Tudi Hugo Aust V svojem pregledu polja raziskav realizma V literaturi z naslovom Literatur des Realismus: 3

(1. 2. 2010).

208 Osebna elektronska pošta področnega referenta MOL Daria Seravala avtorju tega besedila, ki je sodeloval v razpravi, iz 15. 5. 2008. »V javni interes na področju intermedijskih umetnosti sodi produkcija projektov in programov, ki temeljijo na interdisciplinarnosti in/ali povezovanju med različnimi umetniškimi zvrstmi in interpretativnimi praksami in za svoj izraz na kreativen, refleksiven in raziskovalen način uporabljajo obstoječe in/ali nove tehnologije [podčrtal A. V.]. Ti projekti, programi in procesi na umetniški način mediirajo vsebine, produkte in vplive tehnologij, znanosti in socialnih praks. V javni interes na področju intermedijskih umetnosti sodi tudi zagotavljanje infrastrukturnih pogojev in delovanje podpornih in izobraževalnih programov, ki intermedijske umetnosti reflektirajo, dokumentirajo in arhivirajo ter zanje vzpostavljajo izobraževalno, informacijsko, svetovalno in servisno podporo.« (Dopolnitev, Strategija razvoja kulture v MOL 2008–2011, str. 6).

209 Higgins izraz pripisuje Coleridgeu; in (26. 1. 2010).

210 Besedišče pozna zvezo »umetniška instalacija«.

211 Generične skupine izjav so govorni žanri. Razširitev pojma izjave na neverbalno poteka prek pojma kronotopa (Vaupotič, On the problem of historical research in humanities).

212 V kontekstu Foucaultovega produktivnega razumevanja oblasti je jasno, da ne gre za povezavo smisla s človeškim telesom, saj je telo produkt oblastnih razmerij. Bahtinovo povezovanje smisla s človekom je ujeto v dialoški odnos vzajemnega konstituiranja dveh radikalno nezlitih pozicij jaza in drugega, prim. razpravo Avtor in junak v estetski dejavnosti (Bahtin, Estetika in humanistične vede; Vaupotič, Philosophy of Mikhail Bakhtin).

213 V monografijah o Dostojevskem Bahtin tako rekoč poistoveti junaka in njegovo idejo. Vološinov v Marksizmu in filozofiji jezika zavest opiše kot notranje ideološke znake.

214 Darko Dolinar v razpravi Dialoškost in hermenevtika: Gadamer, Jauß, Bahtin pregleda odnos med Bahtinovo dialoškostjo in tradicijo hermenevtike, vendar pa ne izpostavi dejstva, da Gadamer in Jauß dajeta prednost vprašanju, v nasprotju z Bahtinom, ki izhaja iz odgovora.

215 »Izjavljalca« je treba v tem kontekstu razumeti kot Foucaultovo »subjektno pozicijo« iz Arheologije vednosti. Ne gre za celotnega človeka kot suvereno enoto, pri rušenju katere je Foucault odigral eno osrednjih vlog. Foucaultova teorija poudari institucionalni vidik izjave in izjavljanja, ki je ključen za razumevanje pojma subjektne pozicije kot zlitja pomena in oblasti. Pri Bahtinu je ta opazen pri socialni naravi izjave in govornih žanrov.

216 Dodati velja, da tudi Vilém Flusser raziskuje interakcijo avtorja in urednika pri objavljanju besedil na podoben način.

217 Prim. teorijo literarnega polja Pierra Bourdieuja iz dela The Rules of Art (2000), ki razločuje kulturni oz. simbolni kapital ter družbeni kapital, ki oba temeljita na ekonomskem kapitalu, vendar skrivata svojo odvisnost (Dović, Slovenski pisatelj 36).

218 Empirična literarna znanost Siegfrieda J. Schmidta razvije teorijo literarnega sistema, v katerem delujejo štirje »delovalniki« oz. »aktanti«. Loči štiri delovalne vloge: literarno proizvajanje (Produktion), literarno posredovanje (Vermittlung), literarno sprejemanje (Rezeption), literarno obdelovanje (Verarbeitung). Prim. Siegfried J. Schmidt Grundriß der empirischen Literaturwissenschaft (1980), Die Selbstorganisation des Sozialsystems Literatur in 18. Jahrhundert (1989) in Marijan Dović Slovenski pisatelj ter Sistemske in empirične obravnave literature. Posrednik na tem mestu ni razumljen v klasičnem komparativističnem smislu skozi vplive med literarnimi tradicijami, npr. v vlogi prevajalca.

219 Ilustrativna je tudi Foucaultova formulacija »institucionalno mesto« (Foucault, Arheologija vednosti pogl. II/4).

220 Sekundarna in primarna raven izjave upravičeno spominjata na Bahtinovo razliko med sekundarnimi govornimi žanri in primarnimi, saj gre v obeh primerih za temeljni problem notranjih meja v izjavi. Sekundarna raven je v obeh primerih pomembnejša (Bahtin, Estetika in humanistične vede 250).

221 Literarna improvizacija je seveda s tega vidika poseben problem, saj se vse tri funkcije združijo v istem trenutku. Pri tem se seveda ne poenotijo, saj so vsi trije vidiki – zapis, kritična bralna refleksija in aktivno »objavljanje« - upoštevani. Uredniški sestanek je seveda nekaj drugega, saj je usmerjen na vprašanja »sozvočja« konkretnega dela in trenutnega stanja konteksta objave (dialoški prehod med ii in iii, med vrednostnim premislekom o delu in zasnutkom strategije uspešne distribucije).

222 Prim. Foucaultovo monografijo Nadzorovanje in kaznovanje.

223 Bahtinova dikcija je seveda drugačna. Ohranil se je osnutek z naslovom K filozofskim osnovam humanističnih ved (1940-43) na podlagi katerega je nastal Bahtinov zadnji spis K metodologiji humanističnih ved (Bahtin, Estetika in humanistične vede 352). »Stvar, ki je oropana lastne neodtujljive in neuporabne notranjosti, je lahko samo predmet praktičnega zanimanja. Druga skrajnost – misel o Bogu v navzočnosti Boga, dialog, prošnja, molitev. Nujnost svobodnega samorazkritja osebnosti.«

224 »Operator«, »verbal sign«, »medium«.

225 Tudi knjiga je specifičen nosilec, ki lahko tematizira lastno materialnost na ravni branja. Aarseth omenja poleg mehanskih rešitev, kot je Queneaujeva in npr. knjiga Milorada Pavića Predeo slikan čajem (1988), kjer bralec strani premeša kot karte, tudi t. i. »Artist's book« kot subverzijo medija knjige ter primer povečane pozornosti, posvečene »materialnosti« literature: »A good example of medium control is Vikram Seth, who manipulated the sentences on the final page in the Indian edition of his novel A Suitable Boy (1993) so that the text ran all the way down to the bottom. His readers would not know they have finished the book until they turned the last page« (Aarseth 164).

226 Npr. soneti iz Queneaujevega dela vsebujejo 140 tekstonov (štirinajst vrstic, vsaka vsebuje deset možnih verzov) in 10¹⁴ sonetnih skriptonov, ki jih omenja naslov Sto tisoč milijard pesmi, prim. spletno simulacijo dela