Grška mitologija

GRŠKA MITOLOGIJA
Grki so bili politeisti, kar pomeni da so verovali v več bogov. Svet bogov je bil tesno povezan s svetom ljudi, zato se v epih in mitih oba tesno prepletata. Grška mitologija je imela velik vpliv na ljudi, saj so si ljudje bogove prestavljali s človeškimi lastnostmi in jim pripisovali, česar ljudje nimajo, vendar si želijo. Vsako mesto je imelo svojega zaščitnika (za to vlogo so se bogovi včasih tudi sprli med seboj - kot npr. Atena in Pozejdon za Atene).
Na bogove so se lahko s prošnjo za pomoč obračali vsi ljudje. Navadno so prosili bogove za pomoč, v zameno pa obljubljali razne darove. Grki so bogovom na čast gradili svetišča, preročišča, jih upodabljali na kipih in prirejali igre. Najbolj znane take igre so bile olimpijske igre. Ime so dobile po mestu Olimpija na grškem polotoku Peloponezu, kjer je bila skupina templjev in tekmovališč. Vsaka štiri leta so tam prirejali igre, ki so se začele z verskim slavjem, ki je trajalo sedem dni. Otvorili so ga z obredi, ki so bili posvečeni najvišjemu grškemu bogu Zevsu.
Za oblikovanje grške mitologije sta kriva predvsem pokrajina in jezik. Tudi jezik je ogromno pripomogel k oblikovanju grške mitologije. Bogatost grščine je že sama po sebi silila k razmisleku o vprašanjih življenja. Na začetku Grki mitov niso zapisovali, ampak so se pripovedovalci, aedi, izročila naučili na pamet in jih potem ob spremljavi citer peli pred občinstvom. Stare legende bi naj prvi zapisal grški epik Homer, ki je živel v 8. ali 9. stoletju pr. n.št. Napisal je dve slavni pesnitvi Iliado in Odisejo, v katerih nam obširno pripoveduje o verovanjih Grkov.

NASTANEK MITOLOGIJE

na začetku je bil Kaos, iz katerega so nastali Eros (ljubezen kot ustvarjalna sila;po drugem mitu je Eros sicer bil Afroditin sin), Tartar (temno podzemeljsko brezno) in Gaja (zemlja), ki iz same sebe rodi boga neba Urana in boga morja Ponta. Gaja je s sinom in hkrati možem Uranom imela šest Titanov in tri enooke orjaške Kiklope. Kronos – zadnje rojeni Titan, je ubil svojega očeta Urana in zavladal. S svojo sestro in ženo Reo sta postala najpomembnejši titanski par, bila pa sta starša Zevsa, Hada, Pozejdona, Here, Hestije in Demetre. Kronos se je zbal usode svojega očeta, zato je vse otroke razen Zevsa, ki ga je mati Rea skrila v votlini na Kreti, požrl ter s tem nakazal minljivost vsega. Ko je Zevs odrastel, je premagal svojega očeta in ga prisilil, da je vrnil v življenje njegove sestre in brate – tako so postali na novo rojeni bogovi nesmrtni. Kasneje se je vnela vojna med starejšimi bogovi – Titani in mlajšimi bogovi, ki jih je vodil Zevs. Zmagali so mlajši in Zevs je bil izvoljen za kralja. Zevs se je poročil s sestro Hero, vendar so njuno zakonsko življenje motile Zevsove zveze z drugimi boginjami in smrtnicami. Družina bogov se je s porokami in potomci širila. Ljudje so nastali, ko je Prometej, Zevsov bratranec, stopil na Zemljo. Vedel je, da je v zemlji nebeško seme, zato je vzel nekaj ilovice, jo namočil v reki, zgnetel in naredil iz nje lik po podobi bogov. Da bi ta kip oživil, si je pri vsaki živalski duši sposodil dobre in slabe lastnosti ter jih zaprl v človekove prsi. Prometej je imel med bogovi, ki so živeli na Olimpu prijateljico – boginjo modrosti Ateno. Atena je napol oživljenemu liku vdihnila božanskega boga

ZEVS- vrhovni bog

HERA- boginja družine in plodnosti
AFRODITA- boginja lepote, ljubezni, spolnega poželenja in zaščitnica zaljubljenih
ARES- bog vojne in bojnega polja
HEFAJST- bog ognja in kovaštva
ARTEMIDA- boginja lova, živali, narave, rasti, zaščitnica slabotnih in otrok
DIONIZ- bog vina, plodnosti, veselja
POZEJDON- bog morja
ATENA- boginja civilizacije, modrosti, obrti,
HERMES- bog pastirjev in čred, zaščitnik popotnikov, trgovcev in tatov
DEMETRA- boginja zemlje in rodovitnosti
APOLON- bog svetlobe, pomladi, moralne čistoče in umetnosti (glasba)

Pegasus, medusa, minotaver in fenix

Po vzponu filozofije in zgodovine v poznem 5. sto. pr. n. št. , so se začeli delati dvomi v mite.
Medtem ko so poeti in dramatiki še vedno predelovali mite, so jih začeli grški filozofi in zgodovinarji kritizirati.

KSENOFAN
Okoli 565 pr.n.št., Kolofon – 473 pr.n.št.†

Starogrški filozof, pesnik in satirik
zavrnil je mitološko gledanje na svet, vzdignil je naravo na raven božanstva in civiliziral pitagorejski kult razuma.. Iz tega je zaključil, da če bi biki, konji in levi imeli roke, ali če bi bili spretni kot človek, bi konji podobno konjem, voli podobno volom risali like bogov in jim dali prav takšna telesa, kakršna imajo sami. Ta način mišljenja je bil odločna kritika antropomorfizma, pomenil je zavračanje olimpijskega božanstva in postavil je novo vprašanje: če to niso Olimpijci, kdo potem, upravlja s tem svetom? Ni verjel v selitev duš ali v preproste grške bogove. Podal je lastno predstavo. Naravo je smatral kot božanstvo. Proglasil jo je za neomejeno, vse prisotno, nesmrtno, itd. »Svet ni ustvarjen, je večen, neuničljiv ... vse vidi, vse misli, vse prisluškuje.« Prvi je razumel in ovrednotil moč človeškega razuma.