Zbirka bralna znamenja ureja Andrej Blatnik



Yüklə 1,17 Mb.
səhifə1/16
tarix14.06.2018
ölçüsü1,17 Mb.
#48335
  1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   16

Zbirka BRALNA ZNAMENJA Ureja Andrej Blatnik

Nicholas Carr PLITVINE

Kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja

Prevedla Tanja Ahlin Opremil in tehnično uredil Matej Nemec Izdala Cankarjeva založba - Založništvo, d. o. o., Ljubljana 2011 Direktor Bojan Švigelj Tisk Grafis Trade, d. o. o. Naklada 500 izvodov

Naslov izvirnika: The Shallows © Nicholas Carr, 2010 izdajo v slovenščini Cankarjeva založba - Založništvo, d. o. o., Ljubljana 2011

Izšlo s podporo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije

Vse informacije o knjigah Cankarjeve založbe lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

004.738.5:082

CARR, Nicholas G., 1959-

Plitvine : kako internet spreminja naš način razmišljanja, branja in pomnjenja / Nicholas Carr; prevedla Tanja Ahlin. - Ljubljana : Cankarjeva založba, 2011. - (Zbirka Bralna znamenja / Cankarjeva založba) ' *•

Prevod dela: The shallows

ISBN 978-961-231-810-9 258420224

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.



Nicholas CARR

Plitvine

KAKO INTERNET SPREMINJA NAŠ NAČIN RAZMIŠLJANJA, BRANJA IN POMNJENJA

Prevedla TANJA AHUN



Vsebina

prolog ČUVAJ IN TAT n

ena HAL IN JAZ 15 dve ŽIVLJENJSKE POTI 26 stranska pot O ČEM RAZMIŠLJAJO MOŽGANI, KO RAZMIŠLJAJO O SEBI 43 tri PRIPOMOČKI MOŽGANOV 45 štiri STRAN ZA POGLABLJANJE 61 stranska pot O LEEJU DE FORESTU IN NJEGOVI NEVERJETNI ELEKTRONKI 78 pet NAJBOLJ SPLOŠEN MEDIJ 80 šest SAMA PODOBA KNJIGE 96 sedem ŽONGLERJEVI MOŽGANI 11 o stranska pot O ZVIŠEVANJU REZULTATOV TESTOV INTELIGENTNOSTI 13 5 osem GOOGLOVA CERKEV 139 devet IŠČI, SPOMIN 163 stranska pot O PISANJU TE KNJIGE 180 deset STVARI, KOT SEM JAZ 183 epilog ČLOVEŠKI ELEMENTI 202 Opombe 205 Nadaljnje branje 227 Stvarno kazal o 232

In sredi teh prostranosti miru svetišče z vrtnicami bom posul, s pleteno mrežo delavnih možgan ...

- John Keats, »Oda Psihi«1


prolog

C/3 ČUVAJ IN TAT co



X-/eta 1964, ravno ko je skupina The Beatles pripravljala napad na ameriške radijske valove, je Marshall McLuhan izdal knjigo Understanding Media: The Extensions of Man in se iz nepomembnega akademika prelevil v zvezdo. Preroška, modra knjiga, ki razmišljujoČega bralca naravnost pretrese, je bila odličen produkt šestdesetih let, tega zdaj tako oddaljenega desetletja drog in poletov na Luno, notranjih in zunanjih potovanj. Understanding Media je bila v svojem bistvu prerokba, napovedovala pa je razkroj linearnega razmišljanja. McLuhan je trdil, da »električni mediji« dvajsetega stoletja - telefon, radio, kino, televizija - premagujejo tiranijo besedila nad našimi mislimi in čuti. Naše osamljene, razdrobljene osebnosti, stoletja zaklenjene v zasebno prebiranje tiskanih strani, so znova postajale celovite, ko so se začele stapljati v globalno plemensko vas. Približevali smo se »tehnološkemu posnetku zavesti, ko se bo kreativni proces vedenja kolektivno in korporativno razširil na celotno človeško družbo«.1

