Marko marinčIČ

MARKO MARINČIČ:

GRŠKA KNJIŽEVNOST ARHAIČNE DOBE

(Zgodovinski, problemski in bibliografski uvod)
EPIKA: HOMER IN HEZIOD

• 
  civilizacija, o kateri pripoveduje Homer v Iliadi, je v pozni bronasti dobi v resnici obstajala (16-13 st. pr. n. št)
  
• 
  po letu 2000 pr. n. št., ko so Grki naselili Balkan, se je razvila »kultura palač« > v stiku z minojsko Kreto so Grki doživeli nenaden kulturni vzpon > prevzeli so pisavo > mikenska kultura ( = vrh, 14 - 2/2 13 st. pr. n. št.)
  
• 
  1200 pr. n. št = »temno stoletje« > palače so bile porušene > propad mikenske civilizacije v času velikih preseljevanj ljudstev > spomin na mikensko slavo v Iliadi je poveljnik grških čet v trojanski vojni, tj. mikenski kralj Agamemnon
  
• 
  tudi Troja je zgod. dejstvo (Heinrich Schliemann najde ostanke mesta)
  
• 
  zgod. dejstva v delu so tudi imena krajev in pokrajin (Truwiša = Troja…)
  
• 
  na pogoriščih palač so našli več tablic z zapisi > linear B > odkrijejo marsikatero dejstvo o zgod. grškega jezika in mikenski civilizaciji
  
• 
  v Homerjevi Iliadi in Odiseji se torej zrcali zgod. spomin na civilizacijo, ki je doživela vzpon in propad v razponu nekaj stoletij, to je zgodovinska snov
  
• 
  fikcionalna snov Iliade in Odiseje > mit o trojanski vojni (trojanska vojna je mit postala skozi stoletja in posrkala vase še snov drugih mitov in legend, tudi iz Orienta)
  
• 
  civilizacija, o kateri torej govori Homer je zgodovinska, civilizacijo, kakršno opisuje, pa zunaj Iliade in Odiseje ni nikoli nastopala
  
• 
  Iliada se nam predstavlja kot zgod. epopeja, vendar to ni > zgod. je čas, kraj > vse ostalo je legendarna fikcija, realistično pripovedovanje pa je le Homerjeva umetniška opredelitev
  
• 
  odsev družbe: v strukturi homerske družbe se skriva razdvojenost med starim in novim, med klasično aristokracijo in mestno skupnostjo, zrcalijo se aktualne družbene napetosti
  
• 
  oddaljene dežele: to je bil čas, ko so Grki začeli po Sredozemlju ustanavljati nove kolonije, ki so jih vključevali v svoje izročilo. Mit o Odisejevih morskih potovanjih je mit o vračanju Grkov iz trojanske vojne.
  
• 
  oddaljeni časi: zanimanje Grkov za preteklost > kult herojev
  
• 
  svet homerskih epov:
  
  • 
    homerska predstava o mikenski civilizaciji se ujema z arheološkimi najdbami: (bronasto orožje, veliki stolpasti ščit, šlem, rokodelske tehnike, bronasti meč, vozovi…)
    
  • 
    družbena ureditev: ujemanja z linearjem B, vendar Homer podaja tudi lastne predstave o odnosih v družbi, ki jih takrat ni bilo, isto naredi z religioznimi predstavami, puorabi pa znana imena bogov iz linearja B
    
  • 
    lastna imena na mikenskih tablicah ustrezajo homerskim junakom (Ajant, Ahil, Hektor, Tezej)
    

HOMERSKA EPIKA IN ORIENT

• 
  negrška imena bogov in junakov
  
• 
  oblikovni pogled: premi govor je pri obeh močno poudarrjen
  
• 
  snovni pogled (sumerske, akadske usedline: paralele med babilonskim junakom Gilgamešem in homerskim Ahilom
  

oba sta sinova boginje in skoraj nesmrtna oba imata težaven značaj oba se izločata iz družbe oba doživita smrt tovariša posamezne epizode Gilgameševih potovanj ustrezajo homerskim pripovedim o Odiseju pri Kirki, Kalipso in Fajakih

KIKLIČNI EPI

• 
  »epski kiklos«: skupina neohranjenih epskih pesnitev, ki so združene obsegale oba največja mitološka cikla, tebanskega in trojanskega; drugi je bolj poznan:
  
  • 
    Kiprijski spevi
    
  • 
    Iliada
    
  • 
    Ajtiopis
    
  • 
    Mala Iliada
    
  • 
    Porušenje Ilia
    
  • 
    Vrnitve
    
  • 
    Odiseja
    
  • 
    Telegonija
    
• 
  kiklični epi so krajši od homerskih, imajo nepregledno zgradbo, premi govor je zelo redek
  
• 
  skušajo dopolniti Iliado in Odisejo > deli teh dveh epov se nanašajo na kiklične epe, ki vsebujejo neke podatke (Ahilova smrt je bila po prerokbi verjetno povezana s Hektorjevo – o tem zvemo več v Ajtiopidi)
  

HOMERSKO VPRAŠANJE

• 
  Ali je Homer zgod. oseba?
  
