Kaj je filozofija?

KAJ JE FILOZOFIJA?

1.Filozofsko zastavljanje vprašanj

2.Izvor filozofskih vprašanj

Pojem filozofije se je več kot 2000 let spreminjalo, zato lahko govorimo o različnih pojmovanjih filozofije.
Filos – Prijatelj

Sofos – Modrec

Sofija – Modrost
Je teoretična veda nasproti praktičnega ravnanja
Prvi filozofi so v nasprotju z mitološko religiozno razlago nastanka sveta in človeka sami poskušali odgovoriti na vprašanje kaj je človek, kaj je svet in iz česa sta nastala. Filozofija kot teoretična veda je temeljila na metodi opazovanja in sklepanja, pa tudi na metodi pojasnjevanja npr.
Tales – »Svet je nastal iz vode«

Sokrat – »Spoznavaj samega sebe«

Grška filozofija in Jonski filozofi

V 8. St. Prnšt so grki po vsem sredozemljuu gradili mesta (polisi) s katerimi so se zaščitili pred zunanjumi sovražniki, hkrati pa dosegli razvoj, ki jih je ločil od ostalih ljudstev. To je bil tudi čas, ko je začel propadati kmečki stan in z njim mitični in religiozni pogled na svet. Grški pesniki orfili so v svojih pesmih še mešali mitični in izkustveni pogled na svet. Prelom z mitičnim mišljenjem pa so napravili filozofi iz Jonije (Jonski naravoslovci). Za mitološki svet je značilno, da je v njem polno naključij tako, da niti bogovi niso vedeli, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku. Prvi filozofi so hoteli odkriti zakonitosti, ki veljajo v naravi in svetu.

Jonski filozofi so menili, da stvari nastajajo z zgoščanjem in razgoščanjem.

Vse kar nastaja pa tudi mineva se dogaja po nujnosti.

Pitagora in pitagorejci

FILOZOFSKE DISCIPLINE

V stari grčiji je bila filozofija še brez posebnih delitev. Te se izoblikujejo šele v novem veku. Pri nekaterih filozofih in filozofijah pa že najdemo prve poizkuse delitve znotraj filozofije.
Filozofske discipline se med seboj razlikujejo po raziskovalnih predmetih.

Najstarejša filozofska disciplina je ONTOLOGIJA  NAUK O BITI

To je nauk o vsem kar biva, o tistem kar je temelj csega. »BIT« je tisto kar je stvarno, bistveno, nespremenljivo.

GNOSEOLOGIJA

Razpoznavni predmet gnoseologije je spoznanje kot tako – kako je spoznanje sploh mogoče in kakšen je odnos med spoznanjem in stvarnostjo.
ETIKA – nauk o dobrem. Ukvarja se z vprašanji človekove sreče, smisla, svobode.

ESTETIKA

Filozofska skupina se je razvila šele v novem veku, čeprav so vprašanje lepega, grdega, estetsko ugodje itd.

Obravnavali že v antiki

Človek je že od nekdaj vrojena težnja po lepoti S tem pa tudi prijetno ugodje, ki je izoblikovano na podlagi kulturnih potreb, ne pa nagonskih teženj. Iz potrebe po lepoti se je rodila tudi potreba o njenem ustvarjanju. Temu ustvarjanju lepega pravimo umetnost. So stvari, ki bolj vodijo k očesu kot pa imajo praktično vrednost (likovna umetnost)

Filozofija je poskušala umetnost premisliti že na samem začetku, ker pa se je ukvarjala predvsem z vprašanji kaj je resnica, je umetnost (umetnik) začela preganjati, češ da lažejo saj bogovi nemorejo biti taki kot jih npr. Opisuje Homer.

Najmlajša po nastanku je ANTROPOLOGIJA ali filozofija človeka

Antropos – človek

LOGIKA

Nastala je znotraj filozofije in se je šele v zadnjih 2 stoletjih oddaljila od nje.

PITAGORA IN PITAGOREJCI

V nasprotju z materialistično jonsko filozofijo je na drugem koncu Grčije v J Italiji (to je bilaučasih Grčija) se je rodila predvsem drugačna filozofska smer. Zasnoval jo je Pitagora.

Tako kot je harmonija glasbe odvisna od številskih razmerij, je tudi harmonija kozmusa odvisna od rel števil. Vsako število je imelo tudi svoj geometrijski lik.

PROTISLOVNOST IN ENOTNOST BITI

V 5. St. pr.n.št. sta živela filozofa, ki sta močno zaznamovala razvoj celotne grške misli. To sta bila Parmenid iz Eleja in Heraklit iz Efeza.

Parmenid je ustanovitelj Elatske šole, svojo filozofsko misel je zapustil v pesnitvi »o naravi«. Pesnitev je iz dveh delov. En del je nauk o resnici, drug pa o videzu. Videz nam posredujejo čutila, do resnice pa pridemo z razumom. Parmenid izhaja iz stališča, da biva samo bivajoče, da nebivajoče v nobenem smislu ne biva in ne obstaja.