Celo na vrhuncu njene slave so o knjigi Understanding Media več govorili, kot pa jo brali. Danes je postala kulturna relikvija, zapisana univerzitetnim predmetom za proučevanje medijev. A McLuhan, ki je bil spreten tako pri akademskem delu kot nastopanju, je bil mojster sprevračanja besed. Ena od besednih zvez, ki je skočila s strani njegove knjige, tako še vedno živi kot nekakšen pregovor: »Medij je sporočilo.« Pri ponavljanju tega skrivnostnega aforizma pa smo pozabili, da McLuhan ni zgolj priznaval in slavil novih komunikacijskih tehnologij, ki imajo moč, da lahko povzročijo velike spremembe. Njegove besede namreč vsebujejo tudi svarilo o grožnji, ki jo ta moč predstavlja - in o tveganju, da se zanjo ne zmenimo. »Električna tehnologija je na vratih,« je zapisal,»mi pa smo otrpli, gluhi, slepi in nemi glede njenega srečanja z Gutenbergovo tehnologijo tiskanja, ki predstavlja temelj ameriškega načina življenja.«2

McLuhan je razumel, da ljudi vsakič, ko se pojavi nov medij, seveda prevzamejo informacije - »vsebina« — ki jih prenaša. Zanje so pomembne novice v časniku, glasba na radiu, oddaje na televiziji, besede, ki jih izgovarja nekdo daleč na drugem koncu telefonske linije. Ne glede na to, kako osupljiva je tehnologija medija, slednja vselej izgine v senci tistega, kar prenaša - dejstva, zabavo, navodila, pogovor. Ko se ljudje začnejo pogovarjati (kar se vedno zgodi) o tem, ali so učinki tega medija dobri ali slabi, se v resnici prerekajo glede vsebine. Navdušenci jo hvalijo, skeptiki jo obsojajo. Izrazi, uporabljeni v takšnih razpravah, so pri vsakem novem informacijskem mediju tako rekoč enaki že vsaj od časa, ko so z Gutenbergovo tehnologijo začeli tiskati knjige. Navdušenci upravičeno poveličujejo reko novih vsebin, ki jo tehnologija sproži, in to tolmačijo kot »demokratizacijo« kulture. Skeptiki prav tako upravičeno vsebino obsojajo kot neumno in jo vidijo kot znak »poneumljanja« kulture. To, kar eni strani predstavlja bujni raj, za drugo pomeni puščavo.

Nazadnje je takšno razpravo sprožil internet. Prepir med internetnimi navdušenci in skeptiki, ki se zadnji dve desetletji odvija prek številnih knjig in člankov ter na tisoče spletnih dnevnikov, video posnetkov in poddaj, Še nikoli ni bil tako polariziran, saj prvi napovedujejo novo zlato dobo dostopnosti in sodelovanja, drugi pa obžalujejo novo temno dobo povprečnosti in narcizma. Polemika je velika - vsebina je resnično pomembna — a je zaradi tega, ker je odvisna od osebne miselnosti in okusa, zavila v slepo ulico. Mnenja so postala skrajna, napadi pa osebni. »Ludisti!« se rogajo navdušenci. »Filistri!« se posme- hujejo skeptiki. »Kasandra!« »Poliana!«2

Toda niti navdušenci niti skeptiki ne vidijo tega, kar je doumel že McLuhan: da vsebina medija dolgoročno gledano ne vpliva tako močno na naše razmišljanje in dejanja kot medij sam. Priljubljen medij predstavlja naše okno v svet in tako oblikuje, kaj in kako vidimo - in nas sčasoma, če ga dovolj pridno uporabljamo, spremeni kot posameznike in družbo. »Učinki tehnologije se ne kažejo na stopnji mnenj ali konceptov,« je zapisal McLuhan. Namesto tega spremenijo»vzorce dojemanja postopno in brez kakšnega odpora«.3 McLuhan seveda pretirava, da bi dokazal svoje, a njegova trditev kljub temu drži. Mediji čarobno oziroma škodljivo vplivajo na sam živčni sistem.