• 
  Ali je bilo tako ime avtorju Iliade in Odiseje?
  
• 
  Ali je avtor obeh en sam?
  

Idealizirana predstava o Homerju (slepi pevec in berač) > mnenja, da avtor obeh del ni isti (Odiseja ima drugačna ponavljanja, drugačne izraze za vsakdanje pojme, drugačne religiozne predstave) > homeroslovje (d´Aubignac, Gimbattista Vico, F. A. Wolf, K. Lachmann, Herder, Gottfried Hermann) > teorija kompilacije, teorija razširitve…
METRUM, JEZIK IN SLOG

• 
  verz homerske epike = daktilski heksameter
  
• 
  posamezen heksameter ni vedno miselna celota > enjambement (nadaljevanje stavka oz. misli v naslednji verz)
  
• 
  homerski jezik = mešanica jezikovnih plasti, ki ustrezajo poznejšim dialektom
  
• 
  epski jezik je način sporazumevanja med aojdom in njegovim občinstvom
  

V ozadju Iliade in Odiseje je nedvomno tradicija ustnega pesništva

• 
  oba opisujeta dogodke izpred 500 let (pisano v 8. st. pr. n. št., dogajanje pa je postavljeno v 13. st. pr. n. št.) > dokaz za obstoj epskih pesnikov pred Homerjem daje on sam: spevi, ki jih pojejo na gostijah Fajakov ter Ahil, ki ob spremljavi forminge (star strunski instrument) poje o slavnih dejanjih mož = aojdi, rapsodi (rapsodi danes pomenijo pohomerske pevce, ki so reproducirali homerska besedila
  
• 
  na ustni značaj tradicije nas usmerja tudi epska širina, ki jo aojd med drugim uresničuje tudi s kumulativno pripovedno tehniko (na izhodiščno misel naniza vrsto drugih misli, ki jo dopolnjujejo > s kopičenjem besede na besedo ustvarja neprekinjen tok pripovedi)
  
• 
  kaže se tudi v ukrasnih pridevkih = epiteih, ki se ponavljajo ob imenih bogov, junakov in krajev (Zevs = zbiralec oblakov, oče bogov in ljudi…)
  
• 
  smer homeroslovja, ki se ukvarja predvsem z ustnim značajem homerskih epov, se imenuje »oral poetry« oz. »oral composition« Njen začetnik je Slovenec, slavist Matija Murko, glavni predstavnik pa Milman Parry
  

PISAVA (PISANJE)

• 
  Grki so pisavo prevzeli od Feničanov v ½ 8. st. pr. n. št. > tehnike zapisovanja na pisalne tablice
  
• 
  prvotno je bil zapis namenjen praktičnim potrebam kljub majhni pismenosti
  
• 
  sprejemu pisave neposredno sledi zaton ustne epske zvrsti
  
• 
  veliko dokazov je v prid Iliadi, nastali kot zapis in ne kot posledici ustne epike (motivna povezanost med spevi ne more biti naključna – 1-24, 2-23, 3-22…)
  
• 
  nekatere domneve dokazujejo, da je Homer pisal po nareku…
  

HOMERSKO VPRAŠANJE IN USTNA TEORIJA – POSKUSI SINTEZE

• 
  Ali je avtor obeh epov en sam?
  
• 
  Kolikšen je dolg Homerja do tradicije?
  
• 
  Kakšen je obseg poznejših interpelacij?
  