Pri Parmenidu je misliti isto, kot biti. Kar samo sebe zanika, to nemore obstajati.

Obstaja samo bit.

Misel je istovetna z bitjo

Isto nemore biti hkrati to in nekaj drugega

Da bi »razumeli« Parmenidovo filozofijo si lahko predstavljamo, da je ne bit prazen prostor, bit pa je nekaj polnega. Obstoj praznega prostora bi pomenil, da obstajata bivajoče in nebivajoče. Nebivajoče je protisloven pojem. Praznine torej ni.

Posledica takega razmišljanja je, da ni spreminjanja. Spreminjanje je gibanje, torej premikanje stvari od tam kjer je in da tam kjer ni. To pa pomeni prehajanje biti v ne bit. Česar pa se ni mogoče zamisliti.

Bit bivajočega je torej samo ena večna, negibna, nedeljiva in nespremenljiva-podobna krogli.

HERAKLIT

Drug pomemben filozof, ki ni sledil Jonskim filozofom in Pitagori je bil Heraklit. Tudi on je iskal počelo ali prapočelo(tle je biv to ogenj) vsega in ga našel v večini sprememb oz. večnem spreminjanju. Temeljna prvina mu ni bila kakšna posebna snov ampak proces spreminjanja sam, ki ga simbolizira ogenj. Naša čutila zaznavajo svet v večnem spreminjanju. Vzrok vidi v boju-boj je oče vsemu, je vsemu kralj: ene izkaže za bogove, druge za ljudi. Iz enih naredi sužnje, iz drugih svobodne, ničesar nam ni dano.
Ta boj minevanje in nastajanje ni brez reda(ni kaotičen) ampak vsemu vlada logos oz. zakon ali red.
Svet je zgrajen razumno ali zakonito. Obstaja razlika med pojavom(svet kot se nam kaže in njegova notranja stvarnost(notranja narava stvari).
»Ta svetovni red je isti za vse. NI ga naredil noben bog in noben človek ampak je zmeraj bil in bo. Večno živi ogenj, ki se po merah vžiga in po merah ugaša.«

GRŠKI ATOMIZEM

Prvi, ki so uvedli pojem atoma(Manode) so bili Pitagorejci. Prepričani so bili, da je od vsake stvari mogoče odmisliti vse stvari razen njene številčnosti. Prepričani so tudi bili, da stvari ni mogoče deliti v neskončnost, ampak, da ima deljivost svojo mejo. Tisto najmanjše, kar se ne more naprej deliti je Manoda ali enota iz katere so sestavljene v določenih razmerjih vse druge količine. Manoda je nespremenljiva geometrijska točka, ki sama ni število ampak število izvaja. Zato so pitagorejci številsko vrsto začeli šele s številom 2. 1 je bila fizično nedeljiv delec ali atom.
Najpomembnejši atomist pa je bil Demokrit. Živel od 370 do 360 pr.n.št. Njegova misel nasprotuje Parmenidovem dokazovanju v nebivanju nebivajočega. Med atomi so praznine v katerih se gibljejo polni atomi. Atomi imajo lastnosti Parmenidove biti, ki se zaletavajo drug v drugega, po svoji volji, ne da bi jih vodil bog ali logos. Temelj Demokritovega atomizma je determinizem.

SOFISTI

SOFOS-modrost
Učitelji govorništva ali retorike. Prvi učitelji……MANKA MI!!!!!! :D

In zj naprej….

Delovali so v času zlate dobe Aten imenovani tudi Pereklejeva doba. V tem času je nastajala tudi demokracija, hkrati se je kot gospodarska blaginja, krepila tudi želja po znanju. To je bil tudi vzrok sofistov, mojstrov znanja, ki so za plačilo poučevali predvsem govorne veščine in druge praktične spretnosti. Sčasoma je beseda dobila negativni prizvok, predvsem zaradi relativizacije etičnih norm in zakonov.

Naravoslovci so svoje genialne zamisli osvojili zgolj z naravnih domnev ali zamisli. To kaže, da so imeli velik problem dokazovanja, zato ker se je mišljenje mnogokrat zapletlo v razne apolije. Najstarejši in najpomembnejši Sofist je bil Protagora, sodobnik Perikleja. Tudi nasprotniki niso uspeli povedati o njih nič slabega, čeprav je zaradi bogotajstva moral zapustiti Atene. Na begu je utonil. Njegove spise so v Atenah javno sežgali. Njegov najpomembnejši stavek: »Minilo vseh stvari je človek, bivajočih kakor so in nebivajočih kakor niso.«

S tem stavkom je Protagora uvedel v filozofijo spoznavno teoretski subjektivizem. To pomeni, da je resnica stvar posameznika, in da je relativna, saj je mogoče imeti v isti stvari takšna in drugačna mišljenja.
Skepticizem- dvom o splošni veljavnosti resnice.

Temelj sofističnega skeptičnega relativizma izhaja iz domneve, da vse spoznanje izvira iz čutil, njihova sporočila pa so varljiva.