Naše osredotočenje na vsebino medija nas lahko tako zelo zaslepi, da pride tudi do takšnih globokih učinkov. Preveč smo zaposleni s tem, da smo očarani ali zamoteni s programiranjem, zato niti ne opazimo, kaj se dogaja v naših glavah. Nazadnje se začnemo pretvarjati, da tehnologija ni pomembna. Dopovedujemo si, da gre le za način, na katerega jo uporabljamo. S tem se sicer prepričujemo, da imamo vse pod nadzorom, a se precenjujemo. Tehnologija je zgolj sredstvo, ki je nedejavno, dokler ga ne vzamemo v roke, in takšno znova postane v trenutku, ko ga odložimo.

McLuhan je navedel sebično izjavo Davida Sarnoffa, medijskega magnata ter začetnika radia pri Ameriški radijski zvezi (RCA) in televizije pri ameriški televizijski mreži NBC. Sarnoffje leta 1955 v svojem govoru na Univerzi Notre Dame odpravil kritiko množičnih medijev, na katerih je zgradil svoj imperij in obogatel. Krivdo za kakršnekoli škodljive učinke je s tehnologije prenesel na poslušalce in gledalce: »Preveč radi vidimo tehnološke instrumente kot grešnega kozla za grehe tistih, ki jih uporabljajo. Izdelki sodobne znanosti sami po sebi niso dobri ali slabi; njihovo vrednost določa zgolj način, na katerega jih uporabljamo.« McLuhan se je tej misli posmehoval in je Sarnoffu očital, da govori z »glasom tistih, ki trenutno hodijo v spanju«.4 Kot je McLuhan opazil, nas vsak nov medij spremeni. »Naš običajen odziv na vse medije, namreč da šteje način njihove uporabe, je otrpla drža tehnološkega bebca,« je zapisal. Vsebina medija je le »sočno meso, ki ga tat prinese, da premami čuvaja uma«.5

Niti McLuhan ne bi mogel predvideti, kakšno požrtijo nam bo nekoč pripravil internet: pred nas polaga jed za jedjo in vsaka je sočnejša od prejšnje, da med grižljaji komaj zajamemo sapo. Ko so se mrežni računalniki zmanjšali na velikost iPhona in BlackBerryja, je pogostitev postala prenosna, dostopna kadarkoli in kjerkoli. Imamo jo doma, v pisarni, avtomobilu, razredu, torbici, žepu. Celo tisti, ki so sicer pozorni na vse večji vpliv interneta, redko dovolijo, da zaradi takšnih skrbi tehnologije ne bi uporabljali in uživali v tem. Filmski kritik David Thomson je nekoč dejal, da »lahko dvomi zbledijo, ko se pred nami pojavi medij v vsej svoji gotovosti«.6 Govoril je o kinu in tem, kako občutkov in občutljivosti ne prenaša le na filmsko platno, temveč tudi na nas,prevzeto in poslušno občinstvo. Njegova pripomba je Še bolj resnična v povezavi z internetom. Računalniški zaslon nase dvome pokonča, ker je radodaren in prikladen. Predstavlja tako zelo dobrega služabnika, da bi bilo prav nehvaležno, če bi opazili, da je tudi naš gospodar.



ena

co HAL IN JAZ co

»nehaj. Nehaj že enkrat. Nehaj, Dave. Boš nehal?« Tako superraču- nalnik HAL moleduje neizprosnega astronavta Davea Bowmana v slavnem in nenavadno bridkem prizoru proti koncu filma 2001: Odiseja v vesolju Stanleyja Kubricka. Bowman, ki gaje pokvarjeni stroj globoko v vesolju skoraj pahnil v smrt, mirno, hladnokrvno prekinja spominsko vezje, ki nadzoruje HAL-ove umetne možgane. »Dave, možgani mi odpovedujejo,« obupano reče HAL. »Čutim. Čutim.«

Tudi jaz čutim enako. Zadnjih nekaj let imam neprijeten občutek, da se nekdo ali nekaj poigrava z mojimi možgani, preusmerja živčno vezje, na novo programira spomin. Ne meša se mi — vsaj tako se mi zdi - a moji možgani se spreminjajo. Ne razmišljam več kot nekoč. To najmočneje občutim med branjem. Včasih sem se z lahkoto poglobil v knjigo ali daljši Članek. Moje misli so prevzeli zapleti pripovedi ali preobrati v razpravi in ure in ure sem se sprehajal skozi dolge odlomke proze. To se danes zgodi le še redkokdaj. Zdaj se po dveh ali treh straneh ne morem več zbrati. Postanem nemiren, izgubim rdečo nit, začnem iskati nekaj drugega, kar bi lahko počel. Poglobljeno branje, ki je bilo nekdaj naravno, je postalo naporno.

Mislim, da vem, kaj se dogaja. Ze več kot desetletje veliko časa preživljam na svetovnem spletu, iščem in brskam in včasih dodajam k velikanskim podatkovnim bazam na internetu. Splet je zame kot pisca pravi božji dar. Raziskovanje, zaradi katerega sem moral včasih več dni preždeti v knjižničnih arhivih ali čitalnicah, zdaj lahko opravim v nekaj minutah. Samo malo pobrskam po Googlu, nekaj hitrih klikov na povezave in že imam pomembno dejstvo ali močan citat, ki sem ga potreboval. Ne morem sešteti vseh ur ali litrov goriva, ki sem jih zara-di spleta prihranil. Na spletu opravim večino bančnih transakcij in veliko nakupovanja. Prek brskalnika plačujem račune, se dogovarjam za sestanke, poskrbim za rezervacijo letov in hotelskih sob, obnavljam vozniško dovoljenje, pošiljam vabila in razglednice. Celo takrat, ko ne delam, obstaja enaka verjetnost, da bom brskal po goščavi svetovnega spleta — prebiral in pisal elektronska sporočila, preletaval naslove spletnih časopisov in dnevnikov, spremljal spremembe statusa na Facebooku, gledal video posnetke, snemal glasbo ali zgolj lahkotno potoval od povezave do povezave.

Splet je postal moj medij za vse mogoče namene, kanal za večino informacij, ki skozi oči in usesa prihajajo v moje možgane. Prednosti takojšnjega dostopa do takšnega neverjetno bogatega arhiva, po katerem je tako lahko iskati, so številne in mnogi so jih že na dolgo in široko opisali ter jih primerno hvalili. »Google,« pravi Heather Pringle, ki piše za revijo Archeology, »je čudovito darilo za človeštvo, saj zbira in združuje informacije in ideje, ki so bile nekoč tako široko posejane po svetu, da je komaj kdo lahko kaj imel od tega.«' Kot opaža Clive Thompson, ki piše za Wired\ »Popolni silikonov spomin lahko prinese izjemne ugodnosti za razmišljanje.«2

Prednosti so resnične. A imajo tudi svojo ceno. Kot je dejal McLuhan, mediji niso le kanali za informacije. Prinašajo vsebino misli, vendar jih tudi oblikujejo. In zdi se, da splet drobi moje sposobnosti ohranjanja zbranosti in razmišljanja. Ne glede na to, ali sem na spletu ali ne, moji možgani zdaj pričakujejo, da bodo informacije dojemali tako, kakor jih splet razporeja: v hitro premikajočem se toku koščkov. Nekoč sem se potapljal v morju besed. Zdaj drsim po njegovi površini, kot bi bil na vodnem skuterju.

Morda se motim, morda vozim po napačnem voznem pasu. Ampak ne verjamem. Ko svoje težave z branjem omenim prijateljem, jih veliko pravi, da jih mučijo enake tegobe. Več uporabljajo splet, bolj se morajo boriti, da se osredotočijo na dolga besedila. Nekatere skrbi, da postajajo kronično raztreseni. Nekaj piscev spletnih dnevnikov, ki jim sledim, je prav tako omenilo ta pojav. Scott Karp, ki je nekoč delal za neko revijo, zdaj pa piše spletni dnevnik o spletnih medijih, priznava, da je knjige popolnoma nehal brati. »Na univerzi sem študiral književnost in sem bil nenasiten bralec knjig,« piše. »Kaj se je zgodilo?« V odgovor takole razglablja: »Resda berem izključno besedila na spletu, a kaj, če tega ne počnem le zato, ker bi se spremenil način branja,torej ker bi bilo to udobneje zame, temveč zato, ker se je spremenil moj način RAZMIŠLJANJA?«3