Sodobna naratologija > homerski pripovedovalec se ne kaže kot anonimen predstavnik ustne tradicije, ampak kot ustvarjalec, ki se s tradicijo okorišča > v ozadju prepoznamo avtoritativni lik vsevednega pripovedovalca > nastopi aojdov pričajo o Homerjevi vpetosti v ustno tradicijo, s tem se avtor postavi v ozadje in da glavno pripovedovalno vlogo njim
ILIADA

• 
  15600 verzov
  
• 
  opisuje dogodke v devetem letu obleganja Troje
  
• 
  realni čas dogajanja je 51 dni
  

Aristotel azto pravi, da je Homer božanski (se približa dramskemu enotnemu dogajanju časa-prostora-dogodka)

• 
  Homer ne opisuje celotne trojanske vojne: njegova izhodiščna tema je Ahilova jeza in njene posledice
  
• 
  širši kontekst (1086 ahajskih ladij ^{Homer imenuje Grke Ahajci}, tejhoskopija – ko Helena Priamu kaže s trojanskega obzidja posamezne grške junake, namigi na ozadja vojne…)
  
• 
  ožja zgodba zrcali celotno zgodovino trojanske vojne: na začetku je na svatbi Ahilovih staršev - PELEJ in TETIDA boginja spora ERIDA vrgla med tri boginje jabolko z napisom »najlepši«; PARIS je namenil jabolko AFRODITI, ki mu je obljubila za ženo MENELAJEVO soprogo HELENO, in s tem zanetil vojno; Ahilova mati Tetida prosi ZEVSA, naj se postavi na trojansko stran; kriza se zaostri v 9. spevu, ko poslanci zaman skušajo prepričati Ahila, da bi se vrnil v boj; 11-18. speva je v ospredju trojanski uspeh; preobrat skuša doseči PATROKLOS, ki se odpravi v boj v Ahilovi bojni opravi; Hektor ga ubije in s tem maščuje SARPEDONOVO smrt; po tem dogodku se Ahilova jeza obrne navzven, zoper Trojance; v 18. spevu se Ahil spravi z Agamemnonom, se z novim ščitom vrne na bojišče in v 22. spevu zmaga nad Hektorjem; priredi nagrobne igre v Patroklovo čast in Hektorjevo truplo vsak dan vleče za vozom okrog Patroklovega groba; naposled izroči truplo v pokop
  

V očeh Homerjevih junakov je najvišja vrednota = slava pridobljena z junaškimi dejanji. V svojem herojstvu so bojevniki torej božanski, pojmovanje slave in časti je zunanje, notranjih meril časti homerski junaki nimajo. Čast pomeni ugled – to pa je mogoče doseči z uspehom v vojni, z bogastvom in lepoto.

Nasprotje teh vrednot je občutje sramu (ne krivde)= kultura sramu; za Ahila je sramota, da mu Agamemnon vzame Brizeido : ne zato, ker bi do nje gojil intimna čustva, ampak zato, ker mu ujetnica pripada kot plen

Novejši avtorji govorijo o problematiziranju herojske etike v Iliadi: Ahil v svojem junaštvu izzove občudovanje, a tudi strah; poleg tega so njegova dejanja povezana s prerokbo o njegovi smrti; njegova mati to ve in trpi v svojem in sinovem imenu; njegova tragika se kaže v njegovi afektivnosti (jezi, odsotnosti > trojanske zmage, smrt prijatelja, maščevanje) in pomiritvi (Ahil vrne Priamu sinovo truplo) > Ahil ni značilen junak, stoji na robu herojske dobe > ob vprašanju življenja in smrti ter javnega in zasebnega se kaže kot tragičen junak in zgled Sofoklovih tragičnih likov.

• 
  tema = vojna
  
  • 
    razmerje vojna / mir (prikaz življenja na dvoru, motivi iz vsakdanjega življenja, opis Ahilovega ščita:
    
  • 
    obroba ščita je Okean, ki obliva zemljo, tu pa vidimo dve mesti: eno je v miru, eno v vojni
    
  • 
    prevladajo podobe miru – poroka, ples, delo
    
• 
  prispodobe = najmočnejše izrazno sredstvo homerske epike (močan učinek na vzdušje): »Ahilova konja sta tiha kot nagrobnik. Toda konja sta nesmrtna«
  

HOMERSKI LJUDJE IN BOGOVI

• 
  Homer je oblikoval svoje religiozne predstave o bogovih, ki pa se z dejanskimi ne ujemajo vedno:
  
  • 
    Ustna epska tradicija je po naravi konzervativna in je ohranila starejše religiozne predstave
    
  • 
    Epska zvrst prikaz bogov podreja potrebam pripovedne tehnike > bogovi so vključeni v mehanizem celotnega dogajanja (ko Tetida prosi Zevsa za premoč Trojancev), niso prisotni kot nevidne višje sile
    
  • 
    Bogovi so počlovečeni; ljudem so podobni skoraj v vsem, tudi v slabostih (Zevs okleva, ko vidi da bo Patrokel pokončal njegovega sina Sarpedona)
    
