Srednji vek umetna : ljudska pesem



Yüklə 34,06 Kb.
tarix08.12.2017
ölçüsü34,06 Kb.
#14786

  1. SREDNJI VEK



Umetna : ljudska pesem

Obe sta skoraj brez izjeme individualnega izvora – delo izobraženega pesnika ali pesniško nadarjenega nešolanega človeka. Razlika med njima je v povzemanju (recepciji), torej njunem nadaljnjem življenju.



Umetna pesem se med nastajanjem pismeno fiksira, je v tiskani ali zapisani obliki in se zato ne spreminja. Če zajame širše množice na širšem področju, se dlje časa poje in pri tem preoblikuje, avtorjevo ime pa pozabi, ji pravimo ponarodela pesem.

Po isti poti hodi tudi ljudska pesem, le da med ustnim izročanjem doživlja še bolj korenite spremembe – menjava dialektov, vsebinske razširitve ali okrnitve, …


Trubar je v svoje izdaje pesmaric sprejel tudi nekaj predreformacijskih, srednjeveških pesmi – prvi znani zapis vezane besede je 100 let starejši od Trubarjeve prve knjige.

II. Brižinski spomenik je prvi zgled slovenske pesniško ritmizirane proze.


Srednjeveški duhovniki (takrat edini izobraženci slovenskega porekla) so že v času pokristjanjevanja začeli prevajati iz latinščine in nemščine razna besedila, ki so potem ponarodela. Gre predvsem za prošnje in slavilne klice (kirjelejsone).
Obstajale so tudi posvetne lirske in epske pesmi, ki pa niso bile zapisane, ker se duhovnikom (edinim izobražencem) takrat to ni zdelo potrebno. Poznamo le eno izjemo: okrnjeno besedilo ljubezenske pesmi v stilu trubadurske lirike, zapisano na notranji strani prve platnice Auspergovega rokopisa.


  • Kristus je vstal – najstarejši ohranjen zapis verzifikacije v slovenščini (kirjelejson)

  • Ta perva božična pejsen – tudi v Trubarjevi pesmarici



  1. PROTESTANTIZEM

Zraven Dalmatinovega prevoda celotne Biblije predstavlja slovenska protestantska pesem ne le v tem času, ampak tudi po njem, višek našega besednega ustvarjanja.


Neposredni povod za razcvet protestantske pesmi je bil spremenjeni odnos novega verskega gibanja do liturgičnega (= bogoslužnega) jezika. Protestantje so žive jezike napravili načelno za liturgične. V bogoslužju so želeli obnoviti oblike prvotnega krščanstva in izločiti vse kasnejše dodatke. Za cerkveno petje so se zavzemali, ker so želeli, da ljudstvo aktivno sodeluje v verskih obredih, ki naj bodo razumljivi. Zato je bila ena prvih nalog nosilcev protestantskega gibanja priskrbeti čimveč ustreznih slovenskih pesemskih besedil. Svoje vzore so imeli v nemških in čeških protestantskih pesmaricah, iz katerih so jemali besedila ter jih prevajali oz. prenarejali. Zlagali pa so tudi nova, izvirna (največ Dalmatin in Trubar).
Naše protestantske pesmi so izpovedi, tožbe, prošnje, obljube in zahvale ne individualnega posameznika, pač pa množice, ki se obrača po pomoč k vsemogočni sili, ker si sama ne zna pomagati iz težav. Izražata se dve osnovni razpoloženji: strah pred zlom in zaupanje v dobro.
Pesniki so upoštevali načelo štetja glasov in ne naglasnega načela. Rima je bila obvezna. Kitice imajo dosledno isto število verzov, nekateri so včasih za zlog prekratki ali predolgi. Zelo malo je okrasnih pridevnikov – verjetno zato, ker je nabožna poezija v bistvu didaktična. Najspretnejši in najizvirnejši oblikovalec pesmi je bil Trubar, pomemben je tudi Dalmatin.


  1. BAROK (1643 – 1770)

Kot posledica reformacije in razširitve znanosti (Kopernikov pogled v vesolje) so se katolicizmu zamajale noge – spočeta je bila inkvizicija in knjižna cenzura, cerkev je začela ustanavljati nove rede in bratovščine; jezuiti so z diplomatskim prepričevanjem in srednjo ter visoko šolo delovali pri spreobrnjenju plemstva, kapucini pa meščanstva.