Bruce Friedman, ki piše spletni dnevnik o uporabi računalnikov v medicini, je prav tako opisal, kako internet spreminja njegove miselne navade. »Zdaj sem skoraj povsem izgubil sposobnost za branje in globoko razumevanje nekoliko daljšega članka na spletu ali v tisku,« pravi.4 Friedman, patolog in dolgoletni profesor na medicinski fakulteti Univerze v Michiganu, mi je svoj komentar natančneje obrazložil v telefonskem pogovoru. Njegovo razmišljanje, pravi, je postalo »staccato«, saj hitro pregleduje kratke odlomke besedil iz številnih spletnih virov. »Ne morem več brati Vojne in miru,« je priznal. »Te sposobnosti nimam več. Celo zapis na spletnem dnevniku, daljši od treh ali štirih odstavkov, je predolg, da bi se mu posvetil. Samo bežno ga bom preletel.«

Philip Daviš, doktorski študent komunikacije na Univerzi Cornell, ki piše za spletni dnevnik društva za akademsko objavljanje, se spominja časov iz devetdesetih let dvajsetega stoletja, ko je prijateljici razlagal uporabo spletnega brskalnika. Pravi, da je bil »začuden« in »celo razdražen«, ko je postala in začela brati besedilo na straneh, na katere sta naletela. »Spletnih strani ti ni treba brati, samo klikni na besede s povezavami!« jo je okaral. Zdaj pa, piše Daviš, »berem veliko - oziroma bi vsaj moral veliko brati - ampak ne. Besedila preletavam. Pomikam drsni gumb. Zelo malo potrpljenja imam za dolge, razvlečene razprave s prefinjenimi odtenki, čeprav druge obtožujem, da svet preveč poenostavljajo.«5 Karp, Friedman in Daviš, vsi visoko izobraženi ljudje z žilico za pisanje, se zdijo precej zanesenjaški glede propadanja svojih sposobnosti branja in zbranosti. Kljub vsemu, pravijo, prednosti, ki jih imajo zaradi uporabe spleta - hiter dostop do Številnih informacij, učinkovita orodja za iskanje in filtriranje, lahek način posredovanja svojega mnenja majhnemu, a zavzetemu občinstvu — odtehtajo izgubo njihove sposobnosti za mirno sedenje in obračanje strani v knjigi ali reviji. Friedman mi je v elektronskem sporočilu zaupal, da »še nikoli ni bil tako ustvarjalen« kot zadnje čase, kar pripisuje »svojemu spletnemu dnevniku in sposobnosti za pregledovanje/preletavanje 'na tone' informacij na spletu«. Karp je prepričan, da je prebiranje mnogih kratkih, povezanih odlomkov na spletu učinkovitejši način širjenja obzorij kot branje »knjig z 250 stranmi«, čeprav, pravi, »še ne moremo priznati, da je takšen mrežni način razmišljanja boljši, ker ga primerjamo z našim starim linearnim načinom«.6 Daviš razglablja takole:

»Zaradi interneta morda res nisem več tako potrpežljiv bralec, ampak mislim,


Nicholas CARR 2

Plitvine 2

C/3 ČUVAJ IN TAT co 7

co HAL IN JAZ co 11

ŽIVLJENJSKE POTI M 22

c/3 PRIPOMOČKI MOŽGANOV 41

c/3 STRAN ZA POGLABLJANJE co 58

eo NAJBOLJ SPLOŠEN MEDIJ 78

co SAMA PODOBA KNJIGE co 95

c/V ŽONGLERJEVI MOŽGANI 108

c/3 GOOGLOVA CERKEV 137

C/3 IŠČI, SPOMIN CO 162

^ STVARI, KOT SEM JAZ 182

i M 182


co ČLOVEŠKI ELEMENTI 203

I j 232


c/3 ZAHVALA C3 236

B 238


F 241

G 242


R 253

T 257


i'::

sedanjosti ne bi zamenjali za preteklost. | Nekaterim ljudem se že sama misel na prebiranje knjige zdi zastarela, morda $ celo nekoliko smešna — kot da bi sami šivali svoje srajce ali klali živali, ki jih § pojemo. »Knjig ne berem,« pravi Joe 0'Shea, nekdanji predsednik Študent- | ske organizacije na Državni univerzi na Floridi in prejemnik štipendije Rhodes ff leta 2008. »Grem na Google in zelo hitro dobim vse potrebne informacije.« | 0'Shea, ki študira filozofijo, ne vidi nobenega razloga za to, da bi se ubadal s I celimi poglavji besedila, če pa potrebuje le minuto ali dve za dobro izbiro pri- g mernih odlomkov prek iskalnika Google Book. »To, da se usedeš in prebereš | knjigo od prve do zadnje strani, nima nobenega smisla,« pravi. »Takšen način £ zame ne pomeni dobre razporeditve časa, saj lahko vse informacije, ki jih potre- bujem, dobim hitreje na spletu.« Čim se naučiš, kako postati »izučen lovec« na 8 spletu, meni, knjige postanejo odvečne.8 | Zdi se, da 0'Shea predstavlja bolj pravilo kot izjemo. Leta 2008 je skupina | za raziskovanje in svetovanje, imenovana nGenera, objavila raziskavo o učinkih uporabe interneta na mlade. Podjetje je opravilo intervjuje s približno šest tisoč & člani tako imenovane spletne generacije - mladih, ki so odrasli z uporabo spleta. »Poglobljen stik z digitalnim svetom,« je zapisal vodja raziskovalne skupine, N »je vplival celo na njihov način dojemanja informacij. Strani ne preberejo nujno ji od leve proti desni in od zgornjega do spodnjega roba. Namesto tega bežno &

preletavajo besedilo in iščejo informacije, ki jih zanimajo.«9 V govoru na nedav- |

p

nem srečanju študentskega društva Phi Beta Kappa je profesorica s Kalifornij-

ske univerze v Los Angelesu (UCLA) Katherine Hayles priznala: »Študentov ne ft morem več pripraviti do tega, da bi knjige prebrali v celoti.«10 Katherine Hayles

poučuje angleščino: študenti, o katerih govori, študirajo književnost. t

Ljudje svetovni splet uporabljajo na vse mogoče načine. Nekateri navduše-

no, celo obsedeno prevzemajo najnovejše tehnologije. Pri ducat ali več spletnih %

ponudnikih imajo odprte račune in so naročeni na obilico informacijskih virov. f: Pišejo spletne dnevnike in označujejo, pošiljajo sporočila in tvitajo. Drugim ni toliko do tega, da bi orali ledino, a so kljub temu večino časa priklopljeni na

splet, udarjajo po tipkovnici, prenosnem računalniku ali mobilnem telefonu. Internet je postal ključnega pomena za njihovo delo, šolo ali družabno življenje, pogosto pa kar za vse troje. Spet tretji se na splet priklopijo le nekajkrat na dan - da pregledajo elektronsko pošto, sledijo kakšni zgodbi v medijih, raziščejo zanimivo temo ali kaj kupijo. In potem so tu seveda tudi številni, ki interneta sploh ne uporabljajo, ker si tega ne morejo privoščiti ali ker nočejo. Vendar pa je jasno, da je internet za družbo kot celoto v natanko dvajsetih letih, odkar je programer Tim Berners-L.ee napisal kode za svetovni splet, postal najbolj priljubljen medij za komunikacijo in izmenjavo informacij. Interneta še nikoli prej nismo uporabljali v takšnem obsegu, celo po standardih množičnih medijev dvajsetega stoletja. Daljnosežnost njegovega vpliva je prav tako mogočna. Po lastni izbiri ali ker so nas v to prisilile okoliščine, smo sprejeli edinstven in izjemno hiter način zbiranja in širjenja informacij, ki ga omogoča internet.

