Rosenhanov eksperiment



Yüklə 21,44 Kb.
Pdf görüntüsü
tarix02.10.2017
ölçüsü21,44 Kb.
#2695


ROSENHANOV EKSPERIMENT

 

  



V ZDA je bila bolnišniška psihiatrija v 70. letih močno kritizirana, da prehitro in 

nezanesljivo diagnosticira hude oblike duševnih motenj, npr. shizofrenijo in da sploh 

ne razlikuje zdravo od bolnega. Rosenhan (1973) je dokazoval, kako vprašljive so 

tovrstne kategorije (normalno – nenormalno, zdravo – bolno…). 

  

Rezultate spodaj opisanih eksperimentov je objavil v članku z naslovom 



"Being sane 

in insane places"

. Izšel je v odmevni ameriški znanstveni reviji Science in dvignil 

veliko prahu. Zaključek je bil ta, da v psihiatričnih bolnicah ne moremo razlikovati 

duševno zdravega od duševno bolnega. Bolnišnica ustvarja svojo lastno realnost, v 

kateri zlahka pride do napačnega razumevanja vedenj.

  

Eksperiment 1: Ali bi se lahko zgodilo, da ne bi prepoznali zdravih ljudi v »norišnici«?



 

  

Osem ljudi (tri ženske in pet moških, vključno z Rosenhanom) se je pod psevdonimi 



prijavilo v 12 različnih ameriških psihiatričnih bolnišnic. Nekateri so se morali zlagati 

glede poklica, saj če bi zaposleni vedeli, da so na primer psihiatri, bi jih obravnavali 

drugače. Med intervjujem ob sprejemu so kot simptom navedli samo to, da slišijo 

neznani glas (istega spola kot so sami), ki jim govori besede »prazno«, »votlo«, ipd. 

To bi naj bilo značilno za t.i. eksistencialno psihozo – obsedenost z idejo, da življenje 

nima smisla. Vsi so bili brez vsakih pomislekov in težav sprejeti na oddelek. Po 

sprejemu so se začeli obnašati povsem normalno. Zanimalo jih je, kdaj bo osebje 

ugotovilo njihovo normalnost. Nihče ni odkril, da so zdravi. V bolnici so preživeli 

povprečno 19 dni (od 7 do 52). Odpustili so jih z diagnozo »shizofrenija v remisiji«.

  

Ko človek dobi diagnozo »duševna bolezen«, pride do močne stigmatizacije. Ljudje 



ga gledajo kot duševnega bolnika, četudi več ne kaže nobenih simptomov. Nekaj 

konkretnih primerov: 

Psevdopacient je povedal, da je bil v zgodnjem otroštvu bolj navezan na 



mater, v adolescenci pa bolj na očeta. Osebje si je zabeležilo: »Pacient izraža 

dolgo zgodovino ambivalence v odnosih, ki se je pričela že v zgodnjem 

otroštvu.«

Psevdopacienti so si skrivaj natančno beležili dnevne dogodke na oddelku. Da 



osebje ne bi odkrilo njihovih zapiskov, so jih vsak dan skrivaj spravili z 

oddelka. Kmalu pa so ugotovili, da to sploh ni potrebno, saj si je osebje 

njihovo vneto zapisovanje tako ali tako razlagalo kot enega od simptomov.

Če se je psevdopacient sprehajal gor in dol po hodniku, ker ni imel nič za 



početi, si je osebje to razložilo kot nervoznost.

Ker so se pacienti na oddelku večinoma dolgočasili, so že pol ure pred 



obrokom čakali v vrsti pred jedilnico. Psihiater je to opisal kot »izražanje oralne 

narave njihovih sindromov.«

  

Eksperiment 2: Ali bi se lahko zgodila napaka v obratni smeri, torej da bi zdravniki 



bolne ljudi ocenili kot zdrave?

 



  

Eksperiment so izvedli v drugi bolnišnici. Osebje so opozorili, da bodo v naslednjih 

treh mesecih dobili v bolnišnico enega ali več psevdopacientov, v resnici pa niso 

poslali nobenega. Rezultat: za 41 resničnih pacientov je vsaj eden od osebja 

posumil, da simulirajo, torej da so v resnici zdravi (psevdopacienti). O 23 pacientih je 

posumil vsaj en psihiater, o 19 pacientih  pa psihiater in še eden od osebja. 

  

Eksperiment 3: Kako močna je stigmatizacija in izogibanje duševnim bolnikom?



 

  

Rosenhan in sodelavci so ugotavljali, da se duševnih bolnikov ne izogibajo samo 



ljudje v vsakdanjem življenju, pač pa tudi samo bolnišniško osebje. "Psihiatri so 

preživljali s pacienti manj časa kot sestre, sestre manj kot negovalci, negovalci pa so 

se večinoma zadrževali v prostorih za osebje, kamor pacientov vstop ni dovoljen."

  

V eksperimentu je psevdopacient vprašal nekoga od osebja: »Oprostite, g./ga./dr. 



XY, bi mi lahko povedali, kdaj bom imel predstavitev na terapevtski skupini?« (ali: 

kdaj bom odpuščen). Veliko jih je ignoriralo vprašanje ali ni odgovorilo prijazno. Po 

drugi strani pa so vsi vljudno in izčrpno odgovorili mladi "zunanji" ženski, ki jih je 

prosila za neko informacijo. 

  

Rezultati (v %): 



  

  

psihiater 



psevdopacientu 

sestre in negovalci 

psevdopacientu 

osebje »normalni« 

ženski 

se ne ustavi, ne 



pogleda 

71 


88 

očesni kontakt 



  

23 


10 

se za hip ustavi in 



poklepeta 



se ustavi in 

pogovori 

  



0.5 

100 


  

Rosenhan svoje poročilo o raziskavi zaključuje takole: »Napaka bi bila, in to zelo 

neprijetna, če bi menili, da gre to, kar smo doživeli, na rovaš zlobe in neumnosti 

osebja. Ravno narobe: naš prevladujoči vtis o osebju je bil, da gre za resnično 

skrbne, inteligentne, delu predane ljudi. Ko gre za njihove napake – in včasih so bile 

prav boleče – bi jih bilo ustrezneje pripisati okolju, v katerem so se tudi sami nahajali, 

kot pa njihovi osebni brezčutnosti in nemarnosti. Njihove zaznave in obnašanje je bolj 

pogojevala situacija kot pa zlobni motivi. V bolj benignem okolju bi lahko bilo osebje v 

svojih presojah bolj benigno in učinkovitejše, manj bi se oklepalo univerzalnih 

diagnoz vedenj.« 

  

Danes lahko Rosenhanov poskus in druge kritike psihiatrične diagnostike razumemo 



na vsaj dva možna načina: Po eni strani nas lahko utrdijo v prepričanju, »da je 

psihološka kategorizacija duševnih bolezni v najboljšem primeru nekoristna in da je v 

najslabšem primeru škodljiva, zavajajoča in razvrednotujoča.« (Rosenhan 1991: 

116)  Druga varianta pa je, da poskušamo ustvariti bolj benigno okolje, v katerem 



bodo bolj benigne tudi naše presoje ljudi.

Yüklə 21,44 Kb.

Dostları ilə paylaş:




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©genderi.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə