ZadružNIŠtvo za razvoj podeželja in zagotavljanja samooskrbe

ZADRUŽNIŠTVO ZA RAZVOJ PODEŽELJA IN ZAGOTAVLJANJA SAMOOSKRBE
Pripravil: dr. Franci Avsec, pravnik, Zadružna zveze Slovenije
(Vsebinska izhodišča za delavnico v okviru podeželskega parlamenta 2015)
»…cooperatives might seem to many an economic sideshow – a form of organization that is helpful, perhaps, in marketing agricultural products and a few similar special roles but, whatever its appeal as an ideal, largely impractical elsewhere. But this is a mistaken view. Broadly considered, the cooperative is the dominant organizational form in market economies today. Virtually all privately-owned enterprise has adopted the cooperative form, as has most governmental enterprise.«
H. Hansmann, All firms are cooperatives – And so are governments, JEOD, 2013.

1 Kratek opis stanja

Po zadnjih dostopnih podatkih je bilo 31. marca 2015 v Sloveniji registriranih 382 zadrug, letno poročilo za leto 2014 pa je oddalo 332 (za leto 2012: 311 zadrug), kar pomeni, da se število zadrug povečuje (Vir: AJPES, 2015, 2015a).

V Sloveniji so zadruge najbolj razširjene kot oblika povezovanja kmetov in imajo tudi največji gospodarski pomen pri skupnem trženju kmetijskih in gozdnih proizvodov ter oskrbi podeželja s kmetijskimi vložki in potrošnim blagom kakor tudi pri predelavi kmetijskih proizvodov, zlasti grozdja, mleka in mesa.

Prednosti zadrug so v svetovnem merilu prišle do večjega izraza v razmerah sedanje gospodarske krize. Tudi v Sloveniji se zadruge postopoma uveljavljajo kot alternativni poslovni model za najrazličnejše dejavnosti, od zagotavljanja stanovanjskih potreb (stanovanjske zadruge), dostopa do socialnih, izobraževalnih in drugih storitev, smotrno rabo energije, zlasti iz obnovljivih virov (energetske zadruge), zagotavljanja produktivnih delovnih mest (delavske zadruge) in podobno, torej nekmetijskih dejavnosti, ki so tako ali drugače pomembne za razvoj podeželja.

Slovenske kmetijske zadruge dosegajo za osem kmetijskih proizvodov tržni delež, ki je nekoliko nad povprečjem zadrug v EU, po posameznih proizvodih pa naslednje deleže: 90% za mleko (DG Agriculture, 2015), 71% za vino, 68% za sadje in zelenjavo, 42% za žito, 25% za prašiče (Udovč, 2012; Bijman 2012).

2 Potrebe različnih skupin
Kmetijski proizvajalci imajo zaradi naraščajoče koncentracije drugih členov tako na nabavni in prodajni strani (oskrba z vložki in prodaja proizvodov) potrebo po čim boljšem pogajalskem tržnem položaju, ki ga je mogoče izboljšati s povezovanjem v zadrugah. Zaradi načela enake glasovalne pravice in odprtosti za nove člane so zadruge zanimive za proizvajalce različne velikosti, vključno z malimi tržnimi proizvajalci, samooskrbnimi kmetijami in vrtičkarji.

Vsi prebivalci podeželja imajo potrebe po čim večji kakovosti življenja, ki se odraža v privlačnosti delovnega in življenjskega okolja. Za ohranjanje in izboljševanje te privlačnosti so pomembne tudi infrastrukturne storitve in demografska gibanja, na katere zadruge sicer ne morejo neposredno vplivati, lahko pa angažirajo prebivalstvo k zagotavljanju potrebnih dobrin oziroma storitev po načelu samopomoči.

Končni koristniki razvoja podeželja in samooskrbe so vsi državljani in prebivalci, najprej kot potrošniki, ki so zainteresirani za zdravo hrano, pridelano s čim manjšimi obremenitvami okolja (samooskrba, kratke dobavne verige) in čim bolj okolju prijazne postopke pridelave. Širše gledano gre za trajnostni razvoj kmetijstva in podeželja, ki dolgoročno ohranja občutljiva ekonomska, socialna in ekološka ravnovesja.

3 Razvojni potenciali

Zaradi več dejavnikov (neelastičnost ponudbe in povpraševanja, visoka stopnja specifičnosti naložb, odvisnost od bioloških in vremenskih pojavov, dolžina proizvodnega cikla, razpršena struktura itd.) je za kmetijstvo v primerjavi z drugimi gospodarskimi panogami značilen problem nižjega in bolj nestabilnega dohodka. Kmetijske zadruge lahko učinkoviteje rešujejo nekatere koordinacijske probleme v kmetijstvu, ki jih ne moreta zagotoviti tržni sistem niti model hierarhične (Valentinov, 2013). Zaradi povezave s člani zadruge ne premeščajo dejavnosti kot druga podjetja in lahko preko svojih prodajaln ponujajo proizvode prebivalstvu, kar podpira samooskrbo.