Zdi se, da smo prispeli, kot je predvidel McLuhan, do kritičnega trenutka nase intelektualne in kulturne zgodovine, trenutka prehoda od enega do drugega, zelo drugačnega načina razmišljanja. V zameno za vse bogastvo, ki nam ga ponuja internet - in le kakšen trmež bi vztrajal pri tem, da bogastva ni - pa se odrekamo temu, kar Karp poimenuje »naš stari linearni način« razmišljanja. Mirno, osredotočeno, neprekinjeno linearno razmišljanje odriva nova vrsta razmišljanja, pri katerem gre za dojemanje in širjenje informacij v kratkih, nepovezanih, pogosto prekrivajočih se izbruhih - hitrejši so, bolje je. John Battelle, nekdanji urednik revije in profesor novinarstva, ki zdaj vodi sindikat spletnih oglaševalcev, je takole opisal intelektualno vznemirjenje, ki ga občuti, ko drsi skozi spletne strani: »Ko v resničnem življenju več ur ustvarjam kolaž, 'čutim', kako se moji možgani razsvedijo, čutim', kot da postajam vse pametnejši.«11 Večina nas je med brskanjem po spletu že doživela podobno. Občutki so omamni - celo tako zelo, da nas lahko odvrnejo od globljih učinkov, ki jih ima internet na naše razmišljanje.

Zadnjih pet stoletij, odkar je zaradi Gutenbergove tiskalne naprave branje knjig postalo priljubljeno opravilo, je bilo linearno, literarno razmišljanje v središču umetnosti, znanosti in družbe. Ker je tako prožno kot prefinjeno, je zaslužno za ustvarjalnost v renesansi, racionalnost v razsvetljenstvu, inovativnost v Času industrijske revolucije, celo revolucionarnost v modernizmu. Kmalu pa bo morda samo še zastarelo.

* * *

Računalnik HAL 9000 se je rodil oziroma je »postal operativen«, kot je HAL sam skromno opisal, 12. januarja 1992, v mitski tovarni računalnikov v Urbani v ameriški zvezni državi Illinois. Jaz sem se rodil skoraj natanko 33 let prej, januarja 1959, v nekem drugem mestu ameriškega srednjega zahoda, Cin- cinnatiju v zvezni državi Ohio. Moje življenje, tako kot življenje večine tistih, ki so se rodili po drugi svetovni vojni, in članov generacije X, se je odvijalo kot igra v dveh dejanjih. Začelo se je z Analogno mladostjo in potem, po hitrem, a temeljitem preurejanju gledaliških rekvizitov, se je nadaljevalo z Digitalno odraslostjo.



Ko se spomnim vseh podob iz svojih zgodnjih let, se zdi, da so naenkrat pomirjujoče in tuje, kot tihožitja iz kakšnega filma Davida Lyncha za splošno občinstvo. Na steni naše kuhinje je pritrjen okoren telefon v barvi rumene gorčice, z vrtilno številčnico in dolgim, visečim kablom. Potem je tu moj oče, ki se poigrava z zajčjimi ušesi na vrhu televizorja in se zaman poskusa znebiti belih lis na zaslonu, ki motijo prenos ragbijske tekme. Na gramoznem dovozu leži zvit, od jutranje rose premočen časopis. V dnevni sobi je hi-fi konzola, ob njej na preprogi leži nekaj razmetanih ovitkov gramofonskih plošč (nekateri pripadajo albumom Beatlov mojih starejših bratov in sester). In spodaj, v zatohli kletni družinski sobi, so na knjižnih policah knjige - veliko knjig - z raznobarvnimi hrbti, na katerih sta povsod navedena naslov in ime pisatelja oziroma pisateljice.

