86, CD83) in molekule HLA.
-
DC – kateri so njihovi topni dejavniki proti virusom?
IFNα, IFNβ - nastajata v plazmocitoidnih DC.
Citokini TNF-α močno vzpodbuja lokalne vnetne procese, ki omejijo obseg infekcije.
IL-12 aktivira celice NK, ki tudi delujejo na z virusi okužene celice (apoptoza).
ZELO UČINKOVITI RASTNI DEJAVNIKI: IFN-α in INF-β vzpodbujata odpornost na virusno replikacijo v neokuženih celicah tako, da aktivirata gene, ki uničijo virusno mRNA, povečata izražanje molekul MHC razreda I (na telesnih jedrnih celicah), s čimer se poveča odpornost na delovanje celic NK na neokužena tkiva in prezentacija Ag postane učinkovitejša.
-
Kateri so 3 signali za popolno aktivacijo limfocitov T?
- signal o aktivaciji (MHC II na APC + TCR na limfocitih T)
- signal za preživetje – izražanje kostimulatornih molekul (APC (CD80,CD83) + CD28 na limf. T)
- signal o diferenciaciji (tvorba topnih citokinov)
1. specifično prepoznavanje med APC in limfocitom T
2. izražanje in interakcije med kostimulatornimi molekulami
3. APC proizvaja ustrezne citokine za aktivacijo limfocitov T (IL-6, IL-12, TGF-β).
-
Interakcija med katerimi molekulami aktivira signal 2, ki so nujno potrebne za aktivacijo limfocitov T?
Kostimulatorne molekule, ki so izražene na APC (aktiviranih DC, Mφ, zreli limfociti B … - CD80/86) se povežejo s celicami T (prek molekul CD28).
-
Kaj je imunska sinapsa? Katere reakcije potekajo na obrobju, katere v sredini?
Imunska sinapsa je stik med limfocitom T in APC, ko APC predstavi antigen limfocitom T. Zgrajena je iz perifernega in osrednjega območja. Na perifernem območju potekajo interakcije med adhezijskimi molekulami, v sredi pa med kostimulatornimi molekulami.
OBROBJE: ICAM-1 (CD54) : LFA-1
SREDINA: B7-1, B7-2 (CD80/86) : CD28
MHC II : TCR (+ CD8)
CD48 : CD2
Na obrobju so adhezijske in integrinske celice (ICAM-1; LFA-1), v sredini pa je mesto aktivacije.
-
Katere so osnovne funkcije celic T pomagalk in CD8 limfocitov T?
Celice T pomagalke oz. limfocite T CD4+ delimo v 2 funkcijsko različne podzvrsti, glede na vrsto citokinov, ki jih izločata:
Th1 – provnetni citokini (IL-2, IFN-ϒ) – če prevladujejo, imamo akutno ali kronično stanje vnetja
Th2 – protivnetni citokini (IL-4, IL-6, IL-10) – če prevladujejo, imamo tumorsko tkivo
Delovanje celic pomagalk Th1 in Th2 je nasprotno.
CD8+ so citotoksični limfociti T.
- zelo tesno se povežejo s tarčnimi celicami (vezava Fas na FasL) in oddajo t.i. ''poljub smrti'', zapustijo tarčno celico in poiščejo novo sprožijo apoptozo (zaradi delovanja kaspaz)
- s sproščanjem litičnih granul, ki vsebujejo perforin in grancime in granulizin – povzročijo apoptozo in delujejo protimikrobno.
-
Katere celice prepoznajo CD4+, CD8+?
CD4+ prepoznajo celice, ki izražajo HLA II, CD8+ pa tiste, ki izražajo HLA I.
-
CD8+ (efektorske) so citotoksične – na kakšen način ubijajo tarče?
S pomočjo citotoksičnih snovi – perforin, grancimi ali s ''poljubom smrti'' - vezava Fas na FasL.
Perforin je litični protein, ki tvori pore v membrah tarčnih celic.
Grancimi so serija serinskih proteaz, ki razgradi številne substrate v citoplazmi celice, kar povzroči hitro apoptozo napadene celice. Za vstop v celico potrebujejo perforin in (naredi pore).
-
Kakšne podvrste limfocitov Th poznamo? Funkcija?
Dostları ilə paylaş: |
