Filozofska fakulteta oddelek za slovenistiko klasja zala kova
Yüklə 0,5 Mb. Pdf görüntüsü
|
- Bu səhifədəki naviqasiya:
- 8 Recepcija
- 9 Zaključek
16
samopodobo, česar pa glavni osebi romana očitno malce primanjkuje. Omenjeni pojem avtor uporabi na koncu romana, ko opiše celotno zgodbo v zvezi z rakom. Uporabi pripovedno tehniko intervju vprašanje – odgovor. Vprašanje se glasi, kako je rak vplival na njegovo samoidentifikacijo, avtor knjige pa nekako v obrambni pozi, utrujeno od ponavljajočih razlag, zavzdihne in začne razlagati. Trdi, da ne želi biti kot Lance Armstrong in napisati 'preživetvene' knjige, ki bi navdihovala bralce, jim šepetala spodbudne besede in jim vdihovala novo voljo do življenja. »To je zelo egoističen odnos do sebe, do bolezni, do bralca; čeprav se seveda pretvarja, da ni.« (Lenko 2013: 200–201) Tako dobimo občutek, da Lenko piše o procesih identifikacije posameznikov, vendar ne z namenom nekomu dajati nasvete, temveč le svoj pogled na te procese; gre za znake avtoreferencialnosti ali samonanašalnosti. Meni, da se je sicer vedno identificiral prek odstopanj od družbenih norm. V romanu natančneje razlaga svoje mišljenje, kako vsak način spolnega odnosa ali samozadovoljevanja vpliva na proces spoznavanja, poistovetenja oz. identifikacije človeka. Lenko je mnenja, da vsaka spolna praksa definira in utemeljuje človeka bolj, kot si priznavamo. Odlično opiše takšna dojemanja v človeškem mentalnem svetu in vsakodnevnem dogajanju. »Premalo razmišljamo o teh stvareh, premalo se jim posvečamo. Premalo smo iskreni sami s sabo in z ljudmi, ki nas obkrožajo. Spolnost obče žal dojemamo kot neko od ostalega življenja ločeno pripoved, kot nekakšno eksperimentalno kratko zgodbo znotraj velikega realističnega romana življenja. Njenemu narativu ne priznavamo vrednosti, ki si jo zasluži. In to me žalosti.« (Lenko 2013: 141) Lenko verjame, da je spolnost izredno močno pripovedno sredstvo. Spolne odnose (»fukanje«) primerja z modernim pisanjem, oboje je namreč pogosto samonanašalno – oboje obstaja v prvi vrsti predvsem zaradi svoje potrditve. Pisci se v jutru pohotni privijejo k spečemu partnerju ali partnerici ter napišejo prve stavke svoje »narcisoidne« pripovedi. Telo ob piscu pa je drugo kot tisto, ki ga ima pisec v mislih, saj se spreminja tako, kot se spreminja pisec sam. »Jutranja tišina belega papirja dovoljuje prav vse, tudi metafikcijsko samozadovoljevanje.« (Lenko 2013: 87) Poleg samonanašalnosti je torej spolnosti kot pripovednemu sredstvu skupna tudi metafikcijskost. K Lenkovemu razmišljanju o spolnosti pa je pomembno omeniti nagnjenost k obrobni spolnosti, k spolnosti, ki jo v svojih delih rad opisuje ter ji je tudi nadvse rad priča. V intervjuju na vprašanje, če obstaja kateri skupni tematski imenovalec njegovih zgodb, odgovori s »seveda« ter poda pojem, ki ga uresničuje predvsem v fiktivnem delu romana. To so t. i. »marginalne oblike seksualnosti«, ki 17
predstavljajo cel spekter alternativnih oblik genitalnega spajanja, seksualnosti, ki ne sodijo v splošno sprejete seksualne konvencije. S tem želi, kot opiše v intervjuju, pokazati, kam vse se lahko obrnemo, da najdemo takšno seksualnost, ki predstavlja vse drugo kot pa preprosto združevanje moškega in ženskega spolnega organa. Obširen odgovor zaključi z mislijo, da je bila to njegova dobra odločitev. Višek obrobne ali marginalne spolnosti v romanu je fiktivni lik Anette. V spolne odnose se spušča z močno pohotnostjo, ki kar žari iz njenega bujnega oprsja in nenavadnih dejanj ter opisov, ko Lenku pripoveduje o svojih nenavadnih, umazanih spolnih izkušnjah iz preteklosti. Lenko jo označi kot nekaj posebnega ter jo enači s seksualnostjo, ki jo Anette vstavlja v vsako telo, podobo in besedo. Pravzaprav so vse njegove ženske ali grde ali zmešane, razen Sare, kjer pa doda drugo skrajnost – svingerstvo. Seveda Lenku za to ni vseeno, in ko na slikarski razstavi opazi enega od svingerjev, s katerim je občevala tudi Sara, ga zbode, ko ga vpraša, če se v rdeči hiši »fuka« samo telesa ali tudi duše. Sogovorniku je očitno neprijetno, zato ga Lenko sočutno prekine z »vabilom« na cigareto. Svingerstvu je z vidika glavnega lika dana negativna opazka, saj je Sara po občevanjih pogosto poškodovana, tudi omenjen moški je nedoločljiv, odsoten, nezaupljiv ter redkobeseden lik. Po drugi strani pa se Lenko trudi tolerirati to Sarino dejavnost ter jo skuša razumeti, da ima spolne potrebe, potrebe, ki jih Lenko po bolezni ne more zadovoljiti. V eni izmed kritik romana piše, da je Lenko v nekakšnem »lolitastem« položaju, ker živi z materjo in najstnico v nenavadnih odnosih. Odnos do žensk je opisan pri analizi glavnega lika, pomembno pa je dodati še delec njegovega razmišljanja o ženskah. Le-tega opiše, ko z Andrejem in Edito razpravljajo o britju ženskega telesa in Lenko oznani, da zopet začenja svoj monolog o pobritih in kosmatih ženskih spolnih organih. Svojo tezo ilustrira na dveh najekstremnejših primerih in doda, da sicer večina žensk pade nekam vmes, v t. i. zdravo sredino. Na eni strani je vitka, urejena ženska, ki temelji na strogem fašističnem odnosu do lastnega telesa, ta ženska je Uspešna ženska, na drugi strani pa je Uživačka; kasneje ju po Andrejevi želji preimenuje v Damo in Babo. Baba je popolno nasprotje Dame, saj ima demokratičen odnos do lastnega telesa, je debelejša ter zagotovo poraščena. Prvi so pomembne vrednote samokontrola, odgovornost, življenjski cilji, stremi k odraslosti, a se z britjem približuje predpubertetniškemu obdobju. Drugi so samokontrola in ostalo našteto nepomembne vrednote, a je prek poraščenosti nagnjena k izdajanju za odraslo osebo. Lenko zaključi, da gre za obratno sorazmerno situacijo. Na koncu razprave prizna, da več fantazira o Babah, sicer pa se mu zdita oba ekstremna tipa žensk enako poželjiva.