  • 
    Bogovi so za razliko od ljudi vsevedni, neumrljivi in popolni v svoj isreči
    

KOMEDIJA ZNAČAJEV: ODISEJA

• 
  1. - 2. spev: dogajanje na Itaki v dvajsetem letu Odisejeve odsotnosti (10 let vojne + 10 let blodenj)
  
• 
  3. - 4. spev: njegov sin Telemah se odpravi na potovanje, da bi odkril kako sled za izginulim očetom; ustavi se pri Nestorju in pri Menelaju, ki mu razkrije, da Odiseja nimfa Kalipso zadržuje na Ogigiji
  
• 
  5. spev: Odisej, ko ga Kalipso vrže iz svojega objema > po brodolomu pristane na otoku polbožanskih Fajakov
  
• 
  9. – 12. spev: Odisej na dvoru kraljične Navzikaae pripoveduje njenemu očetu o svojih dotedanjih pustolovščinah: Kikoni, Lotofagi, Kiklopi, Kirka… Sledi skrivnosten prihod Odiseja na otok Itako
  
• 
  15. spev: Telemah se vrne iz Sparte in se pridruži očetu; Odisej se maščuje nad snubci, se prepusti prepoznati Penelopi in očetu Laertu in spet zavlada rodni Itaki
  

Odiseja se naslanja na Iliado

• 
  ponavljanju snovi se izogiba, samo retrospektivno omenja dogodke, ki so se zgodili v času med obema pripovedma: padec Troje, posebej omenja izpolnitev Ahilove želje, da bi njegove kosti pokopali skupaj s Patroklovimi
  
• 
  v jeziku je bistveno manj arhaična
  
• 
  ima več kompozicijskih pomanjkljivosti
  
• 
  zaostaja po številu prispodob
  

Čas dogajanja je 40 dni, realna potovanja Odiseja pa so trajala 10 let; od 40 dni druga polovica epa obsega 5 dni od Odisejeve vrnitve na Itako do konca.

• 
  To je ep o potovanjih > začetki kolonizacije Grkov v 8. st. pr. n. št. (Sredozemlje) > zgled naj bi mu bil Ep o Argonautih (Kirkin otok je bil tudi cilj Argonavtov)
  
• 
  Pustolovska snov: veže se na trojanski ciklus in na novelistični motiv odsotnega moža, čigar ženo že oblegajo snubci, nazadnje pa se pogrešani zmagoslavno vrne
  
• 
  ODISEJ / AHIL: Odisej namesto fizične sile uporabi intelekt = zagotavlja uspeh; ne gre več za zmago v vojni,ampak za oseben uspeh > stil junaka novega časa je potrpežljivo čakanje; njegova zaščitnica je Atena; ukana, s katero se reši iz ujetništva pri enookem velikanu Polifemu (sin Pozejdona, le-ta pa je kot utelešenje rušilnih sil v naravi nasprotnik Odiseja)
  
• 
  ATENA / POZEJDON: antagonizem ima razvidno simbolno sporočilo: razum zoper silo, civilizacija zoper divjo naturo
  
• 
  V nasprotju z Iliado = pesnitev strasti je Odiseja = etična pesnitev, komedija značajev > gre za psihološko motivacijo človeškega ravnanja
  
• 
  V ospredje stopajo civilne, realistične teme: gostoljubje, ljubezen, obrt, liki iz vsakdanjega življenja, služabniki, trgovci, kmetje, pastirji…
  
• 
  Opisi ambienta in narave (ko Odiseja naplavi na obalo med skupino deklet in kraljično Navzikao, ko perejo perilo)
  
• 
  V Iliadi so bogovi aktivno vpleteni v tragedijo, ki se odvija na zemlji; v Odiseji pa so bogovi višja bitja > Odisej zmaguje, ker je pravica na njegovi strani
  

HEZIOD in didaktična epika

• 
  antika didaktične epike ni štela za posebno zvrst; ker je njena prevladujoča metrika heksameter, jo je uvrščala v kategorijo epos
  
• 
  prvi je v to podvomil Aristotel: on to imenuje znanost v verzih, zametek pa najde v verzih Heizoda: »Teogonija«, ko Muze nasproti lažem, podobnim resnici, postavljajo čisto resnico* > Heziodov namen torej ni pripovedovanje zgodb, temveč posredovanje resnice in začetku svetu in bogov
  