Leta 1977, ko je nastala serija Vojna zvezd in so ustanovili podjetje Apple Computer, sem se odpravil v New Hampshire na študij na kolidžu Dartmouth, Ko sem se vpisal, nisem vedel, da je bil Dartmouth že dolgo vodilni kolidž v akademskem računalništvu in je igral glavno vlogo pri nastajanju naprav za obdelavo podatkov, ki so bile z lahkoto dostopne študentom in profesorjem. Predsednik kolidža John Kemeny je bil ugleden računalniški znanstvenik, ki je leta 1972 napisal vplivno knjigo z naslovom Man and the Computer. Poleg tega je bil desetletje pred tem tudi eden od izumiteljev BASIC-a, prvega programskega jezika, ki je temeljil na uporabi vsakdanjih besed in skladnje. Blizu središča šolskega kompleksa, tik za neogregorjansko Knjižnico Baker z visokim zvonikom, je čepel enonadstropni Računalniški center Kiewit, enolična, nekoliko futuri- stična betonska stavba, v kateri sta bila dva osrednja računalnika General Electric GE-635. Poganjala sta Sistem z dodeljevanjem časa Dartmouth (DTSS),ki je oral ledino in je bil predhodnik mreže, ki je več ducatom ljudi omogočala hkratno uporabo računalnika. Dodeljevanje časa je predstavljalo prvi uporabni primer tega, kar danes imenujemo osebna uporaba računalnika. Kot je Kemeny zapisal v svoji knjigi, je omogočalo »resnično simbiotski odnos med človekom jn računalnikom«.'8

Študiral sem angleščino in zelo sem se potrudil, da sem se izognil matematičnim in znanstvenim predmetom, a Kiewit je imel na kampusu zelo strateški položaj, saj je stal na pol poti med mojo študentsko sobo in prostori bratovščin, tako da sem ob koncih tedna pogosto preživel uro ali dve ob eni od delovnih postaj v javni sobi za uporabo teleskriptorjev, medtem ko sem čakal na začetek zabav s sodčki piva. Običajno sem zapravljal čas z igranjem kakšne od smešno primitivnih igric za več igralcev, ki so jih dodiplomski programerji - »sysprogs«, kot so se sami poimenovali - spravili skupaj. A poleg tega sem se tudi uspel naučiti uporabljati okoren program za pisanje in naučil sem se celo nekaj ukazov BASIC-a.

Toda to je bilo samo nedolžno poigravanje z digitalnim svetom. Kajti za vsako uro, ki sem jo preživel v Kiewitu, sem moral preživeti en dan v sosednji Knjižnici Baker. Pred izpiti sem se divje učil v prostorni čitalnici in iskal razlage v težkih knjigah na policah enciklopedij in slovarjev, nekaj ur na teden pa sem delal za pultom za izposojo in vračanje knjig. A večino časa, ki sem ga preživel v knjižnici, sem se sprehajal po dolgih, ozkih hodnikih med policami. Kljub temu, da me je obkrožalo več deset tisoč knjig, se ne spominjam, da bi kdaj občutil bojazen, ki je tako značilna za to, kar danes imenujemo »informacijska preobremenjenost«. Nekaj pomirjujočega je bilo v molku vseh tistih knjig, v njihovi pripravljenosti, da več let, celo desetletij čakajo na pravega bralca, ki bo prišel in jih potegnil iz njim namenjenega mesta. Kar počasi, so mi knjige šepetale s svojimi zaprašenimi glasovi, nikamor ne gremo.

Računalniki so v moje življenje resnično stopili leta 1986, pet let po tem, ko sem zapustil Dartmouth. Na grozo svoje žene sem porabil skoraj vse najine prihranke, okoli dva tisoč dolarjev, za enega od Applovih prvih računalnikov Macintosh - Mac Plus, opremljenega z enim samim megabajtom pomnilnika, dvajsetimi megabajti trdega diska in majcenim črno-belim zaslonom. Se vedno se spominjam razburjenja, ki sem ga občutil, ko sem razpakiral majhno bež napravo. Postavil sem jo na mizo, priklopil tipkovnico in miško ter jo vklopil.


Yüklə 1,17 Mb.

Dostları ilə paylaş:
  1   2   3   4   5   6   7   8   9   ...   16




Verilənlər bazası müəlliflik hüququ ilə müdafiə olunur ©genderi.org 2024
rəhbərliyinə müraciət

    Ana səhifə