Franc Rozman Fizika in metafizika

40
Franc Rozman
Hitrost med rdečim fotonom in opazovalcem me preseneča,
zato naj jo preverim še na delčku poti, ne na vsej poti, v prvi
tretjini sekunde.
Po Fizeaujevem načinu lahko izračunam, da se bo foton v
prvi tretjini sekunde premaknil za 10
8
 m. V tem času se bo
opazovalec fotonu približal za 1 m. Če delim spremembo raz-
dalje 10
8
 +1 m s časom 1/3 s, ugotovim, da se je foton na prvi
tretjini poti (kot tudi na ostali poti) približeval opazovalcu s
hitrostjo 3.10
8
+3 m/s.
V Dodatku 4 pojasnjen še en primer, ki na podoben način
vzbuja dvom o nespremenljivi hitrosti svetlobe.
Foton na poti ni zaznaven.
O gibanju fotona lahko sklepam
na osnovi meritev fotona
na izvoru in ponoru.
Opažanja so me privedla do spoznanj, da ljudje vseh doga-
janj v naravi z opazovanjem ne morem preverjati. Večjih hi-
trosti od svetlobne hitrosti v projekcijah namreč ne moremo
zaznati.
Dogajanjem, ki se odvijajo za obzorjem naših zaznavnih
možnosti, se lahko izognem, lahko se vedem, kot da ne obsta-
jajo. S tem seveda tvegam, da bom spregledal katero od po-
membnih dogajanj v naravi.
Nam skriti naravni pojavi nam pogosto niso v celoti skriti,
kljub skritosti krojijo lastnosti projekcij.
Velike hitrosti lahko raziskujemo z dveh vidikov:
•
  Fizika raziskuje zaznavni vidik naravnih pojavov (pro-
jekcije), s čemer daje kvalitetne osnove za gradnjo logičnih
modelov dogajanj.
•
  Meta˘zika gradi logične modele dogajanj na osnovi ˘zi-
kalnih meritev. Logični modeli omogočajo celovitejši pogled na
dogajanja v naravi, dopuščajo dogajanja, ki jih ne moremo
zaznati, obenem pa so kvalitetna izhodišča za razumevanje
zaznavnih projekcij dogajanj v naravi.

---

Fizika in metafizika
41
Naj ugotovitve pojasnim na primeru. Vzporedno potovanje
rdečega in zelenega fotona od svetila vsak do svojega cilja lahko
dokažem le na osnovi miselnih modelov. Fotona v ˘zikalnem
smislu na poti nista zaznavna in merljiva. Fotona na svoji poti ne
oddaja nobenih signalov, na osnovi katerih bi se s ˘zikalnimi merit-
vami lahko prepričali, kje se fotona v nekem trenutku nahajata.
Fotona na poti sicer lahko prestrežem in na ta način napra-
vim vidna. S tem, ko ju prestrežem, prekinem njuni poti in tudi
v tem primeru ju opazujem le na ponoru ne pa na poti.
Kljub temu da fotonov na poti ne morem opazovati (ne da
bi jih zmotil), da sta na poti nezaznavna, vem za svetilo, iz kate-
rega sta izšla. Poznam tudi hitrost njunega gibanja glede na
mirujoči izvor, zato na osnovi miselnega modela znam v vsa-
kem trenutku ugotoviti, kje v prostoru se fotona nahajata.
Nahajanja fotona res ne morem potrditi z neposrednimi
˘zikalnimi meritvami, potrjujejo pa mi ga zakonitosti gibanja
in logični modeli dogajanja.
Med dvema fotonoma, ki potujeta
vzporedno, drug ob drugem,
ni nobene hitrosti, mirujeta
v odnosu drug do drugega.
Z namišljenima rdečim in zelenim fotonom napravim še
nekaj miselnih poskusov z namenom, da si obogatim predstave
o gibanju svetlobe.
Rdeči in zeleni foton na poti od svetila do cilja potujeta
vzporedno. Med vzporedno gibajočima fotonoma ni nobene
hitrosti, mirujeta v odnosu drug do drugega.

