Platon o Sokratovem argumentu ali je Sokrat najmodrejši



Yüklə 7,86 Kb.
tarix07.12.2017
ölçüsü7,86 Kb.
#14174

Platon o Sokratovem argumentu ali je Sokrat najmodrejši
A. Tu vas moram prositi, gospodje, da mi ne delajte hrupa, četudi se vam bo morebiti zdelo objestno, kar bom povedal. Zakaj beseda, ki jo mislim izreči, ni moja: sklicujem se zanjo na neoporečeno avtoriteto. Kajti priča moji modrosti, taki, kakršna je, je bog v Delfih. Hairefonta ste gotovo poznali, bil je moj prijatelj od mladih nog in dober demokrat, saj je v zadnjih letih z vami vred šel v izgnanstvo in se z vami vred vrnil. Prav! Mož je bil, kakor veste, impulziven značaj, ki se je goreče gnal za vsem, česar se je lotil. In tako se je nekoč odpravil tudi v Delfe ter smelo zastavil bogu vprašanje … ali je kak človek na svetu modrejši mimo mene. In duhovnica je odvrnila, da ni nikogar, ki bi se mogel meriti z menoj v modrosti. Hairefon je danes že pokojni, pač pa vam lahko kot priča potrdi moje besede njegov brat, ki je navzoč pri razpravi.

Čemu sem omenil ta dogodek? Ker bi vam rad pojasnil, kako se je začel prvi napad na moje dobro ime. Ko sem bil namreč zvedel za odgovor preročišča, sem takole premišljeval sam s seboj: „Kaj neki meni bog s tem izrekom? Zakaj ne govori v jasnem jeziku? V svesti sem si, da v meni ni modrosti niti za pol naprstnika. Kaj torej misli s tem, ko pravi, da sem moder nad modrimi? Ne laže menda ne, ka-li: to bi se ne zlagalo z njegovim bistvom.“

Dolgo sem si belil glavo, naposled pa sem se, četudi nerad, odločil za naslednjo pot, da bi razbistril smisel oraklja. Mahnil sem jo k nekomu, ki je užival velik sloves modrosti, da bi ga preizkusil. Zakaj čutil sem, da mi bo, ako sploh kje, pri njem uspelo ovreči trditev preročišča in pokazati avtorju izreka, češ: „Ti praviš, da sem najmodrejši človek pod soncem, a tu je eden, ki me poseka v modrosti.“ Skrbno sem pretipaval možu obisti … toda dlje ko sem z njim govoril, močnejši je bil v meni vtis, da se možak zdi mnogim ljudem moder, najbolj pa sam sebi, da pa v resnici ni moder. Nato sem mu skušal dopovedati, da si svojo modrost samo domišljuje, v resnici pa je nima. Nasledek je bil, da sem se mu zameril, a ne zgolj njemu temveč tudi mnogim drugim, ki so biIi navzoči. Spotoma od njega sem potem mislil sam pri sebi: „Ta človek mene gotovo ne dosega v modrosti. Zakaj kakor kaže, nimava ne jaz ne on kaj prida znanja, da bi se lahko postavljala; vendar sem jaz na boljšem, ker si on domišljuje neko vednost, pa je v resnici brez nje, jaz pa prav tako ničesar ne vem, a si tudi ničesar ne domišljujem. Videti je torej, da sem jaz za troho modrejši mimo njega, namreč za toliko, da, česar ne vem, tudi mislim ne, da vem.“

(Platon: Apologija; prevedel Anton Sovre; Knjižnica Kondor 84; Mladinska knjiga; str. 9-10.)


B. Meletosova zaprisežena obtožnica se je glasila: „Sokrates krši zakone, ker pohujšuje mlade ljudi in veruje v bogove, ki si jih je sam ustvaril, namesto tistih, ki jih priznava republika.“
[Oglejmo si odlomek Sokratove argumetacije, ki se spodbija, da bi namerno pohujševal oz. kvaril ljudi.]
Sokrat: „…Govori resno, Meletos, pa nam povej, kaj je bolje: živeti v dobri ali hudobni soseščini? Bodi tako dober, pa odgovori! Vprašanje ni težko. Ali niso hudobni stanovalci po-kora za sosede, dobri pa blagoslov?“

Meletos: „Res je tako.“

Sokrat: „Ali pa je kdo, ki bi od svojih sosedov imel raje škodo nego korist? Odpri vendar usta, ljuba duša! Po zakonu si dolžan odgovarjati. Ali poznaš koga, ki si želi škodo?“

Meletos: „Takega ni.“

Sokrat: „Dobro. Pa povej, ko me že tožiš, da pohujšujem mladino in kvarim njen značaj, ali delam to namenoma ali brez namena?“

Meletos: „Namenoma: vsaj jaz mislim.“

Sokrat: „Kaj, Meletos? Mar si ti pri svojih letih za toliko modrejši, kakor jaz pri svojih? Ti si spoznal, da slabi ljudje zmeraj slabo vplivajo na okolico, dobri pa dobro: jaz pa sem tako brezupno neveden, da niti tega ne sprevidim, kako tvegano je, če pohujšam svojega tovariša, ker bi utegnil meni samemu prizadeti ško­do! In ti trdiš, da sem zmožen namenoma delati tako neumne napake! Ne, tega ti ne verjamem, ljubi Meletos, in mislim, da tudi nikdo drug ne. Stvar je marveč taka, da ali sploh ne pohujšujem, če pa le, tedaj ne namenoma, tako da ti v dva cepa lažeš. No, če pa brez namena slabo vplivam, potem je edina pravilna pot ta, da grešnika za takšne neprostovoljne napake ne kličeš pred sodnika, temveč da ga lepo na samem in med štirimi očmi poučiš ter posvariš. Saj je vendar jasno, da bom, če mi kdo oči odpre, ne-hal počenjati, česar ne počenjam namenoma. Ti pa si se preudarno izogibal moji družbi in me nisi maral poučiti, ampak kar na sodnijo z menoj, kjer je prostor določen ljudem, ki so potrebni kazni, ne pa pouka.“

(Platon: Apologija; prevedel Anton Sovre; Knjižnica Kondor 84; Mladinska knjiga; str. 15-16.)
Yüklə 7,86 Kb.

Dostları ilə paylaş:




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©genderi.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə