Srednji vek umetna : ljudska pesem
Yüklə 34,06 Kb.
|
- Bu səhifədəki naviqasiya:
- (kirjelejsone ). Obstajale so tudi posvetne lirske in epske pesmi
- PROTESTANTIZEM
- BAROK (1643 – 1770)
- RAZSVETLJENSTVO
Umetna : ljudska pesem Obe sta skoraj brez izjeme individualnega izvora – delo izobraženega pesnika ali pesniško nadarjenega nešolanega človeka. Razlika med njima je v povzemanju (recepciji), torej njunem nadaljnjem življenju. Umetna pesem se med nastajanjem pismeno fiksira, je v tiskani ali zapisani obliki in se zato ne spreminja. Če zajame širše množice na širšem področju, se dlje časa poje in pri tem preoblikuje, avtorjevo ime pa pozabi, ji pravimo ponarodela pesem. Po isti poti hodi tudi ljudska pesem, le da med ustnim izročanjem doživlja še bolj korenite spremembe – menjava dialektov, vsebinske razširitve ali okrnitve, … Trubar je v svoje izdaje pesmaric sprejel tudi nekaj predreformacijskih, srednjeveških pesmi – prvi znani zapis vezane besede je 100 let starejši od Trubarjeve prve knjige. II. Brižinski spomenik je prvi zgled slovenske pesniško ritmizirane proze. Srednjeveški duhovniki (takrat edini izobraženci slovenskega porekla) so že v času pokristjanjevanja začeli prevajati iz latinščine in nemščine razna besedila, ki so potem ponarodela. Gre predvsem za prošnje in slavilne klice (kirjelejsone). Obstajale so tudi posvetne lirske in epske pesmi, ki pa niso bile zapisane, ker se duhovnikom (edinim izobražencem) takrat to ni zdelo potrebno. Poznamo le eno izjemo: okrnjeno besedilo ljubezenske pesmi v stilu trubadurske lirike, zapisano na notranji strani prve platnice Auspergovega rokopisa.
Zraven Dalmatinovega prevoda celotne Biblije predstavlja slovenska protestantska pesem ne le v tem času, ampak tudi po njem, višek našega besednega ustvarjanja. Neposredni povod za razcvet protestantske pesmi je bil spremenjeni odnos novega verskega gibanja do liturgičnega (= bogoslužnega) jezika. Protestantje so žive jezike napravili načelno za liturgične. V bogoslužju so želeli obnoviti oblike prvotnega krščanstva in izločiti vse kasnejše dodatke. Za cerkveno petje so se zavzemali, ker so želeli, da ljudstvo aktivno sodeluje v verskih obredih, ki naj bodo razumljivi. Zato je bila ena prvih nalog nosilcev protestantskega gibanja priskrbeti čimveč ustreznih slovenskih pesemskih besedil. Svoje vzore so imeli v nemških in čeških protestantskih pesmaricah, iz katerih so jemali besedila ter jih prevajali oz. prenarejali. Zlagali pa so tudi nova, izvirna (največ Dalmatin in Trubar). Naše protestantske pesmi so izpovedi, tožbe, prošnje, obljube in zahvale ne individualnega posameznika, pač pa množice, ki se obrača po pomoč k vsemogočni sili, ker si sama ne zna pomagati iz težav. Izražata se dve osnovni razpoloženji: strah pred zlom in zaupanje v dobro. Pesniki so upoštevali načelo štetja glasov in ne naglasnega načela. Rima je bila obvezna. Kitice imajo dosledno isto število verzov, nekateri so včasih za zlog prekratki ali predolgi. Zelo malo je okrasnih pridevnikov – verjetno zato, ker je nabožna poezija v bistvu didaktična. Najspretnejši in najizvirnejši oblikovalec pesmi je bil Trubar, pomemben je tudi Dalmatin.
Kot posledica reformacije in razširitve znanosti (Kopernikov pogled v vesolje) so se katolicizmu zamajale noge – spočeta je bila inkvizicija in knjižna cenzura, cerkev je začela ustanavljati nove rede in bratovščine; jezuiti so z diplomatskim prepričevanjem in srednjo ter visoko šolo delovali pri spreobrnjenju plemstva, kapucini pa meščanstva. Cerkev je manifestirala svoje slavje v sijajnih obredih in slovesnostih ter na vsak način poskušala nadzirati in krotiti radovednost človeškega duha. Literatura je odprto in teatralno razkrivala človekovo notranjost, boj med človekom in naravo, duhom in materijo, minljivostjo in večnostjo. Pojavila se je kopica metafor, primer, alegorij, … Slovenija: Ustvarjanje v slovenskem jeziku (začetki v protestantizmu) je bilo po petdesetih letih na silo pretrgano. Izgon pridigarjev, protestantskega premožnejšega meščanstva, laične inteligence in plemstva, med njimi torej tudi podpornikov slovenske knjige, je v kulturnih središčih povzročil očitno praznino. Slovensko izobraženstvo 17. stoletja je kljub temu ustvarjalo – gre za v latinskem, nemškem ali italijanskem jeziku pisana dela ljudi, ki so ustvarjali pri nas ali v tujini. Kolikor je razbrati iz naslovov, gre tudi za leposlovje – ne le nabožne, temveč tudi posvetne pesmi ter celo drame in romane. Slovenski izobraženci kmečkega porekla so čutili potrebo po literarnem ustvarjanju, njihovi izdelki pa so bili namenjeni literarnemu krogu – torej enakim kot njim. Ker se slovenščine v nobeni šoli niso mogli učiti tako kot npr. latinščine, jim je kot slovstveno občilo bil tuj jezik lažji kakor naš. Tudi za branje so jim povsem zadoščale tuje knjige, ki so na trgu imele tudi drugačno zaledje kakor slovenske. Te so bile potrebne le duhovnikom, ki so delali med Slovenci, ker pa so izhajale prepočasi, so si morali pomagati s prepisovanjem. Valvasorja je samozaložniška vnema celo finančno uničila. Med izobraženci in ljudstvom je bil globok prepad, nacionalno čustvo še ni bilo vzbujeno, zato je nerazvitost slovenskega baročnega slovstva razumljiva. Slovensko gradivo iz tega obdobja obsega cca 200 pesemskih besedil – samo 2 besedili sta posvetni in ne nabožno-vzgojni. Prvi posvetni tekst – Zizinčelijeva poslanica Valvasorju je panegirik (govor, sestavek, ki zelo slavi nekaj ali nekoga), ki slavi izid knjige Slava vojvodine Kranjske (1689). Je prva tiskana slovenska posvetna pesem. V njej se poosebljena Kranjska zahvaljuje Valvasorju. Za drugo posvetno pesem sklepajo, da jo je zložil duhovnik l. 1643, je iz 6 vrstic in s primero o roži ponazarja minljivost vsega posvetnega. To je prva do sedaj znana, v celoti ohranjena slovenska posvetna pesem. Na besednem področju so delovali tudi Prekmurci in sicer so prelivali v svoje narečje v glavnem tuja (nemška in madžarska) besedila, lotevali pa so se tudi posvetne snovi. Baročna verska pesem je še zmeraj vezana na skupno petje v cerkvi ali zunaj nje, od tod raba prve osebe množine. Odstop od tega opažamo le, kadar je pesem zasnovana kot navodilo ali svarilo. Pesmi so zelo dolge in vsebinsko razvlečene (romanja so trajala več dni, čas je bilo treba zapolniti z molitvijo), misli niso nujno v medsebojni logični zvezi in bi jih med seboj lahko poljubno zamenjevali. V baročno pesem vdira pridigarski način prikazovanja – pesnik se sklicuje na razne avtoritete, da s tem izkazuje svojo učenost in z njo vpliva na množice.
To razdobje omejujeta letnici 1750 (v slovenski družbi se začnejo kazati učinki avstrijskih vladnih reform) in 1809 (Francozi na naših tleh uredijo Ilirske province, Kopitar izda slovnico, l. 1811 pa Vodnik Ilirijo oživljeno). Izraz razsvetljenstvo zajema tiste slovenske literarne pojave, ki so odsev miselnosti, kakršno je ustvarilo zahodnoevropsko krščanstvo v boju s fevdalizmom in Cerkvijo. Najpomembnejši razsvetljenci so bili Kumerdej, Zois, Linhart in Vodnik, pa tudi Pohlin, Dev, Gutsman, Japelj ... Čas, ko pri nas vznikne narodno prebujenje, je bil poln notranjih nasprotij. Pohlin, ki je želel čimveč doseči za slovensko šolo, je želel ohraniti stanovsko deželno ureditev v nasprotju s centralističnimi prizadevanji vlade, ki se je trudila ponemčiti nenemške narode. Žal je Pohlin pred očmi imel le Kranjsko, z drugimi Slovenci ni iskal zvez. Tako je bilo Pohlinovo stališče nazadnjaško, ker pa je sprožalo nove pobude in celo zahteve, v svojih posledicah vendarle napredno. Pohlin je l. 1768 objavil Kranjsko gramatiko in v njej zahteval, da postane slovenščina na Kranjskem literarni (dotlej le občevalni jezik kmečkih podložnikov) jezik in tudi cerkveni jezik ter nosilec kulture. V slovnico je uvrstil tudi navodila za posvetno pesnjenje. V 2. pol. 18. stol. se pri nas začne nepretrgan, organiziran, zavestno pospešen razvoj posvetne umetne pesmi. Zois je bil poplemeniteni meščan, ki je od očeta prevzel železarska podjetja in posestva in postal velefužinar in fevdalec. Zavzel se je za izobrazbo tako proletariata kot kmečkih podložnikov. Njegovo znanje slovenščine je bilo odlično. Pri nas je bil začetnik estetsko utemeljene kritike. Ker ni imel pesniških ambicij, svojih pesmi ni objavil kljub temu, da je v tistem času bil boljši verzopisec od drugih. Dev si je zastavil nalogo obogateti slovensko književnost z umetno pesmijo – osnova njegovi poeziji je bila narodna zavest. Ko se mu je nabralo dovolj gradiva, je z nekaj drugimi avtorji (Mihelič, Pohlin, Vodnik, Edling, Naglič, B. E.) uredil pesniški almanah Pisanice od lepeh umetnosti, ki je izšel trikrat zapored (1779, 1880, 1881), zadnji zvezek (1882) je ostal v rokopisu.
Vsa tri besedila predstavljajo enotno zasnovan ciklus, smotrno sestavljen iz med sabo se dopolnjujočih enot: elegije, ode in drame, kjer je v njej še enkrat potencirano prikazan spopad med svetlobo (Belinom) in temo (Burjo), ki se konča z Belinovo zmago.
Bukovniki so neznani in nešolani avtorji sestavkov v prozi, zlasti pa verzih, ki so jih rokopisno (nekatere tudi ustno) širili sami ali prepisovalci. Izvor tega naj bi bil v stiski slovenskih koroških protestantov, ki so s prepisovanjem prepovedanih protestantskih knjig po protireformaciji skrbeli za svojo tolažbo. Ta dejavnost se a kasneje prenesla tudi na medicinske, versko apokrifne ter posvetno zarotovalne tekste. Najbolj značilna misel njihovih verzifikacij je iskreno hrepenenje po miru in socialni varnosti ter ogorčen protest zoper vojno in njene povzročitelje.
Yüklə 34,06 Kb. Dostları ilə paylaş:
|