---

42
Franc Rozman
Opis vzporednega potovanja rdečega in zelenega fotona je
obenem lahko nazoren primer razlik med ˘zikalnim in meta-
˘zičnim gledanjem na naravne pojave.
V ˘zikalnem smislu se fotona med seboj ne opazita, ne vesta
drug za drugega, drug za drugega ne obstajata, zato v ˘zikalnem
smislu tudi ne moremo govoriti o njuni medsebojni hitrosti. Če
fotona ne obstajata, med njima tudi ni možno izraziti neke hitrosti.
V meta˘zičnem smislu iz meritev fotonov na izvoru in po-
noru ter na osnovi miselnih modelov lahko ugotovimo, da po-
tujeta vzporedno in da med njima ni nobene hitrosti.
Hitrost med rdečim in zelenim fotonom ni svetlobna hitrost,
vsaj v meta˘zičnem smislu ne, kot bi pričakovali na osnovi
teorema o nespremenljivi in v vseh razmerah enaki hitrosti
svetlobe.
V nadaljevanju naj poti fotonov ne bosta popolnoma vzpo-
redni, ampak se medsebojno počasi približujeta.
V tem primeru se bosta fotona drug drugemu zelo počasi
približevala. Njuna medsebojna hitrost bo zelo majhna. Če se
fotona na primer v eni sekundi približata za en meter, je njuna
medsebojna hitrost 1 m/s
Rdeči foton v mislih lahko nadomestim z opazovalcem. Opa-
zovalec naj se skoraj s svetlobno hitrostjo giblje po tirnici rde-
čega fotona.
Razmišljanja me vodijo v sklepanje, da se zeleni foton zelo
počasi približuje opazovalcu in ob stičišču njunih poti mehko
pristane na njem. Povedano drugače, foton oziroma svetloba se
zelo počasi približa in zelo počasi vpade na opazovalca.

---

Fizika in metafizika
43
Samo na trdni osnovi lahko
gradimo sliko vesolja.
Ljudje se zavedamo, da so mnoge stvari v vesolju relativne.
Znanost se trudi in vztrajno išče nekaj, kar ne bi bilo zgolj rela-
tivno, kar bi predstavljalo neko trdno osnovo nadaljnjim od-
kritjem. Znanost, ki za osnovo ne bi imela nič trdnega, bi bila
vprašljiva.
Ljudje nimamo na pretek trdnih osnov za opisovanje ve-
solja, sploh pa ne v smislu opredeljevanja končnih resnic. Eno
od trdnih osnov ˘ziki vidijo v konstantni hitrosti svetlobe.
Konstantna svetlobna hitrost v vseh razmerah in pogojih bi bil
eden od zelo zaželenih principov vesolja.
V nadaljevanju bom skušal ugotoviti, na kakšen način so
˘ziki izmerili oziroma ugotavljali hitrost svetlobe. Ugotoviti
hočem, na kakšnih osnovah temelji hipoteza o nespremenljivi
hitrosti svetlobe.
Metode merjenja hitrosti svetlobe
Svetloba je elektromagnetno valovanje, ki se lahko giblje
skozi neki medij, na primer vodo ali steklo, lahko pa se giblje
tudi skozi prazen prostor.
Pri gibanju svetlobe skozi medij
njeno hitrost lahko primerjam glede
na medij, v praznem prostoru pa le
na izvor in na ponor svetlobe.
Kadar se svetloba giblje skozi medij, hitrost svetlobe lahko
primerjam glede na medij, skozi katerega se giblje. Kadar pa se
svetloba giblje skozi prazen prostor, takrat nimam medija, glede
na katerega bi meril hitrost svetlobe. Hitrost svetlobe v tem
primeru lahko ocenjujem le glede na izvor ali ponor.

---