Čeprav zadruge ne morejo zagotavljati nekaterih infrastrukturnih storitev ali preobrniti negativnih demografskih gibanj, lahko zagotavljajo podeželskemu prebivalstvu storitve (na primer bližnja oskrba), ki niso zanimive za druga podjetja, ker ne donašajo visokega ali nikakršnega dobička. Prednost zadružnega modela tudi pri razvijanju nekmetijskih dejavnosti na podeželju je v povezanosti s člani kot uporabniki in lokalno skupnostjo, iz katere izhaja visoka stopnja identifikacije članov s skupnimi projekti, omejevanje (razpršitev) tveganj in pripravljenost članov za opravljanje funkcij.

Dva pozitivna primera iz prakse:

1. 
   Kmetijsko gozdarska zadruga Škofja Loka je v začetku aprila 2015 odprla Center Trata, kjer je na enem mestu zbrala in ponudila celotno ponudbo zadruge tako, da je kmetijsko-gradbeni trgovini dodala še živilsko trgovino, mesnico, cvetličarno in bar. Z investicijo je zadruga na enem mestu združila nabor vrhunskih mlečnih izdelkov Loške mlekarne, ponudbo lokalnih kmetij, ki jih tržijo pod blagovno znamko Domači kotiček, suhomesnate in klasično prekajene izdelke blagovne znamke Mesnine Bohinja in meso lokalnih kmetij (dnevno sveže meso, izključno gorenjska govedina), ki ga tržijo v okviru Loških mesnin.
   
2. 
   Kmetijska zadruga Šaleška dolina je leta 2010 začela odkupovati ekološko vzrejeno govejo živino in tržiti ekološko goveje meso in izdelke pod blagovno znamko Ekodar in je danes v Sloveniji na prvem mestu po ponudbi ekološkega govejega mesa. V sodelovanju s Kmetijsko zadrugo Rače tržijo ekološko govedino in hrenovke, ki so v celoti pridelane in predelane po ekoloških standardih, za kar so pridobili tudi potrebne certifikate za celotno verigo od pridelave do prodaje. Povezujejo več kakor 80 ekoloških kmetov, rejcev goveje živine iz pretežno hribovitih predelov Slovenije. Izdelke EKODAR so opremili s QR-kodo, ki potrošniku omogoča sledljivost mesa do kmeta pridelovalca.
   

4 Predlogi vladi in strokovnim službam za doseganje blaginje na podeželju

Kmetijske, gozdarske in tudi druge zadruge na podeželju po načelih odprtosti, samopomoči in enakopravnosti prispevajo že z opravljanjem svoje osnovne dejavnosti k večji stopnji samooskrbe in kakovosti življenja na podeželju.

Potenciale in prispevek zadrug k višji stopnji samooskrbe in razvoju podeželja kaže v prihodnje spremljati bolj pozorno. To spremljanje mora poleg količinskih (blagovnih, poslovnih in finančnih) kazalcev zajemati tudi kakovostne spremembe, zlasti inovativne pristope. V ta namen bi kazalo večjo pozornost posvetiti tudi izmenjavi izkušenj med državami članicami in znotraj držav članic EU o tehnoloških, tržnih, socialnih in drugih inovativnih pristopih zadrug, širjenju informacij in usposabljanju zadružnih vodstvenih in nadzornih organov.

Zadruge bodo svojo vlogo pri izboljševanju samooskrbe in razvoju podeželja v polni meri lahko uresničevale z ustrezno enakovredno obravnavo v primerjavi z drugimi gospodarskimi subjekti, pomembni pa so tudi ciljno usmerjeni ukrepi, ki na podlagi že doseženega spodbudili inovacije in nove pobude ter tudi povezovanje zadrug znotraj sektorjev in med različnimi sektorji dejavnosti.

Literatura:

1. 
   AJPES. 2015. Informacije o Poslovnem registru Slovenije. Zadnje poročilo.
   

http://www.ajpes.si/Registri/Poslovni_register/Porocila/Zadnje_porocilo# (2. julija 2015)

2. 
   AJPES. 2015a. Informacija o poslovanju gospodarskih družb v Republiki Sloveniji v letu 2014.
   

http://www.ajpes.si/Letna_porocila/Druzbe_in_zadruge/Informacije/Zadnja_informacija (2. julija 2015)

3. 
   Bijman, J., in drugi. 2012. Support for Farmers' Cooperatives. Final Report Wageningen: Wageningen UR.
   

4. 
   DG Agriculture European Commission. 2015. Milk Package Implementation
   

update 22 May 2015.

http://ec.europa.eu/agriculture/milk/milk-package/slide-show-implementation_en.pdf (2. julija 2015)

5. 
   Hansmann, H. 2013. All firms are cooperatives – And so are governments. Journal of Entrepreneurial and Organizational Diversity, Vol. 2, No. 2, pp. 1-10, 2013.
   

6. 
   Udovč, A. (2012). Support for Farmers’ Cooperatives; Country Report Slovenia. Wageningen: Wageningen UR.
   

7. 
   Valentinov, Vladislav L. 2013. The Organizational Nature of Agricultural Cooperatives: A Perspective From the Farm Problem Theory. Journal of Rural Cooperation, Vol. 33, No. 2, pp. 139-151.
   

8. 
   Willersinn, C., Laven, P. in Doluschitz, R. 2014. Möglichkeiten und Grenzen von Genossenschaften zur Erhaltung der Lebensqualität im ländlichen Raum. Zeitschrift für das gesamte Genossenschaftswesen, 1/2015 (65), str. 41-58.