Cerkev je manifestirala svoje slavje v sijajnih obredih in slovesnostih ter na vsak način poskušala nadzirati in krotiti radovednost človeškega duha.
Literatura je odprto in teatralno razkrivala človekovo notranjost, boj med človekom in naravo, duhom in materijo, minljivostjo in večnostjo. Pojavila se je kopica metafor, primer, alegorij, …
Slovenija:
Ustvarjanje v slovenskem jeziku (začetki v protestantizmu) je bilo po petdesetih letih na silo pretrgano. Izgon pridigarjev, protestantskega premožnejšega meščanstva, laične inteligence in plemstva, med njimi torej tudi podpornikov slovenske knjige, je v kulturnih središčih povzročil očitno praznino.
Slovensko izobraženstvo 17. stoletja je kljub temu ustvarjalo – gre za v latinskem, nemškem ali italijanskem jeziku pisana dela ljudi, ki so ustvarjali pri nas ali v tujini. Kolikor je razbrati iz naslovov, gre tudi za leposlovje – ne le nabožne, temveč tudi posvetne pesmi ter celo drame in romane.
Slovenski izobraženci kmečkega porekla so čutili potrebo po literarnem ustvarjanju, njihovi izdelki pa so bili namenjeni literarnemu krogu – torej enakim kot njim. Ker se slovenščine v nobeni šoli niso mogli učiti tako kot npr. latinščine, jim je kot slovstveno občilo bil tuj jezik lažji kakor naš.
Tudi za branje so jim povsem zadoščale tuje knjige, ki so na trgu imele tudi drugačno zaledje kakor slovenske. Te so bile potrebne le duhovnikom, ki so delali med Slovenci, ker pa so izhajale prepočasi, so si morali pomagati s prepisovanjem. Valvasorja je samozaložniška vnema celo finančno uničila.
Med izobraženci in ljudstvom je bil globok prepad, nacionalno čustvo še ni bilo vzbujeno, zato je nerazvitost slovenskega baročnega slovstva razumljiva.
Slovensko gradivo iz tega obdobja obsega cca 200 pesemskih besedil – samo 2 besedili sta posvetni in ne nabožno-vzgojni.
Prvi posvetni tekst – Zizinčelijeva poslanica Valvasorju je panegirik (govor, sestavek, ki zelo slavi nekaj ali nekoga), ki slavi izid knjige Slava vojvodine Kranjske (1689). Je prva tiskana slovenska posvetna pesem. V njej se poosebljena Kranjska zahvaljuje Valvasorju.
Za drugo posvetno pesem sklepajo, da jo je zložil duhovnik l. 1643, je iz 6 vrstic in s primero o roži ponazarja minljivost vsega posvetnega. To je prva do sedaj znana, v celoti ohranjena slovenska posvetna pesem.
Na besednem področju so delovali tudi Prekmurci in sicer so prelivali v svoje narečje v glavnem tuja (nemška in madžarska) besedila, lotevali pa so se tudi posvetne snovi.

Baročna verska pesem je še zmeraj vezana na skupno petje v cerkvi ali zunaj nje, od tod raba prve osebe množine. Odstop od tega opažamo le, kadar je pesem zasnovana kot navodilo ali svarilo. Pesmi so zelo dolge in vsebinsko razvlečene (romanja so trajala več dni, čas je bilo treba zapolniti z molitvijo), misli niso nujno v medsebojni logični zvezi in bi jih med seboj lahko poljubno zamenjevali. V baročno pesem vdira pridigarski način prikazovanja – pesnik se sklicuje na razne avtoritete, da s tem izkazuje svojo učenost in z njo vpliva na množice.




  • Paglovec: O ničevosti tega sveta – v obliki pogovora med boginjo in znamenitimi zgodovinskimi osebnostmi, prvič objavljena v Kmetijskih in rokodelskih novicah (1862)

  • mnoge Marijine pesmi,

  • pesmi o svetnikih in svetnicah

  • Škofjeloška pasijonska procesija – imelo v takratni dobi največji učinek v naši vezani besedi, besedilo so zasnovali kapucini in vanj potegnili malomeščane in kmete. Prirejali so jo vsako leto na veliki petek do prepovedi l. 1782. Navodilo za škofjeloško procesijo hranijo kot rokopis v škofjeloškem samostanu. Besedilo vsebuje čez 1000 slovenskih verzov za 13 oseb ter nemške in latinske režijske opombe (didaskalije). Igralci so predstavljali ali svetopisemske ali alegorične osebe (smrt, Evropa, …). Med skupinami konjenikov in pešcev so se pomikali odri z različnimi prizori (raj, križanje, …). Verzi so različnih dolžin in v obliki odstavkov, pisava ne upošteva tradicije, pač pa vokalno redukcijo (sulica = sulca). Jezik je gorenjsko obarvan. Je najvišji dosežen tedanje verzifikacije. Zaradi prevelikega obsega antologije so se omejevali le na en prizor, režijske opombe so tu prevedene.