18
Pisateljevanje je v romanu pogosta tema. Avtor se rad identificira kot uspešen pisatelj, kar je razvidno iz fiktivnih intervjujev, v katerih je največ govora o njegovih prav tako fiktivnih delih. Lenko trdi, da ga navdušuje literarizacija samega sebe. Ob tem navede dogodek, ko je prenehal kaditi in je bilo mučno zimsko dopoldne, ki ga je olajšal s tem, da je zapisal nekaj misli o bolečini. Nadaljuje z mislijo, da vsi vemo, da laže – da je v bistvu želel le osmisliti osmišljevanje bolečine. S tem naveže zanimivo misel o pisateljih. »Vsi pisci smo pač patološki lažnivci; če se le dovolj potrudimo, lahko vsemu vdahnemo smisel.« (Lenko 2013: 36) O književnosti razpreda pogosto z Andrejem, ki je profesor književnosti, pa tudi s Saro in Teo. Ob tej temi je močno prisotna intertekstualnost, ko je omenjenih in občasno vrednotenih več znanih pisateljev, poleg Bukowskega še Barthes, Robbe-Grillet, Umberto Eco, David Foster Wallace, … od slovenskih pisateljev pa edinole Lojze Kovačič. Pri razpredanju o književnosti je mogoče ugotoviti, da je pisatelju najljubše obdobje književnosti postmodernizem, vendar pa je njegov idol Charles Bukowski, ki je predstavnik literarne smeri »dirty realism«, kar ni skladno, če ne poznamo podlage. Lenku je všeč postmodernizem, saj so mu predavanja o njem na fakulteti navdušila in ga motivirala, da je spet začel pisati, vendar pa po drugi strani bolj ceni realizem, kakršnega je imel Bukowski. Ko ga na literarnih branjih vprašajo, zakaj ravno ta idol, odgovori, da zato, ker je bil največji realist in obrazloži, da Bukowski ni pisal zato, da bi šokiral, temveč samo kaže pravi človeški obraz, ki je krut in patetičen, a je lahko tudi srečen, čuten, iskriv, in to mu uspe napisati na nenavaden način ironije, absurdne komičnosti in navidezne neprizadetosti. »Zato pravim, da je Bukowski realist, kakršen si je kak Tolstoj lahko le želel biti.« (Lenko 2013: 84–85) Cenjenje takšnega realističnega pisanja pa ni razlog, da bi se sam v celoti zatekal v le-to, saj že takoj po tej misli meni, da sam vedno rad šokira, zato ker je v tem njegova moč; meni tudi, da se lahko v postmodernisitičnih tehnikah najbolje izraža. Kar se tiče teme pisateljevanja, je v romanu zanimivo njegovo jezikovno izražanje in besedne igre. Poglavja s temi motivi imajo največkrat dogajalni kraj predavalnico, kjer Lenko gostuje med Andrejevimi urami in se v mislih počuti celo ponosno in zadovoljno, saj je videti, da ga študentje poslušajo – Lenko opiše, da je v predavalnici rožnat oblak fascinacije in si misli: »'Pizda, sem dober.'« (Lenko 2013: 56). Med drugim predava o t. i. lingvističnih determinantah (o pomenu besedne zveze 'razvijati se'), o ujetosti v politični in tradicionalni konformizem izrazov (o patriarhalnosti nazivov 'dekle', 'ženska', 'žena' in 'gospodar' ter o besedni zvezi 'ploditi se'), ko pojasni, kaj je namen njegovih predavanj. Namen je opozorilo na politično komponento nekaterih besed 19
našega jezika, opozorilo, da bi se tega študentje zavedali in da bodo mogoče lahko v prihodnosti ukrepali v skladu s temi spoznanji. V intervjuju je zanimivo njegovo mnenje o kritikah njegovih fiktivnih del, ko se strinja z oznako, da je »lingvističen nacist«. »In veste, kaj? Prav imajo. Vse, kar mi je ostalo od seksa, so zgodbe, podobe, besede in pomeni za njimi. Tako kot vsi ostali tudi jaz poskušam preživeti, živeti, se razvijati, se držati v nekakšnem ravnovesju. Nekateri pa tega očitno niso sposobni razumeti ali mi dopustiti posredovati kančka integritete. Jaz si nisem izbral – vsaj ne zavestno – tega evnuštva. Te … Te ogromne obvoznice.« (Lenko 2013: 143) Ko se Lenko počuti tesnobnega, si pomaga s sestavljanjem kompleksnih in zapletenih povedi. Ob pisanju se počuti samozavestnega in sproščenega, prek njega se identificira, torej gradi svojo samopodobo. V intervjuju odgovarja takole: »/…/ Zavedam pa se, da s svojim pisanjem ščijem proti vetru, ampak to početje je moje in le moje. Izbral sem ga sam in zavedno. To je moj družbeni performans. Pa tudi zasebni, če smo iskreni. In ne, ne bom zanikal, da prav na tem temelji večji del moje identitete.« (Lenko 2013: 183)
8 Recepcija Roman Telesa v temi ima v ospredju tri tematike: bolezen, erotika in pisateljevanje. Znotraj teh se razpreda paleta drugih tem, kot so bolečina, samoidentifikacija, umetnost, jezikovno izražanje, književnost, intimnost; skozi vse te teme pa čutimo nekakšne vrste žalost pripovedovalca, ker ne zmore imeti spolnih odnosov, ker bi, kot vsak normalen partner, rad zadovoljil svojo partnerico. Ta žalost je posledica bolezni, ki je pravzaprav osrednji motiv romana. Pisatelj sicer v romanu napiše, da je vseeno, s čim bi začel, ampak kar se tiče vpliva na bralca, je verjetno izbral pravo pot. Izbral je pot, ki že na začetku pojasni, da je glavna oseba prebolela raka na modih. Njegov način pisanja je izpovedni, je način, ki ne poteka v skladu s časovno enolinijskostjo, temveč prilagojeno njegovi intuiciji, kar posledično pomeni razrahljanost fabule in fragmentarnost romana. Nenavadnost, izvirnost in novost tega knjižnega prvenca v okviru sodobnega slovenskega romana ustvarjajo naslednje značilnosti: odličen, podroben opis bolečine in osmišljevanje le-te, pojav novih motivov – predvsem bolezen raka na modih, s 20
čimer nam prikaže nove in drugačne oblike doživljanja erotike, kar piše tudi Matej Bogataj v svoji kritiki z naslovom Genitalije v tekstu (2013), in sicer, da se Lenko pri pisanju loti spolnih praks, ki v domači prozi še niso dobile artikulacije, vsaj ne v knjižnem formatu (spletni vir) . Med ostalimi na poseben način vpeljanimi motivi sodi še tesnoba ter iznajdljiva »zdravila« zanjo, medbesedilnost s citati, aluzijami in komentarji iz drugih umetniških del prežeta besedila … Samonanašalnost – pisanje literature zaradi nje same ter stalno navezovanje na le-to – je v romanu sicer močna prvina, vendar se bralci z različnimi občutji, dogodki in razmišljanji zlahka poistovetimo. Vrhunec je pisatelj najverjetneje dosegel z izrazito iskrenostjo pri izpovednih opisih čustvenih in telesnih posledic raka. Kakor v svoji kritiki trdi Katja Perat, je spolnost tema, o kateri neprestano govorimo, zelo redko pa se zgodi, da bi o njej tudi kaj povedali, zato je poskušati govoriti o seksu lahko za pisca najboljša možna vaja v odkritosti. Drznem si trditi, da se bralci lahko poistovetimo z njegovo bolečino do te mere, da se nam protagonist preprosto zasmili, čeprav to ni pisateljev namen. Njegovo pripovedovanje in ravnanje nam zbuja občutek, da je dober človek. Kljub temu, da je zelo introvertiran, se z obiski pri terapevtu trudi tako pri gradnji svoje samozavesti kot tudi pri odnosih do drugih. Bralec o protagonistu dobi celovito in dobrosrčno podobo, če pa ima rad filozofiranje o jeziku, spolnosti, družbi in književnosti, pa ga kaj kmalu lahko vzljubi. Maša Pfeifer v svoji kritiki Njegovo telo poje: »Lust for life« (2013) potrdi moje pravkar opisano razmišljanje glede bralca Teles v temi: »Vse zapiše na način, ki mu bi sicer, če bi bili preveč puritanski, rekli pornografsko pretiravanje. A zdi se, kot da gre za opisovanje najbolj naravnega dela življenja in mi mu verjamemo. Verjetno zato, ker se v samem bistvu ne ukvarja z bralcem na način, da bi mu bil všečen, vseeno pa ga skozi celotno besedilo upošteva kot kredibilnega sogovornika. Kot bi imel pred seboj nekoga, ki ga pozna in od njega zahteva samo to, da ga razume.« (spletni vir) S Pfeiferjevo se strinjam, da je neverjetno to, da se v besedilu lahko poiščemo, čeprav nismo ničesar od tega, kar nam Davorin Lenko pripoveduje, zares doživeli.
