ROSENHANOV EKSPERIMENT
V ZDA je bila bolnišniška psihiatrija v 70. letih močno kritizirana, da prehitro in
nezanesljivo diagnosticira hude oblike duševnih motenj, npr. shizofrenijo in da sploh
ne razlikuje zdravo od bolnega. Rosenhan (1973) je dokazoval, kako vprašljive so
tovrstne kategorije (normalno – nenormalno, zdravo – bolno…).
Rezultate spodaj opisanih eksperimentov je objavil v članku z naslovom
"Being sane
in insane places"
. Izšel je v odmevni ameriški znanstveni reviji Science in dvignil
veliko prahu. Zaključek je bil ta, da v psihiatričnih bolnicah ne moremo razlikovati
duševno zdravega od duševno bolnega. Bolnišnica ustvarja svojo lastno realnost, v
kateri zlahka pride do napačnega razumevanja vedenj.
Eksperiment 1: Ali bi se lahko zgodilo, da ne bi prepoznali zdravih ljudi v »norišnici«?
Osem ljudi (tri ženske in pet moških, vključno z Rosenhanom) se je pod psevdonimi
prijavilo v 12 različnih ameriških psihiatričnih bolnišnic. Nekateri so se morali zlagati
glede poklica, saj če bi zaposleni vedeli, da so na primer psihiatri, bi jih obravnavali
drugače. Med intervjujem ob sprejemu so kot simptom navedli samo to, da slišijo
neznani glas (istega spola kot so sami), ki jim govori besede »prazno«, »votlo«, ipd.
To bi naj bilo značilno za t.i. eksistencialno psihozo – obsedenost z idejo, da življenje
nima smisla. Vsi so bili brez vsakih pomislekov in težav sprejeti na oddelek. Po
sprejemu so se začeli obnašati povsem normalno. Zanimalo jih je, kdaj bo osebje
ugotovilo njihovo normalnost. Nihče ni odkril, da so zdravi. V bolnici so preživeli
povprečno 19 dni (od 7 do 52). Odpustili so jih z diagnozo »shizofrenija v remisiji«.
Ko človek dobi diagnozo »duševna bolezen«, pride do močne stigmatizacije. Ljudje
ga gledajo kot duševnega bolnika, četudi več ne kaže nobenih simptomov. Nekaj
konkretnih primerov:
•
Psevdopacient je povedal, da je bil v zgodnjem otroštvu bolj navezan na
mater, v adolescenci pa bolj na očeta. Osebje si je zabeležilo: »Pacient izraža
dolgo zgodovino ambivalence v odnosih, ki se je pričela že v zgodnjem
otroštvu.«
•
Psevdopacienti so si skrivaj natančno beležili dnevne dogodke na oddelku. Da
osebje ne bi odkrilo njihovih zapiskov, so jih vsak dan skrivaj spravili z
oddelka. Kmalu pa so ugotovili, da to sploh ni potrebno, saj si je osebje
njihovo vneto zapisovanje tako ali tako razlagalo kot enega od simptomov.
•
Če se je psevdopacient sprehajal gor in dol po hodniku, ker ni imel nič za
početi, si je osebje to razložilo kot nervoznost.
•
Ker so se pacienti na oddelku večinoma dolgočasili, so že pol ure pred
obrokom čakali v vrsti pred jedilnico. Psihiater je to opisal kot »izražanje oralne
narave njihovih sindromov.«
Eksperiment 2: Ali bi se lahko zgodila napaka v obratni smeri, torej da bi zdravniki
bolne ljudi ocenili kot zdrave?
Eksperiment so izvedli v drugi bolnišnici. Osebje so opozorili, da bodo v naslednjih
treh mesecih dobili v bolnišnico enega ali več psevdopacientov, v resnici pa niso
poslali nobenega. Rezultat: za 41 resničnih pacientov je vsaj eden od osebja
posumil, da simulirajo, torej da so v resnici zdravi (psevdopacienti). O 23 pacientih je
posumil vsaj en psihiater, o 19 pacientih pa psihiater in še eden od osebja.
Eksperiment 3: Kako močna je stigmatizacija in izogibanje duševnim bolnikom?
Rosenhan in sodelavci so ugotavljali, da se duševnih bolnikov ne izogibajo samo
ljudje v vsakdanjem življenju, pač pa tudi samo bolnišniško osebje. "Psihiatri so
preživljali s pacienti manj časa kot sestre, sestre manj kot negovalci, negovalci pa so
se večinoma zadrževali v prostorih za osebje, kamor pacientov vstop ni dovoljen."
V eksperimentu je psevdopacient vprašal nekoga od osebja: »Oprostite, g./ga./dr.
XY, bi mi lahko povedali, kdaj bom imel predstavitev na terapevtski skupini?« (ali:
kdaj bom odpuščen). Veliko jih je ignoriralo vprašanje ali ni odgovorilo prijazno. Po
drugi strani pa so vsi vljudno in izčrpno odgovorili mladi "zunanji" ženski, ki jih je
prosila za neko informacijo.
Rezultati (v %):
psihiater
psevdopacientu
sestre in negovalci
psevdopacientu
osebje »normalni«
ženski
se ne ustavi, ne
pogleda
71
88
0
očesni kontakt
23
10
0
se za hip ustavi in
poklepeta
2
2
0
se ustavi in
pogovori
4
0.5
100
Rosenhan svoje poročilo o raziskavi zaključuje takole: »Napaka bi bila, in to zelo
neprijetna, če bi menili, da gre to, kar smo doživeli, na rovaš zlobe in neumnosti
osebja. Ravno narobe: naš prevladujoči vtis o osebju je bil, da gre za resnično
skrbne, inteligentne, delu predane ljudi. Ko gre za njihove napake – in včasih so bile
prav boleče – bi jih bilo ustrezneje pripisati okolju, v katerem so se tudi sami nahajali,
kot pa njihovi osebni brezčutnosti in nemarnosti. Njihove zaznave in obnašanje je bolj
pogojevala situacija kot pa zlobni motivi. V bolj benignem okolju bi lahko bilo osebje v
svojih presojah bolj benigno in učinkovitejše, manj bi se oklepalo univerzalnih
diagnoz vedenj.«
Danes lahko Rosenhanov poskus in druge kritike psihiatrične diagnostike razumemo
na vsaj dva možna načina: Po eni strani nas lahko utrdijo v prepričanju, »da je
psihološka kategorizacija duševnih bolezni v najboljšem primeru nekoristna in da je v
najslabšem primeru škodljiva, zavajajoča in razvrednotujoča.« (Rosenhan 1991:
116) Druga varianta pa je, da poskušamo ustvariti bolj benigno okolje, v katerem
bodo bolj benigne tudi naše presoje ljudi.