  • Kalobški rokopis je bil najden v župnišču na Kalobju (blizu Celja), nastal je med 1643 in 1651, sodeč po jeziku je delo Kranjca. Vsebuje molitve, izvleček iz katekizma in 45 nabožnih pesmi – nekaj ponarodelih, nekaj sodobnih prevodov in nekaj izvirnikov. Avtorja ne poznamo,

  • najstarejši slovenski letak Pesem od groze tega potresa inu potopa, kateru se je zgodilu v tem lejtu 1765 prviga novembra v Portugali, v tem imenitnem mejstu Lisabona – dodana kratka molitev zoper naglo smrt (potres je v resnici bil l. 1755 – tiskarska napaka)

  • Repež: Od ene duše … - eksempel; pesem, ki ponazarja verskomoralistične nauke s kako zgodbo



  1. RAZSVETLJENSTVO

To razdobje omejujeta letnici 1750 (v slovenski družbi se začnejo kazati učinki avstrijskih vladnih reform) in 1809 (Francozi na naših tleh uredijo Ilirske province, Kopitar izda slovnico, l. 1811 pa Vodnik Ilirijo oživljeno).


Izraz razsvetljenstvo zajema tiste slovenske literarne pojave, ki so odsev miselnosti, kakršno je ustvarilo zahodnoevropsko krščanstvo v boju s fevdalizmom in Cerkvijo.
Najpomembnejši razsvetljenci so bili Kumerdej, Zois, Linhart in Vodnik, pa tudi Pohlin, Dev, Gutsman, Japelj ...
Čas, ko pri nas vznikne narodno prebujenje, je bil poln notranjih nasprotij. Pohlin, ki je želel čimveč doseči za slovensko šolo, je želel ohraniti stanovsko deželno ureditev v nasprotju s centralističnimi prizadevanji vlade, ki se je trudila ponemčiti nenemške narode. Žal je Pohlin pred očmi imel le Kranjsko, z drugimi Slovenci ni iskal zvez. Tako je bilo Pohlinovo stališče nazadnjaško, ker pa je sprožalo nove pobude in celo zahteve, v svojih posledicah vendarle napredno.
Pohlin je l. 1768 objavil Kranjsko gramatiko in v njej zahteval, da postane slovenščina na Kranjskem literarni (dotlej le občevalni jezik kmečkih podložnikov) jezik in tudi cerkveni jezik ter nosilec kulture. V slovnico je uvrstil tudi navodila za posvetno pesnjenje.
V 2. pol. 18. stol. se pri nas začne nepretrgan, organiziran, zavestno pospešen razvoj posvetne umetne pesmi.
Zois je bil poplemeniteni meščan, ki je od očeta prevzel železarska podjetja in posestva in postal velefužinar in fevdalec. Zavzel se je za izobrazbo tako proletariata kot kmečkih podložnikov. Njegovo znanje slovenščine je bilo odlično. Pri nas je bil začetnik estetsko utemeljene kritike. Ker ni imel pesniških ambicij, svojih pesmi ni objavil kljub temu, da je v tistem času bil boljši verzopisec od drugih.
Dev si je zastavil nalogo obogateti slovensko književnost z umetno pesmijo – osnova njegovi poeziji je bila narodna zavest. Ko se mu je nabralo dovolj gradiva, je z nekaj drugimi avtorji (Mihelič, Pohlin, Vodnik, Edling, Naglič, B. E.) uredil pesniški almanah Pisanice od lepeh umetnosti, ki je izšel trikrat zapored (1779, 1880, 1881), zadnji zvezek (1882) je ostal v rokopisu.


  • nepodpisan: Kranjska dežela želi tudi svoj dikcinarium imeti (Pisanice I); pesnik govori kot poosebljena mati – Kranjska – ki se zahvaljuje svojim otrokom, da so se lotili literarnega dela in jo s tem izenačili z drugimi deželami, spodbuja pa jih še k slovarskemu delu, da bo postalo očitno, da naš jezik ni tako reven, da bi mu bilo treba sprejemati tuje prvine. Te prerodne misli so tukaj prvič izpovedane v pesniški obliki. Pesem je torej didaktična.