Roman Telesa v temi Davorina Lenka v ospredju predstavlja pogled na erotiko s posebnega zdravstvenega in čustvenega stanja protagonista ter njegov pogled na pisateljevanje, književnost, ujetost v jezikovno izražanje. Razlog izbora tematike erotike oz. spolnosti in 21
tematike pisateljevanja oz. postmodernističnega pisanja pa ni le ta, da sta raziskani tematiki postavljeni v ospredje, ampak tudi njuna močna vez. Kakor Katja Perat zapiše v svoji kritiki Seks, laži in postmodernizem (2014): »Telesa v temi so roman, v katerem spolnost nastopa kot metafora za postmodernizem in obratno. V neskončnost preigravata dve temi, ki sestavljata celoto vesolja, ki ga naseljuje njihov prvoosebni pripovedovalec: nezmožnost napisati klasičen roman in nezmožnost izpeljati klasičen spolni odnos.« (spletni vir) Ta nezmožnost pa ne pomeni, da je njegovo pisanje slabo izpeljano; nikakor ne, prej obratno. S svojo izvirnostjo osmisli erotiko in spolnost, ki na poseben način ustvarjata erotični vitalizem in aktivizem, ki sta prvotno značilna za Zupanovo Potovanje na konec pomladi, le da se tam kažeta v drugačni luči, z drugačnimi izhodišči in v stilu pisanja, ki spada v fragmentarni modernizem, medtem ko je Lenko uporabil, kot opiše tudi kritika Pfeiferjeve, jasno, večkrat imenovano postmodernistično pisanje.
22
Davorin Lenko (1984) je s svojim knjižnim prvencem Telesa v temi (2013) v sodobni slovenski književnosti obudil značilnosti postmodernističnega pisanja. Sam se v teh postopkih najraje in najenostavneje izraža. V diplomski nalogi ugotavljam, da kljub temu Telesa v temi ne veljajo za postmodernistični roman, prej bi ga lahko označili kot modernistični roman, saj je resničnost še prisotna v zavesti literarnih oseb. Glavni argument te ugotovitve je, da je temeljna značilnost postmodernističnega romana, popolno brisanje mej med resnico in fikcijo, zelo redko prisotna. Lenko sicer ustvari izmišljeni intervju in izmišljeni domišljijski lik, vendar pa glavna oseba ob le-tem ohrani svojo karakterizacijo, način razmišljanja, skratka, svojo podobo, ki pri bralcu vzbuja vtis resničnosti. Tudi njegovo razmišljanje o družbi in književnosti s posebno noto iskrenosti, vsebuje veliko vsakdanjega življenja, od njegovih izkušenj s partnerskimi zvezami, prenašanja bolezni in tesnobne do vrednotenj resničnih književnih del in resničnih še živečih glasbenikov. Po drugi strani pa so številni nasprotni argumenti, ki roman deloma opredeljujejo za postmodernističnega, vendar nimajo take teže, kakor jo ima prvi argument. Postmodernistične značilnosti se pretežno skladajo z načinom Lenkovega pisanja, zato za njegovo tehniko pisanja velja, da je v veliki večini postmodernistična. Ta je najopaznejša pri rabi razdrobljenosti oz. fragmentarnosti, medbesedilnosti, mešanih pripovednih tehnik in samonanašalnosti. Lenka privlačijo fragmentarne zgodbe, pri čemer lahko povežemo vzporednico z Vitomilom Zupanom, ki želi »pisati življenje« in ne »oblikovati zgodbo«. Skupno obema pisateljema pa je kar nekaj stičnih točk v zvezi s pisanjem o erotiki. Zupanovo Potovanje na konec pomladi (1972) in Lenkova Telesa v temi vsebujeta erotične motive, ki so v ospredju obeh romanov. Pri obeh je izpostavljen tako erotični aktivizem kot erotični vitalizem, pa čeprav pri vsakem v drugačni različici. Pri Lenku gre za aktivizem, ki ga preko erotičnega in hkrati postmodernističnega pisanja imenuje »družbeni performans«, ter za takšen vitalizem, ki ni vitalizem sam po sebi, temveč je vitalizem zaradi izjemne vztrajnosti ali optimizma v doživljanju drugačne, a omejene spolnosti, ki bi jo lahko prav zaradi te omejenosti in posledično predsodkov ali tesnobnosti popolnoma opustil. Razlika pri Zupanovem in Lenkovem erotičnem pisanju pa je gotovo v ideji etične energije, ki jo Zupan gradi na moškem literarnem liku kot osrednjem ter ženskem kot pasivnem, Lenko pa energijo in splošni poudarek prisoja ženskim likom.
23
Davorin Lenko: Telesa v temi. Ljubljana: Center za slovensko književnost (Zbirka Aleph / 162), 2013. Vitomil Zupan: Potovanje na konec pomladi. Ljubljana: eBesede, 2014.
Georges Bataille: Erotizem [Erotisme]. Iz francoščine prevedla Sonja Dular. Ljubljana: Založba, 2001. Matej Bogataj: Genitalije v tekstu. Zadnja sprememba 13. 12. 2013. Http://www.mladina.si/151837/davorin-lenko-telesa-v-temi/ . Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešović, 1995. Janko Kos: Postmodernizem. Ljubljana: DZS (Literarni leksikon. Študije; zv. 43), 1995. Katja Perat: Seks, laži in postmodernizem. Http://www.airbeletrina.si/clanek/seks-lazi-in- postmodernizem . Zadnja sprememba 28. 02. 2014. Maša Pfeifer: Njegovo telo poje: »Lust for life«. Zadnja sprememba 28. 11. 2013. Http://www.ludliteratura.si/kritika-komentar/njegovo-telo-poje-lust-for-life/ . Valentina Plahuta Simčič: Pogovor z nominiranci za kresnika, Davorin Lenko. Zadnja sprememba 20. 06. 2014. Http://www.delo.si/kultura/kresnik/pogovor-z-nominiranci-za- kresnika-davorin-lenko.html . Tomo Virk: Strah pred naivnostjo: poetika postmodernistične proze. Ljubljana: Literarno- umetniško društvo Literatura (Zbirka Novi pristopi), 2000. Alojzija Zupan Sosič: Robovi mreže, robovi jaza: sodobni slovenski roman. Maribor: Litera, 2006. Alojzija Zupan Sosič: V tebi se razraščam: antologija sodobne slovenske poezije. Ljubljana: Mladinska knjiga (Zbirka Kondor), 2008.
Alojzija Zupan Sosič: Na pomolu sodobnosti ali o književnosti in romanu. Maribor: Litera, 2011. Alojzija Zupan Sosič: Potepanje po pomladi (spremna beseda). Vitomil Zupan: Potovanje na konec pomladi. Ljubljana: eBesede, 2014. 171–188. 24
Izjavljam, da je diplomsko delo v celoti moje avtorsko delo in da so uporabljeni viri ter literatura navedeni v skladu s strokovnimi standardi in veljavno zakonodajo.
Ljubljana, 3. september 2015
Yüklə 0,5 Mb. Dostları ilə paylaş:
|