• 
  je prvi znan antični pesnik, ki govori v prvi osebi > »Dela in dnevi«
  

TEOGONIJA (O rojstvu bogov)

• 
  >1000 heksametrov
  
• 
  začetek = himna Muzam (prizor ima izreden pesniški učinek in je vzor pesniške in filozofske iniciacije pri Grkih - Parmenid, Kalimah in Rimljanih – Enij, Vergilij, Propercij, Horacij)
  
• 
  Heziodova vizija: ko je nekoč pasel ovce pod Helikonom, so se mu približale Muze, mu izročile lovorovo mladiko, vdahnile vanj božanski glas in mu velele, naj poje o prihodnjih in preteklih dogodkih ter slavi rod nesmrtnih bogov
  
• 
  * »Znamo povedat mnogo laži, podobnih resnici / znamo, če hočemo, povedati tudi čisto resnico«
  
  • 
    Boginje pesniku dajejo navdih, vendar so po naravi muhaste
    
  • 
    Delajo kot se jim zahoče – lahko pripovedujejo laži ali pa resnico
    
  • 
    Heziod je v prizadevanju, da preseže laž, odvisen od Muz
    
  • 
    Gre za to, da so ljudje v primerjavi z bogovi nevedni > vsa poezija, tudi lažniva, prihaja od bogov, toda ljudje niso zmožni natančno razlikovati med resnico in lažjo
    
  • 
    Resnica ima večjo moč od laži (kot pri Homerju; Sirene so tako vsevedne, da Odiseja poznajo po imenu – njihova pesem pa je tako resnična, da se tisti, ki jo zasliši od nje ne more več odtrgati in se izstrada do smrti); glasba je pomenila človekov stik z bogom
    
  • 
    Za Heziodov čas je bil kriterij resnice predvsem moralni in estetski, ne pa empirični (kot renesančni…)
    
  • 
    Polemika s Homerjem; Heziod je od Homerja drugačen po tem, da so njegova izhodiščna tema v Teogoniji bogovi in v Delih in dnevih etična vprašanja
    
  • 
    Z rodovnikom bogov govori o nastanku Haosa, Zemlje in Tartara v globinah Zemlje > paralela v orientalskih književnostih – misel o razvoju sveta od prvotnega kaosa do kozmosa
    
  • 
    Kozmični red pri Heziodu vzpostavi Zevs in ima moralno dimenzijo: najprej ima v zakonu s Temido tri Hore, šele potem pa z boginjo spomina Mnemozino spočne tudi Muze (vizija ureditve sveta kot najboljše možne
    

DELA IN DNEVI (moralni koledar)

• 
  didaktična pesnitev po zgledu orientalske modrostne literature
  
• 
  uporaba prve osebe: nagovarjanje resničnega ali fiktivnega naslovljenca
  
• 
  1. del pesnitve: spodbuda k pravičnemu delu
  
• 
  2. del pesnitve: praktični napotki za kmetovanje, pomorstvo + religiozni nauki
  
• 
  Sklepni del: Dela: kmečka pratika, koledar dni
  
• 
  prenese pripoved o Prometeju: prvo žensko, ki jo dobi za ženo Prometejev nespametni brat Epimetej, tu poimenuje Pandora (»z vsem obdarjena«); njena zgodba je arhetipska zgodbao izvoru vsega zla > Pandora iz skrinjice izpusti vse nesreče sveta, edino Upanje ostane zaprto v njej
  
• 
  pesimizem nakazuje tudi v drugi obsežni pripovedi o štirih rodovih človeštva:
  
  • 
    zlatemu rodu ljudi je zemlja dajala vse dobrine;
    
  • 
    srebrni red je bil brezbožen in ga je Zevs uničil;
    
  • 
    bronasti rod se je z boji uničil sam;
    
  • 
    rod bogovom podobnih herojev je bil boljši od prejšnjega, vendar je izginil v trojanski in tebanski vojni
    
  • 
    sedanji Heziodov rod je slab in nesrečen, toda nekoč ga bo Zevs uničil
    
  • 
    zadnji rod bo najslabši, najbolj zločinski in najnesrečnejši
    

Nasprotje med Toegonijo, ki pripoveduje o postopni zmagi Kozmosa nad Kaosom, Dela in dnevi opisujejo postopno degeneracijo človeka, je le navidezno > mračna vizija najslabšega rodu je mišljena tudi kot poziv k pravičnosti > k Zevsu, ki lahko poniža ošabne in poviša ponižne > rešitev: posameznik naj si prizadeva za pravičnost
ZATON EPIKE