  • nepodpisan: Kranjskih modric žaluvanje … (Pisanice II); elegija, v kateri namesto pesnika poje zbor mitoloških bitij – muz ali modric, ki so italijanskim sestram posodile Belina, boga umetnosti (Apolona). Minil je dogovorjeni rok, Belina pa še zmeraj ni nazaj. V željnem pričakovanju modrice ugibajo o svoji žalostni prihodnosti in se spominjajo, kako klavrne so bile, preden jih je bog obiskal. Bojijo se, da bo takšno stanje še trajalo, če se Belin ne vrne, zato zdaj tarnajo. Lahko si predstavljamo, da je Dev z Belinovim odhodom simboliziral literarno sušo, nastalo po izidu 1. snopiča Pisanic. Težko pa je odgovoriti, kaj je Dev mislil s tem, ko pravi, da so kranjske muze italijanskim posodile Belina. Vsebina pesmi je mestoma nejasna in ji po razumski poti ne moremo priti do jedra.

  • nepodpisan: Veselje kranjskih modric … (Pisanice II); oda je izraža bistven razloček od prejšnje pesmi: razpoloženje je veselje, sreča, blaženost, samozavest. Belin se je vrnil k muzam. Miselno jedro je jasno: pesnik je srečen, da se nam je rodila poezija, ki bo prerodila slovenščino.

  • nepodpisan: Opereta (Pisanice II); to je prvi slovenski libreto (= dramsko delo kot besedni del v operi) za kratko opero (od tod tudi naslov). V nizu treh prizorov postavljenih na obalo Rodosa prikazuje boj med zaviralnimi silami, ki jih uteleša Burja in pesniško ustvarjalno voljo, poosebljeno v zmagovitem Belinu ali Solncu. Temu boju prisostvujejo tri nimfe oz. boginje.

Vsa tri besedila predstavljajo enotno zasnovan ciklus, smotrno sestavljen iz med sabo se dopolnjujočih enot: elegije, ode in drame, kjer je v njej še enkrat potencirano prikazan spopad med svetlobo (Belinom) in temo (Burjo), ki se konča z Belinovo zmago.


  • nepodpisan: Spevorečnost na kranjske spevorečnike (Pisanice II); Dev si želi čimveč sodelavcev, zato spodbuja predvsem tiste, ki so do sedaj niso upali stopiti pred javnost, pa tudi začetnike. Pesmi naj bodo take, da bodo koristile in učile ter hkrati kratkočasile in zabavale. Pesnike enači s kovači rim.



  1. BUKOVNIKI

Bukovniki so neznani in nešolani avtorji sestavkov v prozi, zlasti pa verzih, ki so jih rokopisno (nekatere tudi ustno) širili sami ali prepisovalci. Izvor tega naj bi bil v stiski slovenskih koroških protestantov, ki so s prepisovanjem prepovedanih protestantskih knjig po protireformaciji skrbeli za svojo tolažbo. Ta dejavnost se a kasneje prenesla tudi na medicinske, versko apokrifne ter posvetno zarotovalne tekste.


Najbolj značilna misel njihovih verzifikacij je iskreno hrepenenje po miru in socialni varnosti ter ogorčen protest zoper vojno in njene povzročitelje.


  • neznan avtor: Pesem od tega razsvetleniga sveta; pamflet (= sestavek, s katerim se sramoti kakšen dogodek, oseba, stvar; sramotilni spis) na reforme Jožefa II., ki so ugodno vplivale na razvoj države, na drugi strani pa – predvsem v konzervativnih krogih pri redovnikih – izzvale upor. Konflikt med racionalistično usmerjeno posvetno inteligenco in za cerkvene reforme navdušeno duhovščino ter med pristaši starega reda je prišel do izraza tudi v naši posvetni verzifikaciji. V tem besedilu je prvikrat uporabljena beseda razsvetljenski – rabljena v istem pomenu kakor naš splošnozgodovinski pojem razsvetljenstvo.

  • Drabosnjak: Svovenje OBACE; pesemska tvorba, edina naša predstavnica t. i. poezije modrih rekov. V njej se prepletajo avtobiografske prvine z opisovanjem raznih napak in avtobiografskimi napotki. V glavnem delu se prva in potem vsaka četrta kitica začne z eno od zaporednih črk abecede.


Yüklə 34,06 Kb.

Dostları ilə paylaş:




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©genderi.org 2022
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə